Arhiv kategorij: Čtivo

Stradanje za dolgo življenje

Čtivo, Prehranjevanje, Zdravje in dolgoživost

Že dolgo je znano, da pri mnogih živalih zmanjšan vnos kalorij – ponavadi za kakih 30 % – podaljša življenje, če je njihova prehrana sicer ustrezna (jim recimo ne primanjkuje kakih vitaminov). Pri kvasovkah je podaljšanje življenja približno trikratno, pri črvih C. elegans dva- do trikratno, pri vinskih mušicah dvakratno, pri miših za 30-50 %, pri višjih vrstah so pa stvari manj jasne. Zaenkrat sta bili izvedeni dve raziskavi z opicami, ki sta dali mešane rezultate: v prvi je zmanjšan vnos kalorij podaljšal življenje, v drugi pa ne. V obeh raziskavah so bile sicer opice, ki so jedle manj, bolj zdrave. Verjetno najpomembnejša razlika med raziskavama je bila, da so v prvi opice jedle več sladkorja in je kontrolna skupina imela nekoliko prekomerno maso, v drugi pa ne. To je mogoče interpretirati, da opice z zmanjšanim vnosom kalorij živijo dlje od malo preveč rejenih opic, v primerjavi z vitkimi pa niso veliko na boljšem. To je ugotovitev, za katero bi si lahko predstavljal, da velja tudi za ljudi, ampak poglejmo, če je o ljudeh znanega kaj več.

Čisto pravih raziskav učinka zmanjšanega vnosa kalorij na dolgoživost ljudi ni (se pravi takih, kjer bi imeli dve veliki skupini, od katerih bi imela ena zmanjšan vnos kalorij, nakar bi opazovali, kako dolgo živita). Razlogov za to si ni težko predstavljati. Nekaj podatkov pa vendarle imamo. Med drugo svetovno vojno so izvedli Minnesota Starvation Experiment (MSSE), kjer so 32 prostovoljcem za šest mesecev vnos kalorij zmanjšali za 25 %. Rezultat ni bil spodbuden: na koncu poizkusa so bili slabotni in brezvoljni, kasneje pa so nekatere doletele še motnje hranjenja. Boljši so rezultati nedavnega poizkusa Comprehensive Assessment of the Long term Effects of Reducing Intake of Energy (CALERIE). V njem so 145 prostovoljcem za dve leti zmanjšali vnos kalorij za 15 % (cilj je bil za 25 %, a ker so si udeleženci hrano odmerjali sami, se to pač ni posrečilo) in jih primerjali s 75 kontrolnimi osebami. Intervencijska skupina je izgubila 8,3 kg, glede na kontrolno so se jim zmanjšali biološka starost, stopnja splošnega vnetja, drugi pokazatelji tveganja za bolezni srca in ožilja, količina prostih radikalov in še kaj. Poleg tega so poročali o boljšem razpoloženju in kakovosti življenja – skratka, zmanjšan vnos kalorij jim je vsestransko dobro del. Od kod velika razlika med obema poizkusoma? Hja, prvi je potekal med vojno in udeležnci so imeli na začetku BMI 21,9, na koncu pa 16,4. BMI 21,9 je malo, 16,4 pa zelo malo (namen MSSE je bil izboljšati razumevanje učinkov stradanja, ki ga je prinesla vojna v Evropi – recimo BMI preživelih iz koncentracijskih taborišč je bil okrog 14). Udeleženci CELERIE so imeli na začetku BMI 25,2, na koncu pa 22,6 (ker je več od udelečencev MSSE na začetku!). Te rezultate po mojem lahko interpretiramo podobno kot opičje: zmanjšan vnos kalorij glede na prevelikega je koristen, zmanjšan vnos kalorij glede na primernega pa niti ne.

Obstaja sicer nekaj znakov, da je tudi bolj radikalno zmanjšanje vnosa kalorij od onega v CALERIE koristno. Skupina ljudi, ki je verjetno najbolj znana po dolgoživosti, so prebivalci japonskega otoka Okinava, kjer prebiva veliko stoletnikov. Raziskave kažejo, da je bil njihov vnos kalorij do šestdesetih let prejšnjega stoletja precej majhen, njihov BMI pa se je gibal okrog 21. Čisto primerljivih podatkov za Japonsko tistega časa nisem našel, kar sem našel, pa kaže, de so bili Okinavčani bolj suhi od svojih celinskih rojakov. Kasneje se je okinavska prehrana spremenila, kar je imelo posledice tudi za dolgoživost – dandanes od rojakov ne odstopajo več dosti. Še ena izjemno dolgoživa skupina so adventisti sedmega dne iz Kalifornije. Zanje raziskave kažejo, da je spodnja petina po BMI (14,3-22,5) najbolj dolgoživa. Žal nisem našel podatkov o porazdelitvi BMI, tako da ne vem, koliko skrajna ta skupina je (je večina pripadnikov blizu gornje meje BMI ali ne). A čeravno je radikalno zmanjšan vnos kalorij morda nekoliko boljši od zmernega, je tudi precej neprijeten in dolgoročno težko vzdržen – jaz recimo rad dobro jem in se ga zato nisem pripraljen iti. Ker nas privede do glavne teme tega zapisa.

Ker je stradati neprijetno in tega ljudje nočemo početi, je marsikdo razmišljal o tem, kako doseči koristi zmanjšanega vnosa kalorij brez stradanja. Ena možnost so kemične spojine, ki bi posnemale učinke zmanjšanega vnosa kalorij, vendar zaenkrat niso našli še nobene primerne. Druga možnost pa je občasno postenje. Zdi se mi, da je to zadnje čase kar priljubljena zadevščina, ki obstaja v mnogih različicah. Eden vodilnih strokovnjakov s tega področja je Valter Longo, zato sem si prebral njegovo knjigo The Longevity Diet. Najprej naj povem, da knjiga ni najboljša: možak se zdi precej samovšečen (jaz sem odkril to, moja skupina je naredila to … take reči beremo kar naprej), poleg tega pa ponudi premalo poglobljene razlage učinkov opisane diete in razlogov zanje. A še vedno menim, da je možak resen znanstvenik, ki mu gre verjeti bolj od velike večine ljudi, ki ponujajo take ali drugačne prehranske nasvete. V knjigi govori tako o vsakodnevni prehrani za dolgo življenje, kot tudi o občasnem postu (ki ni povsem ampak le skoraj post – pravi mu fasting mimicking diet). O vsakdanji prehrani naj povem le, da naj bi jo uživali v razponu 11-12 ur (to je blaga oblika tako imenovanega intermittent fastinga), sicer pa se bo tale zapis ukvarjal s skoraj postom (več o vsakodnevni prehrani za dolgo življenje morda napišem kdaj drugič).

Zmanjšan vnos kalorij – naj bo dolgo- ali kratkoročen – povzroči v telesu ogromno sprememb in ni povsem jasno, katere so tiste, ki podaljšajo življenje. Običajna visokonivojska razlaga je, da organizem preide v “zaščiten” način delovanja, ki mu pomaga prebroditi obdobje pomanjkanja hrane, nakar lahko spet polno zaživi in se razmnožuje. Če je organizem miš, se to zdi dokaj smiselno, saj je nekajmesečno pomanjkanje hrane znaten del njenega življenja, tako da je evolucijsko koristno, če izgubljeno priliko za razmnoževanje nadoknadi z daljšim življenjem. S tem je skladno tudi opažanje, da zmanjšan vnos kalorij pri kratkoživih organizmih življenje podaljša bolj kot pri dolgoživih. Del tega zaščitnega načina delovanja, ki ga omenja tudi Longo, je pojačana avtofagija: razgradnja delov celic v sestavine, ki se lahko uporabijo za nove celice ali energijo. Da se to zgodi ob pomanjkanju hrane, je nekako logično, prav tako pa tudi, da se najprej razgradijo okvarjeni in šibkejši deli celic, ki jih po vrnitvi k normalni prehrani nadomestijo novi in boljši. Longo pravi, da se med postom tudi precej zmanjša število celic imunskega sistema, po koncu posta pa slabše zopet nadomestijo boljše (to posebej pomaga pri avtoimunskih boleznih).

Kakor sem uspel razumeti, je biološka podlaga za Longovo dieto takale: Signalna pot TOR je pomemben regulator presnove in rasti. Njena povečana aktivnost je povezana s staranjem, rakom in Alzheimerjevo boleznijo. Longo pravi, da jo aktivirajo beljakovine, zato jih med skoraj postom strogo omeji (pa tudi sicer jih ne svetuje veliko). Takisto naj bi beljakovine spodbujale delovanje receptorja za rastni hormon, ki tudi pospešuje staranje (tako miši kot ljudje z okvaro tega receptorja so zelo dolgoživi, čeravno bolj majhni). Delovanje rastnega hormona spodbuja še hormon IGF-1, na katerega zopet vplivajo beljakovine. Potlej Longo omenja še dve signalni poti: RAS in PKA. Obe naj bi prispevali k staranju, v zvezi s prvo sem zasledil še omembo raka, v zvezi z drugo pa tvorbo maščobnega tkiva. Aktiviral naj bi ju sladkor, o katerem ima tako Longo tudi precej slabo mnenje. Presnova je neznansko zapletena reč, pri kateri je vse povezano z vsem, domala ničesar pa znanost še ni v celotni razjasnila. Tako sem težko prepričan, ali ima Longo pri vsem, kar pravi, v celoti prav (posebej ker – kot rečeno – postreže s premalo razlage), bi pa rekel, da imajo njegove trditve vsaj kolikor toliko spodobno znanstveno podlago.

Kaj vse to pomeni v praksi? Longo priporoča takle petdnevni skoraj post:

  • prvi dan 1.100 kcal (25 g beljakovin, sicer pol kcal iz kompleksnih ogljikovih hidratov – predvsem zelenjave in pol iz maščobe – predvsem oreščkov in olivnega olja);
  • naslednje štiri dni po 800 kcal (pol iz ogljikovih hidratov in pol iz maščobe).

Longo je ustanovil tudi podjetje L-Nutra, ki ponuja ustrezen paket živil, vendar za pet dni na osebo stane nemarnih 250 USD. V njem je razmerje hranil takole:

  • prvi dan 1090 kcal (34 % iz ogljikovih hidratov, 10 % iz beljakovin in 56 % iz maščobe);
  • naslednje štiri dni po 725 kcal (47 % iz beljakovin, 9 % iz beljakovin in 44 % iz maščobe).

Potlej pa menda obstaja še patent za to zadevščino, pri katerem so razmerja enaka, le skupna količina kcal je prilagodljiva:

  • prvi dan 10-16 kcal na kg telesne mase;
  • naslednje štiri dni po 7-11 kcal na kg telesne mase.

Longo vsak dan priporoča še eno multivitamisnko tableto in kapsulo ribjega olja. Tak skoraj post naj bi človek uganjal vsakih dva do šest mesecev – če je bolj čil in zdrav, bolj redko, če je debel, mu grozi sladkorna bolezen ipd., pa bolj pogosto. Priporoča ga za ljudi do 70 let.

Z Jelko sva se odločila, da izvedeva skoraj post po Longovo, a kar nama izdatek 500 USD ni dišal, obenem pa imava vrt poln domače zelenjave, sva sestavila svoj jedilnik (kot tudi marsikdo na internetu). Priobčujem ga tule. Sestaviti ustrezen jedilnik ni čisto enostavno, sploh ker je Jelka kosila doma, jaz pa v službi, ampak sva kar dobro zadela predpisana razmerja makro hranil. Ko sva jedi primerno začinila, so bile tudi dokaj dobre. Malo sva goljufala in jih včasih obogatila z zeleno solato, saj je je skoraj sama voda in tako na skupno vsebnost hranil komajda vpliva, pripomore pa k občutku sitosti. Kljub zadovoljivi okusnosti jedi moram reči, da je takole skoraj postenje precej zoprno. Prvi dan še gre, naslednja dva dni sva bila pa ves čas lačna in ne najbolj srečna. Zadnja dva dni se nama je potem počutje nekoliko izboljšalo – očitno se človek pomanjkanja hrane navadi. Sitno je tudi, da na koncu ni nekega oprijemljivega rezultata (obet daljšega življenja pač ni posebej oprijemljiv). To se da popraviti z raznimi meritvami zdravstvenih parametrov prej in potem. Recimo tale možak je to zastavil zelo temeljito: v laboratoriju si je izmeril IGF-1, CRP (pokazatelj vnetja), kortizol (pokazatelj stresa), bele krvničke in maščobo v krvi, doma je pa spremljal glukozo in ketone v krvi ter se tehtal in meril variabilnost srčnega utripa (še en pokazatelj stresa). Z Jelko sva se zgolj stehtala prej in potem ter z urinskim testom za domačo uporabo (ki ni preveč natančen, je pa enostaven in poceni) preverila ketone v krvi na zadnji dan skoraj posta. Longo slednjih sicer ne poudarja, so pa znak, da je organizem prešel na ketozo – pridobivanje energije iz maščobe namesto glukoze, kar je zaželen rezultat. Jaz sem ugotovil, da sem izgubil 2,9 kg telesne mase in da sem imel v krvi 4-8 mmol/l ketonov (kar je precej). Kajpak večina izgube mase ni trajna, ampak je posledica tega, da je skoraj post povzročil porabo glikogena v mišicah in jetrih, ki s seboj potegne precej vode. Verjetno sem trajno izgubil manj kot 1 kg, ampak to bom še ugotovil.

Po mojem bi si nekaj takega vsakih šest mesecev lahko privoščil, pogosteje se pa tega ne bi šel. Se bova z Jelko pozimi odločila, ali ponoviva vajo. Če jo bova, pa mislim, da bom pri tem spremljal več zdravstvenih parametrov.

Dopolnilo:
Takle skoraj post sva z Jelko ravnokar ponovila, tako da sem dodal še en jedilnik. Morda v prihodnje dodam še kakega.

Dobrodelnost 2019

Čtivo, Denarci, Razno

Pred časom sem že pisal, da konec leta ponavadi prispevam kak evro za dobrodelne namene. Priznati moram, da so ti prispevki precej skromni, saj potrebe in želje naše družine trenutno presegajo naše finančne zmožnosti, tako da smo povsem sposobni ves denar porabiti zase, kar kot sebični faloti brez prehude slabe vesti pretežno počnemo. A tudi skromen prispevek nekaj zaleže – sploh če bi ga napravili vsi. Poleg tega raziskave kažejo, da dobrodelnost povečuje srečo in povzroča dejavnost v delu možganov, povezanim z nagrajevanjem (ki je sicer odgovoren za zadovoljstvo ob hrani, seksu ipd.). To jasno kaže, da je dobrodelnost priporočljiva celo za sebične falote.

Tudi letos sem (največji) del prispevkov namenil SENS Research Foundation, ki se bori zoper staranje. Še vedno namreč menim, da je staranje grozna nadloga – pravzaprav vedno bolj, saj mi z leti njegove tegobe vedno bolj grozijo (kot že omenjeno sem sebičen falot). Težko sicer zanesljivo ocenim, ali je prav SENS Research Foundation najbolj učinkovita ustanova na tem področju. Je pa gotovo tista, o kateri največ slišim, in zaenkrat je osveščanje javnosti, da je odprava staranja in njegovih posledic morda možna in gotovo zaželena, bistveno. Če bi namreč družba to sprejela kot pomemben cilj, bi se našlo javno financiranje za tovrstne raziskave, ki bi ga bilo zlahka več kot iz dobrodelnih virov. Je pa dejavnost SENS Research Foundation širša: največ sredstev namenja prav raziskavam – lastnim in v drugih raziskovalnih organizacijah, financira poletna pripravništva nedebudnih mladih raziskovalcev ter vlaga v podjetja, ki skušajo ukrepe zoper staranje spraviti na trg. Ob tej priliki naj še omenim, da smo pred nedavnim tudi v Sloveniji dobili organizacijo, ki se posveča tej tematiki – Društvo za vitalno podaljševanje življenja. Zdijo se precej zagnani, njihova glavna dejavnost zaenkrat pa so predavanja o podaljševanju življenja.

Še vedno me zanima raziskovanje vesolja in najbolj prepričljiva dobrodelna organizacija, ki se s tem ukvarja, se mi zdi The Mars Society, zato sem jim zopet namenil nekaj denarja. Letos sem prebral knjigo njihovega ustanovitelja in predsednika Roberta Zubrina The Case for Mars. V njej najprej predstavi načrt za učinkovite polete na Mars: prva vesoljska ladja poleti tja z robotsko “tovarno” za proizvodnjo raketnega goriva iz lokalnih sestavin (menda relativno enostavna zadeva, čeprav 100 milijonov km od Zemlje  prav enostavno ni nič), druga pa ji sledi s posadko, ki jo na Marsu že čaka prva, pripravljena za polet nazaj. Nato se knjiga posveti še kolonizaciji in pozemljitvi Marsa (pravkar iznajdem prevod za terraforming). Zanjo je ključen dvig temperature, kar bi bilo moč doseči z izpustom toplogrednih plinov (na kemičen in biološki način – z bakterijami, ki bi jih proizvajale) ter ogledali v krožnici okrog planeta, ki bi na površje usmerjala dodatno sočno svetlobo. Ob višji temperaturi bi na Marsu dobili tekočo vodo, iz tal pa bi se sprostil CO2. Iz tega bi fotosintezne rastline lahko proizvedle kisik. Zubrinovi načrti so smeli, kolonozacijsko-pozemljitveni bi zahtevali stoletja, verjetno pa knjiga o njihovi enostavnosti tudi malo pretirava, a se mi vseeno zdijo kar realistični. Mislim, da bi človeštvu tak visokoleteč cilj, kot je obisk in kolonizacija Marsa, dobro del – vse preveč se namreč posvečamo majhnim problemom in zagotavljanju udobja, namesto da bi pogled uprli malo dlje. Poleg promocije in lobiranja The Mars Society upravlja dve raziskovalni postaji, ki simulirata marsovski, organizira tekmovanja za študente na marsovske teme in še kaj.

Letos sem prvič nekaj sredstev namenil bolj za bolj običajne dobrodelne namene. Zavedel sem se namreč, da obstaja dokaj močno gibanje za učinkovito dobrodelnost (effective altruism), ki se ukvarja s tem, kako darovani dolar ali evro čim bolje pretvoriti v dobrobit človeštva. Organizacija GiveWell se ukvarja z ocenjevanjem učinka dobrodelnih organizacij in priporoča najboljše. Po njihovih merilih so take predvsem organizacije, ki se borijo z boleznimi in revščino v najbolj bednih delih sveta – največ z malarijo in parazitskimi črvi. Effective Altruism Funds pa so malo bolj splošni in jih sestavljajo štirje skladi: prvi namenja denar podobnim (dostikrat kar istim) organizacijam kot GiveWell, drugi se ukvarja z dobrobitjo živali, tretji z dolgoročnimi problemi (kako ne uničiti človeške civilizacije) in četrti s financiranjem gibanja za učinkovito dobrodelnost. Kdor svoja sredstva nameni Effective Altruism Funds, z drsniki izbere, koliko naj gre v kateri sklad, in to sem storil tudi jaz. Največ sem namenim boju zoper bolezni in revščino (iz očitnih razlogov), malo manj dolgoročnim problemom (če nas zadene kateri izmed njih, bodo ostali dosežki človeštva nični) in kanec financiranju učinkovite dobrodelnosti (da bom lahko na podoben način dobrodelen tudi v prihodnje). Dobrobit živali je sicer čisto v redu, a tudi kolikor nisem sebičen falot, sem vendar preveč človekocentričen, da bi se ukvarjal z njo, dokler obstajajo resni človeški problemi.

Za konec naj omenim še, kaj počnem s svojega pol dobrodelnega odstotka dohodnine. Odgovor ja na dlani: namenjam ga Društvu prijateljev mladine Škofja Loka.  Ker društvo vodi moja draga Jelka, je to kajpak nekoliko nepotistično, vendar pa društvo počne mnoge koristne reči: organizira počitniške dejavnosti za otroke, spodbuja branje otrok, pripravlja predavanja in delavnice o zasvojenosti, odraščanju in ekologiji, sodeluje pri otroškem parlamentu ter pomaga otrokom s slabo razvitimi družbenimi mrežami.

Poročilo iz Grčije, prvi del

Čtivo, Glavne počitnice, Otročarije, Službena pota

Poročilo moram začeti s potjo, ki je bila zanimiva, saj smo jo opravili s trajektom. To je vsekakor ekonomično (precej pomembno za nekoga, ki je pravkar zgradil hišo), saj je plovba za štiri osebe in avto stala 560 EUR, kar je opazno manj od letala, sploh upoštevaje, da bi pri potovanju z letalom v Grčiji morali najeti avto ali pa uporabljati neprimerno manj praktičen javni prevoz. Je bil pa trejekt, s katerim smo pluli, z vidika zabave bolj klavrn – ponujal je restavracijo, igralne avtomate in nič drugega, kar za 30 ur plovbe ni najbolj zadovoljivo. Pomagali smo si z branjem, enko, črnim Petrom in potapljanjem ladjic. Kot čtivo za hčeri smo s seboj vzeli 100 grških mitov za otroke, kar je bil zadetek v polno. Jaz sem bral pa romana o mitološkem junaku Tezeju Bik iz morja in Kralj mora umreti (prva mi je bila všeč, njeno nadaljevanje pa malo manj) ter Ancient Greece: A Political, Social and Cultural History (precej berljiva, a ji še nisem prišel čisto do konca). Tudi spanje na palubi ni vrhunec udobja, čeravno se nam je na poti tja kar obneslo (na poti nazaj pa malo manj, a o tem bom spregovoril na koncu).

Trajekt pred pristankom v Igumenici

Obisk Grčije smo začeli v Atenah, kjer sem imel jaz svoje službene dolžnosti. Dekleta sem zavoljo njih dva dni pustil sama, tretji dan smo šli pa pogledat glavno atensko znamenitost – Akropolo in zraven spadajoči čisto nov muzej. Akropola kot hrib sredi mesta je precej impresivna in v muzeju lepo pojasnijo, zakaj je Partenon najbolj kul grško svetišče: okrašen je bil z nadpovprečno dozo imenitnih kipov in reliefov, poleg tega pa uporablja optične prevare, zaradi katerih je videti bolj pravilen – na sredini odebeljene stebre in na sredini izbočena tla, ki so menda videti bolj ravni od dejansko ravnih (tovrstne prevare sicer niso značilne samo za Partenon). Sama Akropola se nam pa ni zdela tako imenitna, kot bi bilo glede na njen sloves pričakovati: skulptur na Partenonu ni več, poleg njega so pa na Akropoli le vhod (ki je precej imeniten), še eno svetišče – Erehtejon – in kup naokrog razsutih kamnov. Po mojem bi se morali potruditi obiskovalcu prikazati, kakšna je bila Akropola v antiki in kaj se je tam dogajalo – že dobre table bi bile korak znaten naprej, brez dvoma bi se pa dalo narediti še kaj več.

Propileje – imenitni vhod na Akropolo
Partenon – najslavnejša od starogrških ostalin

Iz Aten smo krenili na Peloponez, na katerega smo omejili svoj obisk, saj je čisto dovolj poln zanimivosti in se nismo hoteli preveč vozakati naokrog. Odpeljali smo se proti Tolu, kjer je bila naša naslednja nastanitev. Na poti smo prečkali Korintski prekop, kjer smo si ogledali dokaj kul spustni most – to je nasprotje dvižnega mostu, saj se ladjam na umakne navzgor, marveč se potopi v morje.

Spustni most se bliža površju morja
Spustni most v dvignjenem stanju

Iz Tola smo se podali na tri izlete. Prvi je bil v Epidaver, kjer je bilo v antiki Asklepijevo svetišče in slavno središče za zdravljenje. A najbolj znan je Epidaver bržkone po velikem in sijajno ohranjenem antičnem gledališču, ki se ponaša z odlično akustiko – normalno govorjenje na odru je moč razumeti čisto v zadnji vrsti. V času našega obiska so v njem uprizarjali Evripidovo tragedijo Bakhantke, kar sva z Jelko želela videti. Za čas predstave so imeli organizirano otroško varstvo, vendar mi po e-pošti ni uspelo izvedeti, ali je primerno tudi za otroke, ki govorijo le slovensko. Na licu mesta smo se nato dogovorili, da mladiča lahko pustiva tam, in tako sva predstavo videla. Nad samo dramo sicer nisva bila  očarana, celotna izkušnja je bila pa kar imenitna. Z nama jo je delilo še več tisoč domorodcev, kar se mi za zmerno privlačno dramo bogu za hrbtom ne zdi od muh. Tudi mladiča se nad ustvarjalno delavnico, ki sta se je udeležila med predstavo, nista pritožila.

Gledališče v Epidavru podnevi
Gledališče zvečer, ko je polno kulture željnih Grkov

Naslednji izlet je bil v Navplion, ki je simpatično obmorsko mesto s tremi utrdbami, od katerih je ena kar imenitna.

Utrdba v Navpliju

Nato smo jo pa mahnili še v Mikene – ruševine mesta, starega še kako tisočletje več od atenske Akropole, od koder naj bi bil doma Agamemnon, poveljnik Grkov v trojanski vojni. Mesto je za svojo starost vsega spoštovanja vredno, stoji na griču z lepim razgledom, pa še obiskali smo ga na dan, ko ni bilo prevroče in ne preveč obljudeno, tako da je bil obisk zelo prijeten. Okrog mesta je moč videti še nekaj ogromnih v zemljo vkopanih kupolastih grobnic, imenovanih tolos, v muzeju pa precej imenitnih predmetov, najdenih v grobnicah in drugje (a ne teh kupolastih, saj so preveč očitne in so jih  izropali, še preden jim je blizu prišel kak arheolog). Med najdenimi predmeti je najbolj znana zlata Agamemnonova pogrebna maska, ki sicer z Agamemnonom verjetno nima nič opraviti, vendar so arheologi, ki so odkrivali Mikene, svoje najdbe radi poimenovali po (pol)mitoloških likih – tudi grobnice nosijo tovrstna imena.

Mikene
Levja vrata v mesto
Atrejeva zakladnica – največja izmed grobnic tolos
Agamemnonova pogrebna maska

Durinova vrata v naše domovanje

Čtivo, Naše domovanje

Podobno, kot je pri pasivni hiši treba paziti na toplotno izolativnost oken, je treba biti skrben tudi pri izbiri vhodnih vrat. Ta so sicer le ena in zato na skupno izolativnost vplivajo dosti manj, so pa tudi vključena v zahteve Eko sklada. Načeloma lahko izbiramo med vrati iz PVC, lesa in aluminija, a takrat, ko sva jih izbirala midva, kakih spodobnih iz PVC nisva našla, tako da je ta možnost odpadla. Čeravno aluminij ni poceni material, se je vendarle izkazalo, da so aluminijasta za odtenek cenejša od lesenih, poleg tega pa bi morala biti več ali manj večna, tako da sva se odločila za taka. Našla sva štiri ponudnike: bolj znana (in priznana) Inotherm in Pirnar ter bolj obskurna Dorjan in BKM.

Inotherm ima to “napako”, da toplotno izolativnost izračuna za vsaka vrata posebej. Ta izolativnost je pri vseh zastekljenih vratih (kakršna potrebujemo mi, saj v vetrolovu sicer nimamo oken) slabša od tiste, ki jo zahteva Eko sklad. Ostali ponudniki imajo en izračun, ki je narejen za nezastekljena vrata in je zato ugodnejši, Eko sklad ga pa po vsem videzu kljub netočnosti priznava (in tudi v resnici malo manj izolativna vrata ne naredijo posebne škode). Inotherm tako ni prišel v poštev, čeprav sem o njem prebral največ hvale. Naslednji dejavnik pri izbiri je bil čitalnik prstnih odtisov – Jelka ga je namreč hotela imeti, da ji ni treba misliti na ključ, je pa ta reč pri Pirnarju stala okrog 700 EUR,  medtem ko ga je Dorjan ponujal za okrog 300 EUR. Ker se mi zdi, da bi 300 EUR moralo biti za spodoben čitalnik prstnih odtisov povsem dovolj (o tem sicer več kasneje) in ker so bila njegova vrata tudi sicer nekoliko cenejša, sva se odločila zanj. BKM sva pa odkrila, ko sva bila že odločena za Dorjana, in ker ni imel kakih očitnih prednosti, se z njim podrobneje nisva ukvarjala.

Ko sva prišla k Dorjanu na obisk, da se dogovorimo, kakšna vrata bi pravzaprav rada imela, so nama pojasnili, da se nama ni treba omejevati na tisto, kar imajo v katalogu, ampak da lahko izbereva tudi videz vrat iz kataloga kakega drugega ponudnika ali poljubne slike ali pa jih nariševa sama – da je njim to vseeno in da na ceno ne vpliva (ta je bila na koncu 2.476,89 EUR). To nama je bilo zelo všeč in kot ljubitelja Gospodarja prstanov sva se kmalu domislila slavnih Durinovih vrat v Morio. Moria je ogromno podzemno škratovsko mesto, skozi katerega se morajo podati junaki knjige. A preden lahko vstopijo, morajo razvozlati skrivnost Durinovih vrat (imenovanih po enem izmed škratovskih kraljev). Na njih piše “Spregovori prijatelj in vstopi” (to je moj prevod iz angleščine – slovenska knjiga nekje na podstrešju čaka na selitev v novo hišo in se mi je zdajle ne ljubi iskati). Junaki si dolgo časa belijo glavo, kaj morajo spregovoriti, dokler se jim ne posveti, da je treba reči “prijatelj”.

Kakšna naj bi bila vrata v Morio videti, je dobro znano, saj jih je narisal že sam Tolkien (za nepoučene: avtor Gospodarja prstanov). A glede na to, da si želiva hišo sodobnega videza, taka vrata vanjo ne sodijo. Tako sem narisal bolj sodobna vrata, ki pa so ohranila drevesni motiv in napis v vilinski pisavi tengwarju (ki je tudi precej dekorativna). Pri Dorjanu so mojo sliko lepo prenesli v Autocad, edino z napisom so imeli težave, saj je bilo za to na računalnik treba namestiti ustrezno pisavo, kar jim nikakor ni šlo. Na koncu sem se z Autocadom spopadel sam in besedilo pretvoril v sliko. Do sem vse lepo in prav, potlej je pa prišlo do nekaj težav.

Tolkienova Durinova vrata
Tolkienova Durinova vrata
Moja sodobna interpretacija Durinovih vrat
Moja sodobna interpretacija Durinovih vrat (Da bo napis na steklu, smo se odločili šele kasneje.)

Prva težava je bila, da je izdelava vrat trajala več kot dva meseca, čeprav so rekli, da bo tri do štiri tedne. Do neke mere je bilo to najbrž zaradi našega izmišljevanja glede videza vrat, potlej je menda neko neumnost naredil steklar in so mu morali steklo poslati nazaj, malo je bil pa bržkone smotan tudi Dorjan. Zaradi dolgega čakanja na vrata sva morala odložiti preizkus zrakotesnosti, povzročilo je pa tudi nekaj drugih sitnosti. Ko so vrata končno vgradili, se je izkazalo, da vratne odprtine niso dovolj skrbno izmerili (niso upoštevali, da je na eni strani precej debel omet), tako da so vrata kak centimeter preširoka  in mora biti ena od špalet postrani. Pa tudi sama vrata niso izdelana zelo skrbno – denimo zatesnitev okrog stekla ni čisto gladka, pa izpod nalepljenega drevesa glede lepilo. Nič od tega ni prav strašno, a pusti malo slabega okusa.

Vgradnja RAL - za razliko od oken s predstisnjenim trakom
Vgradnja RAL – za razliko od oken s predstisnjenim trakom
Vrata, vgrajena v našo hišo (Slika je narejena s telefonom in moj novi HTC One M8 žal dela precej slabše od starega Samsunga Galaxy S2.)
Vrata, vgrajena v našo hišo (Slika je narejena s telefonom in moj novi HTC One M8 žal dela precej slabše od starega Samsunga Galaxy S2.)
Postrani špaleta (Trenutno je stvar sploh obupna, ker je bila najprej vgrajena keramična obroba, katere postavitve zidarji pri izdelavi špalete niso upoštevali, ampak to se bo popravilo.)
Postrani špaleta (Trenutno je stvar sploh obupna, ker je bila najprej vgrajena keramična obroba, katere postavitve zidarji pri izdelavi špalete niso upoštevali, ampak to se bo popravilo.)

Poglavje zase je pa čitalnik prstnih odtisov. Zadevščina ima navodila, za katera se zdi, da so v slovenščino prevedena z Google Translate. So pa navodila precej pomembna, saj je uporabniški vmesnik za vnos novih prstnih odtisov tako neroden, da sva prvi prstni odtis uspela vnesti šele po kakega pol ducata poizkusov. Za povrh je pa prepoznavanje prstnih odtisov precej stohastično (sploh mojih in sploh na sončen dan). Naprava za 300 EUR si česa takega nikakor ne bi smela privoščiti! Konec koncev so stroški golega čitalnika pod 10 EUR (to velja denimo za tistega, ki je vgrajen v iPhone in nikakor ni slab), dodatna elektronika, ohišje in napajalnik pa več kot nekaj 10 EUR tudi ne stanejo.  Sem pa na Ali Expressu našel čitalnik prstnih odtisov za 80 USD, ki nosi enako ime, kot je zapisano na navodilih našega, in je tudi na pogled enak – mislim, da to klavrnost našega nekoliko pojasni.

Pod črto sem z vrati še vedno zadovoljen in tudi na Dorjana bi se morda obrnil še enkrat, ne moram ga pa priporočiti brez zadržkov, pa čitalnik prstnih odtisov bi izbral boljši ali pa Jelko prepričal, da ga ne potrebujemo.

Zmagovalci Huga in Nebule

Čtivo

Odkar sem na grbo dobil otročad, mi kaj dosti prebrati ne uspe (k sreči lahko na poti v službo in domov poslušam zvočne knjige), občasno – predvsem na počitnicah – pa kaj vendarle preberem. Trenutno nimam na zalogi nobene knjige, pa sem vrgel oko na najboljše, kar meni ljuba žanra – znanstvena fantastika in fantacija – premoreta: romane, ki so dobili nagradi Hugo in Nebula. Njih seznam je na voljo v Wikipediji, če ga bom kdaj izčrpal, se pa lahko obrnem semle, kjer obravnavajo še druge nagrade.

Legenda

Imam knjigo
Prebral knjigo
Poslušal zvočnico

Seznam

Leto Avtor in naslov Stanje
1966/1965 Frank Herbert: Dune
1970/1969 Ursula K. Le Guin: The Left Hand of Darkness
1971/1970 Larry Niven: Ringworld
1973/1972 Isaac Asimov: The Gods Themselves
1974/1973 Arthur C. Clarke: Rendezvous with Rama
1975/1974 Ursula K. Le Guin: The Dispossessed
1976/1975 Joe Haldeman: The Forever War
1978/1977 Frederik Pohl: Gateway
1979/1978 Vonda McIntyre: Dreamsnake
1980/1979 Arthur C. Clarke: The Fountains of Paradise
1984/1983 David Brin: Startide Rising
1985/1984 William Gibson: Neuromancer
1986/1985 Orson Scott Card: Ender’s Game
1987/1986 Orson Scott Card: Speaker for the Dead
1993/1992 Connie Willis: Doomsday Book
1998 Joe Haldeman: Forever Peace
2002 Neil Gaiman: American Gods
2004 Lois McMaster Bujold: Paladin of Souls
2008/2007 Michael Chabon: The Yiddish Policemen’s Union
2010/2009 Paolo Bacigalupi: The Windup Girl
2011/2010 Connie Willis: Blackout/All Clear
2012/2011 Jo Walton: Among Others

Kajpak kanim prebrati vse knjige s tegale seznama, ki jih še nisem. A za začetek si bom omislil naslednje:

  • Ursula K. Le Guin: The Dispossessed. To je verjetno najbolj znana knjiga s seznama, ki je še nisem prebral. Od Le Guinove sem – glede na njano slavo – do zdaj prebral malo, čeprav je res, da me nič od tistega, kar sem, ni silno navdušilo (bilo je pa čisto v redu).
  • Frederik Pohl: Gateway. Pohl je eden izmed precej pomembnih avtorjev znanstvene fantastike, vendar sem od njega prebral zelo malo. Poleg tega so potentne tehnologije starodavnih vesoljčkov, ki padejo v roke Zemljanov, tema, ki se mi zdi dokaj privlačna, čeravno malček obrabljena.
  • Paolo Bacigalupi: The Windup Girl. Ta knjiga naj bi pripadala podžanru biopunk, kar – kakor razumem – pomeni, da se ukvarja z biotehnologijo in njeno temno platjo (po zgledu cyberpunka, ki podobno obravnava kibernetiko in računalništvo). Iz tega podžanra nisem bral kaj dosti, verjetno zato, ker ni prav pogost, saj zanimivost biotehnologije ni znana tako dolgo, kot drugih velikih tem znanstvene fantastike (denimo vesoljskih poletov).
  • Jo Walton: Among Others. Ta knjiga obravnava prepletanje sodobnega in mitološkega sveta, kar sicer ni čisto nova zamisel, je pa vseeno dokaj sveža, tako da bi morala biti knjiga drugačna od velike večine fantaijske literature.

Konfuzni tudi v letu 2008

Čtivo, Film

Konfuzija je slovenska znanstvenofantastična konvencija, ki se je letos zgodila drugič (obakrat v Sečovljah). Lani sva jo z Jelko obiskala oba in sva se na Primorskem mudila vse tri dni dogajanja, letos je pa Jelka ravno te dni na neki mladinski izmenjavi v Turčiji, tako da sem šel sam. Tam sem bil samo včeraj (poteka še danes in jutri), ker toliko le dam na udobje, da mi do spanja na prizorišču ni bilo, samo zase se mi ni zdelo vredno iskati prenočišče v okolici, več dni zapored voziti se v Sečovlje se mi pa tudi ni ljubilo.

Ko sem prispel, sem bil – podobno kot lani – malo izgubljen, ker tam nisem nikogar zares poznal, navezovanje stikov pa ni moja močna točka. Vendar sem lani predvsem igral igre, ki navezovanje stikov olajšajo, letos jih pa ni bilo v programu. Tako sem večino časa tičal v predavalnici, kar sploh ni bilo slabo, saj so bila predavanja zanimiva.

Prvo je bilo o Nostradamusu in glede na to, da o možaku nisem vedel nič, razen seveda tega, da je prerokoval, je bilo precej poučno. Izvedel sem, da je bil zdravnik, ki se je dokaj uspešno boril proti kugi – v nasprotju z večino sodobnikov je namreč poznal vrednost higiene, ki je bila v tistih časih še najučinkovitejše sredstvo proti tej bolezni. Njegov prvi preroški podvig je bil letni almanah z bolj pritlehnimi prerokbami (o vremenu ipd.), šele kasneje pa je spisal tiste, po katerih je danes znan. Vse njegove prerokbe so v verzih in pomen nepritlehnih je – domnevno zaradi strahu pred verskimi fanatiki, ki bi prerokovanje lahko razumeli kot zvezo s hudičem ali kaj takega – zakrit z uporabo metafor, anagramov ipd. To je bržkone tudi razlog, zakaj se z njimi da razložiti toliko reči – ker pač ni jasno, kaj sploh pomenijo, in jim torej pomen pripiše bralec. Predavatelj je svoje delo opravil čisto spodobno, le zaključil je z neumesto izjavo, da vprašanj ne sprejema (morda zato, ker je danes s predavanjem nadaljeval, ampak ta razlog se mi zdi slab). No, med poslušalci je bilo tudi par Hrvatov, ki so to gladko ignorirali – ne vem, ali zato, ker ga niso razumeli, ali zato, ker se je tudi njim nesprejemanje vprašanj zdelo neumestno – in mu zastavili nekaj vprašanj. Pravilno!

Lani smo na Konfuziji igrali dungeons in dragons, pri čemer sta bila dungeon mastra dva Hrvata, recimo jima Hrvat A in B (najbrž bi lahko izbrskal njuni imeni, ampak za tale zapis nista potrebni, tako da si bom privoščil malo lenobe). S Hrvatom A sem igral jaz in je bil nekoliko dolgočasen, Hrvat B se je pa zdel odličen. Hrvat A je lani predaval o srednjeveškem bojevanju, kar je sicer zanimiva tema, a je bil tudi tu malček suhoparen. Letos pa je predaval Hrvat B – o rimskih obegovalnih napravah – in je bil prav prijeten. Predavanje je poživil še Hrvat A, ki je zgodovinar in je stalno težil, da Hrvat B kake podrobnosti ni pravilno predstavil. Moram priznati, da mu je vloga nadloge šla bolje kot vloga predavatelja. Samemu predavanju je manjkala kaka tehnična podrobnost, a glede na to, da mi je bila tema slabo poznana, sem vseeno izvedel dosti zanimivega. Predavanje je bilo zaokroženo z opisom znanega obleganja Alesie, kjer je Cezar porazil Galce. Na mestu, kjer se domneva, da je Alesia stala, je dandanes rekonstrukcija zidu, s katerim je rimska vojska obdala mesto – zadeva je videti kar imenitna in bi jo rad videl.

Pred naslednjim predavanjem sem ujel konec uprizoritve dela Izvajanje velikega blatarja (če slediš povezavi, si zadevo lahko prebereš in ogledaš). Dogodek je bil bržkone zanimiv, žal pa sem skoraj vsega zamudil, ker ga nisem pravočasno našel – bil je namreč na malo skritem kraju.

Dr. Bata Leviki in veliki blatar

Dr. Bata Leviki si med predavanjem o velikem blatarju privošči kozarček piva

Sledilo je predavanje o samurajskih filmih, ki ni bilo ravno višek informativnosti, je bilo pa zanimivo občinstvo. Nek možak – po vsem videzu sicer poznavalec – je pogosto vskočil s kakim komentarjem in glede na to, da je imel zelo avtoritativen nastop, predavatelj je bil pa pa bolj plah, mu je na trenutke kar prevzel predavanje. Potlej je bila pa tu še neka ženska, ki je dajala vtis častilke vsega japonskega (vrsta osebe, ki jo predvsem med ljubitelji animejev pogosto srečaš) in je zalo rada govorila – tudi nje predavatelj ni uspel krotiti.

Zadnje predavanje je bilo o Juretu Grandu iz Kringe v hrvaški Istri, prvem dokumentiranem vampirju. O njem je pisal Valvasor v Slavi Vojvodine Kranjske in možno je, da je prav ta zgodba prek Byrona našla pot v viktorijansko književnost, ki je kot vrhunec žanra dala Stokerjevega Drakulo. Pred nekaj leti so v Kringi zgodbo začeli oživljati, odprli so bar Vampir, organizirali so literarne večere na temo vampirjev in drugih grozljivosti ter celo začeli s Festivalom fantastične književnosti. Pred nedavnim je izšla tudi knjiga, navdahnjena z zgodbo o Juretu Grandi, ki je prevedena v slovenščino. Vsa čast Kringi: iz svojega zlohotnega prebivalca so iztržili, kolikor se je največ dalo. Edino, kar jim manjka, je kaka uporabna spletna stran (da je tako, priča tudi pomanjkanje povezav v temle odstavku).

Za konec (zame – Konfuzija se je nadaljevala, vendar jaz nisem prevelik ljubitelj ponočevanja in sem krenil domov) sem bil priča ša kvalifikacijam za tekmovanje v najboljši uprizoritvi dvoboja med Darthom Vaderjem in Lukom Skywalkerjem, v katerem prvi drugemu pove, da je njegov oče. Nastopil je samo en par, bila sta pa kar kul.

Dvoboj med Darthom Vaderjem in Lukom Skywalkerjem

Darth Vader ima brado, Luke Skywalker pa dolgo čupo

Temule zapisu manjkata dve fotki, vendar je ena izmed pridobitev novega WordPressa, da vstavljanje dotičnih ne dela. To funkcijo v vsaki naslednji različici naredijo bolj kompleksno in manj delujočo – jezen! Ko mi težavo uspe rešiti, bom fotki dodal.

Dopolnilo:
Težavo rešil. Mapa za slike je bila nastavljena na nekaj čudnega in neobstoječega. Pri vstavljanju slik se zdaj da celo nastaviti velikost pomanjšane slike (juhej!), je pa njihovo centriranje nekaj muhasto, pa z Internet Explorerjem se ne razume.

Grindelwald

Čtivo, Razna klatenja

Tako se imenuje čarovnik, ki se pojavlja v zadnjem delu Harryja Potterja (morda pa tudi v kakem prejšnjem, le da se tega ne spomnim). Vendar jaz nimam v mislih čarovnika, ampak smučišče v Švici, kjer sem prejšnji teden s starši smučal.

Smučanje je bilo prijetno. Vreme bi sicer lahko bilo lepše, a je bilo še vedno boljše kot lani in predlani. Malo je snežilo, malo je bil sneg premehek, malo je bila vidljivost slaba, a večino časa vse te tegobe niso bile dovolj hude, da bi nas resneje ovirale pri smuki. Prog imajo dovolj, da ti v enem tednu ne postane dolgčas, pa tudi kar všečne so, čeprav ne ravno izstopajoče krasne. Nekoliko nadležno je, da se na smučišče pelješ z zobato železnico, kar ni ravno najhitrejši način, ampak tudi to ni nič groznega.

Ima pa grindelwaldska privrženost železnici eno dobro plat: progo so potegnili do prelaza pod Jungfrau, na višino 3454 nad morjem. Rezultat je vsega občudovanja vreden. 7,1 km so je speljeli skozi predor in v gorsko steno izklesali dve okni, ob katerih se ustaviš in razgleduješ. Podvig jim je uspel že leta 1912. Užitke na vrhu sem imel sicer malce okrnjene, ker ne prenašam dobro višine (glava me boli in brez sape sem – ta pojav sem imel priliko do obisti spoznati na počitnicah v Ekvadorju in Peruju pred nekaj leti), a je bilo vseeno vredno vzpeti se.

Sfinga
Sfinga, zgradba na vrhu prelaza pod Jungfrau

Za konec pa naj se vrnem še k zadnjemu Harryju Potterju, Svetinjam smrti, ki sem ga bral prav na smučariji. Je zelo spodoben zaključek serije, napet in berljiv ter dokaj elegantno splete skupaj vse niti, je pa tudi precej drugačen od prejšnjih delov, ker se ne vrti več okrog Bradavičarke. Pa manjka mu prisrčnosti zgodnejših delov in opisov domiselne ureditve čarovniškega sveta (ker ga pač že poznamo), ki so mi bili posebej všeč. Vseeno lahko rečem, da je Rowlingova opravila odlično delo. Me prav zanima, česa se bo oprijela zdaj.

Iksion – Iksia – Iks

Čtivo

Pred časom sem sestavil seznam tem, ki jih v blogu kanim obdelati, pa mi gre to precej počasi in kajpak se vmes nabirajo nove. No, danes sem vendarle prišel do druge točke.

Romani Iksion, Iksia in Iks so delo našega bržkone najbolj cenjenega znanstvenofantastičnega pisatelja Miha Remca. Iksion sem prebral že pred mnogimi leti, ponovno pa sem se na pisatelja spomnil, ko je bil gost Konfuzije. V knjižnici sem izbrskal vse tri dele trilogije, vendar mi jih do konvencije ni uspelo prebrati, kar je škoda, saj bi bil avtorja lahko kaj pobaral (sploh o Iksu).

Iksion

Iksion je klasična antiutopija (ali nekaj takega – za to reč obstaja kup izrazov). Opisuje družbo, ki zaradi oblaka prahu, v katerega je zašla Zemlja in ki jo je naredil neprimerno za bivanje, živi pod zemljo. Večina dela je prepuščena strojem, tako da so ljudje pravzaprav nepotrebni, čeprav mnogi živijo v utvari, da opravljajo kako važno nalogo. Poglavitna oblika razvedrila je seks, ki je v Remčevih delih sploh močno prisoten. Da ljudje ne bi bili nezadovoljni s svojim brezciljnim življenjem, je njihovo čustovanje ustrezno prilagojeno. Oblasti v vesolje pošiljajo nadvsetlobne premičnike, ki naj bi poiskali nov planet, primeren za naselitev. Glavni junaki romana so posadka enega izmed takih premičnikov, Iksiona, in senzor (telepat) Uri, čigar naloga je komunikacija s premičnikom (zaradi velike razdalje drugačna komunikacija ni mogoča). Da senzorji lahko opravljajo svojo nalogo, mora biti njihovo čustvovanje neokrnjeno, zaradi česar je Uri družbeno neprilagojen.

Zgodba Iksiona je prav spodoben primerek svoje vrste, ne zdi se mi pa ravno posebej navdahnjena. Kar je treba pohvaliti, je slog. Opisi sveta prihodnosti niso preveč obremenjeni s tehnikalijami, tako da se je delo postaralo (napisano je bilo pred 26 leti) precej neboleče. Jezik je poln novih besed, kakršna je premičnik, ki so povečini umestne, s svojo splošnostjo pripomorejo, da romana zob časa ne načne preveč, in dajejo vtis nečesa novega, nevidenega (kar prihodnosti pritiče). In nevsezadnje je treba pohvaliti opise seksa, ki so precej podrobni, a okusni.

Iksia

Iksia se dogaja na planetu Eva, ki ga je naselila posadka nadsvetlobnega premičnika Iksion. Planetu vlada ‘bog’, to je človek, ki obvladuje Iksion, ostalo prebivalstvo pa je tehnološko nekje na srednjeveški ravni. Je v nenehnem spopadu z domorodnimi prebivelci Eve, dromidi, ki so zmožni vstopati v človeške sanje in povzročati more (kar počno predvsem zaradi človeškega preganjanja). Na Evi pristane Iksia, potnica veseljske ladje, ki je bila poslana z Zemlje, ko je slednji pretilo uničenje ob srečanju s planetom Iks. Spremlja jo živostrojni človek, robot, ki je zaradi obvladovanja napredne tehnologije domala vsemogočen. S skupnimi močmi dosežeta spravo med ljudmi in dromidi, spotoma pa se še zaljubita (čeprav naj bi to pri živostrojnem človeku bilo nemogoče).

Knjiga me ni ravno navdušila. Remcu jezik še vedno lepo teče, motilo pa me je, da se je znanstveni del znanstvene fantastike nekam izgubil. Tehnologija ima zgolj vlogo čarobne paličice, ki Iksio in njenega mehaničnega pomočnika naredi vsemogočnega. Poleg tega se zdi drug planet, ki je domala enak Zemlji, precej neverjeten, še bolj pa njegovi domorodci, ki so domala enaki ljudem (z njimi se lahko celo plodijo). In navsezadnje dromidsko vstopanje v človeške sanje sploh sodi bolj v pravljico kot v znanstveno fantastiko. Teme romana so vera, okrog katere se suče življenja na Evi, njena zloraba in verska nestrpnost. To so sicer pomembne in zanimive teme, vendar se mi ne zdi, da bi avtor o njih povedal kaj pretresljivo novega.

Iks

V Iksu se (najbrž) vrnemo na Zemljo, ki ji grozi srečanje s planetom Iks. Ob tem dogodku naj bi se zamenjala zemeljska magnetna pola in nasploh naj bi prišlo do opustošenja. Po Zemlji so razpostavljeni opazovalci, opremljeni z zapisovalniki misli, ki naj bi kataklizmo zabeležili. Med njimi je tudi junak romana Noe Nowak. Knjiga je zastavljena kot prepis z Noetovega zapisovalnika misli in v njej se prepletajo dogodki pred in po srečanju s planetom Iks ter Noetove sanje.

Roman je precej zmeden. Njegovo jedro je kataklizma zaradi planeta Iks, ki je napovedana že v Iksii. Do sem vse lepo in prav. Dogajanje je prepleteno z miti o Atlantidi, puščavskimi risbami v Nazci in podobnimi slabo pojasnjenimi ostalinami preteklosti ter namigovanji, da so kataklizme, kakršna je v središču zgodbe, cikličen pojav. Ta del je izpeljan spretno in si tudi zasluži pohvalo. Težave nastopijo, ko Remec začne vpletati reči, ki bi morale biti na planetu Eva, pojavljajo pa se na Zemlji, kar nima smisla ne časovno in ne prostorsko. Zmedo sem si skušal razložiti s tem, sta Eva in Zemlja isti planet, pa da se Iksia dogaja v prejšnjem kataklizmičnem ciklu, ampak nobena od razlag povsem ne ustreza. Vse skupaj na glavo postavi konec knjige (ki ga ne bom izdal), pojasni pa na žalost ničesar. Ali kaka logična razlaga obstaja, ne vem, ampak knjige, ki si jih ne znam razložiti, mi gredo na živce, in zato mi je bil Iks – kljub nekaterim odlikam – le zmerno všeč.

Bili smo konfuzni

Čtivo, D&D, Razna klatenja, Razne igre

Z Jelko sva proti Sečovljam krenila v petek popoldne. Brez večjih težav sva našla prizorišče, kjer je na dvorišču nekaj obiskovalcev pilo pivo, možak v zmerno prepričljivi srednjeveški opravi nama je v roke porinil program, sicer pa se ljudi ni ravno trlo. Poleg programodelilca sva videla še dva našemljenca: organizatorka je bila sovjetska kozmonavtka, precej imeniten vtis pa je napravila povsem črno pobarvana temnovilinska (mislim vsaj) čarovnica (no, kakšne barve so bili skriti deli, pravzaprav ne vem – če bi, bi bilo to hudo sumljivo). Ker z Jelko sprva nisva čisto vedela, kaj naj s sabo, sva malo posedela zunaj pod drevesom, ko naj bi se začela predstavitev namizne igre world of warcraft, pa sva se vrnila noter.

WoW je predstavljala družbica Hrvatov iz društva ljubiteljev fantastike 3. zmaj, ki so nasploh fejst fantje (čeprav bom kasneje na njihov račun napisal tudi nekaj kritike) in tudi Jelka se je z njimi dobro ujela. Igra mi je ugajala, je pa treba reči, da je presneto zapletena in dolgotrajna – ob njej smo gotovo prebili vsaj štiri ure. Spričo tega in zasoljene cene si je omislil ne bom, saj bi jo preporedko igral, bi pa vseeno z veseljem še kdaj sedel zanjo. Igrati smo začeli štirje, a do konca je poleg mene vztrajal le eden, čigar ime sem žal pozabil, se je pa že od začetka najbolj trudil z mano. Na koncu sem ga porazil, pa ne vem, ali se tudi njemu ni ljubilo igrati čisto zares, ali sem imel srečo ali sem tako dober (slednja razlaga se zdi najmanj verjetna). Ko sva z igranjem zaključila, je bila ura že dokaj pozna, obiskovalcev pa se je nabralo malo več in so bili kar živahni. A ker sva z Jelko morala v bližnjih hribih še poiskati stanovanje njenega prijatelja, ki nama ga je prijazno dal na voljo za čas najinega klatenja po Primorskem, sva se odpravila.

V soboto sva si dopoldne privoščila sprehod po okolici Marezig, kjer sva bivala, nato pa sva se vrnila v Sečovlje. Jaz sem prisluhnil predavanju enega od Hrvatov o srednjeveškem bojevanju, ki je bilo dokaj zanimivo, le s slikami bi moralo biti opremljeno. Jelka je slabo spala, tako da njena zbranost ni bila na višku in se je raje odločila za ogled filma. Sledil je pogovor z Mihom Remcem, našim bržkone najimenitnejšim znanstvenofantastičnim pisateljem. Možak je za skoraj 80 let dokaj živahen, od tistega, kar je povedal, se mi je pa najbolj zanimivo zdelo, da je znanstveno fantastiko med drugim začel pisati zato, ker je bil nekdanji režim do družbene kritike v tej obliki bolj prizanesljiv – možak je namreč imel kar nekaj težav z izdajanjem in uprizarjanjem (pisal je tudi drame) svojih del. Žal mi je, da sem Remčeva dela, kar sem jih prebral, že precej pozabil, ker bi sicer lahko izkoristil priložnost, da ga o njih kaj vprašam. Po pogovoru se je Jelka vrnila k filmu in kasneje predavanjem, jaz pa sem se udeležil D&Djanja v organizaciji Hrvatov. Žal se moja odločitev ni izkazala za najboljšo.

Pogovor z Mihom Remcem
Pogovor z Mihom Remcem

Ozadje D&Djevske pustolovščine je bilo sicer všečno in tudi zamisel, da ga postavijo v domače okolje, predvsem v Reko, zanimiva. Žal pa je izvedba šepala. Prvi problem je bil, da je bila pustolovščina nekako brez duše. Zgodba je bila precej plitva, boji pa so bili vanjo vključeni nenaravno. Največ smo se tepli v nekem labirintu, v katerega smo zašli, ko smo skozi kanalizacijo skušali priti v grad. Kaj točno je labirint tam počel, ni bilo jasno, pa še precej dolgočasno je bilo bloditi po njem. Naslednja težava je bila, da je dungeon mastru manjkalo zanosa. Tu sem imel smolo, saj se je tisti, ki je vodil sosednjo skupino (igrali ste dve vzporedno), zdel dosti boljši. Zadnja nevšečnost pa je bil prostor. Iz neznanih razlogov smo igrali v baru, kjer je bilo hrupno in neprestano so sem in tja hodili žejni obiskovalci. Zaradi tega sem soigralce in posebej dungeon mastra, ki je govoril hrvaško, na trenutke prav težko razumel in po nekaj urah me je od naprezanja, da bi kljub nevšečnim okoliščinam sledil dogajanju, že prav bolela glava. Tako sem še pred koncem svoje mesto prepustil soigralki, katere lik je storil bridki konec, in šel poiskat Jelko. Jelka je bila tačas na predavanju o spolnih vlogah v znanstveni fantastiki, ki ji je bilo precej všeč, potem pa se je pridružila preostanku Hrvatov, ki so zunaj prav tako D&Djali, le da so imeli bolj zanimivo pustolovščino, v kateri so vsi igrali neoborožene barde. Kmalu nato sva jo mahnila proti postelji.

Kljub neposrečenemu D&Djanju je Konfuzija name naredila precej dober vtis. Organizacija je bila odlična ter dogajanje živahno in raznoliko, tako da upam, da se bo drugo leto ponovila. Če se bo, bom tam (in Jelka bržkone tudi). Si bom pa prizadeval ujeti kak dogodek več (in se ne ves čas posvečati igram), pa malo temeljiteje jo bom pofotkal.

V nedeljo sva šla z Jelko na obisk k njeni znanki, ki živi blizu Marezig. Ženska stanuje odmaknjena od civilizacije v stari hiši brez priključka na vodovod in je nasploh nekoliko nenavadna (to je vtis, ki ga Jelkini znanci name naredijo pogosto – kar je eden od čarov druženja z njo). V ponedeljek pa sva si ogledala sečoveljske soline. Te so kar zanimive, le podrobna razlaga, kako pravzaprav delujejo, mi je manjkala. Možno je, da se dobi v delu, kamor nisva prišla, ker sva bila nekoliko pozna: soline so za obiskovalce namreč razdeljene na dva dela, med katerima ni neposrednega prehoda. Če drugo leto Konfuzija spet bo in če bo ponovno v Sečovljah, si jih bova do konca ogledala takrat.

Soline so velike
Soline so velike

Razpokana solinska tla
Razpokana solinska tla

Jaz kot Hugo
Jaz kot Hugo

Bodimo konfuzni

Čtivo, Razna klatenja

Jutri se kani zgoditi nekaj zgodovinskega: Slovenija bo učakala svojo prvo znanstvenofantastično konvencijo, Konfuzijo. Odvijala se bo v Osnovni šoli Sečovlje in bo trajala tri dni. Kot se pravovernemu ljubitelju žanra spodobi, bom kajpada tam. Z Jelko bova na obali preživela vse tri dni, čeprav ne bova ravno ves čas tičala na konvenciji. Sploh Jelki to bržkone ne bi najbolj ustrezalo, pa tudi sam nisem tak fanatik, da si ne bi želel lepega vremena, ki nam ga obetajo vremenoslovci, izkoristiti za ogled solin in pohajkovanje po okolici.