Tale zapis obravnava še zadnji preostanek gradbenih tem. Sicer ne morem reči, da smo z gradnjo (v širšem smislu) čisto zaključili, saj nam nad glavo visi še kar nekaj malenkosti in ena malo bolj resna stvar – tlakovanje dvorišča – a tisto, kar se je že zgodilo, je zdaj popisano.

Luči. Z Jelko sva si želela dobro osvetljeno hišo in najprej sva si zamislila, da bova to dosegla z gosto posejanimi vgradnimi lučmi. Take luči so nevpadljive ter posledično ne zahtevajo imenitnega (in dragega) oblikovanja, prostore pa osvetlijo lepo enakomerno. Če ima človek spuščen strop, je ustrezne luči najti in vgraditi najmanjši problem, če ima betonskega, se je pa žal izkazalo, da ne. Obrnil sem se na več prodajalcev svetil in večina je rekla, naj si pomagamo s splošnonamenskimi dozami za beton ali pa naj izdelamo kalupe iz stiropora, ki jih po vlivanju stropnih plošč izpraskamo. Problem pa je, da so vgradne luči narejene za vgradnjo v mavčne plošče, tako da ni bilo jasno, kako jih vgraditi v te doze/luknje. Le en prodajalec je ponudil namensko rešitev, ki pa je bila žal čisto predraga. Poleg tega se je kasneje izkazalo, da je postavljanje zadev na prava mesta v stropnih ploščah večji problem, kot bi človek pričakoval, tako da bi se bile doze/luknje zlahka znašle na napačnem mestu, kar bi bilo težko poporaviti. Na koncu smo si tako omislili nadgradne luči, ki so malo bolj vpadljive, a čisto v redu. Naročil sem jih na eBayu, kjer je bila cena okrog 10 EUR/kos namesto 20 EUR/kos, po kolikor so jih takrat ponujale naše trgovine, in zaenkrat delujejo dobro. Preveč priporočiti ne morem edino zatemnljivih, saj ima pri naših primerkih svetloba rahlo zelenkast odtenek, pa nagnjene so k utripanju, kadar so zatemnjene. Po veliko razbijanja glave sva z Jelko izbrala luči LED z močjo 12 W, razporejene v mrežo z razmakom približno 1,5 m, kar se je izkazalo za dobro.

Glavni prostori so bili tako osvetljeni, za ostale pa smo poiskali drugačne rešitve. Luči so zelo preproste naprave, ki bi zato morale biti poceni, a z Jelko sva hitro ugotovila, da so razlike v cenah ogromne: navadne – ponavadi nevznemirljivo oblikovane – so res poceni, za dobro oblikovanje (in nekoliko bolj solidno izdelavo) se plača pa veliko. A ugotovila sva tudi, da imajo na AliExpressu precej bogato ponudbo lepo oblikovanih luči po zmernih cenah.  Tako sva tam naročila dve: eno rožaste oblike za eno od otroških sob in eno iz več kosov, ki se lahko poljubno sestavljajo, za najino spalnico. Žal se je to izkazalo za slabo odločitev. Najprej je dostava hudo kasnila, kar je bilo sicer sitno, a ne prav usodno. Nato je ona rožasta prispela grdo obtolčena, za kar prodajalec ni hotel priznati krivde, AliExpress pa je odločil, da mora vrniti pol kupnine. Tako je bil najin strošek ostala polovica kupnine, davek, carina in pristojbina carinske pošte, luč pa je romala v smeti. Ona sestavljiva je bila sprva v redu, a v treh letih od vgradnje se je pokazalo, da sva imela srečo, da sva kupila štiri kose, vgradili smo pa tri (štirje bi svetili preveč), saj sem iz četrtega pobral skoraj vse komponente za zamenjavo pokvarjenih v vgrajenih. Bes lopi Kitajce!

Zadnji luči, ki si zaslužita omembo, sta bralni ob postelji. Električna priključka zanji smo postavili na mesti, ki sta se nama z Jelko zdeli razumni, vendar se je izkazalo, da je luč z dovolj dolgim vratom, ki bi sprejemljivo svetila, domala nemogoče najti – vse so imele bodisi prekratek vrat, bodisi moč borih 1-3 W. Po dveh neuspešnih poizkusih (enega še vedno prodajam na Bolhi) sva se na koncu odločila za stensko izvedbo luči Artemide Tolomeo, ki je menda dokaj legendarna (ima celo svoj članek na Wikipediji), vendar je vsaka stala okrog 200 EUR, kar je več od katerekoli druge luči v hiši (in se je sploh zdelo veliko ob izpraznjenih denarnicah na koncu gradnje).

Pohištvo. Večino pohištva sva z Jelko naročila pri mizarjih. Za kuhinjo (o kateri sem že pisal) ter zraven spadajoči jedilnico in dnevno sobo sva izbrala Zupanca, ki se je izkazal za v redu.  Nekaj pohištva nam je izdelal sorodnik, ki je žal potrdil modrost, da naročanje del pri žlahti ni pametno – pohištvo sicer ima nekaj svetlih točk, žal pa ni vse tako, kot sva ga naročila, ni vse stalo toliko, za kolikor smo se zmenili, in predvsem ni bilo dobavljeno ob dogovorjenem času. Tretji mizar, s katerim smo imeli opraviti, je Arhar, ki morda ne more ponuditi čisto vsega, kar ponudijo večji mizarji, je pa zelo skrben in se bova nanj gotovo obrnila tudi v prihodnje – med na začetku omenjenimi malenkostmi, ki jih je treba še narediti, je namreč tudi nekaj pohištvenih. Pohištvo otroških sob je Alplesov Planet, ki je ličen, pri Alplesu so pa tudi v redu svetovali in se izkazali za razumno prilagodljive. Manj všeč nam je bil njihov monter, ki ni ravno prekipeval od skrbnosti in nam je med drugim obtolkel stopnišče. Poleg tega se je izkazalo, da se barva na nekaterih mestih zlahka odrgne, da nasploh pohištvo ni preveč čvrsto in da so naknadno vgrajeni blažilniki za predale zanič, tako da sem nekatere že odstranil, saj so zapiranje ovirali namesto da bi pri njem pomagali. Skratka, planeta ne morem priporočiti.

Pohištvo je zadeva, ki se da lepo pokazati na fotografijah, a glede na to, da so po treh letih življenja v hiši prostori polni osebnih predmetov, bom priobčil samo eno staro fotko postelje. Izdelal jo je prej omenjeni sorodnik po moji skici in je kar posrečena, edino vzglavje bi moralo biti bolj preprosto – brez onih okvirov.

Stroški. Stroške sem preračunal na kvadratni meter hiše in so zelo blizu klasičnih 1.000 EUR/m2. Mi je pa prijatelj, ki se gradnje loteva letos, povedal, da so cene zdaj opazno višje, tako da je tele v tabeli treba jemati z malo rezerve.