Presenečenje – nekaj sem napisal v blog! Jutri z Jelko in Ajdo odhajamo na dopust. S kolesi smo se namenili ob Donavi od Passaua (na nemško-avstrijski meji) do Dunaja (natančneje do Klosterneuburga, ki je par kilometrov pred avstrijsko prestolnico, saj nas kolesarjenje po mestu velikosti Dunaja ne mika preveč). V devetih dneh kanimo prevoziti dobrih 300 km, kar je zelo zložno, a smo spričo Ajde raje previdni. Previdno je tudi to, da smo si izbrali bržkone najbolj urejeno in priljubljeno kolesarsko pot v Evropi. Upam, da mi bo po vrnitvi uspelo kaj poročati in objaviti kako fotko, ampak obljubim raje ničesar. Bolj verjetno pa je, da mi bo uspelo med potjo kaj čivkniti – v ta namen obujam svoj račun pri Twitterju.
Ajdin prvi rojstni dan
Ajda je danes stara eno leto. Torta, ki ni bila čisto prava torta in celo ne čisto pravi tiramisu (ker ni vseboval kave), je bila dobra. Ajda se je strinjala. Svečke pa žal ni uspela upihniti, čeprav smo jo pred nekaj dnevi začeli učiti, kako se to stori. Bo prihodnje leto.
Zabavljanje
Naš gostitelj na projektnem sestanku je Barco, ki je menda eden vodilnih proizvajalcev opreme za 3D filmsko projekcijo. Da bi se s tem malo postavil, nas je povabil na ogled 3D filma v bližnji kino. Pred davnimi časi sem v 3D filmih užival, pred kakima dvema letoma sem si pa v Planetu Tuš ogledal Avatarja v 3D izvedbi, ki se mi ni zdel nič 3D. Razlog za to je bržkone bil, da moj prostorski vid ne deluje najbolje, sem se pa spraševal, ali se je od časov, ko so se mi 3D filmi zdeli 3D, vid poslabšal, ali mi le Tuševa tehnologija ne ustreza. To je bil prvi razlog, zakaj sem na Barcovo povabilo pristal, ne da bi bil preveril, kakšen je film, ki so nam ga nameravali pokazati, drugi je pa bil, da že celo večnost nisem bil v kinu.
Ta lahkomiselnost se mi je grdo maščevala. Gledat smo šli namreč film Tron: Legacy, ki je eno navadno sranje. Pravzaprav ne: je nenavadno sranje, kajti izmisliti si tako butasto zgodbo, kot jo ima ta film, ni majhen dosežek. Zadošča naj, da povem, da govori o računalniških programih, ki se preganjajo z motorji in uganjaju kung fu z diski, ki hranijo njihovo identiteto. Nepresenetljivo se mi film ni zdel nič 3D, ampak presenetljivo se tudi mojim soobiskovalcem s polno delujočim prostorskim vidom ni, tako da je bilo očitno nekaj narobe s filmom ali kinom. Skratka, Barcov poizkus, da bi nas navdušil nad njihovo kinematografsko opremo, je v celoti spodletel, pa še o njihovem filmskem okusu smo dobili slabo mnenje.
Tudi vse ostalo v zvezi z ogledom filma je bilo klavrno. Barcovec, ki nas je povabil, je ponosno povedal, da nam ne bo treba stradati, saj se v Belgiji v kinu lahko je. Super! Še bolj navdušen sem bil, ko sem videl, kakšno hrano prodajajo. Na voljo so imeli cele skladovnice čipsov in podobnih svinijarij, ogromno bonbonov, od katerih niso bili nobeni čokoladni (v Belgiji!) in gazirane pijače v tolikšnih kozarcih, da bi bili tudi Američani ponosni nanje. Ker sem bil lačen, sem nekaj za pod zob moral najti, in še najboljša stvar je bil nek klavrn sendvič (one trikotne sorte iz nepečenega toasta). Skupaj z majhnim smoothijem me je ta kulinarični dosežek veljal 7 EUR. Reklam pred filmom je bilo več kot v Sloveniji, sredi filma smo imeli pa 10-minuten odmor. Mnja, saj če požlampaš liter kokakole, menda res moreš odtočiti med filmom.
Nasploh ima hrana v Belgiji precej zasoljene cene. Sicer je res, da je bilo vse, kar sem jedel, dokaj na nivoju, ampak kake bolj preproste restavracije itak nisem videl. Edino, kar je cenovno sprejemljivo, so dnevni meniji, ki jih ima večina restavracij in stanejo kakih 10 EUR. Pa všeč mi ni, da k vsemu postrežejo pomfri. In še z vaflji so me razočarali. Naročil sem vafelj z vročimi malinami in sladoledom, ki se je imenoval po restravraciji, tako da bi moral biti dober, saj restavracije ponavadi po sebi poimenujejo jedi, na katere so ponosne. Dobil sem vafelj, ki je bil pod kopico malin čisto razmočen, maline so bile pa nemarno kisle. Zraven je bila kepica vanilijevega sladoleda, ki ga nimam preveč rad (da bo sladoled vanilijev, bi si bil sicer moral misliti).
Moje kulinarične užitke nekoliko zmanjšujejo še zdravstvene težave. Tri dni pred odhodom (kakopak!) me je doletel nek zlomek, ki je povzročil bruhanje, drisko in vročino. Stvar je bila očitno nalezljiva, saj jo je pol dneva za mano dobila tudi Jelka, po mojem odhodu pa še drugi člani njene družine (zaenkrat z izjemo Ajde). K sreči je bilo najhujše hitro mimo, ima pa hrana še vedno grdo težnjo, da mi obleži v želodcu (sploh če jo jem zvečer), potem se mi pa zoprno dviguje kislina. No ja, imam vsaj razlog, da prešpricam današnjo skupinsko večerjo, tako da bom en večer imel mir.
Kiropraktika v Kortrijku
Za novo leto sem se vrnil v domovino, ampak sem bil hudo zaposlen z družino (primarno in sekundarno), prijatelji in službo, tako da se nisem nič oglasil. Zdajle sem pa spet na poti – na sestanku projekta Chiron v Kortrijku v Belgiji. Kot ponavadi na projektnih sestankih se tu dogaja marsikaj ne pretirano zanimivega, imamo pa dostop do interneta, tako da izkoriščam priliko za zapis v blog.
Projekt Chiron je gromozanska zver z okrog 30 partnerji, katerega cilj je ustvariti infrastrukturo za hrambo in uporabo podatkov o bolnikih ter spremljati njihovo stanje s senzorji. Slednje spada v ambientalno inteligenco, naše priljubljeno področje, in naloga IJS je s pomočjo senzorjev ugotavljati, kaj bolnik trenutno počne. Videti je, da je tisto, kar bo na to temo za projekt nujno narediti, kar naredljivo, dalje se bomo pa lahko zabavali z rečmi, ki za projekt morda niso nujne, so pa zanimive. Malce skrb zbujajoče je le, da se bo po vsem videzu treba ukvarjati s programiranjem senzorjev in mobilnih telefonov, za kar nismo ravno strokovnjaki, ampak tudi to se zaenkrat zdi obvladljivo.
Chiron je zame posebej pomemben projekt, ker njegov institutski del vodim jaz. Glede na to, da se je projekt začel lanskega marca, mene pa lani ni bilo v Sloveniji, je to pravzaprav malce nerodno, ampak mislim, da do zdaj niti ni bilo jasno, kaj točno naj bi v projektu delali, tako da prehude škode ni. Je pa res, da bo zdaj treba pošteno zagrabiti za delo. Da se je projekt začel bolj zložno, ima še en razlog: del denarja prihaja od EU, del pa od držav, od koder so projektni partnerji, in podpisovanje pogodb s slednjimi je hudo mukotrpno – v Sloveniji se nam je posrečilo lani jeseni (kar pravzaprav pomeni, da smo do takrat lahko na projektu delali le na lastne stroške), v nekaterih državah pa sploh še niso podpisane. To dvojno financiranje ima tudi druge zabavne posledice, o katerih sem že pisal.
Kortrijk je hecen kraj: ulice so večino časa prazne, veliko restavracij in trgovin je zaprtih in nasploh na trenutke daje vtis mesta duhov. V Wikipediji se hvali z dvema znamenitostima z Unescovega seznama svetovne dediščine. Prva je zvonik na glavnem trgu, druga pa béguinage, nekakšno mesto v mestu, kjer so v srednjem veku živele skoraj-nune (ženske, ki so se ogradile od sveta in posvetile bogu, ampak ne tako temeljito kot prave nune, pa tudi neposredne zveze s cerkvijo niso imele). Obe znamenitosti sta čisto blizu mojega hotela, tako da sem si ju kajpak ogledal. Žal nista nista prav spektakularni, kar je morda povezano s tem, da sta na Unescovem seznamu skupinsko – skupaj z drugimi flamskimi zvoniki in béguinagi.
Hamburški lunapark
Ko sta bili pri meni Jelka in Ajda, smo se enega od vikendov zapeljali v Hamburg. Razlog za zapeljavo je bil, da smo šli iskat kolesarsko prikolico za dete (nekaj v tem slogu, samo starejši model), ki sva jo kupila rabljeno. Nočeva se namreč odreči klatenju po svetu s kolesom in zdi se nama, da bi Ajdi vožnja v čem takem utegnila ugajati (ali je to res, bom poročal spomladi). A ker so take prikolice dokaj drage, koliko jo bomo uporabljali, je pa težko predvideti, sva izkoristila priložnost za nakup rabljene – v Nemčiji je namreč tega na voljo veliko.
Ko sva bila že ravno v Hamburgu, sva želela tudi vreči oko na mesto. Prodajalec prikolice nama je svetoval, naj greva na glavni trg, kjer imajo božično tržnico (v Nemčiji jako priljubljen pojav). Na poti sva obtičala v strašnem prometnem zastoju, ki so ga povzročali ljudje, namenjeni na nek kraj, kjer je bilo videti mnogo stojnic in drugih zabavnih reči. Ker sva imela cijazenja po polžje dovolj in ker se nama je zdelo dokaj verjetno, da je ta kraj božična tržnica, sva parkirala in si zadevo šla ogledat. Izkazalo se je, da je šlo za lunapark. V Rostocku sta lunapark in božična tržnica kar združena (v južnem, katoliškem delu Nemčije so božične tržnice bolj, hm, božične, v Rostocku je pa važno le, da je žur in veliko kuhanega vina), v Hamburgu so pa bolj specializirani. Vseeno sva se sprehodila naokoli, se zapeljala z riesenradom (za kaj drugega bo treba počakati par let, da Ajda malo zrase) in pojedla nekaj hrustljavih kroglic z vasabijem (bizarna a kar okusna reč). Pri tem je nastalo tudi par finih fotk, ki jih priobčujem.
Rügen
Rügen je največji nemški otok in eno glavnih nemških letovišč. Obiskal sem ga dvakrat – z Jelko in Ajdo septembra ter s starši med njihovim obiskom oktobra (ja, zapis spet zamuja – nič novega). Oba obiska sta bila prijetna, saj je Rügen s svojimi obdrevoredenimi cestami in slikovito arhitekturo precej prijeten kraj – z Jelko sva ugotovila, da se dopustovanja na njem ne bi branila. No, načeloma vsaj – čas s primernimi temperaturami je verjetno precej kratek in obljudenost takrat velika; poleg tega je za Slovence, ki imamo pred nosom Jadran, tudi precej od rok.
Obakrat smo obiskali glavno otoško letovišče Binz, kjer sva se z Jelko čudila norim Nemcem, ki so se kopali, čeprav je bila temperatura zraka okrog 15 stopinj. Binz je prikupen kraj, poln belih letoviških zgradb z izrezljanimi balkončki, in s peščeno plažo z značilnimi pletenimi plažnimi sedeži. S starši smo obiskali tudi bližnji gradič Granitz. Njegova glavna privlačnost je slikovita zunanja podoba z visokim stolpom, katerega gradnji je menda botroval lastnikov dogovor s Švedi, da mu pripade toliko ozemlja, kot ga vidi s svojega gradu.
Ne ravno privlačna – a zato toliko bolj zanimiva – je bližnja Prora. Tam so se nacisti malo pred drugo svetovno vojno lotili megalomanskega projekta gradnje letovišča za 20.000 arijcev. Letovišče ni bilo povsem dokončano in ni nikdar služilo svojemu prvotnemu namenu, ga je pa dolgo časa uporabljaja vzhodnonemška vojska. Priznati je treba, da arhitektura s svojo betonsko grdoto vojašnici pristoji dosti bolj kot letovišču. Danes večina zgradb sameva (in propada), nekatere pa so vendarle v uporabi: v njih je nekaj muzejev, največja diskoteka na otoku, v načrtu pa imajo tudi največji mladinski hostel v Nemčiji.
Ena glavnih otoških znamenitosti so kredaste pečine, ki se spuščajo v morje, med katerimi je najbolj slavna Königsstuhl. Menda je za njihov sloves precej zaslužen romantični krajinski slikar Caspar David Friderich. Tudi moj cimr v službi ja zatrdil, da so te pečine najbolj zanimiva stvar na otoku, tako da mi je bilo kar žal, da z Jelko nisva imela časa iti tja. No, s starši nam je to potem uspelo in čeprav so pečina kar privlačne, se mi tako strašno imenitne spet niso zdele. Je bilo pa njih videnje vseeno dobrodošlo.
Sneži!
Nekaj snežink sem srečal že med kolesarjenjem v službo, zdajle se jih pa še več vrtinči pred oknom. Tudi nekaj avtov s pobeljenimi strehami sem zapazil.
Dopolnilo:
Zlomka, zdaj pa že kar pošteno sneži. Se bojim, da bom domov grede moral kolo naložiti na vlak.
Še eno dopolnilo:
Sneg še ne ostaja na cesti, tako da sem lahko kolesaril. Pravzaprav je popoldansko sneženje pri kolesarjenju manj nadležno kot popoldanski dež (do zdaj pogost pojav), ki me je na poti domov že večkrat namočil.
Ajda napreduje
Pred dobrim tednom sta v Nemčijo spet prišli moji dekleti. Ko sem ju pobral na letališču, sem pri Ajdi najprej opazil dvoje: da je zrasla in da ne mara kaj dosti zame. Glede na to, da se dva meseca (več kot tretjino njenega življenja) nisva videla, nič od tega dvojega ni hudo presenetljivo, me pa drugo kajpak ni ravno razveselilo. Od takrat so se stvari izboljšale in z Ajdo se spet v redu razumeva – dokler z njo pravilno ravnam. Ajda za pravilno ravnanje šteje, da jo vzamem v naročje obrnjeno stran od mene, da lahko opazuje dogajanje okrog sebe. Potem mi je na voljo dvoje: da se sprehajam po stanovanju (Ajda najraje gleda Jelko in promet pod oknom) ter da ji ponujam razne predmete, ki jih navdušeno grabi in si jih tlači v usta. No, pa v kenguruja jo lahko naložim in grem z njo na sprehod. Če počnem karkoli drugega, se je do danes kaj hitro začela usajati, danes je pa izredno dobre volje in sva nekaj časa lepo sobivala na postelji, ne da bi se z njo preveč ukvarjal. Nič novega pa ni, da podmladka na noben način ne morem uspavati – poizkusi ponavadi izzovejo dretje. Uspavanje tako ostaja Jelkina domena, pa tudi njej ne gre vedno najbolje od rok (in drugih delov telesa). Ravno zdajle me je denimo nagnala tole tipkat v kuhinjo, da sta v dnevni sobi / spalnici mir in tema (iz zvokov, ki prihajajo od tam, je očitno, da ukrep ni zalegel).
Sicer opažam, da je Ajda od zadnjega snidenja v vseh pogledih napredovala. Z rokami je precej spretna in uspešno zagrabi karkoli, kar ni preveliko ali pretežko. Zna se kotaliti, tako da je treba paziti, da se ne skotali s postelje. Ima dva zobka, s katerima včasih kar fino ugrizne. Jé kašice in tudi kaj drugega, čeprav gosta hrana včasih terja nekaj prepričevanja – Jelka je pri tem uspešnejša od mene. Ponavadi pokusi tudi vse, kar jeva midva, in moje bržkone najuspešnejše krmljenje je bilo, ko mi je med večerjo sedela v naročju in jedla mojega lososa. Nabor zvokov, ki jih zna dati od sebe, se je precej razširil – posebej takrat, kadar se (zmerno) huduje, je slišati skoraj, kot bi govorila. Skratka, deklič je postal bolj zanimiv in interaktiven, kot je bil ob zadnjem snidenju, je pa treba priznati, da tudi nekoliko bolj naporen. Kaj šele bo …
Predpustovanje
Ko smo šli danes v menzo, sem videl precej ljudi, našemljenih v to ali ono – nekaj božičkov, eno bučo, neko neidentificirano zelenjavo, par vojakov … Nemški kolegi so mi povedali, da se danes začne karnevalska sezona, ki traja do konca februarja. Malce brskanja po internetu je razkrilo, da se začne 11. 11. ob 11:11 in da traja do pepelnične srede (ki je dan po pustnem torku). Kaj točno se v tem času dogaja, je odvisno od kraja, ampak do novega leta menda ne prav dosti, po novem letu imajo pa ponekod zabave, parade itd.
Skrivnost pranja
V bloku, kjer bivam, imamo v pritličju pralnico s kakim ducatom pralnih strojev. Ko sem se vselil, mi je ženska, ki je na recepciji ob dopoldnevih, povedala, da jo lahko uporabljam, da pa se za pranje plača (no, mislim vsaj, da mi je povedala to – pri moji bedni nemščini čisto prepričan ne morem biti). Večina pralnih strojev je zaklenjenih (njihovi vtikači za elektriko so v kovinskih škatlicah s ključavnico, ki so pritrjene na steno), tako da sem domneval, da mi bodo, ko bom hotel prati, dali ključ ali enega odklenili.
Ob vikendih in večerih, ko imam za pranje čas, se na recepciji izmenjujejo trije moški. Eden od njih mi je dejal, da se za pranje ne plača, in kajpak nisem ugovarjal. On in še eden sta mi pokazala tri pralne stroje, ki jih menda lahko uporabljam (za tretjega receptorja je videti, da o pranju ne ve ničesar). Problem je, da sta dva od teh strojev vedno zaklenjena, tretji je pa zanič – ima rahlo polomljena vrata in mizerno centrifugira. Z nekaj previdnosti se sicer da uporabiti (in to tudi počnem), vendar perilo iz njega pride mokro in nekoliko praškasto.
Ko sem šel včeraj zvečer prat, sem opazil, da na stroju, ki sem ga ponavadi uporabljal, piše “privat”. Hudič nazaj, si porečem, kaj bom pa zdaj? Hočeš nočeš sem šel na recepcijo vprašat, kaj naj storim. Možak, ki je bil tam, je šel z mano v pralnico in precej prepričano izjavil, da ta privatni stroj lahko uporabim (povedal je še nekaj drugega, a ga nisem razumel). To sem tudi storil, perilo je bilo – kot ponavadi – mokro in praškasto, na kakega besnega lastnika pralnega stroja pa k sreči nisem naletel. Upam, da bo pri tem tudi ostalo. Čez dober teden pride k meni Jelka, pa jo bom poizkusil nahecati, da bo prala ona – ko je to enkrat storila dopoldne, jo je receptorka peljala k enemu od navadno zaklenjenih pralnih strojev, pa tudi plačati ji ni bilo treba. Mogoče gre za spolno diskriminacijo.