Arhiv kategorij: Potovanja

Kako si ogledati London v manj kot enem dnevu

Trenutno sem v Vancouvru in bi pravzaprav moral poročati o tem, a ker se mi vse prerado zgodi, da kako temo zaradi pomanjkanja časa odložim in se potem nikoli ne vrnem k njej, bom najprej obdelal London.

Kratek odgovor na vprašanje iz naslova je, da težko. A glede na to, da več časa za ta podvig nisem imel, sem moral pač poizkusiti. Ogledovanja sem se lotil malo pred poldnevom, ker sem jutro potreboval, da sem priletel, našel hotel in odložil prtljago. Postopek je bil takle:

  1. Vkrcal sem ne na podzemno železnico in izstopil na postaji Victoria. Podzemna železnica je dokaj prikladen način potovanja po Londonu, moj problem je bil le, da sem imel poškodovano dnevno karto, tako da je čitalniki niso znali prebrati in sem moral na vsaki postaji najti nekoga, ki me je spustil skozi vratca (za večjo zabavnost v Londonu karto preverjajo tudi pri izstopu).
  2. Mimo kraljevih konjušnic sem jo mahnil do Buckinghamske palače. Menjavo straže sem zamudil, pričakoval pa sem, da bom stražarje z značilnimi kučmami videl vsaj nemenjajoče se. Žal o njih ni bilo ne duha in ne sluha – tam so bili neki manj slikoviti možje (morda kučme nosijo samo pozimi). Poleti se palača da videti tudi od znotraj, a sem bil prezgoden in je bila kraljica še doma – letos bo odsotna 28. 7. – 25. 9. Od zunaj je palača zmerno sijajna.
  3. Mimo Palače sv. Jakoba sem odkoračil do Trafalgarskega trga. Najbolj zanimiv na njem se mi je zdel kip noseče ženske brez rok. Da sem ga videl, sem imel srečo, ker se kipi na njegovem mestu menjajo – menda bodo tega zamenjali še letos.
  4. Mimo domovanja kraljeve straže na konjih sem prispel do parlamenta. Zaradi pomanjkanja časa noter nisem šel, je pa že od zunaj čisto dovolj imeniten (najbrž celo bolj kot od znotraj). Za lep pogled nanj je treba prečkati Temzo.
  5. Nedaleč od parlamenta je Westminstrska opatija. To sem si ogledal tudi od znotraj in reči moram, da je prav sijajna. Najbrž bi si bilo vredno privoščiti voden ogled (ali vsaj samovoden – z avdiovodnikom), ker prav gotovo odneseš več, če poznaš zgodbo reči, ki si jih ogleduješ, a ker so nepreglede horde turistov že površen ogled naredile precej dolgotrajen, si vodenega nisem mogel privoščiti.
  6. Vkrcal sem se na podzemno železnico in se odpeljal do Towerja. Tudi tega sem si ogledal od znotraj, kar me je stalo 16 GBP – barabe oderuške! Pri Towerju se mi je zdela najimenitnejša sama zgradba, čeprav je tudi v njej marsikaj videti – nenazadnje kronski dragulji. Zelo všečen je še bližnji Towerski most.
  7. Za konec sem jo mahnil do stolnice sv. Pavla, ki pa je bila že zaprta. Je vsega spoštovanja vreden primerek cerkve, vendar me vsaj od zunaj ravno očarala ni.

Kip nosečnice
Kip noseče Alison Lapper na Trafalgarskem trgu

Parlament
Parlament

Westminstrska opatija
Westminstrska opatija

Londonski Tower
Londonski Tower

V Londonu odsestankoval, Vancouver še čaka

Kar lepo smo se zmenili, kaj naj bi bil predmet našega projekta, in ta predmet tudi ni napačen. Našemu odseku sem izposloval točno tisti del, ki nas zanima, kar je načeloma dobro. Ima pa tudi manj navdušujočo posledico, da je naš del nekoliko manjši od delov nekaterih drugih partnerjev, kar pomeni, da bo v naš žep kanilo manj denarja (če bo projekt sprejet). Bomo videli, kaj bo rekel šef. Ogledovanje mesta bo pa dobilo svoj zapis, ker je ura pozna, jutri pa zgodaj letim v Kanado.

London in Vancouver

Letos sem bil s klatenjem po svetu dokaj zmeren: smučal sem in enkrat sem bil službeno v Helsinkih, sicer me pa kam dlje ni zaneslo. Druga polovica leta bo po vsem videzu bolj živahna. Živahnost se bo začela prihodnji teden, ko bom šel v sredo za dva dni na sestanek v London, v soboto pa za teden dni v Vancouver na konferenco AAAI 2007.

Tale sestanek mi ni ravno v največje veselje. Kot prvo sem zanj izvedel šele predvčerajšnjim popoldne, kot drugo se bo zgodil tik pred mojim odhodom v Kanado (pred katerim že tako ali tako ne bi uspel postoriti vsega, kar bi rad), kot tretje pa naj bi se na njem pogovarjali o nekem projektu, o katerem ne vem skoraj nič. Edina svetla točka je, da bom imel en dan časa za ogled Londona, kar je sicer hudo malo, ampak bolje kot nič. Pri tem je tudi prikladno, da sem si pred nedavnim omislil britanski Lonely Planet, saj greva z Jelko septembra v tiste kraje kolesarit.

Bili smo konfuzni

Z Jelko sva proti Sečovljam krenila v petek popoldne. Brez večjih težav sva našla prizorišče, kjer je na dvorišču nekaj obiskovalcev pilo pivo, možak v zmerno prepričljivi srednjeveški opravi nama je v roke porinil program, sicer pa se ljudi ni ravno trlo. Poleg programodelilca sva videla še dva našemljenca: organizatorka je bila sovjetska kozmonavtka, precej imeniten vtis pa je napravila povsem črno pobarvana temnovilinska (mislim vsaj) čarovnica (no, kakšne barve so bili skriti deli, pravzaprav ne vem – če bi, bi bilo to hudo sumljivo). Ker z Jelko sprva nisva čisto vedela, kaj naj s sabo, sva malo posedela zunaj pod drevesom, ko naj bi se začela predstavitev namizne igre world of warcraft, pa sva se vrnila noter.

WoW je predstavljala družbica Hrvatov iz društva ljubiteljev fantastike 3. zmaj, ki so nasploh fejst fantje (čeprav bom kasneje na njihov račun napisal tudi nekaj kritike) in tudi Jelka se je z njimi dobro ujela. Igra mi je ugajala, je pa treba reči, da je presneto zapletena in dolgotrajna – ob njej smo gotovo prebili vsaj štiri ure. Spričo tega in zasoljene cene si je omislil ne bom, saj bi jo preporedko igral, bi pa vseeno z veseljem še kdaj sedel zanjo. Igrati smo začeli štirje, a do konca je poleg mene vztrajal le eden, čigar ime sem žal pozabil, se je pa že od začetka najbolj trudil z mano. Na koncu sem ga porazil, pa ne vem, ali se tudi njemu ni ljubilo igrati čisto zares, ali sem imel srečo ali sem tako dober (slednja razlaga se zdi najmanj verjetna). Ko sva z igranjem zaključila, je bila ura že dokaj pozna, obiskovalcev pa se je nabralo malo več in so bili kar živahni. A ker sva z Jelko morala v bližnjih hribih še poiskati stanovanje njenega prijatelja, ki nama ga je prijazno dal na voljo za čas najinega klatenja po Primorskem, sva se odpravila.

V soboto sva si dopoldne privoščila sprehod po okolici Marezig, kjer sva bivala, nato pa sva se vrnila v Sečovlje. Jaz sem prisluhnil predavanju enega od Hrvatov o srednjeveškem bojevanju, ki je bilo dokaj zanimivo, le s slikami bi moralo biti opremljeno. Jelka je slabo spala, tako da njena zbranost ni bila na višku in se je raje odločila za ogled filma. Sledil je pogovor z Mihom Remcem, našim bržkone najimenitnejšim znanstvenofantastičnim pisateljem. Možak je za skoraj 80 let dokaj živahen, od tistega, kar je povedal, se mi je pa najbolj zanimivo zdelo, da je znanstveno fantastiko med drugim začel pisati zato, ker je bil nekdanji režim do družbene kritike v tej obliki bolj prizanesljiv – možak je namreč imel kar nekaj težav z izdajanjem in uprizarjanjem (pisal je tudi drame) svojih del. Žal mi je, da sem Remčeva dela, kar sem jih prebral, že precej pozabil, ker bi sicer lahko izkoristil priložnost, da ga o njih kaj vprašam. Po pogovoru se je Jelka vrnila k filmu in kasneje predavanjem, jaz pa sem se udeležil D&Djanja v organizaciji Hrvatov. Žal se moja odločitev ni izkazala za najboljšo.

Pogovor z Mihom Remcem
Pogovor z Mihom Remcem

Ozadje D&Djevske pustolovščine je bilo sicer všečno in tudi zamisel, da ga postavijo v domače okolje, predvsem v Reko, zanimiva. Žal pa je izvedba šepala. Prvi problem je bil, da je bila pustolovščina nekako brez duše. Zgodba je bila precej plitva, boji pa so bili vanjo vključeni nenaravno. Največ smo se tepli v nekem labirintu, v katerega smo zašli, ko smo skozi kanalizacijo skušali priti v grad. Kaj točno je labirint tam počel, ni bilo jasno, pa še precej dolgočasno je bilo bloditi po njem. Naslednja težava je bila, da je dungeon mastru manjkalo zanosa. Tu sem imel smolo, saj se je tisti, ki je vodil sosednjo skupino (igrali ste dve vzporedno), zdel dosti boljši. Zadnja nevšečnost pa je bil prostor. Iz neznanih razlogov smo igrali v baru, kjer je bilo hrupno in neprestano so sem in tja hodili žejni obiskovalci. Zaradi tega sem soigralce in posebej dungeon mastra, ki je govoril hrvaško, na trenutke prav težko razumel in po nekaj urah me je od naprezanja, da bi kljub nevšečnim okoliščinam sledil dogajanju, že prav bolela glava. Tako sem še pred koncem svoje mesto prepustil soigralki, katere lik je storil bridki konec, in šel poiskat Jelko. Jelka je bila tačas na predavanju o spolnih vlogah v znanstveni fantastiki, ki ji je bilo precej všeč, potem pa se je pridružila preostanku Hrvatov, ki so zunaj prav tako D&Djali, le da so imeli bolj zanimivo pustolovščino, v kateri so vsi igrali neoborožene barde. Kmalu nato sva jo mahnila proti postelji.

Kljub neposrečenemu D&Djanju je Konfuzija name naredila precej dober vtis. Organizacija je bila odlična ter dogajanje živahno in raznoliko, tako da upam, da se bo drugo leto ponovila. Če se bo, bom tam (in Jelka bržkone tudi). Si bom pa prizadeval ujeti kak dogodek več (in se ne ves čas posvečati igram), pa malo temeljiteje jo bom pofotkal.

V nedeljo sva šla z Jelko na obisk k njeni znanki, ki živi blizu Marezig. Ženska stanuje odmaknjena od civilizacije v stari hiši brez priključka na vodovod in je nasploh nekoliko nenavadna (to je vtis, ki ga Jelkini znanci name naredijo pogosto – kar je eden od čarov druženja z njo). V ponedeljek pa sva si ogledala sečoveljske soline. Te so kar zanimive, le podrobna razlaga, kako pravzaprav delujejo, mi je manjkala. Možno je, da se dobi v delu, kamor nisva prišla, ker sva bila nekoliko pozna: soline so za obiskovalce namreč razdeljene na dva dela, med katerima ni neposrednega prehoda. Če drugo leto Konfuzija spet bo in če bo ponovno v Sečovljah, si jih bova do konca ogledala takrat.

Soline so velike
Soline so velike

Razpokana solinska tla
Razpokana solinska tla

Jaz kot Hugo
Jaz kot Hugo

Bodimo konfuzni

Jutri se kani zgoditi nekaj zgodovinskega: Slovenija bo učakala svojo prvo znanstvenofantastično konvencijo, Konfuzijo. Odvijala se bo v Osnovni šoli Sečovlje in bo trajala tri dni. Kot se pravovernemu ljubitelju žanra spodobi, bom kajpada tam. Z Jelko bova na obali preživela vse tri dni, čeprav ne bova ravno ves čas tičala na konvenciji. Sploh Jelki to bržkone ne bi najbolj ustrezalo, pa tudi sam nisem tak fanatik, da si ne bi želel lepega vremena, ki nam ga obetajo vremenoslovci, izkoristiti za ogled solin in pohajkovanje po okolici.

Turizem v Helsinkih, tretjič

Zadnji teden sem čisto zanemaril blog. Sramujem se. In zdaj se niti na doktorat ne morem več izgovarjati – edino, kar lahko povem v opravičilo, je, da me malce daje prehlad in mi je primanjkovalo energije za pisanje. Se bom poizkusil poboljšati.

Turizem sem v Helsinkih uganjal že lani, tokrat pa sem si ogledal še utrdbo Suomenlinna in par muzejev. Suomenlinna je ogromna zadevščina, ki se razteza na nekaj otočkih 15 minut plovbe iz helsinškega pristanišča. V obrambo pred Rusi so jo v 18. stoletju zgradili Švedi (Finska je bila takrat del Švedske). Kljub svoji mogočnosti pa ob ruskem napadu ni dosti zalegla: poveljnik jo je po kratkem obstreljevanju, ki utrdbi ni prizadejalo omembe vredne škode, predal. Zakaj je to storil, ni povsem jasno, med razlogi pa sta bila gotovo pomanjkanje streliva in malo upanja na okrepitve, ker je bila do takrat zasedena že vsa Finska. Vseeno njegova odločitev ni bila prav nič priljubljena (razen med Rusi seveda). Poleg tega spopada je bila Suomenlinna napadena samo še enkrat: takrat se je nadnjo spravilo angleško-francosko ladjevje, ki jo je 47 ur besno obstreljevalo. Utrdba je bila močno poškodovana, braniti pa se ni mogla, ker je imela zastarele topove, ki napadelcev sploh niso dosegli. Kljub temu so ti po obstreljevanju kratko malo odpluli.

Priznati moram, da Suomenlinna name ni naredila prav silnega vtisa, ker je prevelika in premalo utrdbasta. Po otočkih je že posejanih precej zidov, nekateri imajo tudi strelne line, sem in tja stoji kak top, celote pa ni mogoče videti. Verjetno bi si jo moral ogledati iz zraka, mogoče pa tudi s kake točke z morja (ampak ne tiste, od koder pripluje trajekt). Da je snežilo, tudi ni pomagalo (posebej me je pa jezilo, da je bilo tri dni sestankovanja pred tem vreme krasno). No, vseeno mi ogleda ni žal, ker brez zanimivosti utrdba vendarle ni, premore spodoben muzej in če si je ne bi bil ogledal, pač ne bi vedel, kakšna je.

Zasnežena Suomenlinna
Značilen pogled na del utrdbe

Utrdbasta Suomenlinna
Najbolj utrdbasta fotka, kar mi jih je uspelo narediti

Naslednji je bil na sporedu muzej oblikovanja, ki me tudi ni navdušil. Stalna zbirka, ki je je nekako za tretjino muzeja, ne vsebuje ravno kakih pretresljivih izdelkov (med njimi je največ posod in stolov). Z eno od začasnih zbirk (naslednja tretjina) sem imel precejšnjo smolo, ker je bila povsečena nekemu stripu in je bila zanimiva le za finsko govoreče. Edino zadnja tretjina na temo formule ena ni bila od muh – predstavila je zgodovino športa, na ogled je bilo nekaj avtomobilov in njihovih delov ter par filmčkov.

Precej bolj sem bil zadovoljen z narodnim muzejem. Premore lepo urejeno in v angleščini popisano zbirko predmetov od prazgodovine do današnjega dne. Zabaval sem se z igro, ki se je odvijala za časa mojega obiska, pri kateri sem moral odkrivati predmete, ki ne sodijo v vitrine. Nekateri so bili precej očitni (denimo palica za golf poleg mečev), drugi pa precej teže opazni (črno-bela fotografija v sobi iz časov pred iznajdbo fotografiranja). Na koncu sem odkril še del, kjer smo obiskovalci imeli možnost razne stvari početi. Očitno je bil namenjen predvsem otrokom, vendar se temu nisem pustil odvrniti in sem sestavil modelček mlina na veter. Hotel sem tudi poizkusiti tkati s statvami, pa sem žal morel prej na letališče, preden sem prišel na vrsto.

Modelček mlina na veter
Modelček mlina na veter, ki sem ga sestavil (del strehe je manjkal)

Ocenjevanje Alvisa

Danes so z nami uradnik Evropske komisije in dva recenzenta, ki bodo povedali, kako smo opravili svoje delo.

Najprej je uradnik malo naložil o sedmem okvirnem programu (evropskem programu financiranja znanosti), ki se pravkar začenja, potlej pa je nastopil vodja projekta. Možak je danes za spoznanje manj podoben divjemu možu kot je bil prejšnja dva dneva – sicer je še vedno hudo poraščen in ima črno za nohti, ne nosi pa več kavbojk z ogromno luknjo na riti, skozi katero smo lahko občudovali njegove spodnjice.

Wray Buntine
Vodja projekta Wray Buntine

Poročilo o nadaljnjih dogodkih sledi.

Dopolnilo:
Nič pretresljivega se še ni zgodilo. Ocenjevalci so opazili nekaj pomanjkljivosti, ampak mislim, da nič kritičnega.

Polovica projektnih partnerjev
Slaba polovica na sestanku prisotnih projektnih partnerjev

Drugi z desne je poleg ocenejvalcev menda edini, ki svojemu računalniku ne namenja več pozornosti kot sestanku. Očitno se to tako dela.

Zaključek:
Ocenjevalci so nas v glavnem pohvalili. Okrcali so edino končno javno poročilo in showcase, nekakšno kratko in jedrnato predstavitev projekta v obliki videoposnetka, računalniškega programa ali česa podobnega (to dvoje bo treba še popraviti). Kul! Zdaj moram preživeti edino še večerjo, ki glede na mojo izjemno družabnost ni ravno mačji kašelj, ampak bo že.

Spet v Helsinkih

Javljam se iz Helsinkov. Enako kot lani ob takelem času sem na sestanku projekta Alvis – tokrat zadnjem, kajti z letom 2006 se je projekt iztekel in v petek bo Evropska komisija ocenila, ali smo dobro porabili njen denar (Evropa je projekt namreč financirala). Zdajle se na ocenjevanje pripravljamo, kar pomeni, da eden vadi predstavljanje naših dosežkov, polovica ostalih ga posluša, polovica pa nekaj tipka (v katero polovico trenutno sodim jaz, ni težko uganiti).

Pot na Finsko je bila letos še bolj nevšečna kot lani (namesto ob 5:30 sem moral vstati ob 5:00), pa še čas pred odhodom sem si slabo razporedil, tako da sem dan pred odhodom iz službe šel ob 18:15, nakar sem moral v knjižnico po popotno čtivo, večerjati, spakirati, zlati ribici zamenjati vodo ter se obriti in stuširati. Bilo je napeto, ampak mi je uspelo (predvsem zato, ker sem za pakiranje že odlično izurjen). Edino, da bi pred odhodom o poti kaj zapisal v blog, ni bilo časa.

Tudi prvo finsko kosilo je bilo slabše kot lani: krompir sicer ni izostal (in je bil čisto dober), namesto ribe pa smo dobili ne najbolj okusne polpete. No, še vedno je bilo boljše od zajtrka, kjer sem se osredotočil na lokalne posebnosti (se pravi tiste jedi, za katere nisem vedel, kaj so). Tako sem jedel vodeno kašo (fuj!), neko jajčno zadevo (blago neužitno) in nakakšno testeno reč polnjeno z nečim neprepoznavnim (užitno, čeprav ne ravno dobro).

Nisem se udrl v zemljo

Čeravno bi iz mojega nepisanja v blog kdo utegnil kaj takega sklepati. Kriva sta pa doktorat in smučanje.

Cilj prejšnjega tedna je bil disertacijo spraviti v obliko, ki bi jo lahko požegnala moja mentorja. Po zaslugi vsakodnevnega čisto predolgega ždenja za računalnikom mi je to tudi uspelo in eden od mentorjev je celo že v petek izjavil, da je izdelek dober (kar pa mu ni preprečilo, da ne bi imel kopice pripomb – kljub temu, da je za pregled imel na voljo le nekaj uric). Od drugega zaenkrat še ni nobenega glasu in samo upam lahko, da je moj umotvor pogledal, da nima hujših pripomb ter da je izpolnil obrazec, s katerim se strinja, da zadevo oddam, in predlaga komisijo za zagovor. Če naj ima komisija do junija, ko moram doktorirati, za pregled tri meseca časa (kolikor si ga po pravilih sme vzeti), moram namreč disertacijo oddati že jutri. Da se tako mudi, je kriva seja senata, na kateri bodo komisijo imenovali in ki se bo zgodila čez dober teden, naš faks pa ima ljubko navado, da hoče vsa gradiva za sejo en teden vnaprej. Skratka, napeto je.

Z disertacijo sem se dajal tudi ta teden, čeprav v zmanjšani količini, ker smo s starši smučali v Courmayeurju. Na žalost moram poročati, da smučarija ni ravno najbolje uspela, ker smo imeli precej bedno vreme. Podobno kot lani. Sprašujem se, ali smo vsa prejšnja leta imeli srečo, da so nas vremenske neprilike pestile kvečjemu en dan v tednu, in sta bili zadnji dve leti normalni, ali smo zadnji dve leti imeli smolo. Močno upam, da slednje. A ker smo kerlci, se sneženju, deževanju, premehkemu snegu in slabi vidljivost nismo dali in smo se vseeno kar spodobno nasmučali, tako da je bil teden čisto prijeten. In ker sem zaradi doktorata s seboj imel prenosnik, mi je celo uspelo videti par filmov, za kar sicer zlepa ne najdem časa.

Gradovi kralja Matjaža

V Podpeci nad Črno na Koroškem so prejšnjo soboto že 15. leto zapored organizirali tekmovanje v postavljanju gradov iz snega. Dogodek se je menda začel precej skromno, pretekli dve leti pa je sodelovalo že čez sto ekip; letos jih je bilo sicer samo 74, ampak moram reči, da jih je bilo v živo videti veliko – še več pa obiskovalcev.

Na prizorišče sva z Jelko prispela, ko so s postavljanjem gradov ravno končali, tako da gradnje nisva videla. Za to mi je žal, ker me zanima, kako se taka reč počne, a nekako se nama ni uspelo pravočasno spraviti na pot, pa tudi vožnja je bila precej daljša, kot je bilo sklepati iz zemljevida. Črna je prav zares na koncu sveta, pot tja, ki sva si jo izbrala (skozi Šoštanj), pa vijugasta in slabo označena, tako da sva se malo izgubljala.

Vseeno sva bila z dogodkom zadovoljna, ker so bili (nekateri) gradovi (in druge snežne umetnine) prav imenitni. Malo manj imenitna sta bila voditeljica programa in kralj Matjaž, ki sta na odru nekaj duhovičila, a se zanju pač nisva dosti menila.

Moj najljubši grad
Tale grad mi je bil najbolj všeč.

Abstrakten grad
Tale je bil pa malo bolj … abstrakten.

Jelka in snežna mrcina
Lepotica in zver

Kralj Matjaž
Kralj Matjaž

Grad ponoči
Fotka, ki priča o mirnosti moje roke in odličnosti stabilizatorja pri mojem fotoaparatu (bržkone bolj o slednjem)

Zaradi ozkih cest je vožnja iz Črne do prizorišča potekela enosmerno, tako da so naju nazaj usmerili po drugi cesti v Mežico. Ta je bila v nasprotju s cesto iz Črne neasvaltirana in zelo razdrapana. Imela je tudi neoznačeno križišče, na katerem smo prvi trije v koloni imeli kratek posvet, ki se je k sreči končal s pravilno odločitvijo (prav nič po najini zaslugi, ker se nama tudi sanjali ni, kam iti). Mežico smo na koncu srečno dosegli in pot od tam (skozi Dravograd in Slovenj Gradec) je bila precej bolje označena od tiste, po kateri sva prispela, tako da sva domov prišla brez izgubljanja.