V zadnjih dneh se je zgodilo precej reči, ki si zaslužijo zapis. Popisal jih bom postopoma – začenši z najbolj dramatično.

Včeraj zvečer je Jelka odletela v Makedonijo. Tam bo (predvidoma) devet mesecev kot EVSova prostovoljka ekološko osveščala mladino (nekaj podobnega, kot je počela BeeBee). Glede na to, da jo zanima ekologija, da jo privlači Balkan in da se je pač sama odločila, da bi to rada počela, me po eni strani seveda veseli, da ji je uspelo iti. Žal pa je tu še druga stran, namreč strah zbujajoče dejstvo, da je tričetrt leta skoraj ne bom videl. Kako bom to drugo stran prenašal, bom še videl, ampak fino ne bo (in za Jelko bržkone velja enako).

Razume se, da bom šel kdaj na obisk, vendar imam letos za ta namen na voljo le en teden dopusta. S starši gremo namreč za tri tedne v Južno Afriko, za kar smo letalske karte kupili, še preden sem Jelko sploh spoznal (kaj bi bil storil, če bi jih kupovali kasneje, ne vem, ampak vsekakor bi dilema ne bila prijetna – včeraj recimo se mi je tisti teden zdel nevzdržno kratek). Verjetno jo bom v Makedonijo mahnil še za kak vikend, hudič je le, da je videti, da na Ohrid ni primernih letov (Jelka je nastanjena blizu Ohrida, v Strugi). K sreči bo kdaj tudi Jelka prišla domov, vsaj enkrat jeseni, da zamenja garderobo. S seboj tovoriti poletna in zimska oblačila bi bilo namreč kar malo pretežko – že tako se je komaj izognila doplačilu za prtljago nad 20 kg (ja, Adria malček škrtari).

To je pisalo na pošiljki, ki sem jo ta teden dobil iz Velike Britanije (in ki je potovala več kot tri tedne, tako da sem bil že pošteno jezen). Saj da se včasih pripeti kaj takega, ni težko razumeti; kar je nekoliko skrb zbujajoče, je le to, da je bil napis odtisnjen s štampiljko. Če se jim splača imeti štampiljko za ta namen, tovrstne pomote očitno ne morejo biti prav redke!

Ko sem se oni dan peljal k Jelki, sem nekje blizu Medvod ob cesti zapazil avto z dvignjenim pokrovom motorja, ob njem pa možaka, ki mi je besno mahal. Ustavil sem in odprl okno, nakar mi je mahajoči možak v zelo polomljeni slovenščini povedal, da je Turek, da potrebuje bencin in da mi zanj da zlato verižico (ali nekaj podobnega – kot rečeno, je bila njegova slovenščina zelo polomljena). Odklonil sem in se odpeljal dalje. Saj možno je, da je bil človek res v stiski in da sem imel priložnost narediti dober posel, ampak prav verjetno se mi to ne zdi. Nič pa ne dvomim, da je našel kako drugo žrtev – konec koncev ljudje nasedejo celo vdovam ubitih nigerijskih generalov, ki potrebujejo pomoč pri tihotapljenju milijonov iz države.

… pri čemer je Ivan moj mentor za doktorat, žuranje pa praznovanje njegovega 60. rojstnega dneva, ki se je dogajalo ta vikend. Sem bil nekoliko presenečen (in počaščen), da me je povabil – očitno sem pri njem dobro zapisan, kajti samo mentorstvo za povabilo po vsem videzu ni bilo dovolj, glede na to, da sodelavec, ki mu je Ivan prav tako mentor, ni bil povabljen (kaj si o tem misli dotični sodelavec – ali kaj bi si mislil, če bi vedel, je kajpada druga reč). Kljub temu se mi ni preveč ljubilo iti, ker sem imel tisti dan že tekmovanje iz magica in ker pač zabav nimam posebej rad, ampak sem sklenil potrpeti in se za en večer odreči svoji asocialnosti.

No, večer se je izkazal za kar prijetnega: malo smo poklepetali z mladino iz Ivanovega laboratorija ter zelo dobro in obilno jedli. Po vsem videzu so imeli več žurerske žilice starejši gostje. Tako so enkrat za mizo, kjer je sedel Ivan, začeli vztrajno prepevati “Ivan, stara kljuka, pit’ se ga ne upa, mi pa ponavadi pijemo ga radi.” Ja, slednje je bilo dokaj očitno. Ivan, ki mu pretirano praznjenje kozarcev očitno ni najbolj dišalo, jo je popihal k naši mizi, kjer smo dajali prednost brezalkoholnim pijačam (no, vsaj tisti, ki smo takrat še bili za njo – nekaj jih je namreč za šankom gledalo nogomet).

Se mi zdi, da kar pogosto pišem o zadevah, ki mi niso všeč. Zelinka in garjavci, smotani Linux, trapasti nogomet … Se bom potrudil, da bom v prihodnje malo manj siten.

Menda te dni neki gumpci v Nemčiji začenjajo z nekim posebej pomembnim brcanjem žoge. Mene pa to čisto nič ne gane in se v nogometne navdušence sploh ne znam vživeti (kakor tudi ne v navdušence nad katerimkoli drugim športom). Lahko sicer razumem, da nekdo kak šport rad igra – da se rekreira, da tekmuje, da sebi in drugim dokaže, da je dober … Zanj tudi lahko razumem, da taisti šport rad gleda. Ampak večina ljudi, ki bulji v televizorje, nogometa ne igra in ne gre mi v glavo, zakaj jim toliko pomeni, da enajst gumpcev, ki so slučajno iz iste države, kot oni (ali pa celo to ne), žogo brca uspešneje kot drugih enajst gumpcev. Morda zato, ker jim to prek posrednikov omogoči doseganje veličine? Ker so kot navijači del nečesa večjega, ker jim daje občutek pripadnosti? Kaj pa vem, mogoče sem prevelik individualist, da bi lahko dojel.

Včeraj sem cel dan letal okrog zdravnikov, da bi me ozdravili pikavosti.

Osebni zdravnik: ne ve, kaj mi je.

Dermatologinja (po bežnem pregledu): alergija na antibiotik. Najbolje bo, da ostanem v bolnici, kjer me bodo mučili z injekcijami.

Babnice na infekcijski kliniki (s kar štirimi sem imel opraviti in bile so precej temeljite): mogoče alergija, najbrž pa nekakšen virus. Jemljem naj nekaj proti alergiji, v bolnico ni treba, čez nekaj dni naj bi bilo bolje.

Sklep: nihče ne ve, kaj je narobe. Preiskave kažejo, da je z mano vse v redu … samo od glave do peta sem pikast (pravzaprav je zadeva že toliko napredovala, da sem v precejšnji meri kar enakomerno rdeč). Ubogal bom one z infekcijske klinike, ker me bolnica in injekcije ne privlačijo najbolj.

Če se ne motim, sta slovenski ustreznici nekaj o nesreči, ki nikoli ne pride sama, in o hudiču, ki ima mlade. Kakorkoli že, zadeva drži.

Prejšnji teden sem zbolel. Zdravnik je rekel, da imam vnetje žrela, in mi predpisal antibiotik. No, včeraj sem pa po celem telesu postal pikast – menda zaradi alergije na tisti atibiotik. Dobil sem injekcijo ni tablete, ki pa kaj dosti niso pomagale. Grem danes spet k zdravniku. Drek!

Med drugim tudi zato, ker bi rad v blog napisal par reči, ki bi obsegale več kot en odstavek, pa nekako ne pridem do tega. Saj malo sem si za pomanjkanje časa kriv sam, ker pač v svoje življenje skušam strpati več reči, kot je v njem prostora, malo je pa kriva ureditev sveta, ker vanj strpa marsikaj, česar si tam čisto nič ne želim.

Vse pogosteje opažam, da ljudje v e-pisma napišejo LP namesto lep pozdrav. Kako naj pošiljatelju verjamem, da s pozdravom misli vsaj približno resno, če se mu ga ne ljubi niti izpisati? Pa nočem reči, da od ljudi pričakujem, da me bodo ne vem kako iskreno pozdravljali, ampak če me ne, potem jim tudi LP ni treba napisati. Sploh mi gredo razne vljudnostne puhlice na živce, kajti če je neka beseda v večini primerov izrečena, ne da bi bila za njo prijazna misel, potem prijazne misli z njo ne moreš več izraziti.