Ponavadi v blog pišem samo med tednom, ker doma nimam dostopa do interneta. Danes sem pa vseeno prišel v laboratorij, in sicer iz dveh razlogov.

Prvi razlog je, da sem bil s prijateljem zmenjen, da malo poklepetava prek TeamSpeaka. To je program za skupinsko internetsko pogovarjanje (zvočno, ne pisno), s katerim smo si imeli namen pomagati pri igranju dungeons and dragons na daljavo. Žal se zadeva ni preveč obnesla, ampak mogoče so bile krive težave z internetom, ki jih imamo trenutno tule na Univerzi. Bova poizkusila še kdaj.

Drugi razlog je pa, da imam čisto preveč dela. Okvirno je sicer zdaj že jasno, kaj naj bi bilo v članku, ki ga z Vadimom pripravljava, precej podrobnosti pa še manjka in rok za oddajo je ne prav oddaljeni 21. februar. Skrb zbujajoče. Sploh ker sva prejšnji teden prišla na zamisel, kako globino preiskovanja preprosto prilagajati trenutnemu delu prostora. Če bi metoda dala zanimive rezultate, bi članku vsekakor močno koristila, pa v nasprotju z večino mojih raziskav bi imela celo nekaj povsem praktične vrednosti, ampak se bojim, da je ne bom utegnil pravočasno sprogramirati.

Poleg tega je pa še precej reči, ki do moje vrnitve v Slovenijo prav zanesljivo ne bodo prišle na vrsto, tako da bi si Vadim želel, da bi ostal v Kanadi dlje časa. Kar mi je v veselje, saj je vedno lepo slišati, da nekdo ceni moje delo, čeprav ima njegova želja tudi bolj cinično interpretacijo, namreč da sem, glede na to, da me pretežno plačuje matični IJS, zanj precej cenejši od kakega kanadskega študenta. No, kakorkoli že, čisto rad bi z njim še sodeloval, ampak konec februarja grem vsekakor domov, ali mi bo slučajno kdaj uspelo priti nazaj, bomo pa še videli. Šef je trenutno nad tem bolj zmerno navdušen, tako da se bom morda moral zadovoljiti kar s sodelovanjem na daljavo.