Kot ponavadi sem jo tudi letos s starši mahnil za en teden smučat (zato je prejšnji teden umanjkal zapis v blog). Tokrat smo šli v Davos. Na žalost se podvig ni najbolje posrečil. Kot prvo nam je nagajalo vreme, kar se nam zadnja leta rado dogaja: večino časa je bilo oblačno (kar pomeni, da je bilo smučišče v oblaku, ne le pod njim, in je bila zato vidljivost za en drek), malo je pa še snežilo (to je bilo sitno najbolj zato, ker prog niso pridno teptali, smučanje po kupih naritega snega mi pa ne ugaja preveč). Poleg tega me tudi smučišče samo – kljub prostranosti – ni ravno navdušilo: proge so bilo povečini preveč položne in mnogo je bilo odsekov, kjer sploh nisi smučal, ampak si se samo spustil ali pa celo poganjal, da si prišel do naslednjega za smučanje rabnega dela. Za piko na i sem zadnji dan prav nemarno zbolel (vročina, slabost, bolečine v udih in trebuhu, driska – ni da ni), a to se je k sreči presenetljivo hitro uneslo. Vsem pripombam navkljub preveč trpel nisem, saj je dopust vedno dobra stvar, rekreacija koristna in prijetna, pa tudi smučanje je kljub ne najbolj ugodnim razmeram čisto fino.

Kajpak smo se v Davosu šli tudi turizem. Najbolj pomembna tamkajšnja reč za ogledovanje je bržkone galerija dokaj slavnega ekspresionista Ernsta Ludwiga Kirchnerja. Vendar sem jaz precej slep za čare slikarstva, tako da name ni naredila kdove kakšnega vtisa. Me ja pa navdušil muzej igrač. Premore jako imenitne izdelke iz meccana (to je funkcionalno nekakšen predhodnik lega technica, pri katerem reči vijačiš pretežno iz naluknjanih pločevinastih ploščic): modele letal in drugih vozil, dvigal, vrtiljakov idr. Ne manjka lutk iz različnih snovi in obdobij ter hišk in gospodinjskih pripomočkov zanje (nekateri štedilniki so izdelani tako realistično, da bi v njih verjetno lahko zakuril in bi delovali – od pravih se po vsem videzu razlikujejo le po velikosti). Lastnici muzeja so očitno posebej pri srcu Noetove barke z živalmi, saj jih je nabrala cel kup; ena je imela zbirko kar 350 živali. Precej igrač je tako skrbno in podrobno izdelanih, da se jih zdi škoda dati v roke otrokom, in najverjetneje vse tudi niso bile mišljene za otroke. Mislim pa, da je tudi med tistimi, ki so bile, precej takih, ki so morale v časih pretežno ročne izdelave stati celo premoženje in so morale biti nedosegljive navadnim smrtnikom. Se sprašujem, ali imajo tudi danes bogataški otroci butično izdelane igrače ali se zadovoljijo z množično proizvedenimi iz trgovin.

Zanimivost krajev okrog Davosa je retijska železnica, ki ima na 384 km kar 84 predorov in 383 mostov. Nekateri mostovi so namenjeni le premagovanju vzponov in so zgrajeni v zanki, kot spiralno stopnišče. Najbolj slaven most je 65 m visoki Landwasserski viadukt, ki smo si ga tudi ogledali. Del proge je celo Unesco uvrstil na seznam svetovne dediščine. Za ta seznam opažam, da je v zadnjih letih postal ugledna reč, s katero se znamenitosti, ki so na njem, ne pozabijo pohvaliti.

Pri slikanju Landwasserskega viadukta smo imeli to srečo, da je ravno takrat čezenj peljal vlak (no, malo smo ga počakali, ko smo nekje v daljavi zaslišali piskanje).

Ponavadi se s smučkami na sneg podam enkrat letno, ko gremo s starši za teden dni smučat nekam v tujino. Načeloma bi sicer zlahka šel smučat tudi kak vikend (smučišč v Sloveniji res ne manjka), ampak je izbrskati in nase navleči smučarsko opremo ter jo na koncu še pospraviti tolikšen podvig, da se zlepa ne spravim k njemu. Danes pa je Jelka pokazala svoj dober vpliv name in me je zvlekla na Soriško planino. Izbiri smučišča je (poleg bližine) botrovalo, da imajo tam tudi tekaško progo, kajti jaz smučam alpsko, Jelka pa teče na smučeh. Morda se prihodnje leto spravim na kak smučarski sejem in si omislim tekaške čevlje, da se tudi sam poizkusim v smučarskem teku. In morda Jelko kdaj pripravim do tega, da spet stopi na alpske smuči (pred davnimi časi je to menda že počela). Ampak zaenkrat vztrajava vsak pri svoji disciplini.

Ko sva se pripeljala do smučišča, me ja najprej pošteno zaskrbelo, kajti na parkirišču je bilo ogromno avtov, slovenska smučišča se pa po mojih (sicer skromnih) izkušnjah z velikostjo ne odlikujejo. Kar se tiče velikosti, sem imel prav, skrb pa je bila vseeno neupravičena: smučišče je bilo sicer kar obljudeno, a gneče ni bilo. Kako to spraviti v sklad z množico avtov, ne vem (najverjetnejša razlaga se zdi, da zanič presojam, kaj je veliko avtov), a se ne pritožujem. Soriška planina premore eno vlečnico za take, ki ne znajo smučati, dve vlečnici nad njo, ob katerih so tri čisto spodobna smučišča (in eno nespodobno, po katerem se je najprej treba poganjati, potem pa postane neprijetno kucljasto), ter eno sedežnico, ki vozi od dna do vrha smučišča. Vsega skupaj je malo, a za eno popoldne smučanja kar dovolj (zgodnje vstajanje mi ne gre najbolje, Jelki gre pa še malo slabše, zato sva si privoščila popoldansko smuko). Zadovoljen.

Pa še opazka o žičnicah. Sedežnice so dveh vrst: take, ki se pri vstopu in izstopu upočasnijo, ter enostavnejše, ki se stalno vozijo z enako hitrostjo. Na meni znanih avstrijskih, italijanskih in švicarskih smučiščih prevladuje prva vrsta, ki združuje (dokaj) hitro vožnjo z udobnim vstopom in izstopom. Na Soriški planini pa imajo primerek druge vrste, na katerega se sicer dokaj udobno vstopa in izstopa, a je zato preklemansko počasen. Imajo pa vlečnice prav kul. Sicer so videti precej stare, a krožniki se pri vstopu ustavljajo, tako da je vkrcavanje lagodno. Po tujih smučiščih se navadno do tebe pripeljejo s polno hitrostjo, tako da je pri njih grabljenju potrebne malo več spretnosti. Če bi bilo smučišče večje, bi se nad slabo opremljenostjo s sedežnicami pritoževal (vozakanje z vlečnicami na dolge proge mi ne diši), tako se pa niti ne.

Pred časom mi je Jelka med sprehodom po Škofji Loki za neko zgradbo povedala, da je v njej poštni muzej (če mi ne bi bila, tega prav gotovo ne bi bil ugotovil, saj kakih očitnih oznak nima). Ker v njem – čeprav je domorodka – še ni bila in ker se zadeva zdi čisto zanimiva, sva sklenila, da si ga bova ob priliki ogledala. Glede na to, da se bo kmalu preselil v Polhov Gradec, sem se včeraj odločil, da je ta prilika nastopila.

Na vratih muzeja naju je pričakal napis, da je vhod na drugi strani, zato sva zakoračila okrog zgradbe. To je bil malček tvegan podvig, ker je bil vmes zelo poledenel mostič, a nama je uspelo. Naslednja vrata so bila zaklenjena in na njih je bila puščica, ki je kazala še naprej okrog zgradbe. Sledila sva ji, a sva ugotovila, da vrat tam ni več in da nama preostane samo še, da noter splezava čez balkon. Ker se za ta korak nisva odločila, sva se vrnila do prednjih vrat. Ta so bila odklenjana in so vodila na od ptičev hudo posrano notranje dvorišče, vse vrata z dvorišča pa so bila zaklenjena. Za vsak slučaj sva se še enkrat podala okrog zgradbe (tudi tokrat sva se nesreči na mostiču izognila) in zelo skrbno pogledala, če res ni nobenega drugega vhoda. Žal ga res ni bilo, čeprav je na vratih jasno pisalo, da je muzej zaprt do 4. 1., tako da bi moral biti odprt. Poslednji poizkus je bil, da sem poklical na telefonski številki, napisani na vratih, a tudi to ni pomagalo. Grrr!

No, danes so me iz muzeja poklicali in povprašali, čemu sem včeraj telefoniral (verjetno prav dosti klicev ne dobijo, kar me glede na vtis popolne zapuščenosti muzeja ne preseneča). Pojasnil sem, nakar so mi povedali, da ob nedeljah tam dela nekdo, ki je mislil, da muzej do selitve sploh ni več odprt. So pa zatrdili, da so ga zdaj razsvetlili in da bo poslej mogoč tudi nedeljski obisk. Bova poizkusila.

Hm, presenetljivo veliko sem uspel napisati o muzeju, ki ga sploh nisem videl.

Z novoletnim voščilom spet zamujam. Ampak pravijo, da bolje pozno kot nikdar: naj se vam torej leto 2008 odlično posreči.

Vsako leto si razbijam glavo s tem, kako preživeti Silvestrovo. Občutek namreč imam, da je treba početi nekaj posebnega in seveda ‘novoletnega’, vendar se tovrstne dejavnosti, ki so povrh še prijetne, ravno ne ponujajo. Podobne težave ima tudi Jelka in da bi organizirala kako zabavo, jo je letos pred novim letom preveč zaposlovala diploma (jaz za take reči itak nimam ne daru in ne veselja), zato je predalgala, da greva na Šmarno goro gledat ognjemete. Nočno kolovratenje po Šmarni gori se mi je zdela ravno prav prismuknjena zamisel, da sem bil takoj za.

Za vzpon sva si izbrala Mazijevo stezo, ker naj bi bila razgledna. Toplo sva se oblekla ter se opremila s svetilkami, vročim čajem, dvema dekama (da bi lahko malce posedela), penino in tremi raketami za zasebni ognjemet. Malo po 22 sva se znašla na parkirišču v Tacnu. Tam sva videla še nekaj čudakov, ki so imeli očitno podobne nakane kot midva. Sledila sva jim do izhodišča, nakar smo se porazgubili po različnih poteh na hrib. Vzpon je bil spočetka lahek, le o razgledu ni bilo ne duha ne sluha. Kmalu je pot postala bolj strma in pojavil se je sneg, ki je bil od številnih pohodnikov tako zglajen, da je prav svinjsko drselo, o razgledu pa še vedno ni bilo ne duha ne sluha. Okrog 23:30 sva končno prišla ne bolj glavno pot, po kateri so na hrib drle trume ljudi. Kmalu zatem sva se znašla na sedlu med Grmado in Šmarno goro, od koder je razgled sicer bil, vendar le na morje megle. Hrabro sva nadaljevala pot do vrha, kamor sva prispela malo pred polnočjo. Gneča je bila huda. Ob polnoči je zaprasketalo nekaj raket, v morju megle pa se je pobliskavalo.

V želji po malo zasebnosti sva se takoj po polnoči vrnila do sedla in se tam usedla na klopco. Odprla sva penino in si v miru zaželela srečno novo leto. Uspelo mi je tudi izstreliti eno raketo, potlej pa je vžigalnik odpovedal pokorščino – verjetno zaradi mraza ali vlage.

Mraz naju je tudi prav kmalu pregnal nazaj v dolino. Nek možak nama je svetoval, po kateri poti naj greva, da bo manj drselo. Kljub temu sva se kotalila še precej bolj kot navzgor grede (penina je bila le polovične velikosti, tako da ni bila kriva). Kar nekajkrat sva pristala na riti, Jelki pa sta se v temo odkotalila tudi kapa in čelna svetilka. Ni mi čisto jasno, kako so preživali ljudje, ki so hodili brez luči, a nekaj je bilo tudi takih. Verjetno so jim pomagale dereze, s katerimi je bilo opremljenih kar precej pohodnikov. No, po kakih dveh urah kotaljenja sva vendarle srečno prispela k avtu in se urno odpeljala v smeri postelje. Kljub nekoliko obtolčenim ritim in propadu načrta o gledanju ognjemetov je bilo Silvestrovo prav prijetno (in vsekakor drugačno kot pretekla leta).