Pred časom sem že pisal o tem, da si je moj šef Matjaž zamislil, da bomo objavili članek v Science (o preiskovalni patologiji, moji doktorski temi). Z njim smo se – včasih z večjo in včasih z manjšo intenzivnostjo – ukvarjali več kot dve leti.

Najprej je bilo treba narediti kup poizkusov s preiskovanjem dreves iger. Pri tem so nam delali sive lase modeli preiskovalnih dreves, ki nikakor niso hoteli dajati rezultatov, kakršne smo si želeli (vsaj ne vedno in povsod), zato smo jih v neskončnost popravljali. To je že v osnovi vprašljivo početje, saj modela ne smeš zasnovati tako, da se bo obnašal pravilno, ampak tako, da dobro posnema stvar, ki bi jo rad modeliral. Za povrh smo kot rezultat pridelali nekaj modelov, ki si jih ne bi želel preveč podrobno opisati nikomur. No, na koncu smo pristali pri treh modelih: dveh za igre z dvema igralcema (kot je denimo šah) in enem za igre z enim igralcem (kot je denimo uganka osmih ploščic). Od onih za igre z dvema igralcema mi je eden všeč, drugi, ki je bolj všeč Matjažu, je pa nekoliko sumljiv, a če ne veš, katere vmesne korake smo naredili, da smo prišli do njega, ne zveni tako napačno. Najbolj grozen je bil prvi model za igre z enim igralcem (za vsako skupino podatkov so bili parametri posebej ročno nastavljeni, da je dajal prave rezultate), a sem Matjaža vendarle prepričal, da tako ne gre, in ga popravil. Glede na to, da so se vsi modeli (končni trije in tudi razni vmesni) v grobem obnašali podobno, je moč sklepati, da podrobnosti modela niso tako pomembne, a to ne bi preprečilo recenzentom, da bi se spotaknili ob kake vprašljive prijeme. Je imelo pa naše dolgotrajno in mukotrpno klepanje modelov vsaj eno dobro plat: kolega, ki se je z njim največ ukvarjal, je iz njega diplomiral (in za diplomo celo dobil Prešernovo nagrado).

Poleg v modelih smo patologijo želeli pokazati tudi v igrah. Del teh rezultatov smo dobili od študenta Dane, našega ameriškega sodelavca, in so bili vsak teden drugačni – najprej so potrjevali našo tezo, nato je odkril hrošča in so jo nenadoma zanikali, potlej je nekaj izmeril drugače in so jo spet potrjevali itd. No, na koncu so bili sprejemljivi, vmes pa ni manjkalo razočaranj in veselj. Del rezultatov je pa prišel od sodelavca na FRI, ki ga ni bilo najlaže prepričati, da jih je pripravil, saj ni imel posebne vere v naš uspeh (česar mu ne morem ravno zameriti).

Na koncu je bilo članek seveda treba še napisati. Matjaž si je zamislil, da bi ga napisal Dana, ki naj bi bil tudi prvi avtor (ameriški prvi avtor naj bi nam dal boljše možnosti za uspeh, poleg tega bi pa Dana znal biti najboljši člankopisec med nami). No, možak je prvi avtor tudi bil, napisal je pa samo uvod, potlej mu je pa po vsem videzu zmanjkalo volje (bržkone tudi on ni imel dosti vere v uspeh). Osnutek preostanka članka je napisal Matjaž, jaz sem ga spravil v prebavljivo obliko, Dana ga je pa na koncu še malo spoliral. Članek je bil kar spodoben, a daleč od bisera, kakšni naj bi se objavljali v Science. Prva težava je bila, da smo večino najbolj zanimivih odkritij o patologiji že prej objavili drugje. Pa če bi v članku poizkusili predstaviti res celosten pogled na patologijo, ki bi vključeval delo vseh naših predhodnikov, bi morda vseeno imeli možnosti, a to bi terjalo precej dodatnih raziskav, česar Matjaž ni podprl. In tako smo v najimenitnejšo revijo poslali nekaj povprečnega.

Rezultat je bil kajpak temu primeren – članek so nam zavrnili, in to brez recenzije. Bržkone sprejmejo samo kak odstotek člankov in recenzirajo samo najboljših deset odstotkov. Seveda pa se kalvarija s tem ni končala, kajti nesrečni članek bo zdaj treba objaviti kje drugje. Se že veselim (in napovedujem, da nam ga bodo še enkrat zavrnili, preden bomo svoje ambicije znižali na primerno ravan).

Disklejmr:
Mogoče imam samo jaz patologije že poln kufr in posledično izkrivljen pogled na vso stvar. Mogoče je naše delo prav krasno. Bomo videli, ko dobimo kako recenzijo.

Danes na IJS in v bližnji okolici že cel dan nemarno smrdi. Naš varnostni inženir nas je obvestil, da se je v enem od laboratorijev pripetila nesreča: izhlapel je ~1 ml merkaptana. Tale merkaptan je očitno potentna reč, kar je konec koncev pričakovati, saj se uporablja kot dodatek k zemeljskemu plinu, ki je sicer brez vonja in bi zlahka uhajal, ne da bi to kdo opazil. Snov naj bi imela vonj po gnilem zelju, česar pa k sreči ne morem potrditi, ker mi je bilo srečanje z gnilim zeljem do zdaj prihranjeno. Zadevo so urno zavohali tudi mediji.

Nekomu smo sprejeli članek v Informatico (sicer mora najrej nekaj reči popraviti, ampak nič preveč težavnega). Zdaj mi je pa ta možak sporočil, da je članek izgubil, in me prosil, naj mu ga pošljem. Članek imam samo v formatu PDF, kar ni ravno uporabno za popravljanje, ampak sem mu ga vseeno poslal, nakar je njegov poštni strežnik izjavil, da je prejemnikov nabiralnik poln in da e-pisma ne more dostaviti. Krasno …

Letos sem izboljšano različico tegale članka poslal na konferenco ECAI 2008. Tako sem si bil namreč ustvaril priliko, da sem nekaj reči, ki so me žulile, še raziskal, pa tudi zdelo se mi je, da si zasluži nekoliko boljšo objavo od tiste, ki je je bil deležen. Sprejet je bil kot plakat, kar je sicer malo manj imenitno kot poln članek, a vseeno ne napak, sploh ker je ECAI precej dobra konferenca (o tem priča tudi to, da je bilo od 561 poslanih člankov v polni različici sprejetih 121, v plakatasti pa še 105).

Hudič je le, da sem moral najprej napisati poln, petstranski, članek, potem sem ga moral skrajšati na dve strani (toliko prostora je plakatom dodeljenega v zborniku), na koncu bo pa treba narediti še sam plakat. In menda bomo imeli tudi plakatarji nekakšne kratke predstavitve, tako da mi niti priprava predstavitve ne uide. Gora dela skratka.

Sploh krajšanje članka je preklemansko neprijetno delo, kajti nekaj, kar sem povedal na petih straneh, je zelo težko povedati na dveh. V prvem poizkusu sem ven vrgel nekaj manj pomembnih elementov, kar je delo tri strani. A šele takrat sem začel potiti krvavi pot, saj je bilo zdaj vse v članku pomembno. Najprej sem pogoljufal pri slikah in tabelah, ki sem jih stisnil, kolikor je bilo mogoče. A še vedno sem imel pred sabo dve strani in pol. Potem sem pa začel obračati vsak stavek: nekatere sem črtal, druge sem skrajšal in le redke sem pustil nedotaknjene. Posebej sem se posvetil odstavkom, katerih zadnje vrstice so imele le malo besedila. Po dveh dneh, polnih bentenja,  mi je vendarle uspelo. Juhej!

Danes sem prejel pogodbo za evropski projekt Confidence (o katerem sem ža pisal). Kajpak jo mora naš direktor podpisati. A s tem je precej več dela, kot bi si človek mislil. Najprej mora podpisati vsako stran prvega dela (teh je 32) – in to z modrim črnilom (kam pa pridemo, če bi vsakdo podpisoval s svojo barvo). Potlej mora pa drugi del podpisati v 11 izvodih, kar na koncu nanese 43 podpisov. Revež. Še dobro, da ima žig s podpisom.

Včeraj smo zaposleni na javnih raziskovalnih zavodih imeli protestni zbor. Kot prvo smo protestirali proti nizkim plačam, posebej proti temu, da država ni držala obljube in nam plač zvišala za inflacijo. Kot drugo pa smo bili nezadovoljni s tem, da ima vlada večino v upravnih odborih zavodov in se tako lahko preveč vtika v naše delovanje.

Zavzemanje za višjo plačo mi zbuja mešane občutke: po eni strani mi več denarja nikakor ne smrdi, po drugi strani pa nimam občutka, da bi počel kaj prav hudo koristnega, kaj takega, za kar bi si visoko plačo zaslužil. To seveda ne pomeni, da na svojem delovnem mestu ne bi mogel početi koristnih reči, samo trenutno jih pač ne.

Ob tej ugotovitvi se kajpak zastavi vprašanje, zakaj je tako. Da se sam nisem z vsemi močmi boril za to, da bi počel kaj koristnega, že moram priznati (čeprav se nekoliko sem in tudi v prihodnje se zadeve utegnejo popraviti). Je pa res, da vodstvo našega odseka ravno ne stremi k početju koristnih reči (kar sicer ne pomeni, da ne počnemo nič koristnega, pomeni pa, da koristnost za nas ni pomemben kriterij). A tudi to je na nek način razumljivo, kajti država, od katere dobimo večino denarja, nas ne nagrajuje za koristnost, ampak predvsem za objave, ki s koristnostjo niso nujno povezave (s čemer ni nič narobe – povezane so z zanimivostjo). In seveda je res, da pri znanosti neposredna koristnost ni in ne sme vedno biti cilj, ker je za marsikatero spoznanje takrat, ko do njega pride, nemogoče vedeti, če in kdaj bo prišlo prav.

Na podlagi povedanega se zdi, da je vse skupaj ena godlja, v kateri ni jasno, kdo dela dobro in kdo ne ter kako bi kdo moral delati. Do neke mere to drži, čeprav lahko rečem, da bi recimo na našem odseku – in verjetno še marsikje – lahko delali bolje. Pa je to dober razlog, da smo slabo plačani (pri čemer slabo ne pomeni, da tolčemo revščino, pomeni pa, da bi kot računalničarji v podjetjih lahko zaslužili opazno več)? Hja, v državi, ki bi morala stremeti k znanstveni in tehnološki odličnosti, najbrž ne. Kot prvo zato, ker slabe plače v znanosti v Sloveniji marsikoga preženejo bodisi iz znanosti, bodisi iz Slovenije (po možnosti po tem, ko je bilo v njegovo izobraževanje vloženega veliko denarja). Kot drugo zato, ker marsikoga napeljujejo k temu, da si išče postranski zaslužek, zaradi česar trpi njegova glavna dejavnost. In kot tretje zato, ker si marsikdo včasih, ko se mu česa ne ljubi narediti, reče, da saj ni tako dobro plačan, da bi se moral ravno pretegniti. Zase bi si že upal trditi, da če bi imel višjo plačo, bi se bolj čutil obvezanega delati dobro (kar ne pomeni, da zdaj delam slabo, lahko bi pa bolje – recimo lahko tegale ne bi pisal med delovnim časom). Skratka, menda sem se uspel prepričati, da bi bilo v vseh pogledih dobro, da bi bil plačan bolje.

Aha, pa še zadnji argument: rekli so nam, da je znanstveni sodelavec, kar ni tako nizek naziv (jaz ga še nekaj časa ne bom dosegel), plačan enako kot državni podsekretar. Slednjih naj bi bilo okrog 1500 in ne potrebujejo doktoratov, poleg tega pa močno dvomim, da počnejo bolj koristne reči od znanstvenikov. Pravzaprav sumim, da se marsikateri od njih ukvarja z grenjenjem življenja državljanov (vsaj po mojih izkušnjah je to pomembna naloga uradnikov) in je torej celo škodljiv. Če tole bere kak užaljen podsekretar, me pa o moji zmoti lahko poizkusi prepričati v komentarjih.

Zdaj, ko sem malo pofilozofiral, naj rečem še kako o samem protestnem zboru. Na njem so kolovodje predstavili, kaj nas teži, in povedali, kako potekajo pogajanja z vlado (počasi in ne preveč dobro, kar je za tako početje verjetno normalno in pričakovano). Omenili so tudi, da nam je naša simpatična ministrica poslala prijazno pismo, ki pa ga niso prebrali (morda je bilo preveč prijazno in bi zboru vzelo ostrino). Potlej se je oglasilo še nekaj ljudi iz publike, iz katerih izjav je bilo razumeti, da je bilo naši zahtevi o uskladitvi plač z rastjo inflacije pravzaprav že ugodeno (nakdnadno sem ugotovil, da je bilo res tako, čeprav se bo to zgodilo postopoma in pravzaprav preklemansko počasi). Morda so kolovodje tudi to zamolčali, ker bi zboru vzelo ostrino. In zabavno je bilo, da sta Pavle Gantar in nek njegov pajdaš prišla povedat, da nas onadva in njuna stranka nadvse podpirajo. Nista sicer povedala, katera stranka to je, a me je k sreči Jelka podučila, da Zares. Juhej, zdaj vsaj vem, koga moram voliti.

Danes sem izvedel, da je tale projekt zavrnjen. Evropski recenzenti so ga ocenili izjemno slabo, k čemur je največ pripomoglo, da smo v precejšnji meri zgrešili temo razpisa. Žal jim pri tem niti preveč oporekati ne morem, čeprav bi si nasploh drznil reči, da so bili malce preveč kritični. Usklajevanja predloga z razpisom sicer ne štejem za svoje delo, temveč za koordinatorjevo, bi bil pa vseeno moral tudi sam biti bolj pozoren na to in pravočasno opozoriti, da tu nekaj smrdi. Ta smrad sem namreč vohal, a sem si zatiskal nos prepričujoč se, da le jaz ne razumem dobro, kaj razpis hoče (zgled jasnosti res ni bil), in da koordinator že ve, kaj dela. Ampak ni vedel. Seveda je pa dokaj dvomljivo, da bi bila moja opozorila kaj zalegla, ker imajo nekateri partnerji zelo razvito sposobnost slepljenja samih sebe – eden je recimo pravkar predlagal, da popravimo par malenkosti in poizkusimo še enkrat, čeprav projekt ne bi bil sprejet niti z dvakrat toliko točkami, kot smo jih dobili.

Pri reviji Informatica namreč. To nam je dal vedeti Jeremija, ki se je danes spet oglasil. Ponovno se je pritožil, da še vedno nismo objavili njegovega članka, tako da nam ne more poslati naslednjih, v katerih bi se na prvega rad skliceval. Da bi nam zaradi naše neresnosti zbudil primerno slabo vest, je tudi omenil, da bi ti njegovi članki, če bi bili objavljeni pred tremi leti, ko so bili napisani, lahko preprečili vojno v Iraku. Res, naša neodgovornost je vredna najhujše graje.

Moram priznati, da se mi Jeremija smili, ker je bil svoje čase menda precej bistre glava, pa mu je starost načela razum in očitno še ni ugotovil, da mu ne bomo objavili ničesar (no, tako vsaj kaže). Ampak do tega, da bi mu pojasnil, kako stvari stojijo, se pa tudi ne morem pripraviti, ker njega in njegovega duševnega stanja ne poznam, sploh pa je to dolžnost glavnejših urednikov, ki ga poznajo. Najbrž bi mu moral odgovoriti predvsem čisto glavni urednik, ki je z njim po vsem videzu svoje čase prijateljeval.

Najbrž se spodobi, da najprej zapišem, kaj to sploh je. Ambientalna inteligenca si prizadeva, da bi naše okolje naredila pametnejše: v najenostavnejšem primeru to pomeni luči, ki se prižgejo, ko jih potrebuješ, klasičen primer je hladilnik, ki se zaveda svoje vsebine in česa mu je zmanjkalo, potlej so tu mobilni telefoni, ki ponujajo raznovrstne napredne storitve takrat in tam, ko jih potrebuješ, itd.

Kot je pokazala konferenca, ki sem jo obiskal, je področje še dokaj nazrelo. To se vidi po tem, da raziskovalci bolj iščejo, kaj je vredno narediti, kot si prizadevajo tisto narediti čim bolje. Nekateri prispevki so bili tako odlični (recimo že omenjene Pattie Maes), drugi pa bolj strel v prazno. Lep primer slednjih je bil zaslon v trgovini, ki kaže, kod kupci veliko hodijo: obiskovalci so sicer njegovo sporočilo hitro zapopadli, ni pa jim bilo jasno, kako naj si z njim pomagajo. Podobno neuporaben vtis je vsaj name naredil možak (sicer slikovitega bohemskega videza), ki se je ukvarjal z informativno umetnostjo, kar je denimo tihožitje, kjer količina vina v kozarcu pomeni zunanjo temperaturo, število jabolk na krožniku število sostanovalcev, ki so doma, itd.

Glede na to, da se naš odsek z ambientalno inteligenco šele spogleduje, je njena nazrelost dobrodošla, saj področje naredi laže dostopno. A slutim, da se bo hitro razvilo, kajti precej jasno je, da si pametno okolje želimo, poleg tega se zanj zanima industrija (eden od organizatorjev konference je bil Philips, ki premore imeniten laboratorij za tovrstne raziskave), pa tudi Evropska unija ga podpira v obliki projektov za ambientalnointeligenčno pomoč starejšim. Staranje prebivalstva je namreč v Evropi pereč problem, ki se bo kvečjemu slabšal.

Prav skozi projekte za starčke smo do ambientalne inteligence prišli tudi na našem odseku. O njihovem prijavljanju sem že pisal, da je bil eden sprejet, pa še nisem povedal. No, bil je: sliši na ime Confidence in je oni, za katerega sem zapisal, da so zanj koordinatorji zahtevali preveč denarja. Očitno nas pohlep ni pokopal in zelo me veseli, da je tako, kajti prav ta projekt se mi je zdel najbolj resno zastavljen. Za povrh pa se mi je uresničila tudi želja, da se bom z njim ukvarjal jaz. Predmet projekta je starčke opremiti z značkami, všitimi v obleko ali pritrjenimi na kak drug način, katerih položaj se zaznava z nekakšnimi radijskimi senzorji (podrobnosti te tehnologije mi niso znane, ker je še predmet raziskav, ki jih bo delal eden izmed partnerjev). Mi bomo iz položaja značk razbirali, če je s starčkom vse v redu ali je morda padel, šepa ali se mu je zgodilo kaj drugega nevšečnega. Projektna pogodba sicer še ni podpisana, a bi morala biti enkrat do konca leta, ko se bo projekt tudi začel. O napredku bom kajpak poročal.