Tako je označena polica z mlekom, ki ga kupujem tule v Kanadi. Homo seveda pomeni homogenizirano – saj ni nihče pomislil na kaj drugega, kajne? Se pa Kanadčani hudo bojijo maščobe v mleku: takega z več kot 3 % maščobe imajo samo enega (pa celo zgodilo se mi je že, da jim je pošlo), takih z 2 %, 1 % in 0 % pa po več vrst, s takimi in drugačnimi dodatki. Tudi jogurti so vsi po vrsti z malo ali brez maščobe. Ni jih pa strah sladkorja: čokoladno mleko je čisto presladko, pa presladkih jogurtov tudi ne manjka.

Ker sprva nisem uspel najti ničesar benquickastega, sem vseeno kupoval čokoladno mleko (pač ne morem brez jutranjega odmerka dotične substance), potlej sem pa vendarle odkril, kje imajo čokoladne praške. Eden od njih je celo naravnost odličen, le tega očitno proizvajalci še niso ugotovili, da je praktično, če se dejansko topi v mleku.

Danes je bil na sporedu Edo, japonska hitra hrana. V Edmontonu sem do zdaj videl tri njihove restavracije, menda jih imajo pa v Ameriki čez devetdeset (vendar kje drugje do zdaj še nisem naletel nanje). Sodeč po dolžini vrste je to najbolj pribljubljena restavracija v kampusu in tudi sam najbrž pri njih jem najbolj pogosto. Vsaka jed je sestavljana iz treh komponent: riža/rezancev, zelenjave in mesa (piščanca, govedine, svinjine ali rakcev), ki je včasih zmešano še s čim, recimo z gobami. Nespektakularno, a zelo užitno – in v primerjavi z denimo Subwayevimi sendviči je to bolj ‘pravo’ kosilo.

Več jedi je pripravljenih na način terijaki, kar pomeni pečeno v nekakšni sojini marinadi. To je v Kanadi očitno precej popularno, saj lahko v Subwayu dobiš sendvič s tovrstnim piščancem, marinado sem pa videl tudi že v trgovinah.

Kanadčani so očitno veliki ljubitelji cheddarja – podobno kot njihovi južni sosedje. V trgovini, kjer kupujem živila, sem naštel kar 27 različnih! Poleg po proizvajalcu se ločijo po starosti / jakosti okusa. Pogosto so starejši bolj oranžni, vendar je videti, da oranžna barva ni lastna siru, ampak je umetno dodana: poleg tega, da tako trdi Wikipedia, se dobijo tudi čisto beli cheddarji vseh starosti. Vzorec, ki sem ga pokusil, pravi, da so najboljši srednje stari.

Pravkar sem se vrnil z južine. Danes je bil na sporedu Subway – edina meni znana velika veriga s hitro hrano, za katero bi lahko mirne duše rekel, da je dobra, pa še pretirano nezdrava najbrž ni. Mimogrede, ob tej priliki ponosno izjavljam, da med bivanjem v Kanadi nisem zaužil še nobenega hamburgerja (hamburgerji tu sicer niso tako neizogibni kot v ZDA, so pa vseeno precej razširjeni).

Zadnjih nekaj tednov sem se že navadil, da v restavracijah ni gneče in da ni problem najti proste mize. Danes se je pa začel nov semester in gneča je bila spet neznanska.

V kampusu sta dva kraja, kjer se da jesti (no, mogoče je še kakšen, vendar jaz zanj ne vem): SUB (Student’s union building) in HUB (kaj to pomeni, ne vem, ampak je nekakšen mall). Skupaj nudita čez 20 (hitroprehrambenih) restavracij. Ponavadi jem v SUBu, kjer je sicer ponudba manjša, ampak je bliže. Danes sem jo pa mahnil v HUB in si privoščil južino v kitajski restavraciji. Bilo je dokaj dobro, zelo obilno in ne predrago – s pijačo vred je stalo ~1.350 SIT, kar je par stotakov manj, kot plačam v povprečju. Me je pa čudilo, da so bili vilice in noži (plastični – fuj!) na voljo na pultu, medtem ko sem moral za palčke reči posebej. Azijske restavracije vendar vedno ponudijo palčke, sploh tule, kjer jih morajo biti ljudje dokaj vajeni! No, tudi nasploh se v kampusu da čisto solidno jesti – institutske menze prav nič ne pogrešam, čeprav se mi po domači hrani sicer včasih malo toži (sploh domači domači seveda).

Kanadčani so čisto mahnjeni na brusnične sokove. V trgovini, kjer navadno kupujem živila, najbrž polovica sokov vsebuje brusnice: brusnice kar tako, bele brusnice, brusnice in grozdje, brusnice in maline, brusnice in breskve, brusnice in borovnice … Ali pa je morda nenavadno, da je v Sloveniji brusnični sokovi niso pogosti?

Ko sem pred odhodom v Kanado po spletu iskal stanovanje, sem naletel na oglas, kjer si je nekdo želel (pravzaprav najbrž želela) sostanovalko, ki govori kitajsko. To se mi je zdelo precej čudno – v Kanadi vendar ne more biti prav dosti ljudi, ki govore kitajsko. No, ko sem pa prišel sem, sem videl, da je tu kup kitajskih študentov (in študentk – sploh me preseneča, koliko se jih pojavljal v laboratoriju za umetno inteligenco, kjer delam). Lepo priliko za demografske študije sem imel danes med zelo dobro obiskanim umetnointeligenčnim seminarjem, sploh ker je bil dokaj nezanimiv. Med obiskovalci je bilo 20 – 25 % Azijcev, od katerih je bila najbrž večina Kitajcev. V oči me je pa zbodlo tudi to, da so Azijci v povprečju sedeli precej bolj zadaj kod domorodci. Sicer Kanadčani niso ravno taki, kot ZDAjčani (hm, tule se človek zave, da izraz Američani, ki ga navadno rabimo za prebivalce ZDA, ni najbolj na mestu), ampak od Azijcev so prav gotovo manj zadržani.

Prepričal sem se tudi lahko, da se na teh seminarjih res dobijo pice, vendar je treba tudi reči, da zaradi pic prav gotovo niso vredni obiska, ker niso posebej dobre. Ampak da tostran Atlantika ne znajo delati pic, se itak ve. Tule v Kanadi je problem predvsem v tem, da nanje dajejo razne čudne mesnine – nekatere so sicer vidne in se je takim picam moč ogniti, druge so pa zahrbtno skrite pod sirom, kjer te potem neprijetno presenetijo.