Arhiv kategorij: Potovanja

Ukrajinci

Kanada, Edmonton

Prejšnji vikend sem se čudil spomeniku žrtvam lakote v Ukrajini in nasploh pogostosti reči povezanih z Ukrajino v Edmontonu. Potlej mi je pa kolega ukrajinskega rodu pojasnil, kako je s to rečjo. V 17. stoletju si v Kanadi lahko dobil zastonj zemljo, če si se obvezal, da se boš tam naselil in jo obdeloval (se mi zdi, da pri poseljevanju Severne Amerike to niti ni bil tako redek pojav). To je pritegnilo precej ukrajinskih priseljencev. In ker se je laže preseliti nekam, kje tvoji ljudje že živijo, se je kasneje v iste kraje preselilo še več Ukrajincev (nazadnje tudi pred nedavnim, po osamosvojitvi Ukrajine). Posledično je menda 10 % prebivalcev Alberte ukrajinskega rodu.

Pa še ena zabavna zgodba v zvezi z Ukrajinci v Alberti. Leta 1974 je Royal canadian mounted police praznovala 100 let. Albertska oblast je ob tej priložnosti razpisala natečaj za primeren spomenik. Vegreville, kraj z največ Ukrajinci v Kanadi, je malo za šalo, malo za res predlagal, da bi postavili veliko pisanko. Ker so bili vsi ostali predlogi bedno dolgočasni, je bil vegrevillski sprejet in nastalo je tole.

Kitajska četrt

Glavne počitnice, Kanada, Edmonton, Prehranjevanje

Čez vikend mi je bilo vreme res naklonjeno, se bo pa menda v nekaj dneh spet ohladilo. Tokrat sem jo mahnil v kitajsko četrt. Razen slikovitega vhoda tam kaj pretresljivega ni videti, je pa zato okusiti.

Vhod v kitajsko četrt
Vhod v kitajsko četrt

Glede na to, da sem imel s kitajsko hrano do zdaj precej dobre izkušnje, sem si v kitajski četrti privoščil kosilo. O pristnosti rastavracije sem se lahko prepričal takoj, ko sem vstopil, kajti v njej ni bilo nobenega neazijca, natakarica pa ni znala angleško. Na jedilniku je bila označena stopnja pekočosti jedi in izbral sem nekaj srednje pekočega. Večkrat sem že slišal ljudi praviti, da je hrana, ki se dobi na Kitajskem, precej drugačne od kitajske hrane, ki se dobi na zahodu: da je za naš okus čudna in preveč pekoča. Vendar so bile moje izkušnje s Kitajske čisto drugačne: hrana tam je bila odlična in precej podobna kitajski hrani, karšne sem bil vajen z zahoda. No, tule sem ugotovil, kaj so imeli v mislih tisti, ki so se pritoževali nad kitajsko kitajsko hrano. Postregli so mi z nekakšnim piščancem, ki je vseboval približno toliko čilija, kot mesa. Sicer ne vem, ali je bilo mišljeno, da bi ves čili pojedel, vsekakor pa lahko rečem, da je bila zadeva precej smrtonosna, čeprav ga nisem pojedel skoraj nič. Poleg tega je bila zadeva močno začinjena z nečim, za kar ne vem, kaj je bilo, vsekakor pa ni bilo dobro.

Ker se ne dam kar tako, sem jo kljub neposrečenemu kosilu mahnil še v bližnjo živilsko trgovino. Trgovina je ogromna in naprodaj so imeli kupe azijskih živil, precej dokaj čudnih. Nerodno je bilo le, da za marsikaj nisem vedel, kaj je in kako se pripravi. Pa še prav natančnega ogleda si nisem mogel privoščiti – kot prvo zaradi obupne gneče, kot drugo pa zato, ker me je ustavil nek možak, ki je trdil, da bi bil moral nahrbtnik pustiti pri vhodu, da pa ga lahko vzame tudi on. Saj verjetno je bil čisto legitimen varnostnik, a ker bi bil lahko tudi falot, ki mi je skušal ukrasti nahbrtnik, sem mu rekel, da odhajam. Vseeno sem uplenil par hecnih reči: jeguljo in rakovico v konzervi, vložene vietnamske jajčevce, palmove vršičke s čilijem ter nekakšne sladke kolačke iz tapioke s kokosom in fižolom (ki so kljub rahlo čudnim sestavinam kar dobri).

Kitajsko tihožitje
Kitajsko tihožitje

Domov grede sem šel mimo mestne hiše in čeprav je že podnevi videti dokaj kul, je ponoči še bolj.

Mestna hiša ponoči
Mestna hiša ponoči

Predstavitev, drugič

Delo, Kanada, Edmonton, Tehnika

Ker je oni dan moji predstavitvi prisostvovalo bolj malo ljudi, sem imel danes ponovitev (no, pa mogoče tudi zato, ker niso imeli nobenega drugega predavatelja za standardni petkov termin – kaj pa vem). Ne čisto ponovitev, ker sem dodal nekaj reči, na katere so me prejšnjič opomnili poslušalci, ampak skoraj. Tokrat je bilo občinstva precej več (neustavljiva privlačnost zastonj pic), vendar je bilo zadnjič dosti več vprašanj in drugih očitnih znakov zanimanja. Kar ni nenavadno – tudi jaz prej kaj vprašam, če je ljudi manj; pa tudi prejšnja predstavitev me je pripravila na nekatera vprašanja, tako da sem že vnaprej odgovoril. No, nek možak čisto v prvi vrsti je na sredi predavanja vendarle zastavil eno vprašanje, in to kar zoprno. Kar je že samo po sebi rahlo neprijetno (čeprav čisto koristno), za povrh je pa od takrat naprej vame uperjal tak zlohoten pogled, da se sploh nisem mogel zbrati. Saj bržkone je bilo čisto nenamerno, pa tudi predavanje je bilo menda v redu, vseeno pa pripetljaj ni bil najbolj zabaven.

Za predstavitev sem moral iz Excela uvoziti nekaj grafov. Pri tem sem opazil, da so deli oznak navpičnih osi odrezani. Ker se mi to do zdaj ni zgodilo, sem sklepal, da pojavu botruje hrošč, ki je bil vnešen s kako nedavno nadgradnjo Excela (ki jih pridno nameščam). Težavo sem šel raziskat na Microsoftovo stran, kjer sem ugotovil, da je ta hrošč znan že od avgusta lani, vendar mu pri Microsoftu ne rečejo hrošč in tudi ni videti, da bi ga nameravali odpraviti. Pojavi se pri širokozaslonskih monitorjih, kakršnega ima moj prenosnik. In rešitev? Hja, spremenim naj zaslonsko ločljivost v tako z razmerjem stranic 1 : 1,33. Če to naredim, je slika seveda nagravžna. Hvala lepa za tak nasvet! Pezdetje!

In še dobra novica: po zmrzali preteklih dveh tednov se je danes prav lepo otoplilo. Če bo vse po sreči, jo bom čez vikend spet mahnil v mesto in tokrat naredil kako fotko brez nevarnosti odmrznitve prstov (kajpada je pa čisto možno, da se bo jutri spet ohladilo – očitno je namreč, da tukajšnje vreme ne ve čisto, kaj s sabo).

Člankovanje in turizem

Delo, Kanada, Edmonton

Zadnje dni sem nekoliko zanemaril tale blog. Najprej je bil vikend, ko nimam dostopa do interneta (dva dni brez interneta se včasih zdi kar dolgo – očitno sem postal odvisnik), potlej so mi pa poleg običajnega dela kolegi z IJS naprtili še popravljanje in dopolnjevanje nekega članka. No, pa saj nič ne rečem, čisto dobrodošlo bo postati soavtor članka, kjer nisem skoraj vsega dela opravil sam (kot je sicer običajno). Če bo članek seveda sprejet. Sprejetju je gotovo v prid to, da ciljamo na posebno številko Informatice, ki je (neuradno) namenjena predvsem člankom o projektu Alvis, v katerem sodelujemo in o katerem v članku tudi pišemo. Malo manj v prid mu je pa, da članek vsebuje kar nekaj prodajanja megle. Ampak mogoče recenzentom to ne bo tako očitno, kot je meni – bomo videli (hm, pa upam, da recenzenti ne berejo tegale bloga).

Za vikend sem se malo šel turista. Edmonton je sicer dokaj neturističen kraj, ampak če bom tu prebil štiri mesece, se skoraj spodobi, da si ga ogledam. Tokrat sem jo mahnil v središče mesta in se nekoliko sprehodil naokoli. Pri tem sem dognal, da sprehajanje pri -15 stopinjah ni najprijetnejše opravilo, še dosti manj prijetno je pa fotografiranje (ker se težko počne v rokavicah). No, vseeno sem se žrtvoval, da lahko zvestim bralcem pokažem nekaj fotk.

Zamrznjeni North Saskatchewan
Zamrznjeni North Saskatchewan

Tole je reka, ki teče po sredini mesta. Pred kakima dvema tednoma ni bilo še ne duhe in ne sluha o ledu, zdaj je pa kljub precejšnji širini že povsem zamrznjena.

Mestna hiša
Mestna hiša

Stolp z uro ima na vrhu zvonove, ki ob polnih urah muzikalično bijejo.

Spomenik žrtvam lakote v Ukrajini
Spomenik žrtvam lakote v Ukrajini

Ni prvič, da sem tu opazil kako reč, povezano z Ukrajino, nisem pa še dognal, kaj je razlog za to.

Manulife place
Manulife place

Tole je pa s 36 nadstropji najvišja zgradba v mestu. Hecno se mi zdi, da tukaj k imenom zgradb zelo radi pritikajo besedo place.

Kanadski kovanci

Kanada, Edmonton

Kanadski kovanci so uporabniku nekoliko neprijazni. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem se navadil, kateri je kateri. Problematični so predvsem za 5, 10 in 25 centov, ker so vsi srebrni (seveda po barvi, ne po kovini), ker je fizično najmanjši za 10 centov (ne za 5) in ker se mi zdi, da imajo precej plitev profil, tako da slike niso najbolj razločne. Dolgo časa sem mislil, da kovanca za 50 centov nimajo, kar me je čudilo, saj ju imajo za 1 in 2 dolarja. Zdaj sem izvedel, da se kuje v zelo majhnih količinah in se zato redko vidi – menda ga tudi večina avtomatov ne sprejema, včasih ga pa zavrne celo kak trgovec, ker sploh ne ve, da je veljaven kanadski denar.

Fotoaparat

Kanada, Edmonton, Tehnika

V soboto sem jo mahnil v West Edmonton Mall – menda največji mall na svetu. Glede na to, da me bo tja gotovo še kdaj zaneslo in da je to glavna edmontonska znamenitost, ga bom vsekakor vsekakor ob priliki poslikal, pa bom takrat še kaj več povedal o njem.

Poslikal? Ja, omislil sem si fotoaparat: Panasonic lumix DMC-FZ5. Nekoliko me jezi le, da v Kanadi stane več kot pri nas, ampak če hočem imeti od tu kake slike, sem ga moral kupiti pač tu. Glede na to, da velja, da so v ZDA fotoaparati poceni in da je Kanada blizu, me je visoka cena nekoliko presenetila, ampak se mi zdi, da tudi to o ZDA ne drži več, vsaj ne v tolikšni meri, kot je včasih. Nekaj bi se dalo sicer prihraniti z nakupom po internetu, vendar sem naletel na same zoprne trgovce, ki so bili pripravljeni poslati le na naslov, ki spada k kreditni kartici, to je pa seveda moj slovenski.

Zdaj, ko sem turistično opremljen (poleg s fotoaparatom še z zemljevidom Edmontona, ki ga do zdaj nisem uspel nikjer najti), se bom kajpada lotil ogleda mesta, a ker to še ni prišlo na vrsto, naj zaenkrat priobčim tile dve sliki (ob kliku se odpreta večji različici):

20051127KanadaEdmontonMoja_ulica
Ulica, na kateri stanujem

20051127KanadaEdmontonMoja_hisa
Hiša, v katere kleti stanujem

Pa uspelo mi je tudi najti ponudnika mobilne telefonije, ki ima dokaj kulturne cene in nima nič proti mojemu telefonu, čeprav moram pri predplačniški telefoniji še vedno plačevati dohodne klice – sliši na ime Fido in občutek imam, da je manjši od Rogersa, pa se zato malo bolj trudi.

Beda kanadske mobilne telefonije

Kanada, Edmonton, Tehnika

Včasih si zaželim poklicati kam v Kanadi, pa tudi imeti možnost, da me pokliče kdo iz Slovenije, ne da bi to mene udarilo po žepu, se ne zdi napačna reč, tako da sem si sklenil omisliti telefon. Glede na to, da sem večino časa zdoma, se mobilec zdi najpametnejša izbira. Na to zamisel je preroško prišel že prijatelj Boštjan doma, tako da mi je posodil svoj stari ericsson T39 (ki v nasprotju z 99 % slovenskih telefonov ni zaklenjen).

Sicer sem se zavedal, da je mobilna telefonija tostran Atlantika manj razvita kot v Evropi in Aziji, ampak danes sem se s tem dejstvom prvič srečal iz oči v oči. Nič hudega sluteč zakorakam v Rogersovo poslovalnico. Prodajalec ravno neki mladenki prodaja telefon, tako da se tačas malo razgledam naokoli (ponudba razen obilice blacberryjev ni nič posebnega – to me spomni, da moram Boštjana potipati, ali je usposobil svojega blackberryja). Po kakih petih minutah prodajanja zijal me prodajalec vpraša, če imam morda le kako kratko vprašanje, ker bom on še kakih 15 minut zaposlen. 15 minut? Odvrnem, da najbrž ne, in grem na kosilo. Ko se čez slabe pol ure vrnem, si prodajalec še vedno daje opraviti s tisto mladenko. Pojma nimam, kaj sta počela. No, k sreči po nekaj minutah vendarle pridam na vrsto. Razloži mi, da imam na voljo predplačniško telefonijo, kjer so začetni stroški ~12.000 SIT in mi potem zaračunavajo tudi dohodne klice (in to ne malo), ter naročnino, kjer so začetni stroški ~10.000 SIT in mi sicer dohodnih klicev ne zaračunavajo, me pa prislijo vsak mesec kupiti 150 minut pogovorov, kar nanese ~4.700 SIT (bojim se, da so to le pogovori znotraj Rogersovega omrežja, čeprav tega nisem razčistil, vsekakor jih pa najbrž ne bi porabil niti polovice). Hm, katero od teh dveh mizernih možnosti naj izberem? Saj ne da si izdatka ne bi mogel privoščiti, ampak kot prvo je vprašanje, ali se sploh splača, kot drugo se mi zdi pa neumno plačati neprimerno več, kot taka reč stane pri nas. No, preden se odločim, sklenem ugotoviti, ali moj telefon daluje z Rogersovo kartico SIM (ni razloga, da ne bi, ampak nikdar ne veš). Prodajalec preizkusi tri kartice in njegov zaključek je, da je moj telefon zaklenjen. Hm.

Ker se mi prodajalec ni zdel ravno zgled sposobnosti, po vrnitvi v laboratorij prosim sodelavca (Kanadčana), naj mi posodi svojo kartico, da bi se prepričal na lastne oči, ali zadeva res ne deluje. Najprej mu moram pojasniti, kaj kartica SIM sploh je, potem je pa tudi s skupnimi močmi v njegovem telefonu ne najdeva. Obrnem se še na sodelavko (Kitajko), ki je z naravo kartic SIM prav dobro seznanjena in mi jo brž izroči. Malo se sicer čudi, češ, ali v Evropi tudi zaklepajo telefone, ker na Kitajskem jih menda ne, potlej se pa prepričava, da moj telefon z njeno kartico brezhibno deluje. Ta teden enkrat nameravam po nakupih v nek famozni edmontonski mall in upam, da bom tam našel kakega operaterja, ki, če že ne bo imel ugodnejših cen, vsaj proti mojemu telefonu ne bo imel nič.

Videoteka

Film, Kanada, Edmonton

Glede na moj izjemen smisel za družabno življenje večere tule izkoristim za branje ali ogled kakega filma. Od doma prinešene literature mi zmanjkuje (kljub temu, da sem jo že na letališču dopolnil s Tesseracts Nine, zbirko kanadskih znanstvenofantastičnih in podobnih zgodb), kake primerne knjižnice ali knjigarne pa še nisem odkril. Ostanejo torej filmi, ki sem jih tudi nekaj prinesel s seboj na prenosniku, ampak spričo majhnosti diska sem zalogo že izčrpal.

Najprej sem poizkusil srečo z videomatom, ki ga imamo kar v kampusu (Se reče v ali na kampusu? Po angleško je on campus, ampak po slovensko – če zanemarimo dejstvo, da kampus sploh ni slovenska beseda – se mi v kampusu zdi primernejše. In ali se cele povedi lahko pišejo takole v oklepajih? Pride potem za oklepajem pika? Hm …). Žal se je pa izbira izkazala za bolj klavrno in še tisti film, ki sem si ga izposodil, je bil obrezan na razmerje 1,33 : 1. Heretiki! Na grmado z njimi!

No, k sreči sem blizu svojega stanovanja odkril eno odlično videoteko. Kajpada imajo polne police najnovejših hollywoodskih uspešnic, ampak poleg tega imajo tudi solidno izbiro neameriških filmov, predvsem azijskih, in kup animejev. Vsekakor v nobeni videoteki še nisem videl tako dobre ponudbe. Sicer je treba priznati, da sem do zdaj od znotraj videl samo slovenske videoteke, pa še to že lep čas nobene, a vendarle, pred časom, ko sem tovrstne ustanove še obiskoval, sem težko našel kaj, kar bi me zanimalo. Tu pa teh težav ni in zanesljivo bom prej šel domov, kot se bodo pojavile.

Za konec se moram pa pohvaliti še z vremenom. Tu sploh ni mraz, kakih 5-10 stopinj je čez dan, in Kanadčani na pomnejo tako milega novembra.

Delovne navade mojih sodelavcev

Delo, Kanada, Edmonton

Sami deloholiki!

Prvi primer: v petek Vadim pride v laboratorij in pove, da ga jutri ne bo tu (seveda, saj je sobota!), da pa bo prišel v nedeljo. Pa razmišlja, da bi za božič, namesto da bi si vzel prosto, napisal nek članek.

Drugi primer: dva študenta, ki delata v laboratoriju, sta morala včeraj oddati nekakšno seminarsko nalogo. Zaradi tega sta v nedeljo in mislim, da tudi v soboto, prespala kar v laboratoriju.

Saj tudi jaz prebijem precej časa v laboratoriju, več, kot v Sloveniji v službi, ker imam pač tu doma manj za početi in ker imam le v laboratoriju dostop do interneta, ampak da bi spal tu, je pa prehuda. Tu pa to očitno ni tako nenavadno, saj imamo celo poseben prostor s kavčem (ki sicer verjetno ni bil zgrajen ravno v ta namen, gotovo pa kavč v njem ni slučajno).