Arhiv kategorij: Delo

Kiropraktika v Kortrijku

Delo, Službena pota

Za novo leto sem se vrnil v domovino, ampak sem bil hudo zaposlen z družino (primarno in sekundarno), prijatelji in službo, tako da se nisem nič oglasil. Zdajle sem pa spet na poti – na sestanku projekta Chiron v Kortrijku v Belgiji. Kot ponavadi na projektnih sestankih se tu dogaja marsikaj ne pretirano zanimivega, imamo pa dostop do interneta, tako da izkoriščam priliko za zapis v blog.

Projekt Chiron je gromozanska zver z okrog 30 partnerji, katerega cilj je ustvariti infrastrukturo za hrambo in uporabo podatkov o bolnikih ter spremljati njihovo stanje s senzorji. Slednje spada v ambientalno inteligenco, naše priljubljeno področje, in naloga IJS je s pomočjo senzorjev ugotavljati, kaj bolnik trenutno počne. Videti je, da je tisto, kar bo na to temo za projekt nujno narediti, kar naredljivo, dalje se bomo pa lahko zabavali z rečmi, ki za projekt morda niso nujne, so pa zanimive. Malce skrb zbujajoče je le, da se bo po vsem videzu treba ukvarjati s programiranjem senzorjev in mobilnih telefonov, za kar nismo ravno strokovnjaki, ampak tudi to se zaenkrat zdi obvladljivo.

Chiron je zame posebej pomemben projekt, ker njegov institutski del vodim jaz. Glede na to, da se je projekt začel lanskega marca, mene pa lani ni bilo v Sloveniji, je to pravzaprav malce nerodno, ampak mislim, da do zdaj niti ni bilo jasno, kaj točno naj bi v projektu delali, tako da prehude škode ni. Je pa res, da bo zdaj treba pošteno zagrabiti za delo. Da se je projekt začel bolj zložno, ima še en razlog: del denarja prihaja od EU, del pa od držav, od koder so projektni partnerji, in podpisovanje pogodb s slednjimi je hudo mukotrpno – v Sloveniji se nam je posrečilo lani jeseni (kar pravzaprav pomeni, da smo do takrat lahko na projektu delali le na lastne stroške), v nekaterih državah pa sploh še niso podpisane. To dvojno financiranje ima tudi druge zabavne posledice, o katerih sem že pisal.

Kortrijk je hecen kraj: ulice so večino časa prazne, veliko restavracij in trgovin je zaprtih in nasploh na trenutke daje vtis mesta duhov. V Wikipediji se hvali z dvema znamenitostima z Unescovega seznama svetovne dediščine. Prva je zvonik na glavnem trgu, druga pa béguinage, nekakšno mesto v mestu, kjer so v srednjem veku živele skoraj-nune (ženske, ki so se ogradile od sveta in posvetile bogu, ampak ne tako temeljito kot prave nune, pa tudi neposredne zveze s cerkvijo niso imele). Obe znamenitosti sta čisto blizu mojega hotela, tako da sem si ju kajpak ogledal. Žal nista nista prav spektakularni, kar je morda povezano s tem, da sta na Unescovem seznamu skupinsko – skupaj z drugimi flamskimi zvoniki in béguinagi.

Famozni zvonik
Béguinage
Nekaj, kar je najbrž gledališče, nisem pa o tem čisto prepričan
Stolpa Broel

Grozote financiranja znanosti

Delo

Pred par dnevi sem izvedel, da smo pri nekem projektu, ki se delno financira iz Evrope in delno iz Slovenije, v finančni načrt za evropske ustanove zapisali znesek 221.331 EUR, v finančni načrt za naše ministrstvo pa 221.320 EUR. Zavoljo te razlike 11 EUR smo z ministrstva dobili precej dolgo e-pismo z osmimi priponkami, v katerem nam razlagajo, kako moramo popraviti dokumentacijo, da se bo vse ujemalo. Čas, ki smo ga porabili za dogovarjanje o tem in popravljanje, je zanesljivo vreden vsaj desetkrat toliko, kot znaša ta nesrečna razlika. Da ne omenjam, da je prav mogoče, da vsega denarja itak ne bomo mogli izkoristiti, ker ministrstvu ne bomo uspeli predložiti ustreznih dokazil o njegovi porabi. Če prav razumem, bi namreč od nas radi vse račune za režijske stroške, katerih del odpade na projekt. Recimo račun za popravilo stranišča, ki se porazdeli po vseh projektih na IJS in od katerega 17 centov odpade tudi na naš projekt (malce karikiram, ampak se bojim, da prav daleč od resnice nisem). Kdo je kriv, da so stvari tako hudičevo zapletene, seveda ne vem. Na ministrstvu so nam šli pri temle projektu v nekaterih pogledih zelo na roke, za kar sem jim hvaležen. To sicer ne pomeni, da nam v drugih pogledih življenja ne grenijo prav oni, je pa ravno tako možno, da so za vso godljo krive kake evropske ustanove (v nekaterih primerih mi je že prišlo na ušesa, da so v Evropi bolj zahojeni kot pri nas). Vsekakor je tule nekdo nesposoben, zloben ali oboje – in to kar precej. Ko pride revolucija, bodo šli taki pred zid!

Seveda tale projekt ni edini, pri katerem je žongliranje s financami zapleteno. Pravzaprav ne vem, ali imamo kak projekt, pri katerem ni. Povsod nastopajo predpisani zneski za posamične kategorije stroškov in predpisana števila oddelanih ur za posamične dele projekta, povsod nastopajo delavci z različno dragimi urami, katerih točna cena dostikrat do končnega obračuna ni znana, večinoma Evropa/država projekte financira delno, preostanek je pa treba financirati z drugimi projekti (pri čemer obstajajo različne pravila, kateri projekti se za to smejo uporabiti), na koncu je pa treba vse skupaj zložiti tako, da zadostimo vsem omejitvam glede stroškov in oddelanih ur. En kolega je postopek primerjal z reševanjem sudokuja in primerjava je zelo umestna, le da si pri sudokuju lahko dokaj prepričan, da je rešljiv. In seveda je to le pol problema – potem je treba o porabi denarja in časa še ustrezno poročati, kar je lahko skrajno zahojen postopek, zaradi katerega tajnice preživljajo vikende v službi.

Kajpak se človek vpraša, zakaj so stvari take in ali bi lahko bile drugačne. Načeloma bi bilo dovolj, če bi za projekt dobili primeren znesek, nakar bi tisti, ki nam je denar dal, le preveril, ali smo projekt dejansko izvedli (del denarja bi pa zadržal do konca projekta in nam ga ne bi izročil, če bi bil projekt izveden slabo). Pri prijavi projekta bi morda navedli še grobo porabo denarja po kategorijah (plače, režija, oprema, potovanja)  in približno število potrebnih delovnih ur, da bi bilo laže oceniti, kakšen znesek je primeren. Vendar bi bile te številke pretežno informativne in le če bi jih krepko kršili, bi se morali zagovarjati. Poročanje bi bilo le toliko natančno, da bi se videlo, koliko se držimo prijavljene porabe po kategorijah in da z denarjem ne počnemo kaj neznanstvenega (recimo gremo na počitnice). Z vidika naročnika projekta naše morebitne počitnice sicer niso važne, če na koncu dobi, kar je naročil. A ker Evropa in država nista naročnika v tržnem smislu, ki želita prevzeti končni izdelek, ampak predvsem hočeta, da se z davkoplačevalskim denarjem uganja dobra znanost, nekaj preverjanja te vrste ni odveč (vsaj osnovnega, ki se da narediti brez pretiranega truda).

Seveda ni prav enostavno oceniti, kolikšen je primeren znesek za nek projekt, in takisto je težko oceniti, kako dobro je bil projekt izveden (in kakšne finančne posledice naj to ima). Sumim, da ravno zato, ker tisti, ki nam dajejo denar, ne znajo dobro presojati po vsebinskih kriterijih, postavljajo administrativne kriterije. Seveda pa slednji niso nikakršno nadomestilo za prve, saj preverjajo zgolj našo sposobnost žongliranja s številkami. Če recimo prikažemo, da smo oddelali ravno pravo število ur za ravno pravo ceno, to ne pove ničesar o tem, kaj smo v teh urah delali. Zaradi tega so zapleteni administrativni kriteriji nesmiselni in celo škodljivi, saj potratijo ogromno časa. Raziskovalci, ki se mučimo, da bi jim zadostili (in za knjigovodske akrobacije nismo usposobljeni), bi v tem času lahko raziskovali (kar je smisel našega dela, čeprav na to človek ob vseh neumnostih, s katerimi se mora ukvarjati, včasih skoraj pozabi). Uslužbenci raznih evropskih in državnih ustanov bi pa najbrž svoj čas tudi lahko porabili za kaj koristnejšega.

Od oglasa do prihoda med zeljejedce

Delo, Nemčija, Rostock, Službena pota

Ko sem se lotil prijave na oglas za podoktorec, sem najprej prilagodil svoj CV. Raziskovalne interese sem zapisal v takem vrstnem redu, da je bil prvi tisti, ki se je najbolje ujemal z oglasom, in jih formuliral tako, da so zveneli čim bliže področju podoktorca. Na enak način sem prilagodil svoje trenutne dejavnosti, ki sem jim tudi posvetil eno rubriko. Za to mislim, da ni čisto običajna sestavina CVjev, sem pa nekje prebral, da je priporočljiva, in če se poizkusim postaviti v kožo delodajalca, se mi zdi, da je koristna. Za povrh mi je dala priložnost, da sem omenil delo z genetskimi in proteomskimi podatki (ravno takrat sem se namreč ukvarjal s prijavljanjem nekega projekta na to temo), kar naj bi bil predmet mojega dela v Rostocku. Poleg tega sem popravil še kako malenkost, kaj dosti drugega pa s CVjem ni bilo storiti, saj pretežno obravnava dajstva, ki so, kakršna so. No, edino to sem še preveril, ali delodajalec želi seznam oseb, ki bodo napisale priporočilna pisma. Rostoški jih je, zato sem v rubriko references dal naslove svojega institutskega šefa, mentorja pri doktoratu in Vadima. Pri tistih delodajalcih, ki po teh osebah niso vprašali, sem pa zapisal, da so references available upon request. Moj nemški šef (Georg) je kasneje komentiral, da bi se bil lahko bolj pohvalil s pridobivanjem projektov (tega v CV nisem vključil, ker do takrat nobenega projekta nisem formalno vodil, čeprav sem kar precej prispeval k pridobitvi mnogih).

Naslednji korak je bil pisanje spremnega besedila. To je malce zahtevnejši opravek, saj mora biti spremno besedilo bolj prilagojeno oglasu. Načeloma se v njem razloži, zakaj sem ravno jaz posebej primeren za službo. V primeru, da nisem, to ni najlaže napisati, in tudi pri prijavi na podoktorec v Rostocku je bilo tako. Pomanjkanje izkušenj s področja bioinformatike sem skušal nadomestiti s hudo vnemo za tovrstno delo, splošno znanstveno odličnostjo in obvladanjem strojnega učenja (ki ga je oglas omenjal). Motivacijo za delo na področju bioinformatike sem razložil v duhu prejšnjega zapisa in očitno je to pri Georgu vžgalo. Znanstveno odličnost sem dokazoval s številom objav, ki jih res nimam prav malo (čeprav jih je kar nekaj bolj klavrnih). Obvladovanje strojnega učenja pa sem utemeljil z delom na dveh evropskih projektih, kjer smo ga uporabljali. Resnici na ljubo kljub temu prav silen strokovnjak za strojno učenje nisem, a toliko se že spoznam nanj, da se ravno osramotiti ne bi smel. Pri pisanju sem pazil, da se nisem nič zlagal, saj to kot prvo ni lepo, kot drugo bi me pa utegnilo tepsti, če bi me zasačili. Sem pa kajpak uporabil vso svojo spretnost sajenja rožic, ki sem jo pridobil pri pisanju raznih projektnih predlogov.

Odgovor na mojo prijavo je prišel precej hitro, še pred objavljenim rokom, kar se mi je zdelo spodbudno. Kasneje sem izvedel, da je bil Georg nekoliko v škripcih, saj je bil začetek letošnjega leta skrajni čas, da nekoga zaposli, iskal ga je pa v zadnjem trenutku, ker mu jo je bil prejšnji kandidat popihal. Zaposliti je bil nameraval nekega Indijca, ki je bil dva dni po prihodu v Rostock ugotovil, da je to tak strašen neindijski kraj, da v njem ni zdržati, in jo odkuril domov. Tako sem dobil povabilo na razgovor. Z Georgom sva ugotovila, da se bova najlaže dobila v Veitshöchheimu, ki je nekje na sredi med Slovenijo in Rostockom in kjer je možak imel nek sestanek. Tako sem se lepo oblekel (Nemci znajo biti resni okravateni tipi), se usedel v avto in odpeljal v ta kraj neizgovorljivega imena. Tam sem ugotovil, da Georg z resnostjo ne pretirava in da tudi okraveten ni (tako daleč, da bi si bil nataknil kravato, k sreči tudi sam nisem šel, saj ta kos oblačila iz dna duše preziram), tako da sva se čisto prijetno pogovorila. Malo me je pobaral o mojem preteklem dejanju in nehanju (vprašal ni nič prehudo groznega), malo mi je pa razložil delo, ki naj bi ga opravljal. Večinoma je govoril on, saj to rad počne. Na koncu je dejal, da je zadovoljen in da mi bo kmalu sporočil, kako se je odločil. Jaz pa sem – utrujen od vožnje in stresa – padel v posteljo (kasneje sem si privoščil eno pekočo azijsko večerjo – primerna doza čilija človeka lepo poživi). Naslednji dan sem si ogledal še veitshöchheimski (menda) slavni rokokojski vrt, ki pa v pozni jeseni ni bil prav pretresljiv.

Prav kmalu mi je Georg res sporočil, da bi me vzel v službo. Želel pa je, da si prej pridem pogledat Rostock – verjetno se je bal, da bi se ponovila izkušnja z Indijcem. Tako sem kaka dva tedna kasneje podaljšal obisk konference v Salzburgu in za dan in pol obiskal sever Nemčije. Spoznal sem svoje bodoče sodelavce in govoril s štirimi ljudmi, ki že delajo pri projektu, pri katerem naj bi delal tudi jaz. Ti ljudje so medicinci in trije so mi predstavili svoje probleme, ki naj bi jih jaz reševal (tule bom bolj površen, saj o svojem tukajšnjem delu kanim pisati kdaj drugič). Četrti – vodja projekta – je pa dajal vtis, da mu ni čisto jasno, kaj naj z mano, in ga ni ravno razganjalo od prijaznosti. A k sreči mi tudi kaj preveč žalega ni storil, kar pri njem ni nujno pravilo (oni dan je na nekem seminarju predavatelja – uglajenega gospoda srednjih let – malone nahrulil, da ni nič pametnega povedal in da je zgolj zapravljal njegov čas). Ljudje, ki sem jih spoznal, so v glavnem naredili v redu vtis in tudi s samim Rostockom ni bilo videti nič narobe, tako da sem dahnil usodni da.

Med novoletnimi počitnicami sem potlej na kup zvlekel vso svojo garderobo in druge zadeve, ki bi jih utegnil potrebovati med enoletnim bivanjem na tujem (zaenkrat še nisem ugotovil, da bi bil kaj prav usodnega pozabil), jih zbasal v avto in 2. januarja zjutraj krenil na pot. Prvi dan so me spremljali sitno vreme in strašni zastoji (predvsem med Salzburgom in Münchnom), tako da sem za dobrih 600 km potreboval kakih 13 ur. Drugi dan je bil topogledno prijetnejši in po skupno kakih 1200 prevoženih kilometrih sem prispel v Rostock.

Iskanje podoktorca

Delo

V angleščini je uveljavljen izraz postdoc, ki pomeni raziskave nekaj let po pridobitvi doktorata (postdoctoral research) ali raziskovalca, ki te raziskave uganja (postdoctoral research fellow ali kaj podobnega).  Slovenski izraz podoktorec za to reč sem pa pravkar izumil. Mislim, da je običajno, da podoktorec nisi na ustanovi, kjer si doktoriral – Vadim mi je denimo nekoč pravil, da v severni Ameriki univerze načeloma ne zaposlujejo lastnih doktorandov, saj z zaposlovanjem raziskovalcev od drugod pridobijo nova znanja in poglede. Zdi se, da se s pošiljanjem raziskovalcev v tujino tudi Institut trudi ravnati podobno, čeprav le na pol: lastne ljudi sicer podi na tuje, ne vem pa, če mu uspe zaposliti kaj dosti sposobnih tujih doktorandov. No, če koga lastnega na tuje pošlje začasno, tisti prinese domov nekaj novih znanj in pogledov, kar je vsekakor nekaj vredno – nekaj takega naj bi se zgodilo z mano.

Najti si ustrezen podoktorec nikakor ni mačji kašelj (glej ga zlomka, slovenščina ima pred angleščino prednost: s sklanjanjem se da razlikovati med delom / delovnim mestom in človekom, ki to delo opravlja, saj bi zapisal “podoktorca”, če bi imel v mislih človeka). Sploh pa je to veljalo zame. Doktoriral sem namreč iz preiskovalne patologije, ne pretirano uporabnega področja, ki sem se ga naveličal in se z njim nisem želel več ukvarjati. Področje, kjer sem si najbolj želel delati, je ambientalna inteligenca, vendar v dveh letih, kolikor se z njim ukvarjam, nisem uspel priti do kakih posebej imenitnih objav ali drugih udarnih dosežkov, s katerimi bi se pri iskanju podoktorca lahko hvalil. Še eno področje, ki se mi tudi zdi jako zanimivo, pa je bioinformatika (uporaba računalništva v biologiji), natančneje uporaba metod umetne inteligence v bioinformatiki. Vendar na tem področju do sedaj nisem naredil ničesar, tako da moje možnosti niso bile videti najboljše.

Zakaj me zanimata ambientalna inteligenca in bioinformatika? Ena pomembnih nalog ambientalne inteligence je pomoč starejšim, ki je trenutno nadvse aktualna in bo s časom postala le še bolj. Pričakovati je tudi, da bodo temu področju države namenjale precej denarja. Poleg tega pa uspešno prestane nekaj, kar bom zdajle poimenoval znanstvenofantastični preizkus. Znanstvena fantastika je meni precej ljub žanr in ponavadi tovrstne zgodbe obravnavajo najzanimivejše elemente prihodnosti. Če o nečem piše znanstvena fantastika, mora torej tisto že biti kul in zato zadeva, s katero se je vredno ukvarjati. Inteligentno okolje v znanstveni fantastiki srečujemo kar pogosto in misel na soustvarjanje nečesa, o čemer danes piše znanstvena fantastika, mi je všeč. Biotehnologija pa je področje, od katerega pričakujem, da bo svetu v prihodnje prinesla najbolj udarne spremembe. Nobenega dvoma tudi ni, da odlično prestane znanstvenofantastični preizkus. In kot računalnikar mu lahko najbliže pridem skozi bioinformatiko.

Prvi korak pri iskanju podoktorca je bil, da sem deset ljudi, katerih delo s področja ambientalne inteligence sem zapazil na konferencah in se mi je zdelo zanimivo, pobaral, če bi morda imeli mesto zame. Odgovorilo jih je pol in vsi so rekli, da ne. Naslednji korak je bil iskanje oglasov za podoktorce s področje ambientalne inteligence po spletu. Žal se je izkazalo, da jih tako rekoč ni.

Na koncu sem tako pristal pri brskanju po vseh oglasih in prijavljanju na tiste, ki so se mi zdeli zanimivi. Izkazalo se je, da so bili to povečini s področja bioinformatike, saj je takih oglasov daleč največ. Redno sem začel pregledovati tele spletne strani:

Ugotovil sem, da je iskanje službe (kar podoktorec pravzaprav je) početje, ki vzame veliko časa, ki si ga težko vzameš, če službo trenutno imaš. Poleg tega mi je bolj malo podoktorcev ustrezalo: nekateri mi niso bili všeč tematsko, večina jih je bila predolgih (najbolj običajen čas je tri leta, bržkone zato, ker toliko časa trajajo tipični raziskovalni projekti), pa še v Evropski uniji sem si ga želel (pričakoval sem, da bo to najbolj enostavno, tako zame kot za Jelko, če bi se mi pridružila). Tako sem se v nekaj mesecih prijavil na kak ducat oglasov in na koncu sta zame resno zanimanje pokazala dva delodajalca: nemški, pri katerem sem na koncu pristal, in eden z Japonske. Glede na to, da je Japonska preklemansko daleč in da je bil podoktorec tam dvoleten, jaz sem pa ravno takrat izvedel, da se mi obeta naraščaj, je bila enoletna Nemčija tako videti mnogo bolj privlačna. O tem, kako sem prišel od oglasa do službe, pa naslednjič.

Pred mano je zanimivo leto

Delo, Nemčija, Rostock, Otročarije

Prvi razlog za zanimivost je, da ga bom pretežno preživel v Nemčiji. Na Institutu namreč velja pravilo, da moraš za napredovanje v prvi resen znanstveni naziv (to je tak, v katerega ne napreduješ samodejno, ampak dejansko presojajo, ali si zanj primeren) vsaj devet mesecev preživeti na izpopolnjevanju v tujini. Po nekaterih razlagah mora teh devet mesecev biti celo v kosu. To pravilo gre kajpak večini tistih, ki jih zadeva (torej mladih), precej v nos, vendar o njem žal odločajo tisti, ki jih ne zadeva več (torej starejši, ki so že napredovali). Glede na to, da o svojem šefu včasih zapišem kako pikro, naj ob tej priliki povem, da se s tem pravilom ne strinja – slava mu. Včasih se je zahtevalo, da si bil v tujini samo tri mesece, tako da sem takrat, ko sem šel za štiri mesece v Kanado, mislil, da sem zahtevi zadostil. A po tistem so obdobje dvignili na šest mesecev in do takrat, ko bom lahko zaprosil za izvolitev v višji naziv, bo veljalo devet. Bržkone prej ali slej napreduješ tudi, če ne greš v tujino, a glede na to, da menda v zadnjem času celo precej tistih, ki so formalne pogoje izpolnjevali, ni bilo izvoljenih, zna to biti bolj slej kot prej. Ker izpopolnjevanje v tujini dejansko zna biti koristno in zanimivo in ker sem imel pri tem podvigu Jelkino podporo, sem se tako odločil iti. In zdaj sem v Rostocku, čisto na severu Nemčije, kjer se udinjam na Institutu za biostatistiko in informatiko v medicini in raziskavah staranja. O podrobnostih mojega dela tu pa kdaj drugič.

Drugi razlog za zanimivost je morebiti še nekoliko tehtnejši od prvega: enkrat maja naj bi postal oče. Glede na to, da sem v tujini, se čas morda ne zdi najprimernejši (in tudi načrtovala tega nisva ravno za letos), ampak tako je pač naneslo. Če bo Jelka z otrokom lahko za nekaj časa prišla v Nemčijo, se bo morda izkazalo, da je naneslo celo posrečeno, saj brez otroka pri meni ne bi imela kaj dosti početi, za otroka sem pa prepričan, da jo bo temeljito zaposlil (in nič ne dvomim, da mene tudi, kolikor ne bom v službi). Bomo videli, ko bomo videli, vi boste pa o tem brali (če bom takrat utegnil kaj napisati v blog).

Potlej je pa tu še tretja zanimivost, ki ob prvih dveh kar malo zbledi, čeprav bi se mi v običajnih okoliščinah zdela jako zanimiva. Moj najboljši prijatelj se letos namreč kani oženiti in jaz mu bom pri tem priča, kar tudi ni kar tako. Pa še en moj dobri prijatelj ima podobne nespametne nakane, vendar tam nimam kake pomembnejše vloge. Ja, dolgčas letos ne bo.

S Confidencom so križi in težave

Delo, Službena pota

O projektu Confidence sem že pisal, a glede na to, da se je zadnji dve leti moje delo precej vrtelo okrog njega, si zasluži podrobnejšo predstavitev. Glede na to, da sem ravno na projektnem sestanku v Nürnbergu, je zdajle kar primeren čas za to. Za začetek naj povzamem, za kaj v projektu gre. Cilj je starejšim ljudem podaljšati samostojno bivanje doma. To naj bi storili tako, da bi s pomočjo senzorjev zaznavali njihove padce, bolezni in slabo počutje. Tako bi uporabniki zaupali, da njihove zdravstvene težave ne bodo ostale neopažene, in si upali živeti doma (namesto v domu za ostarele). Cilj projekta je koristen in nudi zanimive raziskovalne izzive, se nam je pa pri izvedbi marsikaj zataknilo.

Težava, s katero se spopadamo trenutno, so senzorji. Zamišljeno je bilo, da bodo uporabniki na telesu nosili nekaj značk, senzorji pa bodo zaznavali določali koordinate. V projektni predlog so partnerji zapisali, da se bo za to uporabljaja radijska tehnologija in da bo natančnost določanja koordinat v ‘centimeters range’. Žal pa nihče ni iz njih nikoli uspel izvleči, kaj centimeters range pomeni. Jaz sem si pod tem izrazom predstavljal kakih 5 cm. Glede na to, da so bili na začetku projekta na trgu izdelki, ki so se hvalili z natančnostjo 15 cm (najboljši primer je Ubisense), se je to zdelo umestno – v projektu je navsezadnje smiselno razvijati tehnologijo, ki je boljša od obstoječe.

Sčasoma smo ugotovili, da si je Fraunhofer, ki v Confidencu razvija senzorje, zamislil, da bodo uporabili ultra-wideband radijsko tehnologijo – enako kot Ubisense. Pri tej tehnologiji značka oddaja radijske signale v širokem frekvenčnem območju (to naj bi zmanjševalo škodljive vplive odbojev), senzorji (antene) pa določajo razdaljo do značke in smer, od koder signali prihajajo. Iz razdalje in smeri se nato izračunajo koordinate. Fraunhofer si je tudi zamislil, da bodo to izvedli tako, da bodo kupili čip, ki bo nudil potrebno osnovno funkcionalnost, in okrog njega razvili ustrezno programsko opremo. To bi pomenilo, da bi dobili nekaj podobnega Ubisensu, morda nekoliko boljšega. Za projekt bi bilo to zadovoljivo (Ubisense na IJS imamo in je še kar uporaben), za Fraunhofer pa najbrž tudi (glede na to, da se Ubisense prodaja za več kot 10.000 EUR, ni slabo, če znaš proizvajati kaj takega). Žal pa se je izkazalo, da čipa, ki bi ga Fraunhofer lahko uporabil, ni mogoče kupiti. Posledično smo se znašli v nemajhni godlji.

Rešitev, ki jo je Fraunhofer našel, je uporaba FMCW namesto ultra-widebanda. To je takisto radijska tehnologija za določanje položaja značk, a zanjo se da kupiti ustrezen čip. Poleg tega se je projektni konzorcij odločil značke opremiti s pospeškomeri in žiroskopi (slednji zaenkrat ne delajo), ki bodo dali dodatne podatke o tem, kaj se z uporabnikom dogaja. Vsak podatek je seveda koristen, a uporaba pospeškomerov in žiroskopov je v nasprotju z osnovno zamislijo projekta, da delamo s koordinatami značk, po kateri se projekt razlikuje od mnogih drugih sorodnih raziskav. Kaj bo na to rekla Evropska komisija, ki nas financira, ne vem, ker jim še nismo dovolj jasno povedali, kaj kanimo storiti. Po odzivih na prve omembe teh sprememb sodim, da ne bodo pretirano srečni. A stvari so včeraj postale še bolj zabavne. Fraunhofer je s FMCW uspel doseči natančnost okrog 1 m, kar je bistveno slabše od Ubisensovih 15 cm. Zaradi tega so predlagali, da zaenkrat uporabljamo kar Ubisense. To pomeni, da bomo uporabili tržni izdelek (Ubisense) v kombinaciji z uveljavljeno in nevznemirljivo tehnologijo (pospeškomeri). Taka rešitev nekako ne zasluži ogromnega zneska, ki ga je Fraunhofer dobil za razvoj senzorjev, tako da če bi bil jaz Evropska komisija, nikakor ne bi bil zadovoljen. Ker sem IJS, sem zadovoljen, ker z Ubisensom že delamo, a morda mi bi Evropska komisija to veselje skalila.

Potlej je pa tu še druga velika težava projekta: pomanjkanje učnih podatkov za strojno učenje in nasploh podatkov za preizkušanje metod, ki jih razvijamo. Jasno je namreč, da je nemogoče razviti metodo za prepoznavanje neke vrste obnašanja (kar je cilj Confidenca) brez primerov takega obnašanja. V konzorciju imamo tri partnerje, ki zastopajo uporabnike (starejše ljudi). Normalno bi bilo, da bi te podatke priskrbeli oni, in ko smo projekt prijavljali, smo na IJS domnevali, da se bo to tudi zgodilo. A v projektnem predlogu to ni pisalo, kar smo pri prijavi spregledali – takrat smo se namreč zaradi pomanjkanja časa ukvarjali le s svojim delom in zaupali, da je preostanek napisan, kot je treba. Očitno ocenjevalci predloga niso bili nič bolj pazljivi, saj so projekt sprejeli, ne da bi se bili ob to spotaknili (zna biti, da je pomanjkanje časa širši pojav). Ta nepazljivost se je izkazala za hudo napako, saj zaradi nje nihče od partnerjev ni bil voljan posneti raznih vrst obnašanja starejših.

Po eni strani je nepripravljenost partnerjev mogoče razumeti, saj to ni lahko početje. Zahteva namreč precej truda in časa, povrh pa je treba kupiti ali najeti tudi ustrezno opremo. A po drugi strani je za uspešen projekt nujno. Da ne omenjam, da partnerji, ki zastopajo uporabnike, sicer ne počno ničesar koristnega: občasno naredijo kako anketo, v kateri ne vprašajo tistega, kar bi bilo najbolj pomembno vedeti (čeprav jim jaz povem, kaj to je), potlej se pa njihovi prispevki bolj ali manj končajo. Celo kadar jim zastavimo kako vprašanje o starejših, navadno ne dobimo odgovora. Tako smo morali denimo seznam znakov morebitnih zdravstvenih težav na IJS sestaviti sami (partnerji so nam zgolj poslali nekaj člankov) – pravzaprav sem ga sestavil kar jaz, ki se na to čisto nič ne spoznam. In celo ko je bil seznam nared, partnerji o njem niso povedali ničesar pametnega – dobili smo le nakakšno medlo potrditev, da je v redu.

No, Evropska komisija je na konzorcij pritisnila, da mora narediti resne poizkuse z starejšimi uporabniki: recimo za en mesec namestiti Confidence pri 20 ljudeh. Prav tako nam je naložila, da moramo pridobiti prave posnetke obnašanja starejših. Enomesečni preizkusi se bodo očitno zgodili in morda bomo vsaj proti koncu projekta prišli do podatkov. To sicer ni ravno navdušujoče, a je še vedno boljše kot nič. Vendar se celo zdaj lahko zgodi, da bomo ostali praznih rok. Posnetki bodo namreč uporabni le, če bomo vedeli, kaj obnašanje, ki ga zajema Confidence, v resnici je. Edini uporaben način za to pa je, da dogajanje hkrati snemamo z videokamero. Seveda se lahko zgodi, da nekateri uporabniki, ki bodo pristali na uporabo Confidenca, ne bodo pristali na snemanje z videokamero, a prav gotovo so posnetki nekaterih uporabnikov boljši od nobenih. Žal pa eden izmed partnerjev temu ugovarja, saj naj poizkusi ne bi bili veljavni, če niso z vsemi uporabniki narejeni enako. Da nam bodo uporabni posnetki starejšh pomagali bolj od anket z malenkost bolj homogeno skupino uporabnikov, pa očitno na razume.

Ambientalno inteligenten v Salzburgu

Delo, Službena pota

Te dni se mudim v Salzburgu na Evropski konferenci o ambientalni inteligenci. V nasprotju s prejšnjima dvema letoma sem imel tokrat tudi referat, na katerega sem še kar ponosen. Sicer ni ravno hudo visoka znanost, je pa vendarle naša najboljša objava s tega področja. Glede na to, da je bilo na konferenco menda sprejetih samo 30 % poslanih prispevkov, preveč zanič ne more biti. V referatu sem predstavil delo na projektu Confidence (za katerega sem že zapisal, da moram o njem povedati kaj več, pa mi zaenkrat še ni uspelo). Prispevek je sicer nastal na začetku leta (a so nam ga najprej na dveh imenitnejših konferencah zavrnili), tako da ni več povsem aktualen, vseeno pa pove nekaj zanimivih reči o prepoznavanju preprostih aktivnosti (hoje, sedenja, ležanja, padanja …) in prepoznavanju nenavadne (bolezenske) hoje iz senzorskih podatkov. Pa par lepih grafov vsebuje, posebej na prosojnicah, kjer so v barvah. Tudi moje izvajanje na odru je bilo menda v redu, čeprav dopuščam, da tako iz prijaznosti pravita le sodelavca, ki sta tu z mano.

Na konferenci je bilo nekaj uporabnih referatov, predvsem na temo prepoznavanja aktivnosti. Vseč mi je bil nek Kitajec, ki je razložil, kako s skritmi markovskimi modeli prepoznati (skupne) aktivnosti dveh ljudi. Njegova metoda sicer ni strašno kompleksna, se pa zdi zelo smiselna in tudi dobro jo je opisal, tako da bi jo veljalo preizkusiti (za nas bi bila dovolj različica za eno osebo). Če se bo obnesla, jo lahko uporabimo v Confidencu, sicer se bomo pa v člankih hvalili, da naše metode delajo bolje, kar je tudi nekaj vredno.

Mogoče je bilo letos na konferenci malo manj referatov, ki so opisovali (odštekane) primere uporabe ambientalne inteligence. Od takih me je pritegnil eden, ki se je ukvarjal z inteligentnim nakupovanjem. Nakup se je začel s pametnim hladilnikom, za katerega sicer moj šef pravi, da je eden izmed dveh znakov neumne uporabe ambientalne inteligence (poleg samodejnega prižiganja in ugašanja luči, ki menda res ni prehudo uporabno). No, meni je zamisel o hladilniku, ki ve, kaj je v njem, ki zna opozarjati na roke uporabe in pomaga pri sestavljanju nakupovalnega seznama, prav všeč. Z njim je povezan pameten voziček v trgovini, v katerega se nakupovalni seznam prenese in ki kupca potem vodi po trgovini. Odlično! Žal ima tovrstna tehnologija zaenkrat resno oviro pri prenosu v prakso: temelji na značkah RFID, s pomočjo katerih pametne naprave prepoznavajo izdelke. To so značke, ki znajo oddati radijski signal, katerega čitalnik zazna na daljavo (recimo kak meter). Njihovi težavi sta, da so za široko uporabo še malce predrage in da utegnejo na kup načinov ogrožati zasebnost, zato se (še) ne uporabljajo.

Smo pa videli tudi prav klavrn primer uporabe ambientalne inteligence. To je bila ambientalna lutka za v trgovino, ki ni bila nič drugega kot preprost 3D model na zaslonu, ki se je znal obračati proti gledalcu. Pa še oblačila, ki so bila na lutki razstavljena, so bila skrajno dolgočasna. Avtorji so med kupci naredili raziskavo o tem, kaj si o njihovem umotvoru mislijo, v kateri so izprašali tiste, ki so za lutko pokazali zanimanje. Izsledek raziskave je bil, da je lutka kupcem všeč. Kakšno presenečenje! Kako je bil ta prispevek sprejet na konferenco, sicer ne vem, a morda je igralo kaj vloge to, da je bil eden izmed avtorjev predsednik konference.

Kot lani je bila odlična konferenčna večerja, ki smo si jo tokrat privoščili v nadvse imenitni utrdbi Hohensalzburg nad mestom. Pred večerjo smo imeli kratek ogled utrdbe, potlej so pa pred nas zložili velike količine precej okusne hrane v srednjeveškem duhu. Spremljale so jo prav tako velike količine piva, za katerega sam sicer nič ne maram, nekateri konferenčniki so si ga pa pošteno privoščili. Na koncu smo se šli še srednjeveške igre: metanje podkev na nekakšno stojalo, streljanje s samostrelom in štafeto s parom deščic, na katerih si moral stati (najprej si eno postavil na tla, stopil nanjo, drugo postavil prednjo, se prestopil, prvo prestavil itd.). Naša ekipa je žal izgubila (zmagoviti smo bili samo pri streljanju), je bilo pa vseeno zabavno.

Utrdba Hohensalzburg
Utrdba Hohensalzburg
Metanje podkev
Metanje podkev

Radosti tajnikovanja ACM Slovenija

Delo, Denarci

ACM Slovenija je slovenska podružnica mednarodnega združenja računalničarjev ACM. Slednje je menda kar pomembna in vplivna ustanova, sploh v ZDA. In ker bi bili nekateri ljudje radi pomembni in vplivni tudi v Sloveniji, so ustanovili ACM Slovenija. Seveda pa slovenski ACM ni pomemben in vpliven. Pravzaprav je njegova edina omembe vredna dejavnost organizacija srednješolskega in univerzitetnega (katerega spletna stran pogosto ne deluje) računalniškega tekmovanja. To je pohvalna dejavnost, vendar zanjo društvo pravzaprav ni potrebno (in pri njej tisti ljudje, ki bi bili najbolj radi pomembni in vplivni, tudi niso kaj dosti udeleženi, saj organizacija takega dogodka terja precej dela). Od lani je predsednik ACM Slovenija moj šef in jaz sem bil tako neumen, da sem se pustil prepričati, da sem postal tajnik. To je imalo same neprijetne posledice.

Najprej sem moral AJPESu (zdi se, da je to ustanova, ki se ukvarja z evidentiranjem, kar je brez dvoma nadvse važno in koristno opravilo) sporočiti, da je društvo dobilo nove organe. To je bilo zmerno zoprno. Potem sem moral oddati nekakšno poročilo za leto 2007, saj ga prejšnja tajnica ni, in kajpak tudi poročilo za 2008. To je bilo bolj sitno, saj je bilo v poročilu potrebnih kup finančnih podatkov, za katere pojma nimam, kaj pomenijo. Glede na to, da društvo z denarjem nima nobenih opravkov, sem povsod vpisal ničle, in zaenkrat se ni nihče pritožil. Tako poročilo me čaka še za leto 2009, potlej mi pa k sreči poteče mandat.

Naslednja zadeva je bilo poročanje o novih organih matičnemu društvu ACM. In kajpak je tudi njim treba oddajati letna poročila. To je sicer dolgočasno, a ni pretežko in če kaj izpolniš napak, te nihče ne more kaznovati (kar ne velja za poročanje državnim organom).

Pred nedavnim me je pa doletelo prijetno presenečenje: davkarija me je obvestila, da je treba oddati obračun davka od dohodkov pravnih oseb. Da bi bilo treba oddajati kaj takega, mi prejšnja tajnica ni povedala, in pojma nisem imel, kako se to naredi. Pa seveda me je nakoliko skrbelo, ker smo z oddajo tega čudesa krepko zamujali. K sreči so na davkariji kar človeški in so rekli, da naj hitro oddamo, pa bo. Zadeva se oddaja elektronsko in da sem to smel storiti, me je moral predsednik društva najprej (pisno na enem še kar obsežnem obrazcu) pooblastiti. Nato sem si moral namestiti program blagozvenečega imena Silvester pelias. Ko sem ga odprl, me je skoraj infakrt, saj ima osnovni obrazec slabih 200 postavk (potlej je pa možnih še do 22 prilog). Z državo, katere davčna zakonodaja terja take obrazce, mora biti nekaj hudo narobe. Seveda se mi tudi tu za večino postavk niti sanjalo ni, kaj pomenijo, zato sem v njih pač pustil privzete vrednosti ali vpisal ničle. Priloge so k sreči neobvezne, zato se jih nisem pritikal. Zdaj pa lahko le držim pesti, da nas davkarija ne bo kaj preganjala.

Artemida, bes te lopi!

Delo

Pred časom sem se vključil v konzorcij, ki prijavlja evropski projekt programa Artemis. To se mi je sprva zdelo odlično iz dveh razlogov.

Prvi razlog je bil, da prijava na te projekte poteka v dveh korakih: najprej se odda nekakšen povzetek predloga, ko tega pregledajo, pa še celoten predlog. Predstavljal sem si, da je namen takega postopka, da v prvem koraku izločijo slabe projekta, kar pomeni, da v drugi korak napreduješ le, če je tvoj projekt obetaven. S tem si povečaš možnosti, da delo, vloženo v pisanje celotnega predloga, ne bo vrženo stran, kar se sliši super. Predlogi za evropske projekte so namreč navadno stostranski dokumenti, tako da je hudičevo zoprno, če ga napišeš, potem ti ga pa zavrnejo (kar se zgodi zelo pogosto).

Drugi razlog za moje zadovoljstvo pa je bil, da sem v stik s konzorcijem stopil mimo svojega šefa (čeravno z njegovim naknadnim blagoslovom). To je namreč edini način, da bo del projekta, ki ga bo izvajal naš odsek, pod mojim nadzorom (če bo projekt seveda sprejet). Ni namreč pričakovati, da bi šef – če bi bil zraven pri navezovanju začetnega stika – projekt v vodenje prepustil komurkoli drugemu.

Na žalost pa je prvi razlog za všečnost projekta že v celoti izpuhtel. Izkazalo se je namreč, da so projekti programa Artemis – kar se tiče postopka prijave – še bistveno slabši kot običajni evropski projekti. Najprej zato, ker v prvem koraku ne izločijo nobenega projekta (razen morda kakega, ki ne zadošča formalnim pogojem), kar pomeni, da je ta korak izključno dodatno delo. Nato pa zato, ker se je treba prijaviti še na slovenski podaljšek projekta (del financiranja pride s ministrstva trenutno najbolj priljubljenega ministra), kar se prav tako stori v dveh korakih. Skratka, namesto enega predloga je treba oddati štiri. Juhej!

Bil sem evropsek

Delo, Službena pota

Pred dobrim tednom (mnja, od ažurnosti tegale bloga ravno ne razganja) sem bil v Bruslju. Projektu Confidence, o katerem sem že pisal, se je izteklo prvo leto in Evropska komisija nam je malo pogledala pod prste. V ta namen so izbrali štiri recenzente (od katerih enega ni bilo na spregled), ki so najprej preučili razna poročila, ki smo jih dali od sebe. To so očitno delali predvsem v zadnjih dneh pred recenzijo, saj smo se s projektnimi partnerji dobili dva dni prej, da bi se pripravili, in ta dva dni smo po e-pošti dobivali njihova vprašanja. Tista, ki so prišla na večer pred recenzijo, so bila dokaj sitna (čisto upravičeno, saj s projektom nikakor ni vse v najlepšem redu – o tem bom nekoč morda še poročal), tako da sem bil kar malo zaskrbljen. A k sreči neupravičeno.

Na sami recenziji so se naši zasliševalci spotaknili ob marsikaj, nas pobarali, zakaj tega in onega nismo naredili drugače itd., a na koncu niti niso želeli, da vse svoje spodrsljaje zagovarjamo, ampak so nas le potrepljali po rami in dejali, da kar dobro delamo. Bržkone tudi sami vodijo projekte, v katerih se najde marsikak spodrsljaj. So nam pa dali zanimivo ponudbo. Namen Confidenca je izdelati sistem, ki bo zaznaval zdravstvene težave (starejših) uporabnikov in bo deloval v stanovanju in na prostem. Ker so recenzentje opazili, da bomo zadevo težko dobro izdelali in še temeljito preizkusili, so predlagali, da del za na prostem izpustimo. Za odločitev imamo časa pol leta (takrat bomo imeli izredno recenzijo) in bržkone je pametno, da predlog sprejmemo. Kot prvo bomo tako res laže opravili svoje delo, kot drugo pa nam ne bodo mogli na koncu očitati, da so nas pravočasno posvarili (če bi vztrajali pri trenutnem načrtu projekta in se to ne bi dobro izteklo).

Omizje med recenzijo

Peterica na koncu mize so recenzenti in dva evropske uradnika, mož, ki je zatopljen v telefon, je moj šef, poleg njega je koordinatorica Confidenca, zraven pa njena pribočnica.

Glavna privlačnost službenih potovanj je, da se grem lahko še malo turizma. A tokrat se mi to ni najbolje posrečilo. Kot prvo je ves čas deževalo in pihalo, kot drugo pa nisem imel časa. V tistih dneh je bila namreč ravno sezona za oddajanje predlogov za evropske projekte (take kakršen je Confidence) in ker je bil z mano moj šef, je poskrbel, da sva ves čas, ko nisva sestankovala, porabila za to. Za oglede Bruslja sem imel tako samo par ur. Vseeno sem v tem času videl nekaj starega mesta, ki je precej privlačno. Posebej je imeniten Grand place (česar se zaveda tudi Unesco) – trg, obdan s krasnimi srednjeveškimi zgradbami. Sploh ga mora biti veselje pogledati, ko ga prekrijejo z rožami, kar storijo vsaki dve leti (naslednjič 13.-15. 8. 2010 – morda mi uspe biti tam). In kajpak sem svoje potepanje po Bruslju izkoristil za nakup čokolad, o čemer bom poročal, ko vse poizkusim.

Mestna hiša

Mestna hiša na Grand placu

Kraljeva palača

Kraljeva palača na Grand placu

Lulajoč deček

Manneken pis, mestna maskota