Starejša zgodovina – tja nekam do srednjega veka – se mi je od nekdaj zdela precej zanimiva. Tako so mi ljube tudi srednjeveške prireditve. Eno takih imamo vsako leto v domači Škofji Loki – včasih se ji je reklo Venerina pot in je bila dokaj kul, potlej se je preimenovala v Historial in postala malo manj kul, se mi pa zdi, da se zdaj spet izboljšuje – bomo videli, kakšna bo letos. Z Jelko in novorojeno Ajdo smo pred petmi leti ujeli tudi predzadnjo izvedbo Erazmovega viteškega turnirja, najbolj imenitne tovrstne prireditve pri nas. Menda so se potlej organizatorji značilno slovensko skregali in tako turnirja zadnja leta ni več (to o kreganju so le govorice, da turnirja ni, pa žalostno dejstvo). Za letos imam nadvse ambiciozen načrt, da gremo na počitnice v Francijo in si ogledamo uprizoritev slavne bitke pri Azincourtu ob 600. obletnici izvirnika. Vendar se utegne zgoditi, da nam gradnja hiše ta načrt skazi, zato smo jo – rekši bolje vrabec v roki kot golob na strehi – mahnili na Grajske dneve na ljubljanski grad (to je bilo pred dobrimi tremi tedni, a hitrost pač ni odlika mojega blogovanja).

Prva privlačnost grajskih dnevov je, da si človek lahko zastonj ogleda ljubljanski grad. Najprej smo se sprehodili po razstavi mučilnih pripomočkov, ki jih mladiča k sreči nista razumela, pa tudi zase moram priznati, da sem bil pri ogledovanju zmerno temeljit, saj sem podobnih razstav že nekaj videl in mi ne zbujajo ravno prijetnih občutkov. Nato smo splezali na stolp, ki ima imenitno dvojno spiralno stopnišče, tako da se gor in dol idoči ne srečujejo. Ogledali smo si tudi razstavo o slovenski zgodovini, ki res pokaže glavne utrinke iz naše preteklosti, a je za moj okus malce preveč površna. Na koncu smo pokukali še v ne ravno pretresljivo kaznilnico, ogled preostanka gradu pa smo odložili na kdaj drugič, saj je bil podmladek že malce naveličan, poleg tega pa so se začenjali viteški spopadi.

Druga privlačnost grajskih dnevov so razni (srednjeveško obarvani) dogodki. Če bi se bili bolje organizirali in si pravočasno omislili sicer brezplačne vstopnice, bi se jih bili lahko udeležili več, smo pa vseeno videli za moje pojme glavnega – viteške spopade. Te je uprizorila druščina, imenovana Red kraljevega orla, in so bili prav v redu. Fantje po vsem videzu kar resno študirajo mečevanje v srednjeveškem slogu, tako da so se borili dokaj prepričljivo. Sicer se jim je videlo, da je nabor njihovih mečevalskih prijemov omejen, kar je naredilo spopade malček ponavljajoče se, a ne prehudo, pa tudi potrudili so se, da so jih začinili z bojimi kriki, zbadanjem nasprotnikov in podobnimi teatralnimi prijemi. Edino, kar me je res zmotilo, je, da so bili spopadi organizirani v turnir, katerega struktura ni bila jasna – nisem razumel, zakaj so se spopadli prav tisti pari, ki so se, in kako je bil izbran finalni par. Sprašujem se tudi, kako so določili zmagovalce spopadov, kajti glede na to, da se niso borili zares, so se o zmagovalcih morali nekako zmeniti in verjetno jih večina raje zmaga kot izgubi.

Pred slabim mesecem se je v Predjami že petnajstič zapored zgodil Erazmov viteški turnir, bržkone največja srednjeveška prireditev pri nas. Že nekaj let sem si ga želel obiskati, ampak je bil v tistem času vedno nekdo od naju z Jelko odsoten. Letos sva bila doma oba in kjub temu, da je bil doma še nekdo tretji (namreč Ajda), sva sklenila, da si ga greva ogledat. Ker imava že tako težave zgodaj se spraviti na pot, z otrokom je pa to še težje, sva se odločila, da greva tja prejšnji dan in prespiva na bližnji turistični kmetiji. Na kmetijo sva jo primahala popoldne, se namestila v nič-posebnega sobi in si privoščila spodobno večerjo. Deloma sva jedla v izmenah, ker je Ajda hotela najino pozornost, ampak prehudo ni bilo. Po večerji sva jo nato mahnila k Predjamskemu gradu (pred katerim se je odvijal turnir), saj so se stvari začele že na predvečer glavnega dogodka.

Ko so naju pri vhodu napotili parkirat nekam po strmem, razdrapanem in ne najkrajšem makadamu, naju je malo zakrbelo, kako bova do gradu spravila voziček. A k sreči se je izkazalo, da s parkirišča do gradu pelje krajša pot, tako da sva bila kmalu tam. Priča sva bila nočnemu napadu na grad, od katerega pa nisva imela kaj dosti, saj je bilo dogajanje mizerno osvetljeno. Bolje so se videli požiralci ognja in opletalci z raznimi gorečimi zadevami, med drugim tudi meči, a me nobeni od njih niso ravno navdušili. Malce sva se še sprehodila naokoli in prisluhnila srednjeveškim glasbenikom, nato pa sva krenila nazaj, saj je bila ura pozna in pričakovala sva, da bo nekaj časa potrebnega še za prepričevanje Ajde, naj zaspi (nisva se zmotila, a je treba priznati, da je bila dokaj pridna).

Naslednje jutro so naju na kmetiji lepo nakrmili in napojili s sveže pomolženim mlekom, potlej pa sva krenila nazaj pred grad. Tam se prav dosti nisva razgledovala, saj sva si želela zagotoviti dobro mesto za ogled turnirja. Turnirskemu prostoru se načeloma da priti dokaj blizu, a ne z vozičkom. Vseeno sva si našla kar posrečen kraj, pa še Ajda je bila nadvse kooperativna in je spala (takrat je bila en mesec mlajša – zdaj bržkone ne bi več).

Dogajanje se je začelo z novim napadom na grad. Gospodarja gradu Erazma je v imenu avstrijskega cesarja napadal tržaški glavar Gašper Ravbar (o ozadju dogajanja je moč prebrati tule). Najprej so na grad streljali s topom, nato so srečo poizkusili lokostrelci, nazadnje pa še pehota. Erazem je odgovarjal z bombardami – verjetno nečim takilim. Ker je imel Erazem več uspeha kot oblegovalci, se je Ravbar odločil izstradati ga. A tudi to ni šlo, saj iz Predjamskega gradu vodi v Vipavsko dolino podzemni predor, po katerem so se obleganci lahko oskrbovali s hrano. Bilo pa je med obleganjem obema stranema dolgčas, zato sta se poveljnika dogovorila, da bosta priredila viteški turnir. In ker si je Ravbar mislil, da cesar ne bi bil zadovoljen, če bi izvedel, da se tako kratkočasi s sovragom, sta se tudi zmenila, da bosta o dogodku molčala, zato zgodovina zanj ne ve.

Pred turnirjem je zbrane kratkočasil dvorni norček, ki je bil kar zabaven. Svojo spretnost so pokazali tudi metalci zastav, precej številčna italijanska skupina glasbenikov ter mladeničev, ki so vihteli in metali zastave. Očitno je to početje, ki res ima korenine v srednjem veku in je videti posebej priljubljeno v Italiji. Da bi bili vitezi bolj motivirani, so izbrali tudi najzalejšo grajsko gospodično, za roko ketere se bodo potegovali. Ta izbor je bil dokaj humoren in se je delal norca iz raznih izborov misic (med drugim tudi s promocijskim konjem, ki ga bo jahala zmagovalka), ampak moram priznati, da se mi je kljub nesrednjeveškosti zdel kar posrečen.

Potlej pa so vitezi pljunili v roke, zgrabili orožje in ščite ter se udarili. Žal je približno istočasno začelo tudi deževati – in to kar močno. Za povrh pa se je še Ajda začela dreti, saj je bila lačna in potrebna previjanja. V nalivu ji žal nisva mogla pomagati, saj sva komaj njo, prtljago in sebe ščitila pred močo (sebe ne preveč uspešno). Mokra in premražena sva jo tako – čim je dež malo popustil – popihala domov. Na prvem odmikališču sva se preoblekla v suha oblačila in za prvo silo nahranila Ajdo, a z Erazmovim viteškim turnirjem sva zaključila. Bil nama je všeč in bi si ga nekoč rada ogledala malce temeljiteje, a bova s tem počakala, da nama podmladek malo zrase.

To se je zgodilo že pred nekaj časa, a da moj blog ni najbolj ažuren, se itak ve, je pa izkušnja poučna, tako da sem se o njej vendarle odločil poročati. Za osvežitev spomina: ko sem konec februarja letel v Madrid, je EasyJet moj polet odpovedal. Ker mi ni ponudil uporabnega nadomestnega, sem si ga moral najti sam. Iz papirjev, ki so mi jih izročili na letališču, je bilo razbrati, da mi zaradi tega dolgujejo odškodnino in/ali povračilo stroškov. Kajpak nisem pričakoval, da mi jo bodo prav navdušeno izročili, in res je bilo tako.

Prvi korak je bil vračilo kupnine za vozovnico za odpovedani polet. S tem ni bilo težav: izpolnil sem spletni obrazec in ne tako dolgo po tistem so mi denar vrnili na kreditno kartico, s katero sem polet plačal.

Naslednji korak pa je bilo ugotavljanje, do česa sem še upravičen. Obstaja namreč uredba EU 261/2004, ki to določa, a kot večina pravnih dokumentov ni ravno zgled jasnosti (povzetek in polno besedilo). Precej prepričan sem bil, da sem upravičen do odškodnine, ki glede na dolžino poleta znaša med 250 in 600 EUR – v mojem primeru 400 EUR. Manj jasno pa mi je bilo, ali mi morajo povrniti tudi razliko med ceno izvirnega in nadomestnega poleta ter stroške prenočevanja med čakanjem na nadomestni polet. O tem sem jih pobaral, a kajpak je bila pot do odgovora dolga.

Na moje vprašanje se je odzval nek “customer experience champion” (kaj ta imenitno zveneči naziv pomeni, ne vem) po imenu Murat Piskin, ki je bistro ugotovil, da je moj problem očitno že rešen. Kako je do tega šampionskega sklepa prišel, ne vem, a kajpak sem mu ugovarjal. Po par izmenjanih sporočilih (in ko je moj primer prevzel nov customer experience champion, tokrat imenovan Rasit Ograk – zdi se, da imajo podporo strankam outsourcano v Turčijo) so mi zatrdili, da do odškodnine nisem upravičen, da pa mi bodo plačali razliko med ceno izvirnega in nadomestnega poleta ter stroške prenočevanja.  Slednjemu nisem ugovarjal in sem jim poslal račune. Seveda pa sem ugovarjal prvemu.

Trdili so, da naj do odškodnine ne bi bil upravičen, ker je bil polet odpovedan zaradi višje sile – stavke letaliških delavcev. Da v takem primeru potniki niso upravičeni do odškodnine, je sicer res, a ta stavka je bila v Franciji, ne v Nemčiji ali Španiji, tako da se nisem strinjal, da gre za višjo silo. Jasno je, da z letališča ali na letališče, kjer se dogaja stavka, ni mogoče leteti, a če letalski družbi štrene zmeša stavka v neki tretji državi, to ni nepremostljiva težava. Tudi to, da je ob času mojega poleta stavka trajala že nekaj dni (in tudi zanesljivo je bila napovedana), jaz pa sem bil o odpovedi obveščen dve uri pred poletom, je kazalo, da me EasyJet skuša nategniti. To sem jim pojasnil in jim zagrozil, da se bom pritožil nemškemu organu za nadzor nad pravicami letalskih potnikov (tule je seznam teh organov po državah), ki jih – če me spomin ne vara – lahko oglobi s 5.000 EUR za vsakega nategnjenega potnika. Poleg tega sem omenil še EUClaim, podjetje, ki zastopa pravice potnikov (in ki si – če od letalske družbe kaj iztrži – vzame okrog 30 % izkupička). Vse to je končno zaleglo in obljubili so mi odškodnino.

Seveda je po štirih tednih, ki so si jih postavili kot rok, nisem dobil. Potrebnih je bilo še nekaj tednov teženja in spopadov z zares obupno spletno stranjo za podporo strankam (sumim, da je bila njena nedelujočost namerna), a na koncu sem denar vendarle dobil. Juhej!

Od EasyJeta sem prek spletnega obrazca skušal izvedeti, kakšne točno so moje pravice in kako pridem do odškodnine. Na del spletne strani za pomoč strankam sem se poizkusil prijaviti z e-poštnim naslovom in geslom, ki pripadata mojemu EasyJetovemu računu, pa so me obvestili, da ta kombinacija naslova in gesla ni veljavna. Nato sem si poizkusil po e-pošti poslati geslo, pa so mi povedali, da moj naslov ni veljaven. Na koncu sem poizkusil ustvariti nov račun (misleč, da poleg računa za EasyJetovo glavno stran morda potrebujem še enega), pa so mi rekli, da je naslov že v bazi. Bes jih lopi! Zdaj sem jim pisal po e-pošti, ampak ravno razganja me od optimizma ne, edino to se še nisem čisto odločil, ali so nesposobneži, lopovi ali oboje.