Kanadski kovanci so uporabniku nekoliko neprijazni. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem se navadil, kateri je kateri. Problematični so predvsem za 5, 10 in 25 centov, ker so vsi srebrni (seveda po barvi, ne po kovini), ker je fizično najmanjši za 10 centov (ne za 5) in ker se mi zdi, da imajo precej plitev profil, tako da slike niso najbolj razločne. Dolgo časa sem mislil, da kovanca za 50 centov nimajo, kar me je čudilo, saj ju imajo za 1 in 2 dolarja. Zdaj sem izvedel, da se kuje v zelo majhnih količinah in se zato redko vidi – menda ga tudi večina avtomatov ne sprejema, včasih ga pa zavrne celo kak trgovec, ker sploh ne ve, da je veljaven kanadski denar.
Arhiv kategorij: Kanada, Edmonton
Fotoaparat
V soboto sem jo mahnil v West Edmonton Mall – menda največji mall na svetu. Glede na to, da me bo tja gotovo še kdaj zaneslo in da je to glavna edmontonska znamenitost, ga bom vsekakor vsekakor ob priliki poslikal, pa bom takrat še kaj več povedal o njem.
Poslikal? Ja, omislil sem si fotoaparat: Panasonic lumix DMC-FZ5. Nekoliko me jezi le, da v Kanadi stane več kot pri nas, ampak če hočem imeti od tu kake slike, sem ga moral kupiti pač tu. Glede na to, da velja, da so v ZDA fotoaparati poceni in da je Kanada blizu, me je visoka cena nekoliko presenetila, ampak se mi zdi, da tudi to o ZDA ne drži več, vsaj ne v tolikšni meri, kot je včasih. Nekaj bi se dalo sicer prihraniti z nakupom po internetu, vendar sem naletel na same zoprne trgovce, ki so bili pripravljeni poslati le na naslov, ki spada k kreditni kartici, to je pa seveda moj slovenski.
Zdaj, ko sem turistično opremljen (poleg s fotoaparatom še z zemljevidom Edmontona, ki ga do zdaj nisem uspel nikjer najti), se bom kajpada lotil ogleda mesta, a ker to še ni prišlo na vrsto, naj zaenkrat priobčim tile dve sliki (ob kliku se odpreta večji različici):
Ulica, na kateri stanujem
Hiša, v katere kleti stanujem
Pa uspelo mi je tudi najti ponudnika mobilne telefonije, ki ima dokaj kulturne cene in nima nič proti mojemu telefonu, čeprav moram pri predplačniški telefoniji še vedno plačevati dohodne klice – sliši na ime Fido in občutek imam, da je manjši od Rogersa, pa se zato malo bolj trudi.
Beda kanadske mobilne telefonije
Včasih si zaželim poklicati kam v Kanadi, pa tudi imeti možnost, da me pokliče kdo iz Slovenije, ne da bi to mene udarilo po žepu, se ne zdi napačna reč, tako da sem si sklenil omisliti telefon. Glede na to, da sem večino časa zdoma, se mobilec zdi najpametnejša izbira. Na to zamisel je preroško prišel že prijatelj Boštjan doma, tako da mi je posodil svoj stari ericsson T39 (ki v nasprotju z 99 % slovenskih telefonov ni zaklenjen).
Sicer sem se zavedal, da je mobilna telefonija tostran Atlantika manj razvita kot v Evropi in Aziji, ampak danes sem se s tem dejstvom prvič srečal iz oči v oči. Nič hudega sluteč zakorakam v Rogersovo poslovalnico. Prodajalec ravno neki mladenki prodaja telefon, tako da se tačas malo razgledam naokoli (ponudba razen obilice blacberryjev ni nič posebnega – to me spomni, da moram Boštjana potipati, ali je usposobil svojega blackberryja). Po kakih petih minutah prodajanja zijal me prodajalec vpraša, če imam morda le kako kratko vprašanje, ker bom on še kakih 15 minut zaposlen. 15 minut? Odvrnem, da najbrž ne, in grem na kosilo. Ko se čez slabe pol ure vrnem, si prodajalec še vedno daje opraviti s tisto mladenko. Pojma nimam, kaj sta počela. No, k sreči po nekaj minutah vendarle pridam na vrsto. Razloži mi, da imam na voljo predplačniško telefonijo, kjer so začetni stroški ~12.000 SIT in mi potem zaračunavajo tudi dohodne klice (in to ne malo), ter naročnino, kjer so začetni stroški ~10.000 SIT in mi sicer dohodnih klicev ne zaračunavajo, me pa prislijo vsak mesec kupiti 150 minut pogovorov, kar nanese ~4.700 SIT (bojim se, da so to le pogovori znotraj Rogersovega omrežja, čeprav tega nisem razčistil, vsekakor jih pa najbrž ne bi porabil niti polovice). Hm, katero od teh dveh mizernih možnosti naj izberem? Saj ne da si izdatka ne bi mogel privoščiti, ampak kot prvo je vprašanje, ali se sploh splača, kot drugo se mi zdi pa neumno plačati neprimerno več, kot taka reč stane pri nas. No, preden se odločim, sklenem ugotoviti, ali moj telefon daluje z Rogersovo kartico SIM (ni razloga, da ne bi, ampak nikdar ne veš). Prodajalec preizkusi tri kartice in njegov zaključek je, da je moj telefon zaklenjen. Hm.
Ker se mi prodajalec ni zdel ravno zgled sposobnosti, po vrnitvi v laboratorij prosim sodelavca (Kanadčana), naj mi posodi svojo kartico, da bi se prepričal na lastne oči, ali zadeva res ne deluje. Najprej mu moram pojasniti, kaj kartica SIM sploh je, potem je pa tudi s skupnimi močmi v njegovem telefonu ne najdeva. Obrnem se še na sodelavko (Kitajko), ki je z naravo kartic SIM prav dobro seznanjena in mi jo brž izroči. Malo se sicer čudi, češ, ali v Evropi tudi zaklepajo telefone, ker na Kitajskem jih menda ne, potlej se pa prepričava, da moj telefon z njeno kartico brezhibno deluje. Ta teden enkrat nameravam po nakupih v nek famozni edmontonski mall in upam, da bom tam našel kakega operaterja, ki, če že ne bo imel ugodnejših cen, vsaj proti mojemu telefonu ne bo imel nič.
Videoteka
Glede na moj izjemen smisel za družabno življenje večere tule izkoristim za branje ali ogled kakega filma. Od doma prinešene literature mi zmanjkuje (kljub temu, da sem jo že na letališču dopolnil s Tesseracts Nine, zbirko kanadskih znanstvenofantastičnih in podobnih zgodb), kake primerne knjižnice ali knjigarne pa še nisem odkril. Ostanejo torej filmi, ki sem jih tudi nekaj prinesel s seboj na prenosniku, ampak spričo majhnosti diska sem zalogo že izčrpal.
Najprej sem poizkusil srečo z videomatom, ki ga imamo kar v kampusu (Se reče v ali na kampusu? Po angleško je on campus, ampak po slovensko – če zanemarimo dejstvo, da kampus sploh ni slovenska beseda – se mi v kampusu zdi primernejše. In ali se cele povedi lahko pišejo takole v oklepajih? Pride potem za oklepajem pika? Hm …). Žal se je pa izbira izkazala za bolj klavrno in še tisti film, ki sem si ga izposodil, je bil obrezan na razmerje 1,33 : 1. Heretiki! Na grmado z njimi!
No, k sreči sem blizu svojega stanovanja odkril eno odlično videoteko. Kajpada imajo polne police najnovejših hollywoodskih uspešnic, ampak poleg tega imajo tudi solidno izbiro neameriških filmov, predvsem azijskih, in kup animejev. Vsekakor v nobeni videoteki še nisem videl tako dobre ponudbe. Sicer je treba priznati, da sem do zdaj od znotraj videl samo slovenske videoteke, pa še to že lep čas nobene, a vendarle, pred časom, ko sem tovrstne ustanove še obiskoval, sem težko našel kaj, kar bi me zanimalo. Tu pa teh težav ni in zanesljivo bom prej šel domov, kot se bodo pojavile.
Za konec se moram pa pohvaliti še z vremenom. Tu sploh ni mraz, kakih 5-10 stopinj je čez dan, in Kanadčani na pomnejo tako milega novembra.
Delovne navade mojih sodelavcev
Sami deloholiki!
Prvi primer: v petek Vadim pride v laboratorij in pove, da ga jutri ne bo tu (seveda, saj je sobota!), da pa bo prišel v nedeljo. Pa razmišlja, da bi za božič, namesto da bi si vzel prosto, napisal nek članek.
Drugi primer: dva študenta, ki delata v laboratoriju, sta morala včeraj oddati nekakšno seminarsko nalogo. Zaradi tega sta v nedeljo in mislim, da tudi v soboto, prespala kar v laboratoriju.
Saj tudi jaz prebijem precej časa v laboratoriju, več, kot v Sloveniji v službi, ker imam pač tu doma manj za početi in ker imam le v laboratoriju dostop do interneta, ampak da bi spal tu, je pa prehuda. Tu pa to očitno ni tako nenavadno, saj imamo celo poseben prostor s kavčem (ki sicer verjetno ni bil zgrajen ravno v ta namen, gotovo pa kavč v njem ni slučajno).
Gospodinjski aparati
Pralni stroji pri nas imajo kup gumbov: ze temperaturo, pogosto še za hitrost vrtenja, za izbiro programa (ta je navadnim smrtnikom navadno bolj ali manj nedoumljiv) in še kaj bi se našlo. Pa seveda imajo predalček za pralni prašek in sorodne pripravke. No, pralni stroj, ki ga imam v Kanadi, ima en gumb z dvema nastavitvama: warm 14 in cold 10 – pa še za ti dve ne vem prav točno, kaj pomenita. Pralni prašek se pa kratko malo strese v boben. In kljub temu zadeva deluje povsem zadovoljivo (mogoče še bolje – vsaj ne morem izbrati kake nastavitve, ki bi mi uničila oblačila).
So pa zadeve malo drugačne pri mikrovalovki. Naša domača ima en gumb za čas in drugega za moč (pa še tri za posebne programe, ampak bi se shajalo tudi brez njih) – preprosto in učinkovito. Mikrovalovka tu ima pa kak ducat gumbov za različne načine delovanja, od katerih jih je večina precej samovoljnih. Denimo pijača se lahko greje n minut in 10 sekund, jaz bi si pa mleko želel greti kako minuto in pol, kar seveda ne gre. Gumb za moč ni videti, da bi imal kak učinek razen piskanja ob pritisku, gumb za čas pa sicer odšteva čas in na koncu zapiska, vendar nisem zapazil nobenega učinka na gretje. In ne, navodil nimam.
Kitajci in pice
Ko sem pred odhodom v Kanado po spletu iskal stanovanje, sem naletel na oglas, kjer si je nekdo želel (pravzaprav najbrž želela) sostanovalko, ki govori kitajsko. To se mi je zdelo precej čudno – v Kanadi vendar ne more biti prav dosti ljudi, ki govore kitajsko. No, ko sem pa prišel sem, sem videl, da je tu kup kitajskih študentov (in študentk – sploh me preseneča, koliko se jih pojavljal v laboratoriju za umetno inteligenco, kjer delam). Lepo priliko za demografske študije sem imel danes med zelo dobro obiskanim umetnointeligenčnim seminarjem, sploh ker je bil dokaj nezanimiv. Med obiskovalci je bilo 20 – 25 % Azijcev, od katerih je bila najbrž večina Kitajcev. V oči me je pa zbodlo tudi to, da so Azijci v povprečju sedeli precej bolj zadaj kod domorodci. Sicer Kanadčani niso ravno taki, kot ZDAjčani (hm, tule se človek zave, da izraz Američani, ki ga navadno rabimo za prebivalce ZDA, ni najbolj na mestu), ampak od Azijcev so prav gotovo manj zadržani.
Prepričal sem se tudi lahko, da se na teh seminarjih res dobijo pice, vendar je treba tudi reči, da zaradi pic prav gotovo niso vredni obiska, ker niso posebej dobre. Ampak da tostran Atlantika ne znajo delati pic, se itak ve. Tule v Kanadi je problem predvsem v tem, da nanje dajejo razne čudne mesnine – nekatere so sicer vidne in se je takim picam moč ogniti, druge so pa zahrbtno skrite pod sirom, kjer te potem neprijetno presenetijo.
Predstavitev
Danes sem imel predstavitev svojih preteklih raziskav patologije minimaksa – predvsem tistega, o čemer sem govoril na IJCAIju letos, kjer sva se z Vadimom spoznala. Obiskovalcev ni bilo prav veliko – menda zato, ker ni bilo ob standardnem času in ker so študentje zaradi konca semestra hudo zaposleni. No, pa po rednih umetnointeligenčnih seminarjih tukaj se dobi zastonj pica, ki je po moji predstavitvi ni bilo. Vseeno bi rekel, da je dogodek uspel, saj so prisotni pokazali precej zanimanja. Če so med predstavitvijo vsi tiho, se vedno sprašuješ, ali zadeva sploh koga zanima ali so vsi samo preveč vljudni, da bi šli ven, ali ti sploh kdo sledi ali so se vsi izgubili tri prosojnice nazaj, ko si preveč na hitro razložil neko enačbo, itd. Pa tudi tisti, ki se predstavitve niso udeležil, so videli obvestilo in zdaj vedo, da sem tukaj – po e-pošti sta denimo prišla dva odziva in sam veliki šef je izrazil obžalovanje, da ni mogel priti (kljub dokajšnjemu nezanimanju, ki ga je na IJCAIju kazal za patologijo).
Kanadski vozniki
Odkar sem prišel v Edmonton, opažam, kako kulturno tu ljudje vozijo – predvsem kako se obnašajo do pešcev. Če se le približaš prehodu za pešce, se vsi ustavijo, pa tudi če le zaslutijo, da kaniš stopiti na cesto ali kako drugo vozno površino, kjer ni prehoda za pešce, ti dajo prednost. Glede na to, da sem pri nas vajen, da vlada pravica močnejšega, se po moje tukajšnji avtomobilisti čudijo, kako plah sem. Upam, da ne bom postal preveč pogumen in me bodo povozili, ko se bom vrnil v Slovenijo.
Kako do interneta na Univerzi v Alberti
Tale pustolovščina se je pripetila že pred kakim tednom, ampak je vredna opisa.
Ko sem prišel na Univerzo, sem si kajpada želel dostop do interneta s svojim prenosnikom. Vadim, moj gostitelj, me je peljal v pisarno A, kjer naj bi se to dalo urediti. V pisarni A so mi pojasnili, da za dostop potrebujem campus computing ID, ki ga dobim v pisarni B. Mahnil sem jo v pisarno B, tam pa sem dobil obrazec, ki naj bi ga izpolnili v pisarni C. Ker je Vadim moral na nek sestanek in ni šel z mano, sem se na poti do pisarne C kajpada izgubil. No, po ne predolgem blodenju po kampusu sem vendarle našel cilj. Z izpolnjenim obrazcem sem krenil nazaj v pisarno B, kjer so mi povedali, da bo zadeva nared naslednji dan. Naslednji dan popoldne sem jo šel iskat (pri čemer se celo nisem izgubil) in jo prinesel v pisarno A, naivno misleč, da bom zdaj končno prišel do interneta. No, izkazalo se je, da poleg campus computing IDja potrebujem še neko številko, ki jo dobim v pisarni D. Da se ne bi spet izgubil, so me celo opremili z načrtom kampusa. Pisarno D sem tako res našel, vendar se tista številka ne dobi kar tako – oddelek, ki me gosti, mora zanjo zaprositi v pisarni E. Aaaaa! No, ko sem Vadimu razložil vse kolobocije, je on na spletu odkril obrazec, s katerim je zaprosil za nekakšno začasno geslo za dostop do interneta. Na veliko presenečenje sem ga dobil že v nekaj urah. Bo pa to geslo okrog novega leta poteklo, tako da me takrat bržkone čakajo novi zapleti.