Kolesarjenje po JZ Angliji, prvi del

Glavne počitnice, Kolesarjenje

Tisti zlomek, ki ga moram sprogramirati, še vedno ni čisto gotov, pa še dva programa, ki sem ju spisal pred leti, sta pokazala želje po popravkih. Zaradi tega je moje življenje sestavljeno iz službe, programiranja in obiskov pri Jelki, od prostočasnih dejavnosti, ki ne vključujejo Jelke, se pa čas najde kvečjemu za take, ki ne trpijo odloga – denimo za kako magicaško tekmovanje. No, tako je vsaj bilo do začetka tega tedna, ko sem zbolel. Zdaj doma pijem čajčke in najdem kak trenutek tudi za blog.

Kolesarsko potepanje sva si zamislila tako, da priletiva v London, se od tam z vlakom odpeljeva v Salisbury, odkolesariva do Land’s Enda (skrajnega JZ konca dežele) in se spet z vlakom vrneva v London, med potjo pa spiva v kampih. Za potovanje sva imela pripravljen odličen načrt – no, vsaj meni, ki sem bil njegov glavni ustvarjalec, se je zdel tak. Kljub njegovi odličnosti pa se ga nisva uspela povsem držati …

1. dan: prihod

Prvi dan sva imela nekoliko napet, ker sva želela prispeti v Salisbury, čeprav sva imela polet (z EasyJetom) v London šele ob 17. Malce se je zalomilo že takoj na začetku, kajti polet je imel uro zamude. Na letališču (Stansted) nama je avtomat potlej brez zapletov izročil vnaprej kupljene vozovnice za vlak, pa tudi vožnja z letališča v mesto ni bila problematična, ker vlak vozi vsakih 15 minut. V Londonu je bilo treba priti na drugo železniško postajo – mesto jih ima namreč cel kup in vlak za Salisbury ne vozi s tiste, na katero se pride iz Stansteda. To bi se načeloma dalo s kolesom, a kolesi najprej sestaviti (za polet sva ju morala delno razstaviti in spraviti v torbi) ter nato še najti pot skozi London ponoči bi trajalo predolgo. K sreči so londonski taksiji veliki, tako da sva si pomagala z enim izmed njih in ujela vlak za Salisbury, ki naju je na cilj pripeljal okrog polnoči. Nato sva morala usposobiti kolesi: odstraniti zaščitno peno in časopisni papir, natakniti kolesa, blatnike, krmilo in pedala ter natovoriti prtljago. In kajpada sredi noči v neznanem mestu poiskati prenočišče, ki sva ga rezervirala. V ponos si štejem, da je šlo to dokaj gladko, edino nek policist naju je nadlegoval, ker sva v napačno smer zavila v enosmerno ulico. Na koncu sva ob 2 zjutraj pokonci vrgla prijazno staro gospo, ki naju je spustila v posteljo.

2. dan: Salisbury

Zjutraj sva dobila odličen angleški zajtrk v neokusno a slikovito in skrbno opremljeni jedilnici, potem pa sva krenila v mesto. Prva postaja je bil kolesarski servis, ker sem za lažji prevoz svojega kolesa sedež potisnil v okvir, kolikor globoko je šel, nakar ni hotel več ven (Jelka ga je pametneje snela). Serviser se je malo napenjal, potem pa je rekel, da kar tako ne gre in da me lahko naročijo čez nekaj tednov, ker da so zelo zasedeni. Ko sem izrazil neizmerno navdušenje, mi je predlagal drug servis. Na poti tja sva kupila jeklenko s plinom za kuho, kajti take reči se kajpak na smejo prevažati z letalom. Na drugem servisu so bili voljni dela lotiti se takoj, v spodbudo pa so mi povedali, da se jim je že zgodilo, da so morali okvir zavreči, ker sedež ni šel iz njega. Medtem ko so se serviserji trudili s sedežem, sva si šla ogledat slovito salisburyjsko stolnico. Res je dokaj imenitna, mi je pa postala opazno bolj všeč, ko sem dobil telefonski klic, da je sedež izvlečen. Sledil je ogled utrdbe Old Sarum malo iz mesta. Kraj je bil utrjen od železne dobe do srednjega veka, danes pa je videti le obrambne jarke in nekaj ruševin. Kljub temu nama je bil všeč. Po ogledu sva se v mesto vrnila po prtljago in jo mahnila proti kampu blizu Stonehenga, ki je bil najin naslednji cilj. Do kampa sva prispela že v mraku, čeprav je načrt predvideval ogled Stonehenga še ta dan – tu se je prvič pokazalo, da je načrt preambiciozen.

3. dan: Stonehenge

Zjutraj sva odkolesarila do Stonehengea. Ta je bil na zemljevidu vrisan malce čudno, tako da sva se brez potrebe peljala po neki hudo prometni cesti, a na koncu sva le prišla na cilj, ki je jako imeniten. Njegovo doživljanje bi bilo boljše, če bi se dalo med kamni sprehoditi in če bi bilo tam manj drugih obiskovalcev, a vseeno je naredil velik vtis. Avdiovodnik je povedal nekaj zanimivosti o gradnji, o namenu pa je postregel le z ugibanji – kar je po eni strani nezadovoljujoče, po drugi pa spodbuja domišljijo. Popoldne sva krenila proti Bathu, ki bi ga po načrtu morala doseči še isti dan, pa nama je bilo že takoj jasno, da to ne bo šlo. Zadnji del poti sva se zato hotela peljati z vlakom, kajti na zemljevidu sva videla, da se bližava železniški progi, pa tudi to ni bilo enostavno, ker v bližini ni bilo postaje. Napotila sva se proti najbližji, vendar je bilo prepozno in Jelko so preveč bolele noge, da bi jo dosegla. Seveda ni bilo pri roki nobenega kampa, tako da sva pozvonila pri neki kmetiji in pobarala, kje v bližini bi se dalo postaviti šotor – kajpak v upanju, da bodo odgovorili, da pri njih. Možak, ki nama je odprl, je sicer nekaj rekel o tem, da se izven kampov taboriti ne sme, a je bil prijazen in nama je dovolil namestiti se za njegovo hišo. Tako sva uživala v razgledu na konjsko figuro, vrezano v pobočje bližnjega hriba, in v prvi izmed dveh nadvse angleških Knorrovih omak (dve za ceno ene!), ki Jelki še zdaj povzročata more.

4. dan: Bath

V Bath sva se iz kraja z železniško postajo, kamor sva bila namenjena prejšnji dan, vseeno odpeljaja z vlakom, da ne bi preveč zaostala za načrtom. Mesto je znamenito zaradi rimskih term in Royal Crescenta, polkroga zgradb iz 18. stoletja, kamor so imoviti Britanci hodili počitnikovat. Rimske terme so bile nedvomno izjemne, hudič je le, da se je na njihovem mestu v kasnejših stoletjih marsikaj zgradilo. Sicer so rimski ostanki na ogled, vendar povečini znotraj kasnejših zgradb in to vsak kos v svojem prostoru. Tako se vidijo deli, celota pa ne, kar me je motilo. Royal Crescent mi je bil pa všeč: sicer so stavbe od zunaj – kot za Anglijo ni neznačilno – malenkost puste, tista, ki je odprta za obiskovalce, pa je znotraj lepo urejena ter zgledno opremljena z napisi in osebjem, ki marsikaj zanimivega pove. Zvečer sva se utaborila v kampu na obrobju mesta.

5. dan: proti Glastonburyju

Ta dan je bil (več ali manj) cel namenjen kolesarjenju. Kdaj točno sva krenila na pot, se ne spomnim, ampak pred 11 ni bilo, ker sva zjutraj vsakič potrebovala kake tri ure, da sva pozajtrkovala, podrla šotor in spakirala vso kramo, ter ker nisva ravno prijatelja zgodnjega vstajanja (pa tudi praktično to ni, ker se rosa posuši šele nekje med 8 in 9). Že kmalu po odhodu se je Jelka odločila, da hoče po stranskih poteh, kar je sicer res bolj prijetno, vendar se zna končati z izgubitvijo. Po nekaj zoprnih klancih sva prispela do zapornice na cesti, kjer so nama pojasnili, da je za njo univerzitetno ozemlje in da se tja, kamor sva bila namenjena, s kolesom na da. Ali bi šlo po kaki drugi stranski poti, ne vem, vendar sva odnehala in se odpravila po glavni, ki ni bila preveč grozna. Cesta v Glastonbury pelje čez nekaj zoprnih hribov (no, vsaj če imaš težko otovorjeno kolo), a na zadnjem izmed njih sva bila za trud nagrajena s pogledom na kakih 15 km oddaljeni Glastonbury Tor, najin cilj. Po spustu sva se – kot ponavadi proti koncu dneva – ustavila še v trgovini, da sva se oskrbela s hrano za večerjo in zajtrk. Tokrat sva nakupovala v Lidlu, ki je bil opazno cenejši od povprečnih britanskih trgovin (med drugim sva kupila pire krompir v vrečki, ki sva ga potem jedla ves preostanek počitnic, pa še nekaj ga je ostalo). Zvečer sva prispela v kamp par kilometrov od Glastonburyja, ki je bil bržkone najboljši na vsaj poti: utaborila sva se na travniku, obkroženem z živo mejo, nedaleč od šotora sva lahko pod jablano nabrala jabolka, imeli so pralni in sušilni stroj na kovance (ki sva ju tudi uporabila), pa poleg skupinskih kopalnic za vsak spol posebej so imeli še manjše brez ločevanja po spolih (kar je imelo za naju, ki sva premogla en sam šampon, glavnik in kremo za zobe, med drugim tudi čisto praktično prednost). Res je, da je bil kamp s ceno ~15 GBP na noč tudi najdražji, kar sva jih obiskala, a še vedno bistveno cenejši od sob, ki za dve osebi stanejo ~40 GBP – taboriti se v Angliji očitno precej splača.

Popis preostanka poti kajpak sledi. Tudi fotke bom objavil – odločil sem se, da bom tokrat za to uporabil TripTracker, zelo kul storitev, ki jo razvija podjetje mojega sodelavca in k uporabi katere me slednji že lep čas nagovarja.

Informacijskodružbeni špas 2007 se začenja

Delo

Tudi letos bomo na IJS organizirali konferenco Informacijska družba in še vedno imam to izredno srečo, da sem podpredsednik njenega organizacijskega odbora. Do velikega dogodka je še dober mesec, priprave se pa že začenjajo. To velja tudi za Nigerijce: danes sem dobil prošnjo šesterice, naj jim oskrbim povabila (to je neka hudo uradna zadeva, ki jo izda veleposlaništvo). Vsi so zaposleni v podjetju Yemnik Nig Ltd in razen enega, ki je zgolj inženir, imajo tudi lepo zveneče nazive. Jih imam pa močno na sumu, da jih konferenca ne zanima preveč in da bi jo predvsem radi popihali v beli svet. Zaradi tega sem jim odpisal, da vabila dobijo le, če imajo na konferenci sprejet kak prispevek.

Z mojim časom je sicer še vedno slabo (vedno slabše!), tako da bom po temle kratkem zapisu brž spet postal hudo zaposlen.

Nagravžno zaposlen

Glavne počitnice, Kolesarjenje, Tehnika

… zato zanemarjam blog. A ker sem bil v zadnjih dneh že dvakrat okaran zaradi tega, se bom poizkusil malo poboljšati. Za začetek bom povedal, s čim sem tako nagravžno zaposlen (poleg službe in drugih običajnih zadev seveda).

Prvi krivec za zaposlenost je, da ob prostem času pišem en čudaški program. Moj prijatelj Boštjan ima podjetje, katerega postranska dejavnost je tudi programiranje po naročilu, in ker programiranje ni njegova najmočnejša točka, včasih jaz kaj sprogramiram zanj. Kajpada bi mu moral reči “ne”, ampak kot omenjeno, mi to ne gre najbolje (hm, ali pa sem pohlepen). Tokrat sem si nakopal program, katerega glavni namen je, da uporabniku kaže izjave, ki jih ta pretipkava in si zraven piše komentarje. Kakšne te izjave so, pravzaprav ne vem, ampak menda naj bi bile nekaj spodbudnega, končni rezultat pa, da se uporabniku izboljša življenje. Ali nekaj takega. Čeravno najin izkupiček ne bo prav bajen, si vseeno ne znam predstavljati, da se bo naročniku naložba povrnila, ker ne vidim, zakaj bi si kaj takega kdo želel kupiti. Ampak čudaškosti ljudi ne gre podcenjevati.

Drugi razlog za mojo zaposlenost pa so priprave na počitnice: čez dva tedna se z Jelko odpravljava za 13 dni v Anglijo kolesarit. Ker moje gorsko kolo ni primerno za potovanja in ker bi ga rad takega ohranil, saj sicer ne bo primerno za vožnjo po gozdovih ipd., ter ker je odločitev za kolesarjenje (upam) dolgoročne vrste, sem si omislil novo kolo. To pa seveda ni bilo enostavno, ker pravih potovalnih koles pri nas ni mogoče dobiti, pa tudi precej draga znajo biti, in ker se jaz nerad zadovoljim s čim zasilnim. Po precej iskanja sem pri Guerilla bikes našel kljukca, za katerega se je zdelo, da bi mi znal sestaviti nekaj primernega. Po veliko obiskih, telefonskih klicih in teženja sem kolo končno dobil in zaenkrat je vtis soliden (čeprav ne popoln). Manjkajo edino vilice (imam nadomestne), ker se še barvajo. Odločila sva se namreč za nevzmetene (po vzmetenih ni prave potrebe, pa ena možna točka okvare se tako izloči), ki so dandanes redkost in je možak uspel najti samo ene nemarno vijoličaste. Poleg samega kolesa sem moral kupiti še nekaj kosov opreme, ker se do zdaj pač nisem ukvarjal s tovrstnimi podvigi (me je pa zamisel o potovanju s kolesom navdušila in sem se vneto lotil prebiranja o tem početju in pripomočkih zanj). K sreči si bova vsaj opremo za taborjenje in torbe za na kolo lahko sposodila od Jelkinih staršev. In kajpak je bilo (in še bo) poleg nakupa opreme treba narediti načrt, kupiti vozovnice itd.

Za konec naj naštejem še nekaj reči, o katerih kanim pisati (že za to, da jih ne pozabim, ker utegne trajati, da bodo prišle na vrsto; dve bom lahko kar prepisal s tovrstnega seznama, ki sem ga naredil pred dobrima dvema mesecema):

  • projektne tegobe in uspehi;
  • kako sva se z Jelko spogledovala s protestnim izletom na Volovjo reber in o drugih izletih;
  • dungeons & dragons v hribih;
  • turizem v Vancouvru;
  • malo podrobneje o mojem novem kolesu (to bo najbrž počakalo na vrnitev iz Anglije, ko si bom z njim nabral več izkušenj);
  • prigode pri rezervaciji vozovnic za vlake po Angliji.

Obisk upravne enote

Razno

Pred nekaj tedni sem s svoje upravne enote dobil prijazno pismo, v katerem so me obvestili, da mi bo kmalu poteklo vozniško dovojenje, da se lahko zglasim pri njih (uradne ure so takrat in takrat), da pa ga lahko podaljšam tudi na katerikoli drugi upravni enoti. Malo sem bil razočaran, da zadeve ne morem urediti po internetu (v spominu sem imel, da gre, vendar v resnici to velja za prometno dovoljenje), a tudi to, da mi ni treba na lastno upravno enoto, je bilo olajšanje. Mahnil sem jo na viško, kamor grem iz službe lahko peš.

Prvi vtis ni bil najboljši: vratar je bil malo siten in skop z besedami, ampak sem vseeno našel pravi prostor. Tam me je pričakala priprava, ki mi je izstavila listek z zaporedno številko in me obvestila, koliko časa naj bi predvidoma čakal. Nato sem na zaslonu pod stropom lahko opazoval, katere številke so na vrsti pred mano, katere številke so pri katerih okencih in koliko časa se tam mudijo. Zaslon je bil sicer kanček nepregleden, splošen vtis je bil pa vseeno zelo kul. Žal so se stvari obrnile na slabše, ko sem prišel na vrsto. Uslužbenka se mi je že od vsega začetka zdela nakoliko priskutna, ko sem ji povedal, da sem z druge upravne enote, mi je pa namenila tak pogled, kot da bi se bil pravkar usral na sredo sobe. Vtisa potem ni uspela popraviti niti ugotovitev, da za podaljšanje lahko plačam kar pri okencu in da mi ne bo treba na blagajno po koleke ali kaj podobnega (pri siceršnji naprednosti bi bilo to res čudno, ampak ni tako dolgo, od kar sem se pri uradnih opravkih moral ubadati s to zoprnijo).

Iz izkušnje lahko zaključim, da se državna uprava sicer nekaj trudi biti prijaznejša strankam (ali pa vsaj učinkovitejša – kar je navsezadnje tudi prijazno do strank), da pa ta težnja očitno še ni pricurljaja do dna njene hierarhije.

(Legal) registration number

Delo

Izpolnjujem nek obrazec za Evropsko komisijo. V njem je postavka legal registration number (pozor, besedica legal se bo kasneje izkazala za zelo pomembno), ki je prijazno že izpolnjena (s številko X). Ker so obrazci zagonetna reč, se posvetujem z institutskim administrativnim osebjem, ki mi pove, da je tja treba napisati neko drugo številko (recimo ji Y). To storim in obrazec odpošljem. Dobim odgovor, da če predizpolnjena številka ni bila prava, pomeni, da Komisija ne pozna prave Institutove legal registration number in da ji moram torej poslati še en obrazec (poštempljan in sploh hudo uraden), s katerim jo bom z njo seznanil. Dobim tudi ta obrazec, ki pa ima postavko registration number (brez legal). V ta obrazec menda spada številka X (in torej Evropska komisije ne bo seznanil z Y), kajti registration number ni isto kot legal registration number. Hudič je le, da se Evropska komisija te finese naše birokracije očitno ne zaveda. Zdaj čakam, da institutska administracija ugotovi, kaj mi je storiti.

Dopolnilo:
Po tehtnem razmisleku in več posvetih je odločitev padla: Institut bo poslej povsod uporabljal številko X. V čast si štejem, da sem s svojo težavico pripomogel k temu prelomnemu dogodku.

Prehranjevanje v Vancouvru

Prehranjevanje, Službena pota

Sprehajavši se po mestu bi rekel, da je blizu četrtine prebivalcev azijskega porekla, restavracij je pa azijskih še precej več. Glede na to, da imam azijsko hrano rad in da je ne jem prav pogosto, se nisem nič pritoževal.

Kot rečeno, smo bili z Vadimom in Yngvijem v japonski restavraciji. Poleg tega sem v japonsko enkrat zašel tudi sam: bile je vrste tepan-jaki, kar pomeni, da kuhalna površina stoji sredi miz, kuhar pa hrano postavlja naravnost pred goste. Bilo je čisto okusno, čeprav ne ravno spektakularno – ona prva mi je bolj ugajala. Je pa druga dajala bolj pristen vtis: osebje angleško ni govorilo najbolje, pa tudi med gosti razen mene ni bilo nobenega neazijca.

Enkrat sem jedel kitajsko hitro hrano, ki kajpak tudi ni bila spektakularna, je bila pa čisto okusna in poceni. Stvar je delovala na način, ki sem ga srečal že v Edmontonu: izbiraš lahko med rižem in rezanci ter več mesnimi in zelenjavnimi jedmi, ki jih lahko poljubno kombiniraš, plačaš pa glede na to, koliko jih izbereš.

Najbolje sem jedel v tajski restavraciji, za katero sem kasneje ugotovil, da pripada nekakšni verigi. Sploh curry je bil odličen.

Precej dobro sem jedel tudi po libanonsko: polpet iz ovčetine, humus, nevzhajan kruh, riž in zelenjavo.

Zadnji dan sem pa obiskal še korejsko restavracijo. Korejska posebnost je očitno, da si moraš obrok deloma pripraviti sam. Tako sem si v juho miso zelenjavo in tofu moral dati sam, pa tudi meso sem si pekel na gorilniku sredi mize. Bilo je zanimivo in čisto dobro, sem pa jedel že tudi kaj boljšega.

Od azijskih sem naletel še na vietnamsko, mongolsko, malezijsko in afganistansko restavracijo, vendar ne, ko sem bil lačen, tako da jih nisem imel priložnosti preizkusiti.

Vancouvrska mineštra

Delo, Službena pota

Na lanski konferenci AAAI sem imel bostonsko mineštro, tako da bodi tokrat vancouvrska.

V hotelu so mi prijazni neznanci oskrbeli zastonj dostop do interneta: na voljo mi je nezaščitena dostopna točka, ki sicer ne omogoča pošiljanja e-pošte in uporabe MSN Messengerja, ampak podarjenemu konju se ne gleda na zobe.

Letos se mi konferenca zdi nekoliko slabša kot lani. Ker kakega pametnega razloga za upad kakovosti ne vidim, domnevam, da imam manj srečno roko pri izbiri predavanj. Malo je za to najbrž krivo, da sem namenoma šel na par sekcij s področij, ki mi niso blizu (da bi se pač seznanil z njimi), pa v enem primeru nisem ničesar razumel, v enem sem se pa dolgočasil.

Na konferenci je spet precej znancev iz Edmontona, čeprav malo manj kot lani – predvsem manjkajo člani Vadimove skupine. Sta pa tu Vadim in Yngvi, eden od obeh Islandcev, o katerih sem pisal lani. Drugi je pustil akadamske vode in dela za neko banko (kar menda ni preveč zanimivo, je pa dobro plačano). Tudi tokrat lahko postrežem s fotografskimi dokazi o našem druženju – spet jih je posnel Vadim. Na večerji smo bili v precej posrečeni japonski restavraciji: za dobrih 20 CAD lahko poješ poljubne količine sušija zelo raznolikih vrst in drugih japonskih jedi.

V Vancouvru je presenetljivo veliko beračev in brezdomcev, ki svoje imetje naokrog prevežajo z nakupovalnimi vozički. Pojma nimam, zakaj je tako – kolikor vem, v Kanadi vlada precejšnje blagostanje, in menda je tudi kolikor toliko socialna država.

Vancouverčani se radi prevažajo s kolesi. S tem je bržkone povezano, da se očitno kolesa tu tudi precej kradejo: videl sem že dve priklenjeni, ki sta jima manjkali sprednji kolesi in krmili, ter eno, pri katerem je lastnik sprednje kolo snel in ga priklenil skupaj z zadnjim.

Kako si ogledati London v manj kot enem dnevu

Službena pota

Trenutno sem v Vancouvru in bi pravzaprav moral poročati o tem, a ker se mi vse prerado zgodi, da kako temo zaradi pomanjkanja časa odložim in se potem nikoli ne vrnem k njej, bom najprej obdelal London.

Kratek odgovor na vprašanje iz naslova je, da težko. A glede na to, da več časa za ta podvig nisem imel, sem moral pač poizkusiti. Ogledovanja sem se lotil malo pred poldnevom, ker sem jutro potreboval, da sem priletel, našel hotel in odložil prtljago. Postopek je bil takle:

  1. Vkrcal sem ne na podzemno železnico in izstopil na postaji Victoria. Podzemna železnica je dokaj prikladen način potovanja po Londonu, moj problem je bil le, da sem imel poškodovano dnevno karto, tako da je čitalniki niso znali prebrati in sem moral na vsaki postaji najti nekoga, ki me je spustil skozi vratca (za večjo zabavnost v Londonu karto preverjajo tudi pri izstopu).
  2. Mimo kraljevih konjušnic sem jo mahnil do Buckinghamske palače. Menjavo straže sem zamudil, pričakoval pa sem, da bom stražarje z značilnimi kučmami videl vsaj nemenjajoče se. Žal o njih ni bilo ne duha in ne sluha – tam so bili neki manj slikoviti možje (morda kučme nosijo samo pozimi). Poleti se palača da videti tudi od znotraj, a sem bil prezgoden in je bila kraljica še doma – letos bo odsotna 28. 7. – 25. 9. Od zunaj je palača zmerno sijajna.
  3. Mimo Palače sv. Jakoba sem odkoračil do Trafalgarskega trga. Najbolj zanimiv na njem se mi je zdel kip noseče ženske brez rok. Da sem ga videl, sem imel srečo, ker se kipi na njegovem mestu menjajo – menda bodo tega zamenjali še letos.
  4. Mimo domovanja kraljeve straže na konjih sem prispel do parlamenta. Zaradi pomanjkanja časa noter nisem šel, je pa že od zunaj čisto dovolj imeniten (najbrž celo bolj kot od znotraj). Za lep pogled nanj je treba prečkati Temzo.
  5. Nedaleč od parlamenta je Westminstrska opatija. To sem si ogledal tudi od znotraj in reči moram, da je prav sijajna. Najbrž bi si bilo vredno privoščiti voden ogled (ali vsaj samovoden – z avdiovodnikom), ker prav gotovo odneseš več, če poznaš zgodbo reči, ki si jih ogleduješ, a ker so nepreglede horde turistov že površen ogled naredile precej dolgotrajen, si vodenega nisem mogel privoščiti.
  6. Vkrcal sem se na podzemno železnico in se odpeljal do Towerja. Tudi tega sem si ogledal od znotraj, kar me je stalo 16 GBP – barabe oderuške! Pri Towerju se mi je zdela najimenitnejša sama zgradba, čeprav je tudi v njej marsikaj videti – nenazadnje kronski dragulji. Zelo všečen je še bližnji Towerski most.
  7. Za konec sem jo mahnil do stolnice sv. Pavla, ki pa je bila že zaprta. Je vsega spoštovanja vreden primerek cerkve, vendar me vsaj od zunaj ravno očarala ni.

Kip nosečnice
Kip noseče Alison Lapper na Trafalgarskem trgu

Parlament
Parlament

Westminstrska opatija
Westminstrska opatija

Londonski Tower
Londonski Tower