Ko smo gradili hišo, sem o tem veliko poročal v blogu. Po eni strani je bilo tako zato, ker se je naše življenje v precejšnji meri vrtelo okrog tega početja, po drugi strani pa zato, ker sem na spletu o gradnji našel kup koristnih informacij  in sem želel svoje ugotovitve s svetom deliti tudi sam. Potlej smo hišo zgradili, gradnje smo bili siti in tudi navdušenje nad pisanjem o njej je usahnilo. In ker sem bil v času gradnje kljub dokaj pridnemu pisanju nenehno v zaostanku, je kar nekaj zapisov ostalo nenapisanih. Ker pa nedokončanih opravil ne maram, bom zdajle – skoraj tri leta po vselitvi – na kratko obdelal teme, ki so do zdaj manjkale.

PHPP. Kronološko prva stvar, ki se je pri gradnji zgodila, pa je nisem popisal, zadeva načrtovanje hiše: izračun energetske učinkovitosti z orodjem PHPP. To je program – pravzaprav Excelova preglednica – ki so jo naredili v nemškem Passivhaus Institutu in izračuna, koliko kWh/m2 stavbe bo potrebnih za ogrevanje. Če je ta številka pod 15, se hiša šteje za pasivno in je upravičena do subvencije Eko sklada (vsaj v naših časih je bilo tako in mislim, da je še vedno). Načeloma ta izračun naredi projektant pri pripravi projekta za izvedbo, najdejo se pa tudi ljudje, ki se ukvarjajo prav s tem. Glede na to, da izračun ni sam sebi namen, temveč se z njegovo pomočjo določi, kakšna točno naj bi hiša bila (predvsem vpliva na izolacijo, okna in prezračevalni sistem), bi rekel, da je bolj smiselno, da ga naredi projektant. A ker sem želel marsikaj raziskati, preden smo prišli do načrta za izvedbo, sem se izračuna lotil kar lastnoročno in ga je projektant samo dopolnil. Tudi laik, ki se o gradnji primerno poduči, namreč lahko izračun PHPP več ali manj v celoti naredi sam, kar se je meni zdelo dokaj zanimivo početje, ki ga graditeljem priporočam. Sicer je v ta namen treba program kupiti  – malo sem pogoljufal in si omislil študentsko različico za dobrih 100 EUR – vendar nam je projektant za izračun PHPP potlej znižal ceno, tako da izgube nismo imeli. No, program sam se dobi tudi zastonj – konec koncev ga ima marsikateri graditelj, saj gre – kot rečeno – za Excelovo preglednico, ki jo mora v elektronski obliki predložiti Eko skladu, a plačati je treba za navodila, brez katerih ga je domala nemogoče uporabiti.

Pametna hiša. Glede na to, da se poklicno ukvarjam s pametno tehnologijo, bi bilo naravno, da bi je nekaj želel vnesti tudi v svojo hišo. A domišljam si, da sem moder človek, in v skladu s tem smo bili s pametjo pri hiši zmerni. Vsaka tehnološka zadevščina pri hiši je namreč dokaj draga, poleg tega pa se nekoč utegne pokvariti, kar je dosti bolj zoprno kot denimo pri zabavni elektroniki, saj je reči, ki so v hišo vgrajene, precej teže zamenjati. Poleg tege tipične pametnohišne zadeve, kot so luči in druge naprave, ki se prižigajo in ugašajo samodejno, niso posebej koristne. Eno pametno reč smo si pa vendar privoščili: žaluzije. V pasivni hiši je namreč lahko poletno pregrevanje precejšen problem, zato je koristno, da se okna samodejno zasenčijo, kadar jih obsije sonce. Do podobne ugotovitve je ob gradnji lastne hiše prišel Marko Jankovec s Fakultete za elektrotehniko, ki si je izdelal sistem za pametno krmiljenje žaluzij (in ogrevanja). Ta žaluzije spušča in dviga glede na čas in glede na osončenost, ki jo ugotavlja s senzorjem, pa še kaj drugega finega počne. Ker bi tak sistem prišel prav še komu, ga je Marko prek podjetje Multilux ponudil naprodaj, in ker ni bil predrag in ker smo želeli podpreti domačo pamet, smo ga kupili. Imel je nekaj porodnih težav, krmiljenje s pomočjo senzorja osončenja pa še vedno deluje nekoliko nepredvidljivo, tako da ga na uporabljamo, a v glavnem nam dobro služi. Lani je bil sicer položaj videti precej želosten: dve žaluziji se nista več pustili krmiliti, podjetje Multilux pa je zaprlo vrata. A Marko se je izkazal in nam zamenjal pokvarjeni krmilnik – slava mu! – tako da sistem zdaj spet deluje. Ob bridki smrti Multiluxa se pokazala še ena odlika sistema: ni odvisen od oblaka, saj je njegova pamet doma na krmilniku v naši hiši (poganja ga Raspberry Pi), ki streže tudi spletno stran z uporabniškim vmesnikom.

Barve. Neredki ljudje trdijo, da so izrazite barve problematične, da se jih človek naveliča in podobno, kar se meni zdi larifari – hišo bi si z veseljem dal pobarvati na kak zanimiv način. Je bila pa na tem področju Jelka manj pogumna, kake res dobre in drzne ideje itak nisva imela, pa še občina zahteva umirjene barve, tako da smo hišo pobarvali nevznemirljivo (sliko končnega rezultata sem priobčil tule). Pri ponudniku fasad sva z Jelko izbrala všečne barve, nakar je ta hišo fotografiral in ji digitalno nadel nekaj različno pobarvanih fasad, kar se mi je zdelo dokaj posrečeno. Fasada ima kajpak tudi tehnične lastnosti, s katerimi smo se pa začuda dokaj malo ukvarjali in smo vzeli kar tako, kakršna je bila pri našem zidarju “privzata”. Razloga za to sta bila, da so si (običajne) fasade tehnično precej podobne in da smo bili gradnje že malo siti. Poleg zunanjosti je bilo treba pobarvati tudi notranjost. Glavni prostor je imel kar barvito opremo, tako smo stene povečini pustili bele, ostale prostore smo pa vsakega odeli v svojo barvo, kar se mi zdi fino. Je pa treba priznati, da ima bela to odliko, da je madeže enostavno prepleskati, pri nebelih je pa treba zadeti pravo barvo, kar ni tako lahko. Tudi notranje stenske barve imajo tehnične lastnosti, sem pa že malo pozabil, kaj točno in zakaj smo uporabili kje. V kopalnicah in predsobi vsekakor lateksaste barve, ki se lahko obrišejo z vlažno krpo (če človek ni preveč grob), kar je koristno. Omet pod temi barvami mora biti gladak – pokitan – medtem ko smo si v drugih prostorih strošek kitanja prihranili. Posrečena pogruntavščina je domflok – precej trdoživ brezbarven premaz za čez osnovno barvo, ki smo ga uporabili nad umivalnikoma v kopalnicah in v kuhinji. Predvsem v slednji se je dobro izkazal, saj prenese tudi bolj intenzivno čiščenje.

Nekaj kanim napisati še o lučeh, pohištvu in stroških, ampak to pride na vrsto naslednjič.