Nova oblika spama

Tehnika

V zadnjih dveh dneh je dvakrat nek lopov zacel ‘klepetati’ z mano po Skypu. Če sem prav videl, je imel nekaj povedati o trgovanju s tehnološkimi delnicami. Zdaj sem Skype nastavil tako, da neznanci z mano ne morejo začenjeti pogovorov – privzeta nastavitev namreč po vsem videzu ni taka.

Dopolnilo:
Moj ukrep ni pomagal – še vedno me spamajo. Hrošč? Menda je na voljo nova različica Skypa – si jo bom namestil.

Še eno dopolnilo:
Očitno ukrep ni pomagal zato, ker nisem zapustil pogovora, ki ga je začel spamer. Če namreč okno s pogovorom zgolj zapreš, pogovora s tem ne zapustiš.

Britanci nas ne marajo

Razno

Kaj za vraga imajo britanske spletne trgovine proti slovenskim kreditnim karticam? Po spletu kupujem ogromno in zelo redko se mi zgodi, da bi imel težave prav zato, ker sem Slovenec. Kadar sem v kaki spletni trgovini žrtev diskriminacije, je to ponavadi, ker sem neameričan, nenemec ali kaj podobno širokega – skratka, skupaj z mano diskriminirajo še velik del sveta. Britanci imajo pa nekaj prav proti Slovencem. To trditev lahko podkrepim s precejšnjim vzorcem, saj sem v tamkajšnjih trgovinah že velikokrat poizkušal kupovati. Velika Britanija ima namreč tri privlačnosti: je v EU, kar pomeni, da mi pošiljk ne prestrezajo cariniki, angleščino obvladam (ker ne velja za jezik nobene druge evropske države) in britanske trgovine je lahko najti, ker se pri domala vseh spletni naslov konča z .co.uk. Kljub mnogim poizkusom pa mi je uspelo samo na dveh mestih: pri britanskem Amazonu in pri Leisure Games. Vrag vas pocitraj, Otočani smotani!

Projektiramo za starčke

Delo

V Evropi je starčkov že zdaj precej, še več jih pa bo. Zaradi tega je ena od tem evropskih projektov lajšanje njihovih tegob z napredno tehnologijo. Take projekte smo prijavili tri. O vsebini podrobneje ne bom razpredal, ker bi utegnila biti poslovna skrivnost (ali kaj podobnega), si bom pa privoščil nekaj nevsebinskih pripomb. Prvi projekt ima dobro in jasno zamisel in tudi napisan je zelo spodobno, le koordinatorji so pohlepni in zahtevajo preveč denarja, kar na koncu utegne povzročiti, da ga ne bomo dobili nič. Drugi je nekoliko slabši, a bi še vedno bil čisto sprejemljiv, če ga ne bi bila koza, ki ga vodi, oddala s kopico zlahka odpravljivih zanikrnosti, na katere smo jo celo opozorili. Bes jo lopi! S tretjim pa nisem imel veliko opraviti, a mislim, da ni od muh.

Poleg starčkovskih smo prijavili še dva robotska projekta. Prvi ima zelo sposobnega koordinatorja in je tudi napisan dobro, bi bil pa gotovo še bolje, če bi se ga lotili malo prej. Drugi pa nosi naslov C3PO, tako da že mora biti kul.

Od zadnjih dveh projektov lahko za prvega rečem le, da smo bili pri njegovem prijavljanju jako neresni, saj je kolega, ki se je z njim ukvarjal, vsebino prispeval dan pred rokom za oddajo. Upam, da so se ostali partnerji bolj izkazali. Za drugega pa vsebine sploh nismo prispevali in pojma nimam, zakaj so nas sprejeli v konzorcij, kakor tudi ne, kaj bomo tam počeli, če bo projekt sprejet.

Najbolj navijam, da bi dobili kakega izmed prvih treh projektov, saj so starčki nesporno pomembno področje, katerega bi se rade volje lotil. Moje raziskave patologije minimaksa so se namreč že precej izpele, pa tudi tržno so nezanimive, tako da si moram poiskati nekaj novega. Če mi ne bo uspelo, mi grozi, da se bom moral ubadati s tistim, kar bo pač mojemu šefu trenutno padlo na pamet, pa če se mi bo zdelo smiselno ali ne, to pa ni posebej prijetna usoda. Zaradi tega bom precej razočaran, če bodo vsi projekti padli v vodo, čeprav je ta izid čisto verjeten. Bi bilo pa najbrž še huje, če bi jih uspelo več, ker pojma nimam, kdo bi na njih delal. A to je dosti manj verjetno.

Evropskoprojektne tegobe

Delo

Čeravno je delo nas znanstvenikov nadvse vzvišeno, imamo vseeno tudi čisto zemeljske potrebe, za katerih zadovoljevanje je najprimernejše sredstvo denar. Najraje ga izpulimo davkoplačevalcem in Evropske komisija nam pri tem početju pomaga z razpisovanjem projektov. A da naše življenje ne bi bilo prelahko, prijavljenje projektov ni enostaven šport.

Prvi korak je odločitev, ali želiš biti koordinator projekta. Če se odločiš za to, so vajeti v tvojih rokah, a tudi dela imaš največ in še projektne partnerje moraš najti. Zaradi tega se naš odsek koordinatorstva ne gre. Če se želiš le priključiti kakemu projektnemu konzorciju, pa moraš seveda najti koordinatorja, ki te mara. En način je prek tonamenske spletne strani, a tako nastali konzorciji navadno nimajo veliko uspeha. O tem smo se lahko v preteklosti prepričali na lastni koži – večkrat (tu bi lahko omenil reklo o oslu in ledu, a tudi o hudiču in žretju muh). Drug način pa je prek znanstev, ki jih je seveda najprej treba imeti – in naš odsek z njimi ni ravno bogat (kar pojasni umestnost tistega o hudiču in muhah). A tokrat nam je vseeno uspelo, da smo bili vpleteni le v projekte, kjer smo se z (nekaterimi) partnerji poznali že od prej.

Ko je projektni konzorcij oblikovan, se začne najzabavnejši del – pisanje predloga. Predlogi evropskih projektov so navadno dolgi kakih 80 strani in silno bi me presenetilo, če bi ocenjevalci kdaj katerega celega prebrali. A vseeno mora biti teh 80 strani dobro napisanih, ker ne moreš nikoli vedeti, ob kateri del se bo kak ocenjevalec spotaknil. Kajpada je treba opisati samo zamisel projekta, kako bo dosegel znanstven napredek, s čim bo koristil Evropski uniji, kako se bo vodil ter seveda kako se bo izvedel in kdo bo naredil kaj. Napiše se mnogo besedila, v katerem je treba čim bolj skriti, da v bistvu prodajaš meglo in da se boš šele, če bo projekt slučajno sprejet, začel ukvarjati s tem, kako boš naredil, kar obljubljaš. Nariše se tudi par ličnih sličic, Ganttovih diagramov in podobnega, za kar je priporočljivo, da bralcu dejansko pomaga pri razumevanju projekta, ne samo popestri predlog. Med čaranjem predloga je dobro, da se greš vsaj enkrat v Bruselj (ali kako drugo svetišče evropske birokracije) posvetovat z uradniki, pristojnimi za tvoje področje. In ne nazadnje je treba dokaj natančno načrtovati, koliko denarja boš kako za projekt porabil (kar zahteva razumevanje raznih finančnih pojmov, ki si jih je Evropa izmislila za gnjavljenje nas znanstvenikov).

Naslednji korak boja za projekte sestavlja predvsem upanje, če si veren, pa lahko tudi molitev (in v skrajnem primeru žrtvovanjem bogovom), kajti kolikor vem, je sprejetih le 5-10 % projektov. Recimo, da jih polovico lahko takoj odmislimo, ker so očitno neresni (naš odsek je bil v preteklosti partner pri več takih, tako da dobro vem, o čem govorim). A tudi od kolikor toliko resnih predlogov je sprejetih le 10-20 %, kar je še vedno hudirjevo malo. Če bi bili vsi predlogi v tej zgornji polovici približno enakovredni, bi to statistično pomenilo, da jih moraš prijaviti 5-10, da bo eden sprejet. Mi smo jih tokrat prijavili sedem, kar se zdi kar primerno, a seveda vsi kolikor toliko resni predlogi niso enakovredni in le upamo lahko, da naši niso v spodnjem delu zgornje polovice. Upati smo začeli včeraj (kar je tudi razlog, da ravno danes pišem o tej temi).

Na koncu pa – če so bili bogovi na tvoji strani – kajpak pride izvedba projekta. A s tem si trenutno še ne belimo glave, kajti kot rečeno so projektni bogovi kruti in njihovi ljubljenci redki. Malo več o naravi projektov, s katerimi se tokrat borimo za njihovo naklonjenost, pa v prihodnjih dneh.

Toča

Tehnika

Včeraj se je vremenu pri nas čisto zmešalo: nasulo nam je toliko toče, da je bilo vse belo in da so bili njeni ostanki po trati še danes zjutraj. Kljub hudi ujmi pa ni zmanjkalo elektrike, kar je pravi mali čudež, saj sicer vsaj za kak trenutek mrkne ob vsakem dežju (ravno toliko, da se ugasneta računalnika in da je treba ponovno nastavljati vse ure po stanovanju – ki jih imamo ogromno, ker so izdelovalcem domače elektronike očitno fetiš).

Bili smo konfuzni

Čtivo, D&D, Razna klatenja, Razne igre

Z Jelko sva proti Sečovljam krenila v petek popoldne. Brez večjih težav sva našla prizorišče, kjer je na dvorišču nekaj obiskovalcev pilo pivo, možak v zmerno prepričljivi srednjeveški opravi nama je v roke porinil program, sicer pa se ljudi ni ravno trlo. Poleg programodelilca sva videla še dva našemljenca: organizatorka je bila sovjetska kozmonavtka, precej imeniten vtis pa je napravila povsem črno pobarvana temnovilinska (mislim vsaj) čarovnica (no, kakšne barve so bili skriti deli, pravzaprav ne vem – če bi, bi bilo to hudo sumljivo). Ker z Jelko sprva nisva čisto vedela, kaj naj s sabo, sva malo posedela zunaj pod drevesom, ko naj bi se začela predstavitev namizne igre world of warcraft, pa sva se vrnila noter.

WoW je predstavljala družbica Hrvatov iz društva ljubiteljev fantastike 3. zmaj, ki so nasploh fejst fantje (čeprav bom kasneje na njihov račun napisal tudi nekaj kritike) in tudi Jelka se je z njimi dobro ujela. Igra mi je ugajala, je pa treba reči, da je presneto zapletena in dolgotrajna – ob njej smo gotovo prebili vsaj štiri ure. Spričo tega in zasoljene cene si je omislil ne bom, saj bi jo preporedko igral, bi pa vseeno z veseljem še kdaj sedel zanjo. Igrati smo začeli štirje, a do konca je poleg mene vztrajal le eden, čigar ime sem žal pozabil, se je pa že od začetka najbolj trudil z mano. Na koncu sem ga porazil, pa ne vem, ali se tudi njemu ni ljubilo igrati čisto zares, ali sem imel srečo ali sem tako dober (slednja razlaga se zdi najmanj verjetna). Ko sva z igranjem zaključila, je bila ura že dokaj pozna, obiskovalcev pa se je nabralo malo več in so bili kar živahni. A ker sva z Jelko morala v bližnjih hribih še poiskati stanovanje njenega prijatelja, ki nama ga je prijazno dal na voljo za čas najinega klatenja po Primorskem, sva se odpravila.

V soboto sva si dopoldne privoščila sprehod po okolici Marezig, kjer sva bivala, nato pa sva se vrnila v Sečovlje. Jaz sem prisluhnil predavanju enega od Hrvatov o srednjeveškem bojevanju, ki je bilo dokaj zanimivo, le s slikami bi moralo biti opremljeno. Jelka je slabo spala, tako da njena zbranost ni bila na višku in se je raje odločila za ogled filma. Sledil je pogovor z Mihom Remcem, našim bržkone najimenitnejšim znanstvenofantastičnim pisateljem. Možak je za skoraj 80 let dokaj živahen, od tistega, kar je povedal, se mi je pa najbolj zanimivo zdelo, da je znanstveno fantastiko med drugim začel pisati zato, ker je bil nekdanji režim do družbene kritike v tej obliki bolj prizanesljiv – možak je namreč imel kar nekaj težav z izdajanjem in uprizarjanjem (pisal je tudi drame) svojih del. Žal mi je, da sem Remčeva dela, kar sem jih prebral, že precej pozabil, ker bi sicer lahko izkoristil priložnost, da ga o njih kaj vprašam. Po pogovoru se je Jelka vrnila k filmu in kasneje predavanjem, jaz pa sem se udeležil D&Djanja v organizaciji Hrvatov. Žal se moja odločitev ni izkazala za najboljšo.

Pogovor z Mihom Remcem
Pogovor z Mihom Remcem

Ozadje D&Djevske pustolovščine je bilo sicer všečno in tudi zamisel, da ga postavijo v domače okolje, predvsem v Reko, zanimiva. Žal pa je izvedba šepala. Prvi problem je bil, da je bila pustolovščina nekako brez duše. Zgodba je bila precej plitva, boji pa so bili vanjo vključeni nenaravno. Največ smo se tepli v nekem labirintu, v katerega smo zašli, ko smo skozi kanalizacijo skušali priti v grad. Kaj točno je labirint tam počel, ni bilo jasno, pa še precej dolgočasno je bilo bloditi po njem. Naslednja težava je bila, da je dungeon mastru manjkalo zanosa. Tu sem imel smolo, saj se je tisti, ki je vodil sosednjo skupino (igrali ste dve vzporedno), zdel dosti boljši. Zadnja nevšečnost pa je bil prostor. Iz neznanih razlogov smo igrali v baru, kjer je bilo hrupno in neprestano so sem in tja hodili žejni obiskovalci. Zaradi tega sem soigralce in posebej dungeon mastra, ki je govoril hrvaško, na trenutke prav težko razumel in po nekaj urah me je od naprezanja, da bi kljub nevšečnim okoliščinam sledil dogajanju, že prav bolela glava. Tako sem še pred koncem svoje mesto prepustil soigralki, katere lik je storil bridki konec, in šel poiskat Jelko. Jelka je bila tačas na predavanju o spolnih vlogah v znanstveni fantastiki, ki ji je bilo precej všeč, potem pa se je pridružila preostanku Hrvatov, ki so zunaj prav tako D&Djali, le da so imeli bolj zanimivo pustolovščino, v kateri so vsi igrali neoborožene barde. Kmalu nato sva jo mahnila proti postelji.

Kljub neposrečenemu D&Djanju je Konfuzija name naredila precej dober vtis. Organizacija je bila odlična ter dogajanje živahno in raznoliko, tako da upam, da se bo drugo leto ponovila. Če se bo, bom tam (in Jelka bržkone tudi). Si bom pa prizadeval ujeti kak dogodek več (in se ne ves čas posvečati igram), pa malo temeljiteje jo bom pofotkal.

V nedeljo sva šla z Jelko na obisk k njeni znanki, ki živi blizu Marezig. Ženska stanuje odmaknjena od civilizacije v stari hiši brez priključka na vodovod in je nasploh nekoliko nenavadna (to je vtis, ki ga Jelkini znanci name naredijo pogosto – kar je eden od čarov druženja z njo). V ponedeljek pa sva si ogledala sečoveljske soline. Te so kar zanimive, le podrobna razlaga, kako pravzaprav delujejo, mi je manjkala. Možno je, da se dobi v delu, kamor nisva prišla, ker sva bila nekoliko pozna: soline so za obiskovalce namreč razdeljene na dva dela, med katerima ni neposrednega prehoda. Če drugo leto Konfuzija spet bo in če bo ponovno v Sečovljah, si jih bova do konca ogledala takrat.

Soline so velike
Soline so velike

Razpokana solinska tla
Razpokana solinska tla

Jaz kot Hugo
Jaz kot Hugo

Bodimo konfuzni

Čtivo, Razna klatenja

Jutri se kani zgoditi nekaj zgodovinskega: Slovenija bo učakala svojo prvo znanstvenofantastično konvencijo, Konfuzijo. Odvijala se bo v Osnovni šoli Sečovlje in bo trajala tri dni. Kot se pravovernemu ljubitelju žanra spodobi, bom kajpada tam. Z Jelko bova na obali preživela vse tri dni, čeprav ne bova ravno ves čas tičala na konvenciji. Sploh Jelki to bržkone ne bi najbolj ustrezalo, pa tudi sam nisem tak fanatik, da si ne bi želel lepega vremena, ki nam ga obetajo vremenoslovci, izkoristiti za ogled solin in pohajkovanje po okolici.

Teden knjige 2007

Čtivo

Predvčerajšnjim sem šel pogledat, kaj se na Zvezdi godi letos. Godilo se ni nič bistveno drugačnega kot lani ali kako drugo leto: približno enako število stojnic s knjigami, podobne vrste knjig, le nastopajoči na odru je bil letos poslušljiv – recitiral je neke šegave pesmi.

Od knjig me je najbolj pritegnil sveži slovenski prevod Igre prestolov. Težko je bilo le upravičiti nakup, ker že imam angleško različico. A rešitev je bila na dlani: kupil sem jo Jelki. Zase sem pa po dobri stari navadi kupil enega od Penguinovih klasikov – tokrat je bil to Black Arrow, ki me je stal borega 0,81 EUR. Poleg tega sem si omislil dva Asterixa, in sicer založbe Egmont. Zanjo sploh nisem vedel, da jih je kdaj izdajala, pa tudi manj lična sta od Didaktinih, sta pa bila precej cenejša.

Dva magicaška podviga

MTG

Zadnja dva vikenda sem po kakih treh mesecih brez igranja spet v roke vzel karte. Prejšnjo nedeljo je bila na sporedu eternal liga, to pa prerelease nove izdaje.

Vintage ichorid

Vintage ichorid v svoji brezmanski izvedbi je bržkone najbolj čuden kupček, s katerim sem kdaj igral. Moj je bil podoben temule, le da sem namesto laylinov of the void igral mishra’s factoryje (ki so uporabni za flashbackanje cabal therapyjev in dread returnov). Tule bi z veseljem zapisal, da je bila sestava takšna zaradi moje genijalnosti in temeljitega preizkusa različnih možnosti, vendar bi bila to debela laž – resnica je, da sem poslušal Smmenena.

Zakaj je kupček čuden? Prvi razlog je prav gotovo ta, da ne uporablja mane. Nekatere različice sicer jo (v večji ali manjši meri) in vsekakor to olajša sideboardanje (jaz sem v sideboardu imel zemlje), vendar po mojem dejansko ni potrebna in kupček verjetno oslabi, čeprav ga naredi nekoliko bolj prožnega. Drugi razlog pa je, da moraš mulliganati, dokler ne najdeš bazaarja of baghdad (razen v zelo redkih primerih, ko si že pri treh ali manj kartah in ko potem itak najbrž izgubiš). Ichorid je zato tudi edini meni znan kupček, v katerem je smiselno igrati serum powder. Da po vsem mulligananju vendarle ne dobiš bazaarja, je verjetnost menda 7 %. Smmenen piše, da se njemu to še ni zgodilo, ampak verjetnost v njegovih člankih se itak ne pokorava istim zakonitostim, kot v vesolju zunaj njih. Jaz sem brez bazaarja na tekmovanju ostal dvakrat, kar pomeni, da sem imel nekaj smole, enkrat na tekmovanje je pa nekako pričakovano, da se ti to zgodi.

Kot mi je že prešlo v navado, se nisem najbolje odrezal. Porazil sem ene gobline in enega control slaverja (v precejšnji meri po zaslugi kozlarij, ki jih je počel moj nasprotnik), izenačil s pitch longom in izgubil proti drugemu control slaverju, kar ni zadoščalo za uvrstitev med prve štiri. Pitch longa – čeprav ja zame precej negoden nasprotnik – bi bil moral premagati, ampak sem naredil eno bedarijo in me je v drugi igri zato prav v zadnjem trenutku pokončal. Da sem izgubil proti drugemu slaverju, se mi pa zdi, da so bile malo krive moje neumnosti, malo pa nasprotnikov krompir (preden sem prišel na potezo, je igral edini tormod’s crypt v kupčku, pri tem da sem imel v roki chalice of the void).

Moram priznati, da se mi ichorid – kljub nekoliko hazarderski naravi – ne zdi slab kupček. Morda bom še kdaj poizkusil srečo z njim, sploh po Future Sightu, ki ima zanj nekaj odličnih kart. Da je narcomoeba kot naročena, je očitno (še pred extirpatom je varna). Street wraith omogoča dredganje v prvi potezi, kar pomeni, da je v drugi veliko laže v igro spraviti eno ali več bitij (in igrati vsaj cabal therapy, z dovolj sreče pa kar dread return za zmago), poleg tega pa je črn (lahko se odstrani iz igre za vrnitev ichorida ali za igranje unmaska) in ima moč 3 (je dobra hrana za sutured ghoula). Zadnji prispevek je bridge from below, ki vsakega umrlega ichorida ali bitje žrtvovano cabal therapyu nadomesti z zombijem.

Prerelease Future Sighta

Dobil sem solidne karte, iz katerih sem si sestavil zeleno-rdeč kupček z veliko debelimi živalmi in nekaj kurjave. Ker je bil moj kupček nekoliko počasen in kurjave ni imel ravno ogromno, je bil šibak predvsem proti nasprotnikom z veliko letečneži in kartami za pridobivanje tempa. Na enega takega sem res naletel in gladko izgubil. Poleg tega sem si prislužil še eno izenačenje, ostale igre sem pa zmagal. In rezultat? Nehvaležno deveto mesto. Grrr!

O Future Sightu sem pred prereleasom vedel manj kot ponavadi o novih izdajah, pa tudi do zdaj se mi še ni posrečilo pregledati seznama kart. To je najbrž eden od razlogov, da si o izdaji nisem uspel ustvariti jasnega mnenja. Drugi pa je, da je nekako zmedena – v njej je vsega po malem. To redoljubu v meni ni všeč, a ker na igranje ne vpliva kvarno, bom preživel. Edino, kar še lahko rečem, je, da se mi zamisel kart iz prihodnosti zdi odlična – sveža, drzna in lepo izpeljana. Poleg tega je edini logičen zaključek bloka Time Spiral. Za to lahko Wizardom samo čestitam.