Arhiv kategorij: MTG

Čudna so pota interneta

Letos se v Medvodah že 16. leto odvija magicaška liga v vintagu in legacyju, mojih priljubljenih formatih. Vendar število igralcev z leti upada in letos je zadeva postala dovolj resna, da smo se začeli pogovarjati, kaj v zvezi s to nevšečnostjo ukreniti. Očiten ukrep je poizkusiti privabiti več igralcev in očiten kraj za to početje je internet. A ob tem smo trčili ob težavo, da se tudi z internetom godijo nevšečne reči, od katerih mi nekatere ne gredo čisto v račun.

Nekoč so se internetne skupnosti zbirale predvsem na forumih. Tudi slovenski magicaši imamo enega, ki sicer ni neodvisen ampak je povezan s spletno trgovino s kartami Planeswalker.si, kar bi lahko bil problem, če bi se na njem dogajalo kaj, kar je v nasprotju z interesi dotične trgovine (recimo prodaja enakih izdelkov, kot jih prodajajo oni, po nižji ceni), ampak nam je precej let služil čisto v redu (pred tem smo imeli drugega, ki je bil povezan z drugim prodajalcem kart IRTS in nam je takisto služil v redu). Vendar dogajanje na tem forumu že nekaj časa zamira in trenutno je bolj ali manj mrtev. To je na žalost širši pojav: nekoč cvetoča foruma za legacy – MTG The Source in vintage – The Mana Drain sta prav tako mrtva (prvi pretežno, drugi pa povsem). Pojav ni omejen na magicaške forum, ampak da umiramo v družbi, je klavrna tolažba.

Kajpak se človek vpraša, kaj je pokopalo forume in kaj jih je nadomestilo. Najbolj očiten odgovor je, da družbena omrežja. Ljudje smo družabna bitja in ena od privlačnosti forumov je, da na njih uporabnik postane del skupnosti. Druga je, da tam najde koristne informacije, a občutek skupnosti je bržkone glavna motivacija za pisanje teh koristnih informacij. Pri družbenih omrežjih je družabni vidik bolj v ospredju kot pri forumih in tako to človeško potrebo zadovoljujejo bolje. Poleg tega so izjemno dobra pri tem, da uporabniku postrežejo z vsebinami, ki ga pritegnejo (ker so recimo kontroverznost in kake druge ne posebej plemenite lastnosti – da to deluje, je pokazala tudi znanost, tako da bo že res), čeravno ne služijo kakemu posebej koristnemu namenu. Občutek skupnosti in pritegnitev sta čustveni kategoriji, koristnost pa bolj razumska in da so čustva močnejši motivator kot razum, ni nič novega. Pa seveda ni nepomemben dejavnik to, da družbena omrežja zaradi zasvojljivosti nudijo boljšo priložnost za zaslužek od forumov, tako da so podjetja, ki stojijo za njimi, postala ogromna in posledično vanja vlagajo ogromno denarja, da bi to zasvojljivost še povečala. En rezultat njihovih prizadevanj za ta zlobni cilj je recimo, da smo marsikje na internetu deležni neskončnega sproti nalagajočega se seznama vsebin, kajti ko človek pride do konca ene strani takega seznama, bi lahko pomislil, da je čas, da neha. Tudi sam nisem čisto imun na kvarno privlačnost družbenih omrežij, zato jih ne uporabljam (o čem govorim, pa vem, ker sem to v milejši obliki izkusil na forumih in YouTubu).

Kako forume prekosijo družbena omrežja, torej lahko razumem, imamo pa še enega krivca za njihov zaton, ki ga je razumeti teže – Discord. Discord je v bistvu aplikacija za klepet. Vsakdo lahko enostavno ustvari svoj “strežnik” (v narekovajih zato, ker ne gre za dejanski računalnik ali samostojno namestitev programa, ampak le lasten prostor na skupnih Discordovih strežnikih). V njem so kanali in v te kanale obiskovalci lahko pišejo. Do sem stvar ne zveni preveč grozna in je do neke mere podobna forumom, čeprav daje občutek, da je namenjena hitrejši komunikaciji z manj poudarka na trajni hrambi zanimivih zapisov. Vendar ima dve prav odurni lastnosti. Prva je, da ja za vstop na strežnik potrebno povabilo. Nekaj jih je sicer mogoče najti na Discordovi spletni strani, ampak ti so po mojem v manjšini. Če se vrnemo k primeru magica – na forumu Planeswalker.si je nekdo kot fajn slovensko trgovino, kjer se dosti igra magic, izpostavil Cardpoint. A javne povezave na njihov Discordov strežnik nisem našel nikjer, čeprav bi jim menda moralo biti v interesu, da jih ljudje najdejo. Druga odurna lastnost Discorda pa je, da so vsebine nedostopne za spletne iskalnike, pa še Discordovo lastno iskanje ni kaj prida. Z drugimi besedami, spletno iskanje je bilo pretežno rešeno že konec prejšnjega tisočletja, Discord je pa iz njega zopet uspel narediti problem. Po kratkem raziskovanju Discorda sem tako zaključil, da je odločno slabši od forumov, zato sem šel raziskovat, kaj botruje njegovi priljubljenosti. Vse, kar sem našel, je tarnanje ljudi, da je Discord na njihovem področju (ki je lahko magic, računalniške igre ali kaj tretjega) naredil kup škode. In kako mnenje, da je Discordov strežnik postaviti laže kot forum, ampak tudi postaviti slednjega ni ravno težko. Vzpon Discorda, ki se mi zdi precej beden, tako zaenkrat štejem za nepojasnjeno skrivnost.

Tretji glavni nadomestek za forume je Reddit. Ta v bistvu ni slab, razlog za to pa je, da je pravzaprav forum – en centralen s “subredditi” za posamične teme. Kar je pri Redditu zelo dobro, je, da do njegovih vsebin lahko dostopajo spletni iskalniki in jih je tako mogoče najti. Manj dobro pa je, da vsebine znotraj subredditov niso tako lepo organizirane, kot pri običajnih forumih, tako da se je v njih malo teže znajti. Ampak v primerjavi z družbenimi omrežji v običajnam pomenu besede (tudi Reddit ima namreč lastnosti družbenega omrežja) in Discordom ga še vedno velja pohvaliti. Seveda se moram tudi tu vprašati, v čem je njegova prednost pred samostojnimi tematskimi forumi, glede na to, da sem eno slabost že našel (še ena je pa manj nadzora in odvisnost od podjetja, ki za Redditom stoji). Centralnost prinese enostavnost postavitve in vzdrževanja, kar morda odtehta slabosti. Zaslediti je denimo kar nekaj pritožb nad spamom na forumih, ki so mu bili lastniki težko kos. Spam se sicer načeloma da obvladovati precej dobro, ampak mogoče avtorji softvera za forume niso razvili dovolj dobrih orodij za to, kar je zmanjšalo priljubljenost forumov, kar je avtorjem dalo manj sredstev in motivacije za razvoj orodij zoper spam …

Ko sem ravno pri stvareh, ki mi na internetu niso všeč, bom navedel še dve (in tvegal, da bodo vsi trije bralci, ki jih tale blog ima, dokončno zaključili, da sem za časom). Pred davnimi časi, ko je bil svet (ali pa vsaj internet) še mlad, se je na njem precej pisalo o magicu. To se je bržkone začelo tule in se še nadaljuje, vendar je legacyju in vintagu najti precej malo zapisov, verjetno jih je pa manj tudi o drugih formatih, le da jaz tega ne opazim. In ker ljudje še vedno radi kaj izvemo o svojih konjičkih, se je tudi tu moralo pojaviti nadomestilo. Kar je seveda res: veliko je videov, kjer ljudje igrajo elektronski magic in ga komentirajo, pa tudi podcasti so dokaj priljubljeni. Ampak meni se ne eno in ne drugo ne zdi kaj prida. Če se hočem podučiti o nekem kupčku, bom podobno količino (sicer nekoliko drugačnih) informacij prejel iz članka, ki ga preberem v 10 minutah, in iz videa, ki ga moram gledati eno uro. Zakaj je boljše prvo, menda ni treba razlagati, samo problem je, da tega pogosto kratko malo ne morem dobiti. Podcasti so nekoliko bolj smiselni, ker jih lahko poslušam med vožnjo (ali kakim drugim početjem, ki sicer ne zahteva moje polne pozornosti), kar sem parkrat poizkusil, ampak so bili tako obupno razvlečeni, da sem nad njimi obupal.

Potlej so pa tu še spletne strani organizacij. Nekoč je veljalo, da organizaciji pritiče, da ima spletno stran, kjer so na voljo vsaj neke osnovne informacije. A kljub večji enostavnosti postavljanja takih strani se mi zdi, da jih je danes manj. Marsikdo se je preselil na Facebook, kar je res še nekoliko bolj enostavno, a če na Facebooku ne objavljaš redno novic, obiskovalec dobi vtis, da je stran mrtva. Vzemimo zopet za primer Cardpoint (ki se mu opravičujem, ker ga tule uporabljam kot primer slabe prakse, ampak njihova spletna prisotnost res ni navdušujoča, čeravno so drugače morda krasna ustanova) – na njihovi strani na Facebooku se letos ni zgodilo še nič, kar ne naredi dobrega vtisa (Discord, ko sem ga enkrat našel, kaže, da so povsem živi). Poleg tega iz te strani niti ni mogoče razbrati, ali so spletna ali fizična trgovina in kje se v drugem primeru nahajajo (tudi ta informacija je skrita na Discordu).

Mogoče le jaz ne grem v korak s časom in se drugi ljudje na dandanašnjem internetu znajdejo bolje, ampak sumim, da ni čisto tako. Vprašanje je, kaj storiti, da se stanje izboljša. Osebno se izogibam vsem praksam, ki sem jih tule označil za slabe, ampak s tem ne bom veliko dosegel. Kaj storiti, da bo isto v interesu tudi dovolj drugim, pa ne vem. Če semle zanese koga, ki ima o tem kako modro misel, naj jo zapiše v komentar.

Madrid, ostalo

Danes bom kako rekel še o nemagicaški plati obiska Madrida. Nekaj besed si najprej zasluži ulica, v kateri je bil hostel, kjer sem bival z drugimi slovenskimi magicaši. Bila je precej v središču mesta, a obenem očitno zbirališče sumljivih osebkov. Kot prvo so enega našega tam okradli, še eden pa je nekega falota pregnal, ko mu je ta že šaril po žepu. Kot drugo pa je na njej mrgolelo prostitutk, ki sem se jim očitno jaz zdel prav posebej privlačen. Dvakrat se mi je namreč pripetilo, da sem šel s kolegi po ulici in se je ena zapičila prav vame. Čudno – ponavadi mi gre izžarevanje nepriljudnosti kar dobro od rok.

Na tekmovanju sem se prehranjeval mizerno (cel dan sem jedel piškote in energijske tablice, ker za kaj resnejšega ni bilo prilike), ob večerih sem si pa kar privoščil. Prvi dan smo šli z dvema kolegoma na paello, ki je bila prav solidna. Da sva dva od jedcev prišla do posebej krepke doze morskih sadežev, pa je poskrbel tretji. Morske hrane namreč ni bil vajen in je naročil mešano paello (z morskimi sadeži in drugim mesom). Ko jo je dobil na mizo, so bili očitni predvsem morski sadeži, ki so se mu tako hudo uprli, da je kazalo, da ne bo pojedel ničesar. Potlej je pa le postal sumničav, ker o nemorskem mesu ni bilo ne duha in ne sluha. Poklical je natakarja, ki je potrdil, da so mu prinesli napačno paello. Kolega ga je nato skušal prepričati, da mu nadomestne ne bi prinesli, on pa ne bi plačal, a natakar na to uho ni hotel slišati. Tako je dobil še eno paello – tokrat res mešano, ki pa je bila prav tako preveč morska. Zato je pustil tudi večino te, drugi kolega in jaz pa sva si postregla z njegovimi školjkami in raki.

Drugo zanimivo prehranjevanje pa sem imel zadnji dan. Sklenil sem namreč pokusiti cocido madrileño, ki naj bi bila najbolj značilna madridska jed. Kaj je na njej tako značilno madridskega, ne vem, vsekakor pa ne to, da bi jo stregli v mnogih madridskih restavracijah. Obresti sem jih moral namreč kakih dvajset, da sem jo našel (še sreča, da imajo navado jedilne liste obešati pred vrata). Pa še v restavraciji, kjer so cocido imeli, sem imel srečo, saj jo strežejo samo ob ponedeljkih. O jedi sem vedel le, da je nekakšna juha v več hodih. Izkazalo se je, da je prvi hod juha (z rezanci), drugi hod pa zelenjava in meso iz juhe (po regeljcih naj bi se zelenjava in meso postregla posebej, ampak meni so dali oboje skupaj). Vse skupaj se mi ni zdelo preveč okusno (kot je vsak, ki pozna moj odnos do goveje juhe in z njo povezane hrane, bržkone že uganil). Od zelenjave sem dobil čičeriko (ključna sestavina), korenje, krompir in nekaj, kar je bilo najbrž zelje (ni bilo najboljše). Od mesa sem dobil pa neke kar užitne kose svinjine (najbrž) in dve vrsti klobase (ki sploh nista bili najboljši). Sama juha je kajpak imela okus po vseh teh rečeh, najbolj po mesu, in mi zaradi tega tudi ni šla posebej v slast. Je bila pa količina ogromna, tako da sem se nažrl kot prasec.

Za ogled mesta sem imel časa samo en dan, kar je kajpak premalo, saj je v Madridu videti marsikaj. S kolegi smo obiskali bikoborsko areno, ki je od zunaj precej kul, od znotraj pa malo manj, sploh ker je bil tiste dni notri postavljen cirkus. Imeli smo vodičko, ki je govorila angleško (med Španci na ravno pogost pojav), tako da smo izvedeli, da si domala vse sedeže lastijo kupci sezonskih vstopnic (ki stanejo nekaj tisoč evrov), da najboljši bikoborci zaslužijo po par milijončkov letno, da morajo za to biku pred nosom mahati z desetkilsko cunjo in še par zanimivosti. Da se greš ceremonialno dražiti bike, moraš biti že tako malo prismuknjen, da to počneš v zlatih pajkicah z desetkilsko cunjo, pa sploh. In na koncu bik še nikoli ne zmaga, tako da sploh ni zanimivo.

Nekoliko temeljiteje sem si ogledal še kraljevo palačo. Kot druge tovrstne palače po Evropi vsebuje kopico razkošnih sob, od katerih pa je ena s svojo presenetljivo okusno rokokojsko kičavostjo vendarle izstopala (fotografirati se ni smelo, zato fotka s spleta). Poleg tega je v sklopu palače tudi zbirka oklepov in orožja, katere pa je bilo odprte le pol. Škoda, kajti take reči me zanimajo. In škoda tudi, da je bil zvočni vodnik preveč splošen in nasploh dokaj dolgočasen. Sem imel pa srečo, da je ravno med mojim obiskom na dvorišču palače kakih 5o jezdecev z zastavami, meči in trobentami uganjalo neke zapletene manevre neznanega namena. Mimo drugih madridskih zanimivosti sem se zgolj sprehodil, tako da bo mesto treba obiskati še kdaj. Jelka pravi, da bo treba pogledati tudi kako galerijo (po čemer sam ne hrepenim prav goreče).

Bikoborska arena
Bikoborska arena

Kraljeva palača
Kraljeva palača

Stolnica Almudena in jezdeci pred kraljevo palačo
Stolnica Almudena in jezdeci pred kraljevo palačo

Stolpa Kio, ki sta menda precej imeniten inženirski dosežek
Stolpa Kio, ki sta menda precej imeniten inženirski dosežek

Medved, ki je simbol mesta
Medved, ki je simbol mesta

Kip boginje Kibele
Kip boginje Kibele

Vrata Alcalá
Vrata Alcalá

Sončni zahod nad parkom Retiro
Sončni zahod nad parkom Retiro

Grand prix je bil grand

Prejšnji vikend se je v Madridu pisala zgodovina – doživeli smo največji magicaški grand prix vseh časov (in s tem bržkone tudi največje magicaško tekmovanje nasploh). Zbralo se je 2224 igralcev, kar je bilo očitno precej več, kot so organizatorji pričakovali. Gneča je bila namreč strašna, tekmovanje se je začelo s krepko zamudo in pred prvim krogom so oznanili, da če pri mizi, ki nam je dodeljena, ni stola, naj pač igramo v stoje. Stole se potem v zadnjem trenutku dostavili, vseeno pa je preobilje igralcev dogodek naredilo malce neudoben, tudi na ta način, da se je devet krogov prvega dne igralo do polnoči. Ampak zgodovinski je pa bil!

Horde magicašev na prizorišču
Horde magicašev na prizorišču

... in pred njim
... in pred njim

Na grand prixu sem igral aggro loam, podoben prvemu na tejle strani. Razlogov za to odločitev je več. Kot prvo sem želel igrati kupček, ki zna početi nefer stvari, recimo s chalice of the void v prvi potezi onemogočiti pol nasprotnikovega kupčka ali pa z life from the loam potegniti po tri karte na potezo. Da se dobro odrežeš na velikem tekmovanju, nujno potrebuješ nekaj sreče, in s kupčkom, ki je preveč fer, je imeti srečo težje. Kot drugo sem želel igrati kupček, kjer je vsaka karta resna grožnja in ki zna kolikor toliko hitro zmagati, da se igre preveč ne vlečejo. Tudi to je na velikem tekmovanju odločna prednost. Seveda pa tem kriterijem še vedno zadosti precej kupčkov in da sem se med njimi odločil ravno za aggro loam, je v precejšnji meri naključje. Če me spomin ne vara, sem izbiral kupček za friday night magic, ko je bilo zadnje veliko tekmovanje v legacyju Star City Games Open St. Louis, kjer se je aggro loam dobro odrezal. Po tistem sem sicer razmišljal še o nekaj drugih možnostih, a se mi je zdelo bolj priporočljivo vztrajati pri kupčku, s katerim sem si bil nabral že nekaj izkušenj.

Tekmovanje sem začel precej klavrno. Med testiranjem sem ugotovil, da sta za aggro loam najbolj zoprni zadevi kombo in hiter progenitus (s kakršnim zna postreči recimo bant z natural orderjem). In na kaj sem naletel v prvem krogu? Na dream halls, ki so mi v obeh igrah v tretji potezi igrali show and tell, ki je v igro postavil progenitusa. Grrr! Seveda sem izgubil. V drugem krogu sem se spopadel z merfolki, s katerimi sem zaradi pomanjkanja časa izenačil. Če bi bilo časa dovolj, bi bil najbrž zmagal, ampak ga pač ni bilo. Merfolki namreč niso prehud sovrag, razen če me pretepejo s hitrim wake tresherjem, ki pa ga v tej igri nisem opazil. V tretjem krogu pa sem igral proti neki beli zadevi, za katero bi rekel, da je zanič, če me ne bi bila porazila. V prvi igri sem kot edini grožnji potegnil tarmogoyfa in terravora, nasprotnik pa jötun grunta. Kako se je izteklo to, si ni pretežko predstavljati. V drugi igri sem pa dvakrat mulliganal in še potem nisem imel dovolj mane (kar se s kupčkom, ki igra 26 zemelj, ne bi smelo dogajati prepogosto, včasih se pa vendarle). Tako sem že po treh krogih ostal brez možnosti, da se prebijem v drugi dan. Če se je do semle prebil kdo, ki magica in grand prixov ne pozna: igrajo se dva dni, tokrat smo prvi dan igrali devet in drugi osem krogov po švicarskem sistemu (to pomeni, da igralci nabirajo točke glede na to, ali zmagajo, izgubijo ali izenačijo, in da ni nihče izločen), v drugi dan napredujejo vsi z dvema porazoma ali manj, najboljših osem pa se na koncu pomeri na izločanje (v četrtfinalu, polfinalu in finalu).

Mi je pa preostanek dneva šlo bolje kot prve tri kroge. Eden od razlogov je bil morda, da sem igral proti slabšim nasprotnikom, eden bi lahko bil, da sem bil bolj sproščen, ker rezultat ni več dosti štel, nekaj je bilo pa gotovo tudi sreče. Zmagal sem proti staxu, aggro loamu, nekakšnim vampirjem in dvema bantoma (brez natural orderja). Enega od slednjih je igral nek Belgijec, simpatičen dečko, ki je bil moj edini nešpanski nasprotnik v celem vikendu (nalomil sem ga tudi v igri, kjer mi je ostala samo še ena življenjska točka, on jih je imel pa več kot 30). Izgubil sem pa še proti enchantress, proti kateri ugotavljam, da ima aggro loam zelo zelo slabe možnosti. Edini smiselen način za boj proti enchantress, ki mi prida na misel, je, da engineered explosives zamenjam s pernicious deedom. Morda bom to kdaj preizkusil. Na koncu sem tako z rezultatom 5-3-1 pristal na 490. mestu. To nikakor ni navdušujoče, pretirano slabo pa konec koncev tudi ne. In če se primerjam z rojaki, ki jim je šlo dolgo časa dobro in so možnosti za drugi dan zapravili šele čisto na koncu, sem lahko kar zadovoljen, saj so vsaj nekateri bili dosti slabše volje od mene. Od Slovencev, ki nas je na grand prix prišlo 15, sta se v drugi dan uvrstila dva, vendar jima potem ni šlo prav dobro (nekaj je bilo slišati o burni noči, ki je k temu morda kaj prispevala).

Drugi dan grand prixa sem izkoristil za tekmovanje v vintagu. Zavoljo nedavno natisnjenega lodestone golema sem igral mud in kupček je očitno dober, saj so se z njim med prvih osem prebili kar štirje igralci (morda celo pet). Žal mene ni bilo med njimi. Sem si pa z rezultatom 5-3 za nagrado prislužil tri razširitvene pakeljce kart, kar je sicer bolj borno, a vseeno bolje od večine drugih tekmovalcev. Za konec lahko rečem, da sem vsekakor zadovoljen, da sem se grand prixa udeležil, čeprav sem bil le zmerno uspešen in sem bil konec vikenda povsem izmučen. Glede na velik obisk v Madridu se nadejam, da na naslednji evropski grand prix v legacyju ne bo spet treba čakati štiri leta. Če bom le mogel, bom tam.

Dopolnilo:
Včeraj sem pozabil dodati fotki, kar sem zdaj popravil.

Pot v Madrid

Najprej naj povem, da sem na grand prixu zmagoval več kot izgubljal, da pa se s kakimi prav spektakularnimi dosežki ne morem pohvaliti. Sicer bom madridske pustolovščine opisal po vrsti, kar pomeni, da bom začel s potjo. O tej se da povedati precej, slabega več kot dobrega.

V Madrid sem letel iz Berlina, ki je od Rostocka oddaljen dobrih 250 km. Odločiti sem se moral, ali bom šel v Berlin z vlakom ali z avtom, in oboje se mi je v primerjavi s ceno poleta (86 EUR) zdelo drago. Vlak do Berlina in nazaj namreč stane nekaj čez 80 EUR, parkiranje na berlinskem letališču bi me pa prišlo še malo več (in to za le dobre štiri dni – lopovi oderuški!). Ker se mi je cena letališkega parkiranja zdela res nesramno visoka, sem poguglal, če kdo pozna kako alternativo. Ugotovil sem, da jo: obstaja parkirišče blizu letališča, kjer lahko za 24 EUR parkiraš cel teden in ki nudi prevoz na letališče in nazaj. Odločil sem se za to možnost.

Kaki dve uri pred poletom, ko sem bil že v Berlinu, sem dobil SMS: EasyJet mi je sporočil, da so moj polet odpovedali. Kajpak sem se po tistem odpeljal naravnost na letališče ugotovit, kaj zdaj. Izvedel sem, da mi EasyJet lahko ponudi nadomesten let dva dni kasneje, s katerim pa grand prixa ne bi ujel. To sem kajpak zavrnil, kar je pomenilo, da sem si moral pomagati sam. Predlagali so mi, naj pokličem Iberio, ki da v Madrid leti še isti dan. To sem tudi storil in izvedel, da me lahko tja spravijo za dobrih 1.000 EUR, ker so imeli na voljo le še poslovni razred. Naslednji dan, kar bi bilo še vedno dovolj zgodaj, pa so imeli let za še vedno zelo neugodnih 600 EUR. Tako sem jo po letališču mahnil za lov za navdihom, kako naj pridem v Madrid. Našel sem ga v obliki neke zadnjeminutne turistične agencije, ki mi je ponudila let za 212 EUR naslednji dan. To se mi je zdelo sprejemljivo in sem rekel da. Ob tej priliki sem tudi ugotovil, čemu služijo turistične agencije na letališčih. Do zdaj sem se jim vedno čudil, saj se mi je zdelo, da človek turistično agencijo potrebuje, preden gre na letališče.

Na letališkem turističnem uradu sem si dal poiskati še hotel, saj sem moral v Berlinu prespati, v Madrid pa sem letel z drugega letališča, kot sem izvirno načrtoval (Berlin ima namreč dve letališči). Kako je s parkiranjem tam, nisem vedel, a ko sem ugotovil, da se da na ulici pred hotelom čisto zakonito parkirati zastonj, sem avto pustil tam in jo na letališče mahnil z javnim prevozom. Tja sem prispel okrog 5 zjutraj (let sem imel ob 7 in sem bil raje previden, ker nisem vedel, koliko časa bom potreboval za vožnjo). Optimistično sem se postavil pred Lufthansino okence, kjer so mi povedali, da nimam vozovnice. Aaaaa! Agencija, ki mi jo je bila domnevno prodala, mi je bila sicer izročila nek papir, a tisto je bil samo račun ali nekaj takega, elektronske vozovnice mi pa niso bili izdali. Posledično me seveda niso spustili na letalo in ni mi kazalo drugega, kot da počakam dve uri, da se agencija odpre. Čez dve uri sem se vrnil k Lufthansi, kjer so agencijo poklicali in izvedeli, da je bila v prodajo moje vozovnice vpletena še neka agencija, ki je začela obratovati še dve uri kasneje. Ob 9 je potlej Lufthansina uslužbenka (zelo prijazna) vendarle uspela na telefon dobiti pravo osebo in kmalu po tistem sem sedel na letalu.

Na poti nazaj sem imel več sreče, saj moja prtljaga ni obtičala v Münchnu, čeprav so imeli za pretovarjanja časa samo pol ure (se je pa na tekočem traku pojavila čisto zadnja, tako da sem bil prepričan, da je ne bo), in tudi avta mi v Berlinu niso ukradli.

Zdaj moram samo še od EasyJeta nazaj dobiti kupnino za vozovnico in z nekaj sreče tudi odškodnino. Na nekih papirjih, ki so jih delili na letališču, namreč piše, da naj bi dobil 400 EUR odškodnine. Bomo videli, če bo kaj iz tega.

Ves magičen sem

Pravkar odhajam v Madrid igrat magic. Tam se namreč odvija grand prix v mojem priljubljenem formatu legacyju. Madrid ni ravno blizu, pa tudi z dopustom moram biti varčen, ker mi bo, ko bo Jelka rodila, ves prišel zelo prav, ampak tole je važna reč. Grand prixi so namreč veliki in imenitni dogodki (obišče jih po kakih 1.000 igralcev) in v legacyju so posejani zelo naredko. Kolikor vem, je bil do zdaj edini tovrsten v Evropi pred dobrimi štirimi leti, ravno ko sem bil v Kanadi (in sem ga zato seveda zamudil), tako da se mi tale ne sme izmuzniti. Zaradi priprav na magic sem zadnja dva tedna tudi malo manj pisal v blog, kot bi bil sicer. Bom po vrnitvi napisal kaj več.

Hulk flash zmaguje

Konec aprila se je po magicaških forumih začelo pisati, da so Wizardi popravili flash tako, da bitje, ki ga z njim skušaš spraviti v igro, v igro dejansko pride in ga šele nato žrtvujejš, če ne doplačaš mane. Tako je bil zastavljen izvirno, vendar je v izogib kombu z academy rectorjem dolgo časa imel popravek, da brez doplačila bitje ni prišlo v igro. Zdaj pa so se odločili, da bodo vse popravke, ki jim je botrovala prevelika moč izvirnih kart, umaknili, tako da se je flash vrnil v staro stanje, kar je omogočilo podel kombo s protean hulkom. Njegova prva različica s flashom v igro spravi hulka, ki nemudoma stori bridki konec in v igro prinese štiri disciple of the vault ter vsaj pet shifting wallov in phyrexian marauderjev. Ker so slednji 0/0, gredo brž v grob, discipli pa pri tem priklado ugonobijo nasprotnika. Kmalu se je pojavila še ena različica komba, ki terja manj kart, a jo je laže onemogočiti – več o njej (in o flashu nasploh) tule.

Popravek flasha je med igralci legacyja povzročil precej razburjenja, saj so iznenada pred sabo imeli nov kupček (imenovan hulk flash), ki je bil bržkone najboljši v formatu, do grand prixa v legacyju (kar je sila redek dogodek) pa je bilo le še kak mesec. Hulk flash je na grand prixu res zmagal, naslednji dan, 20. 6., pa je postal še močnejši, saj je v format vstopil Future Sight, ki je kupčku prinesel summoner’s pact in pact of negation. Sicer bo 20. 7. flash v legacyju prepovedan, a vmes je bilo tekmovanje v legacyju za eternal ligo, kjer sem se ga odločil preizkusiti. V ta namen sem moral nemudoma kupiti potrebne karte, kar se mi je kar dobro posrečilo, ker sem našel slabo podučenega trgovca – pri dobro podučenih je namreč cena flashov in protean hulkov s kakega dolarja poskočila na deset in več.

Tekmovanje se je tokrat odvijalo v Mariboru. Zbralo se nas je 17, od katerih smo trije igrali hulk flash in vsi trije smo prišli med prvih osem (kupčki so popisani tule), jaz pa sem na koncu tudi slavil zmago. Pri tem moram sicer priznati, da sem imel nekaj sreče, ker nisem igral proti nobeni kontroli ali fishu: spopadel sem se z dvojimi goblini, eno rdeče-zeleno štihancijo in dvema komboma. V finalu bi se bil moral pomeriti z Andrejem in njegovim zloglasnim drot majznesom, pa se je Andrej predal, ker je hotel čim prej domov. Eden od kombov je bil belcher, ki je nevaren, ker zna biti še hitrejši od hulk flasha, ampak je manj zanesljiv in mu njegove zlobne nakane jaz laže preprečim, kot jih on meni (kar se je tudi zgodilo). Drugi je bil pa takisto flash in tu težko rečem, zakaj se je zadeva obrnila v prid meni – mogoče zato, ker sem naredil manj neumnosti od nasprotnika, a glede na to, da jih v tistem dvoboju nisem tako malo, je to vprašljivo. Kakorkoli že, enkrat za spremembo mi po tekmovanju ni treba tarnati, kako mi ni šlo.

Dva magicaška podviga

Zadnja dva vikenda sem po kakih treh mesecih brez igranja spet v roke vzel karte. Prejšnjo nedeljo je bila na sporedu eternal liga, to pa prerelease nove izdaje.

Vintage ichorid

Vintage ichorid v svoji brezmanski izvedbi je bržkone najbolj čuden kupček, s katerim sem kdaj igral. Moj je bil podoben temule, le da sem namesto laylinov of the void igral mishra’s factoryje (ki so uporabni za flashbackanje cabal therapyjev in dread returnov). Tule bi z veseljem zapisal, da je bila sestava takšna zaradi moje genijalnosti in temeljitega preizkusa različnih možnosti, vendar bi bila to debela laž – resnica je, da sem poslušal Smmenena.

Zakaj je kupček čuden? Prvi razlog je prav gotovo ta, da ne uporablja mane. Nekatere različice sicer jo (v večji ali manjši meri) in vsekakor to olajša sideboardanje (jaz sem v sideboardu imel zemlje), vendar po mojem dejansko ni potrebna in kupček verjetno oslabi, čeprav ga naredi nekoliko bolj prožnega. Drugi razlog pa je, da moraš mulliganati, dokler ne najdeš bazaarja of baghdad (razen v zelo redkih primerih, ko si že pri treh ali manj kartah in ko potem itak najbrž izgubiš). Ichorid je zato tudi edini meni znan kupček, v katerem je smiselno igrati serum powder. Da po vsem mulligananju vendarle ne dobiš bazaarja, je verjetnost menda 7 %. Smmenen piše, da se njemu to še ni zgodilo, ampak verjetnost v njegovih člankih se itak ne pokorava istim zakonitostim, kot v vesolju zunaj njih. Jaz sem brez bazaarja na tekmovanju ostal dvakrat, kar pomeni, da sem imel nekaj smole, enkrat na tekmovanje je pa nekako pričakovano, da se ti to zgodi.

Kot mi je že prešlo v navado, se nisem najbolje odrezal. Porazil sem ene gobline in enega control slaverja (v precejšnji meri po zaslugi kozlarij, ki jih je počel moj nasprotnik), izenačil s pitch longom in izgubil proti drugemu control slaverju, kar ni zadoščalo za uvrstitev med prve štiri. Pitch longa – čeprav ja zame precej negoden nasprotnik – bi bil moral premagati, ampak sem naredil eno bedarijo in me je v drugi igri zato prav v zadnjem trenutku pokončal. Da sem izgubil proti drugemu slaverju, se mi pa zdi, da so bile malo krive moje neumnosti, malo pa nasprotnikov krompir (preden sem prišel na potezo, je igral edini tormod’s crypt v kupčku, pri tem da sem imel v roki chalice of the void).

Moram priznati, da se mi ichorid – kljub nekoliko hazarderski naravi – ne zdi slab kupček. Morda bom še kdaj poizkusil srečo z njim, sploh po Future Sightu, ki ima zanj nekaj odličnih kart. Da je narcomoeba kot naročena, je očitno (še pred extirpatom je varna). Street wraith omogoča dredganje v prvi potezi, kar pomeni, da je v drugi veliko laže v igro spraviti eno ali več bitij (in igrati vsaj cabal therapy, z dovolj sreče pa kar dread return za zmago), poleg tega pa je črn (lahko se odstrani iz igre za vrnitev ichorida ali za igranje unmaska) in ima moč 3 (je dobra hrana za sutured ghoula). Zadnji prispevek je bridge from below, ki vsakega umrlega ichorida ali bitje žrtvovano cabal therapyu nadomesti z zombijem.

Prerelease Future Sighta

Dobil sem solidne karte, iz katerih sem si sestavil zeleno-rdeč kupček z veliko debelimi živalmi in nekaj kurjave. Ker je bil moj kupček nekoliko počasen in kurjave ni imel ravno ogromno, je bil šibak predvsem proti nasprotnikom z veliko letečneži in kartami za pridobivanje tempa. Na enega takega sem res naletel in gladko izgubil. Poleg tega sem si prislužil še eno izenačenje, ostale igre sem pa zmagal. In rezultat? Nehvaležno deveto mesto. Grrr!

O Future Sightu sem pred prereleasom vedel manj kot ponavadi o novih izdajah, pa tudi do zdaj se mi še ni posrečilo pregledati seznama kart. To je najbrž eden od razlogov, da si o izdaji nisem uspel ustvariti jasnega mnenja. Drugi pa je, da je nekako zmedena – v njej je vsega po malem. To redoljubu v meni ni všeč, a ker na igranje ne vpliva kvarno, bom preživel. Edino, kar še lahko rečem, je, da se mi zamisel kart iz prihodnosti zdi odlična – sveža, drzna in lepo izpeljana. Poleg tega je edini logičen zaključek bloka Time Spiral. Za to lahko Wizardom samo čestitam.

Na magicaški ligi nadaljujejm s povprečnostjo

Danes smo tekmovali v legacyju in sicer v Mariboru. Udeležba je bila precej številčna, ker se očitno Gorenjcem in Ljubljančanom bolj ljubi voziti se v Maribor kot Štajercem v Kranj.

Jaz sem se v boj podal s modro-belo-črno-zelenim landstillom, s kakršnim sta dokajšnje uspehe žela Denis in Martin (po Martinu sem povzel par vindicatov in le dva nantuko monasteryja). A kot je pri mojem ligaškem udejstvovanju že običajno, sem žel manjše uspehe: z dvema zmagama (proti angel stompyju in goblinom s kurjavo), dvema izenačenjema (z nečim takim in z goblini) ter enim porazom (proti še enim goblinom) sem pristal na 11. mestu. Moja glavna težava je prav gotovo bila, da sem spet igral prepočasen kupček. Poleg tega teorija pravi, da kontrola nalomi kombo, kombo štihancijo, štihancija pa kontrolo – in vsi moji nasprotniki so igrali štihancijo. Ta težava bi sicer morala biti bolj teoretična, ker je moj kupček več kot očitno naravnan proti bitjem, ampak žal ni bila. No, vsaj samo igranja se mi zdi, da tokrat ni bilo preslabo, čeprav brez napak tudi ni šlo (opaženih seveda – brez kakršnihkoli napak niti ni upati, da bi kdaj šlo).

Za glavno težavo kupčka sta se (ne nepričakovano) izkazali njegova štiribarvnost in pomanjkanje osnovnih zemelj. To je pač cena, ki jo plačuje za boljše karte in večjo moč, a preden sem z njim igral na tekmovanju, nisem vedel, kako visoka ta cena je. Zdaj vem, da je proti hitrim kupčkom, ki se poleg tega lotevajo mojih zemelj (taki so bili vsi trije, ki jih nisem premagal), zelo visoka – morda kar previsoka. Na žalost pa dobre rešitve ne vidim. Izločiti kako barvo je težko, ne da bi znatno oslabil kupček. Pomagale bi osnovne zemlje vseh štirih barv, ampak namesto česa jih igrati? Če bi nadomestil dvozemlje, bi utegnil imeti težave z modro mano, če wastelande, bi se pa slabo obnesel v zrcalnem dvoboju in še v nekaterih drugih. Bi bila pa slednja rešitev danes zelo dobra.

Ali bom kupček še kdaj igral, ne vem. Ravno navdušil me ni, se mi pa vseeno zdi, da je precej močan. In kajpada je slabo vsakič igrati nekaj drugega, ker si človek tako z nobenim kupčkom ne more nabrati vaje (to je sicer napaka, ki jo redno delam). Mogoče mu bom dal še eno priložnost, ampak najbrž ne na naslednjem legacyju – takrat kanim igrati kaj hitrejšega.

Liga v vintagu in legacyju je spet tu

Odvijala se je že v letih 2005/2006, ampak jaz sem se je bolj malo udeleževal, predvsem zato, ker sem bil veliko zdoma. Pa še takrat, ko sem igral, mi ponavadi ni šlo najbolje. Prejšnji vikend se je pa začela nova sezona in sem sklenil, da se moram tokrat bolj izkazati. To izvesti bo sicer težje kot skleniti, ampak za začetek recimo ne bom igral slabih kupčkov, pa mogoče kakega tudi ne bom igral samo enkrat.

Prvo tekmovanje je bilo v vintagu in za svoje orožje sem izbral control slaver (do popisa kupčka pripelje prejšnja povezava). Bil sem neporažen, kar se zdi povsem v skladu z načrtom. A hudič je, da sta se dve igri končali z izenačenjem in da smo zaradi malo igralcev igrali le štiri kroge, tako da sem pristal na petem mestu. Ker so se takisto zaradi malo igralcev naprej uvrstili samo prvi štirje, razultat le ni bil prav bleščeč. Prvi razlog zanj je bil gotovo, da kupčka nisem najbolje obvladal, drugi pa, da hitrost control slaverju ni ravno odlika.

S sestavo kupčka sem sicer dokaj zadovoljen. Želel bi si edino vanj stlačiti še eno zemljo, pa ne vem, kaj vzeti ven. Najbrž triskeliona ali duplicanta, ker imata sorodno nalogo, čeprav enake tudi ne. V soboto sem imel opraviti s samimi velikimi bitji, tako da je bil duplicant primernejši, ampak na tekmovanju je bilo tudi nekaj majhnih (konec koncev so zmagali goblini), da ne omenjam, da je triskelion kar zajetna beštija in zna po potrebi pretepsti nasprotnika. Še ena dilema je colossus ali sundering titan, ampak se mi zdi colossus v kupčku in titan v sideboardu kar prava rešitev. Proti modrim kupčkom potem igram titana, ki tako ne uniči vseh mojih zemelj, pa še igrati ga ni nemogoče, če mi ga nasprotnik vrne v roko (kar se po sideboardanju raje zgodi).

Sideboard mi prav veliko ni pomagal. Še najbolje se je obnesel proti oathu, ko sem prvo potezo z black lotusom igral engineered plague na spirite, ampak to je bila sreča. Proti oathu bi verjetno moral dodati kak spawning pit, ker je enigneered plague načeloma lahko prepozen. Najbolj (popolnoma) neuporaben se je izkazal proti kurjavi, tako da bi bil kak hydroblast ali blue elemental blast najbrž umesten (vsaj proti goblinom je še uporaben). Nerodno je le, da ne vem, kaj iz sideboarda umakniti, ker se vse karte v njem zdijo čisto uporabne. V soboto so bili nekoristni pyroclasmi in flametongue kavuji, a naslednjič (če bom seveda control slaver še igral) bo lahko drugače.

Legacy championship

V soboto se je v Kranju zgodil slovenski legacy championship, v nedeljo pa še v Gradcu avstrijski (in v Zagrebu hrvaški). Da sem se udeležil slovenskega, se razume samo po sebi, od sosedov smo šli pa v goste k Avstrijcem (zakaj k njim, pravzaprav ne vem, a ker mi je bilo precej vseeno, sem se pač pridružil onim, ki so nek razlog imeli).

Obakrat sem bil oborožen s survival advantagom, le da sem mu tokrat dodal črno za discard v upanju, da bo to pomagalo proti kombu in protiurokom (pa ni prav dosti).

Prvo dejanje: beden sem

V Kranju mi ni šlo, tako da sem tekmovanje končal na 16. mestu (od ~40) s tremi zmagami in tremi porazi. Zdi se mi, da za poraze nisem bil dosti kriv, ker jih je kratko malo povzročilo to, da so nasprotniki potegnili, kar so potrebovali, jaz pa ne. Po eni strani je to dobro, ker si tako ne morem kaj prida očitati (seveda se vedno da igrati bolje, ampak sumim, da v soboto to ne bi dosti pomagalo). A po drugi strani ni nič prijetno biti opomnjen, da pri magicu včasih pač nimaš vajeti v rokah sam, ampak si na milost in nemilost prepuščen Fortuni, za katero se ve, da zna biti prasica.

Na svoj račun je tokrat prišel Martin z iggy popom, katerega sem bil v Mariboru nalomil, kajti čeprav sem bil tokrat proti njemu bolje opremljen (z discardom), sem potegnil en prazen ništrc in nemarno izgubil. Poleg tega sta me premagala še Drot s svojim že legendarnim madnessom in Andrej s belo-modro-črnim weenijem (oba sta se na koncu uvrstila med prvih osem, tako da vsaj proti kakim neimetnikom pojma nisem izgubljal).

Drugo dejanje: še vedno sem beden, ampak manj od Avstrijcev

Spričo klavrnega uspeha v Kranju sem v Gradcu nameraval igrati kak drug kupček, a sem bil zvečer preutrujen in nisem imel volje, da bi ga sestavil. Tako sem z nekaj manjšimi popravki ostal pri sobotnem. Odrezal sem se nekoliko bolje kot prejšnji dan, namreč zmagal sem štirikrat in izgubil dvakrat. Žal pa je bilo to dovolj ravno za nehvaležno deveto mesto (spet od ~40). Zanimivo je, da sem porazil štiri Avstrijce in izgubil proti dvema Slovencema (ki sta se spet oba uvrstila med prvih osem).

V tistih dveh igrah, ki sem ju izgubil, se mi zdi, da nisem igral posebej dobro. Je pa to težko presojati, kajti za marsikatero odločitev v retrospektivi lahko rečeš, da je bila slaba, a če bi se bila stvari zasukale malo drugače, bi se bila lahko izkazala tudi za dobro. Konec koncev je prav možno, da se v igrah, ki sem jih dobil, nisem odločal nič bolje, a so bile pač okoliščine take, da so se moje odločitve izkazale za pravilne in sem zmagal. Vseeno bi rekel, da sem v izgubljenih igral naredil nekaj nepotrebno tveganih potez.

Na koncu smo jo Slovenci Avstrijcem prav dobro podkurili: na prvih štirih mestih so bili trije naši (tudi prvi in drugi), na prvih dvanajstih nas je bilo pa kar osem. Nekoliko nevšečno pri vsem skupaj je le to, da so bili trije najbolje uvrščeni Slovenci Štajerci in ne Gorenjci. Se bomo morali na našem koncu v prihodnje bolj potruditi.