Arhiv kategorij: Potovanja

Večerjanje v Edmontonu

Kanada, Edmonton, MTG

V zadnjem mesecu smo razvili navado, da gremo v petek s sodelavci iz laboratorija (in raznimi drugimi ljudmi, za katere niti ne vem, od kod se vzamejo) na večerjo. Kar je kul iz dveh razlogov: na ta način pridem do nekaj družabnega življenja (za organizacijo katerega imam sicer zelo borne sposobnosti) in preizkusim raznolikost edmontonskih restavracij. Edmonton ima precej mednaroden značaj in to se pri hrani, ki je tu na voljo, zelo pozna: do zdaj smo bili v cajunski, etiopski, japonski in indijski restavraciji (vse so bile dobre, najbrž najbolj indijska in najmanj etiopska), danes je pa na sporedu grška – zame sicer malo bolj običajna od prejšnjih, ampak Grki kuhati kar znajo.

Sicer sem jo danes hotel mahniti na magic (od zadnjega FNMja imam v trgovini v dobrem 22,5 nagradnih CAD, ki bi jih veljalo izkoristiti, ker do odhoda najbrž ne bom več utegnil tja), ampak za to bi bil moral z delom končati do 17:00, pa mi ni zneslo.

Dopolnilo:
Hrana v oni grški restavraciji je bila res dobra, samo grškost je bila malo vprašljiva. Imeli so celo trebušno plesalko, kar se meni zdi predvsem turška zadeva (in bi torej pričakoval, da se bo Grkom zdela izrazito negrška). Žal ni prav dobro plesala, pa tudi posebej čedna ni bila.

Mrrrraz!

Kanada, Edmonton

Danes zjutraj je bilo -28 stopinj. Pa pihalo je. Zadnji vikend je bilo pa kakih 40 stopinj več. Čisto zmešano vreme imajo tukaj. No, k sreči naj bi se jutri spet otoplilo, ker tole danes je bilo precej grozno.

Homo milk

Kanada, Edmonton, Prehranjevanje

Tako je označena polica z mlekom, ki ga kupujem tule v Kanadi. Homo seveda pomeni homogenizirano – saj ni nihče pomislil na kaj drugega, kajne? Se pa Kanadčani hudo bojijo maščobe v mleku: takega z več kot 3 % maščobe imajo samo enega (pa celo zgodilo se mi je že, da jim je pošlo), takih z 2 %, 1 % in 0 % pa po več vrst, s takimi in drugačnimi dodatki. Tudi jogurti so vsi po vrsti z malo ali brez maščobe. Ni jih pa strah sladkorja: čokoladno mleko je čisto presladko, pa presladkih jogurtov tudi ne manjka.

Ker sprva nisem uspel najti ničesar benquickastega, sem vseeno kupoval čokoladno mleko (pač ne morem brez jutranjega odmerka dotične substance), potlej sem pa vendarle odkril, kje imajo čokoladne praške. Eden od njih je celo naravnost odličen, le tega očitno proizvajalci še niso ugotovili, da je praktično, če se dejansko topi v mleku.

Muttartov rastlinjak

Delo, Kanada, Edmonton

Ogled dotičnega je bil moj turistični podvig za to soboto. In čeprav naj bi bile v rastlinjaku glavne rastline, se mi je zdel bolj zanimiv rastlinjak sam. Saj ne da bi bilo z rastlinami kaj hudo narobe: par precejšnjih kaktusov, par lepih rož, nekaj šavja v klobukih priletnih obiskovalk, ampak glede na to, da sem videl že dosti bolj impresivne primerke vsega naštetega (no, mogoče ne šavja v klobukih – na to navadno nisem preveč pozoren) – tudi v naravi – me je zadeva pustila dokaj hladnega.

Rastlinjak od zunaj
Rastlinjak od zunaj

Orhideja
Nekaj, za kar se meni, ki sem bolj beden botanik, zdi, da je orhideja (označeno pa ni bilo)

Zdaj je pa ura nekaj čez pol osem in čas je, da se spokam domov. Kjer bom lahko dalje pisal članek. Saj vem, saj vem, smilm se samemu sebi – sem že tiho.

West Edmonton Mall in King Kong

Film, Kanada, Edmonton

Oba sta velika in nobeden mi ni pretirano všeč.

West Edmonton Mall je z več kot 800 trgovinami, več kot 110 restavracijami, dvema kinoma, vodnim parkom, igriščem za hokej itd. največji primerek svoje vrste na svetu. Prostor na sliki skupaj s trgovinami, ki ga obdajajo, obsega kakih 10 % celega malla (žal mi ga ni uspelo slikati tako, da bi se videlo, kako nagravžno velik je).

West Edmonton Mall

Glede na to, da že v CityParku po desetih minutah postanem živčen, mi WEM ni prav nič všeč. In zelo bedno se mi zdi, da greš tja lahko celo na izlet, tudi iz ZDA ali Evrope. Ampak prejšnjo soboto me je zamikalo iti v kino in glede na to, da pri roki nisem imel sporeda, se mi je WEM z dvema kinom zdel še najvarnejša izbira – ni vrag, da vsej v enem ne bi igralo nekaj gledljivega.

Ko prispem pred prvi kino, nikjer ne vidim sporeda, zato po njem pobaram prodajalko vstopnic. Nekaj trenutkov me zabodeno gleda, nato pa pomaha proti zanikrnemu zaslonu, po katerem se vozijo naslovi filmov, ki so po vsem videzu na sporedu v bližnji prihodnosti. Zadeva je malce nepregledna, ampak zdi se mi, da naslednjo uro in pol ne bo ničesar zame, zato jo mahnem proti drugemu kinu. Tu imajo kulturen spored in kupim si vstopnico za Kinga Konga. Po četrt ure postopanja po preddverju, ki je majhno, hrupno in nastlano s kokicami, ter obisku umazanega stranišča se spravim v dvorano. Tu me še četrt ure posiljujejo z reklamami (ko bi bile vsej prikolice, ampak ne, čisto navadne reklame so), a ker sedežni red ni določen, moram pač potrpeti, da dobim spodoben sedež. Glede na to, da me je vstopnica stala ~1900 SIT, pojem hvalo Koloseju, kljub vsem njegovim hibam.

Film pa … ni navdušujoč. Začetek je sicer spodbuden. Manični režiser, ki je pripravljen narediti vse, da bo posnel film, je odličen. Tudi glavna igralka Ann je zelo všečna. Ko družba pride na otok, kjer naj bi snemali, je prvi vtis primerno zlovešč. Zakaj točno so domorodci videti kot zadrogirani blazneži, mi sicer ni povsem jasno (celo upoštevaje neprijetne soprebivalce otoka), vsekakor pa gledalca uspešno prestrašijo.

Od točke, kjer domorodci Ann ‘žrtvujejo’ kingu Kongu, gredo pa reči navzdol. Kot prvo bi orjaška opica morala biti višek groznosti, pa nekako sploh ni grozna. Tudi zato, ker je pričakovana, kar je pač cena rimejka. Sledi akcijski tobogan z dinozavri, orjaškimi žužki in ogromni netopirji, ki je povečini brez pravega smisla in tudi rahlo dolgočasen (je že tako, da smo presiti tovrstnega blaga – no, vsej jaz sem). Še najboljši del je spoprijateljevanje Ann s Kongom.

Ko Konga privlečejo v New York, se stvari k sreči popravijo. Človeška pohlep in krutost ter navezanost orjaške opice na Ann so se me dotaknili dosti bolj kot horda dinozavrov. Tudi tempo je kar primeren, razen čisto zaključni del se malce vleče. Konec tako nekoliko popravi neugodni vtis, ki ga naredi srednji del, še vedno pa ne morem reči, da je film prav posebej dober.

Kanadski modus operandi

Delo, Kanada, Edmonton

Ob četrtkih se sestajam z Vadimom, da mu poročam, kaj sem pretekli teden naredil, in da se zmeniva, kaj bom počel prihodnji teden. Tak način dela mi ustreza, ker točno vem, do kdaj moram narediti kaj, in ker je en teden ravno pravo obdobje, da se v njem da precej postoriti, obenem pa še vedno omogoča dovolj pogosto posvetovanje. Dobre deluje tudi zato, ker je Vadim odlično organiziran. Način dela, ki mi ustreza precej manj, je pa, da se mentor nenapovedano pojavi ob 17:00, ko se ravno odpravljam domov, in želi razpravljal o rezultatih poizkusa, ki jih še ni, ker bom poizkus naredil naslednji dan. Žal v Sloveniji pretežno delam na ta drugi način.

Zaključek današnjega sestanka je, da so vsi rezultati potrebni za članek zbrani (no, skoraj, par malenkosti je treba še dodelati). Uspelo mi je narediti celo preprosto prilagajanje globine preiskovanja trenutnemu delu prostora in rezultati so kar spodbudni. Zdaj je treba članek samo še napisati, kar pa seveda ni tako enostavno, saj ga trenutno ni napisanega skoraj nič, rok za oddajo je pa čez 12 dni. Se bom jutri besno vrgel na delo – danes se nisem sposoben lotiti takega podjetja, ker pred telimi četrtkovimi sestanki vedno najbolj intenzivo delam, tako da moram po njih malo zajeti sapo.

Albertski kraljevi muzej

Kanada, Edmonton, Tehnika

V soboto sem obiskal Alberstki kraljevi muzej. Muzej je precej lepo urejen in dokaj velik, čeprav še vedno obvladljivih dimenzij. Razdeljen je na štiri dele: o albertskem živalstvu, splošno naravoslovni, o Indijancih in za začasne razstave (trenutno razstavljajo fotografije iz narave z nekega fotografskega tekmovanja).

V delu o albertskem živalstvu je precej ličnih dioram z losi, severnimi jeleni, volkovi, medvedi, bobri, gorskimi kozami in drugimi živalmi, za katere sem si predstavljal, da tu žive. Malo so me presenetili edino bizoni (ki so sicer bolj ali manj iztrebljeni), ampak to je bržkone le posledica mojega nepoznavanja kanadskega živalstva. Na ogled je tudi kar nekaj akvarijev z ribami, vendar se mi je ta del zdel precej dolgočasen – ribe izven tropov za moj okus pač niso preveč vznemirljive.

Nagačen los
Nagačen los

Naravoslovni del premore lepo zbirko mineralov, še nekaj nagačenih živali ter akvarijev in terarijev s tem in onim, najbolj zanimiv se mi je zdel pa paleontološki razdelek.

2006-02-04-Kanada-Edmonton-Albertozaver.jpg
Albertozaver (očitno lokalna posebnost)

Orjaški bizon
Orjaški (pra)bizon

V indijanskem delu sem srečal skupinico otrok z nekakšno spremljevalko (ne vem, kaj so bili – za šolo jih je bilo premalo). Otroci se govorili o Indians, spremljevalka jih je pa popravljala, da so Indians v Indiji, tu so pa natives ali aboriginals. Kar je sicer čisto smiselno, ne vem pa, če je ravno potrebno, da se popravljajo ustaljeni izrazi, pa čeprav na smiselen način. Zna biti, da je to posledica slabe vesti, ki jo imajo Kanadčani zaradi grdega ravnanja z Indijanci v preteklosti. Jim je pa treba priznati, da muzej kar odkrito popisuje, kakšne nečednosti so z njimi počeli (no, seveda pa ne vem, kaj zamolči).

Atlatl (metalnik kopja)
Atlatl (metalnik kopja)

Spričo mizerne svetlobe v muzeju sem imel priliko ugotoviti, kako se obnese stabilizator objektiva pri mojem fotoaparatu: zelo dobro – pri 1/10 s nastanejo čisto uporabne slike, kar brez stabilizatorja nikakor ne bi šlo.

Zvečer sem jo mahnil pa še v kino, ampak o tem kdaj drugič.

Dostop do interneta ga še vedno serje

Kanada, Edmonton, Tehnika

Aaaa! Jezen! Paranoiki na Univerzi v Alberti hočejo, da se za dostop do interneta z lastnega računalnika z SSHjem prijaviš na nek strežnik. Če povezavo s strežnikom prekineš, dostop do interneta izgubiš. In ta povezava se že od petka sama od sebe prekine vsakih nekaj minut, pa tudi sicer mreža dela nagravžno počasi. Če ne bi bilo te bedarije z SSHjem, bi moral trpeti samo počasnost, tako se moram pa neprestano prijavljati in vtipkavati svoje nezapomnljivo geslo (ki ga seveda ne morem spremeniti). Sploh nimam veselja pisati v blog, tako da danes ne bo nič s poročilom o sobotnem turističnem udejstvovanju.

Kaj v laboratoriju počnem v nedeljo?

D&D, Delo, Kanada, Edmonton

Ponavadi v blog pišem samo med tednom, ker doma nimam dostopa do interneta. Danes sem pa vseeno prišel v laboratorij, in sicer iz dveh razlogov.

Prvi razlog je, da sem bil s prijateljem zmenjen, da malo poklepetava prek TeamSpeaka. To je program za skupinsko internetsko pogovarjanje (zvočno, ne pisno), s katerim smo si imeli namen pomagati pri igranju dungeons and dragons na daljavo. Žal se zadeva ni preveč obnesla, ampak mogoče so bile krive težave z internetom, ki jih imamo trenutno tule na Univerzi. Bova poizkusila še kdaj.

Drugi razlog je pa, da imam čisto preveč dela. Okvirno je sicer zdaj že jasno, kaj naj bi bilo v članku, ki ga z Vadimom pripravljava, precej podrobnosti pa še manjka in rok za oddajo je ne prav oddaljeni 21. februar. Skrb zbujajoče. Sploh ker sva prejšnji teden prišla na zamisel, kako globino preiskovanja preprosto prilagajati trenutnemu delu prostora. Če bi metoda dala zanimive rezultate, bi članku vsekakor močno koristila, pa v nasprotju z večino mojih raziskav bi imela celo nekaj povsem praktične vrednosti, ampak se bojim, da je ne bom utegnil pravočasno sprogramirati.

Poleg tega je pa še precej reči, ki do moje vrnitve v Slovenijo prav zanesljivo ne bodo prišle na vrsto, tako da bi si Vadim želel, da bi ostal v Kanadi dlje časa. Kar mi je v veselje, saj je vedno lepo slišati, da nekdo ceni moje delo, čeprav ima njegova želja tudi bolj cinično interpretacijo, namreč da sem, glede na to, da me pretežno plačuje matični IJS, zanj precej cenejši od kakega kanadskega študenta. No, kakorkoli že, čisto rad bi z njim še sodeloval, ampak konec februarja grem vsekakor domov, ali mi bo slučajno kdaj uspelo priti nazaj, bomo pa še videli. Šef je trenutno nad tem bolj zmerno navdušen, tako da se bom morda moral zadovoljiti kar s sodelovanjem na daljavo.