Glede na to, da se po kar nekaj letih zopet lotevam naložb, je na mestu, da osvežim znanje o obdavčitvi teh reči. Takole:

• Davek na obresti je 25 %. Pri obrestih od depozitov se v davčno osnovo štejejo le tiste nad 1.000 EUR (kar je pri trenutnih klavrno nizkih obrestnih merah težko doseči). Davek se plača enkrat letno na podlagi napovedi, ki jo je treba vložiti do 28. 2. Obresti od obveznic (in še kake druge manj običajne) so obdavčene enako, le da davek utegne odtegniti že njihov izplačevalec – če ga ne, je pa ravno tako potrebna napoved.
• Davek na dividende je tudi 25 %. Plača ga lahko že izplačevalec, sicer je pa do 28. 2. potrebna napoved.
• Davek na dobiček iz kapitala (delnic in deležev obvezniških/delniških skladov) je 25 % pri prodaji po manj kot 5 letih, 15 % po 5-10 letih, 10 % po 10-15 letih in 5 % po 15-20 letih. Ima pa naša vrla država zlobni načrt, da bo ta davek dvignila na 27,5 %, 20 %, 15 % in 10 %. Davčna osnova je razlika med prodajno in nakupno vrednostjo, ki se zmanjša za 1 % normiranih stroškov ob nakupu in prodaji. Kapitalski dobički in izgube znotraj leta se med seboj odštejejo (če ne kupimo in prodamo istega ali podobnega vrednostnega papirja v manj kot 30 dneh). To je prikladno, kadar so dejanski stroški nižji od 1 % (kar pri velikih nakupih delnic načeloma drži), saj lahko z normiranimi stroški ustvarimo navidezno izgubo, ki se odšteje od dejanskega dobička. Davek se odmeri na podlagi napovedi, ki jo je treba vložiti do 28. 2.
• Davek na dobiček iz izvedenih finančnih instrumentov je 40 %, če je bil instrument prodan po manj kot enem letu, sicer pa je enak kot na dobiček iz kapitala. Zagonetno vprašanje je, kaj so izvedeni finančni instrumenti. Kolikor razumem, se mednje šteje vse razen obveznic, delnic in obvezniških/delniških skladov (tudi takih z vzvodom, kar pomeni, da se njihova vrednost povečuje ali zmanjšuje za dvakrat, trikrat … toliko, kot npr. delniški indeks, ki mu sledijo) – torej razni certifikati, pogodbe na razliko, terminske pogodbe, opcije, menjalni posli in še kaj. Davčna osnova je enaka kot pri običajnem kapitalu, le da se računa glede na vrednost instrumenta, ki ni nujno enaka ceni (tako je npr. pri pogodbah na razliko, ki imajo pogosto velik vzvod). Dobički in izgube se prav tako odštevajo in glede na to, da obstaja dosti instrumentov, kjer so dejanski stroški nizki, je trik z navidezno izgubo dokaj lahko izvesti (npr. že omenjene pogodbe na razliko so – tudi zaradi vzvoda – za to zelo prikladne). Tudi tu je do 28. 2. potrebna napoved.
• Življenjska zavarovanje po 10 letih niso obdavčena, sicer so pa vplačane premije obdavčene s 6,5 % davka na zavarovalne posle, medtem ko so razlike med izplačili in vplačili obravnavajo kot obresti.
• Promptno (spot) trgovanje z valutami (forex) ni obdavčeno.

V Sloveniji imamo zanimivo ustanovo, imenovano krovni skladi. To so skupine vzajemnih skladov različnih vrst (obvezniških, delniških …), med katerimi je mogoče prehajati brez plačila davka. Če želimo vlagati nekoliko bolj aktivno, bomo namreč naložbe pogosto zamenjali po nekaj letih, tudi če jih bomo pretopili v denar šele kasneje (denimo po upokojitvi), kar pomeni, da bomo plačali precej davka.  Krovni pa skladi nam omogočijo, da pri tovrstnem početju plačamo manj davka. Vendar pa trčimo ob težavo, da imajo slovenski vzajemni skladi nemarno visoke provizije. Oglejmo si torej, ali se krovni skladi splačajo.

Vzemimo, da ima tipičen slovenski vzajemni sklad vstopno + izstopno provizijo 3 % in stroške upravljanja 2,2 %, medtem ko ima tipičen sklad, katerega točke se prodajajo na borzi (ETF), provizijo pri nakupu + prodaji 1 % in stroške upravljanja 0,2 %. Pri slovenskem skladu torej pri nakupu plačamo 2 % več kot pri ETFu in imamo za 2 % višje stroške upravljanja. Vzemimo dalje, da ima slovenski sklad letni donos 5 %, ETF pa zaradi nižjih stroškov upravljanja 7 %. Upoštevaje vstopno provizijo ima po 5 letih slovenski sklad donos 27 %, ETF pa 40 %. Če je prvi donos obdavčen s 15 % (sredstva smo ves čas imeli v istem krovnem skladu), drugi pa s 25 % (prehajali smo med ETFi  in torej nismo upravičeni do nižjega davka), se donosa zmanjšata na 23 % in 30 %, kar je še vedno krepko v prid ETFu.  Z daljšanjem obdobja vlaganja ta razlika le še narašča, tako da se kljub prednosti krovnih skladov zaradi davkov v slovenske vzajemne sklade ne splača vlagati.

Imajo pa krovni skladi še eno prednost: pri prehodu med njimi običajno ne nastanejo stroški, kar za ETFe ne velja. Če letni donos ETFa zmanjšamo za eno odstotno točko zaradi ene prodaje + nakupa v letu (in torej postane 6 %), je obdavčen donos ETFa po 5 letih samo še 25 %, pa tudi z daljšanjem obdobja vlaganja slovenski sklad in ETF ostajata primerljiva. Če torej naložbe menjamo pogosteje kot enkrat letno ali pa plačujemo višje provizije (ker imamo dragega borznega posrednika ali trgujemo z majhnimi zneski), krovni skladi postanejo privlačni (ob predpostavki, da so v drugih pogledih konkurenčni ETFom – da recimo njihovi podskladi niso slabo aktivno upravljani, kar se rado dogaja).

Vzajemci so podjetje, katerega dejavnost je bila svoje čase trženje vzajemnih skladov. Ker sem bil pred finančno krizo 2008 in gradnjo hiše kar navdušen vlagatelj v vzajemne sklade, sem tudi sam s pridom uporabljal njihove storitve. Kakšne točno so bile, sem sicer že malo pozabil, ampak mislim, da se je bilo za vstop v vzajemni sklad treba pri ponudniku zglasiti osebno, medtem ko je bilo pri Vzajemcih to moč urediti kar po pošti (najbrž je bil oseben obisk potreben samo prvič).  Potlej več kot deset let z Vzajemci nisem imel opravka, letos spomladi so me pa poklicali in povabili na svetovanje. Zavoljo norišnice v službi se povabilu nekaj časa nisem odzval, avgusta sem jih pa vendarle obiskal.

Prijazen mlajši možak mi je razložil, da poleg trženja vzajemnih skladov dandanes počno še marsikaj in da so nasploh zelo kul, kar kaže dejstvo, da so se na trgu obdržali več kot 20 let. Da je slednje spodoben dosežek, lahko potrdim, zato sem mu prisluhnil. Najprej je želel vedeti, kaj naložbenega me zanima. Povedal sem mu, da imam nespecifične srednje-dolgoročne cilje, kar mu bržkone ni silno pomagalo. Kasneje sem mu po e-pošti zaupal še, da me zanimajo predvsem naložbe, do kakršnih ne morem prek skladov, katerih točke se prodajajo na borzi (ETFov), saj te zlahka kupim tudi brez njihove pomoči. Obljubil mi je, da mo bo poslal še nekaj informacij o tovrstnih naložbah, ki ji zaenkrat nisem dobil, medtem ko mi je na licu mesta ponudil troje.

Sklad obrtnikov in podjetnikov (SOP) je hecna zadevščina. Kakor razumem, v socialističnih časih obrtniki in podjetniki niso bili prvorazredni državljani in niso bili vključeni v običajno socialno zavarovanje. SOP je bil alternativa zanje. Danes tem ljudem še vedno izplačuje pokojnine, za kar pa ima premalo denarja, tako da se z državo prereka o tem, ali bi država k tem pokojninam morala kaj primakniti, kar je v preteklosti v precejšnji meri odločala o SOPovem delovanju in to menda ne vedno v njegov prid. Vzporedno z izpolnjevanjem zgodovinskih obveznosti SOP nudi tudi prostovoljno pokojninsko zavarovanje. To deluje podobno kot običajno dodatno pokojninsko zavarovanje: zavarovanec vanj redno vplačuje, vplačano se pretopi v različne naložbe, iz teh pa se mu nekoč izplačuje dodatna pokojnina. Posebnost je, da gre formalnopravno za zavarovanje, kar pomeni, da donosi po 10 letih niso obdavčeni (niti toliko kot pri običajnem dodatnem pokojninskem zavarovanju). Možak iz Vzajemcev je tudi zatrdil, da ima SOP dva zelo sposobna upravljalca in da zato dosega odlične donose (kar številke na SOPovi spletni strani potrjujejo – vsaj v primeru PPZ dinamični, kjer so naložbe pogumno aktivno upravljane). Razmislimo torej, ali je v SOP vredno vlagati. Sklad ima 1,2 % letne upravljalske provizije in 3 % vstopnih stroškov, kar je sicer manj kot pri večini slovenskih vzajemnih skladov (ki imajo upravljalske provizije tipično vsaj 2 %) , a bistveno več kot pri ETFih (od katerih imajo redki upravljalsko provizijo nad 0,5 %, vstopni stroški pa navadno nanesejo pod 10 EUR). Po stroških je SOP primerljiv z običajnimi dodatnimi pokojninskimi zavarovanji, izjema je pokojninski sklad za javne uslužbence, ki je precej ugodnejši. Kar se tiče stroškov, torej SOP ni najboljša izbira, sploh za javnega uslužbenca (kar jaz sem). Ni mi tudi jasno, ali je pri SOPu premoženje zavarovancev strogo ločeno od premoženja upravljalca, kot velja pri običajnih dodatnih pokojninskih zavarovanjih – nikjer nisem zasledil, da bi bilo, se pa to pri ustanovi, ki stežka poravnava zgodovinske obveznosti in je v sporu z državo, zdi kar pomembno. Argument v prid SOPu sta torej le tista zelo sposobna upravljalca. A raziskave na to temo, ki jih poznam, kažejo, da sposobnih upravljalcev načeloma ni – so le taki, ki so do zdaj imeli srečo. Kaka izjema gotovo obstaja – morda prav pri SOPu – vendar statistika temu ne govori v prid. Zato sem SOPu rekel ne.

Lastne obveznice so bile naslednja stvar, ki mi je bila ponujena. Vzajemci se namreč lotevajo gradnje dveh manjših stanovanjskih blokov, za kar so izdali dvoletne obveznice z letno donosnostjo 5 %. To je lepa donosnost, ki prekaša obvezniške ETFe razen najbolj pustolovskih. Vprašanje, ki se človeku mora zastaviti, je, ali je ta obveznica pustolovska. Po eni strani primerjava z ETFi kaže na to, primerjava z obrestnimi merami za nepremičninske kredite pri bankah pa tudi, saj je videti, da je trenutno mogoče dobiti kredit z obrestno mero okrog 2 %. A po drugi strani so gradbeno dovoljenje Vzajemci že dobili, za financiranje pravijo, da zaradi velikega zanimanja za obveznice ni problem, 9 stanovanj od 17 je menda že rezerviranih, za dve najbolj imenitni naj bi bilo pa toliko zanimanja, da ju kanijo prodati na dražbi. Tako sem se kljub pomislekom o pustolovskosti odločil kako obveznico kupiti.

FT quant je vzajemni sklad, ki je letos dobil nagrado revije Moje finance. Ali mi ga je možak iz Vzajemcev ponudil zaradi tega, ne vem, navdušil me pa ni. Stroškovno je podoben drugim slovenskim vzajemnim skladom – torej mizeren – da je v zadnjih treh letih (na katera se nanaša nagrada) dosegal nadpovprečne donose, smo pa že ugotovili, da ne pomeni dosti. Sprva mi je sicer zbudilo zanimanje ime – quant se na namreč navadno nanaša na trgovanje/upravljanje na podlagi nečesa kvantitativnega, dostikrat s pomočjo računalnikov. Kot računalničarju mi je to že načeloma všeč, poleg tega je pa znano, da ljudje na borzi radi počnemo neumnosti, kakršnih stroji ne. A ne v prospektu sklada in ne kje drugje nisem zasledil, da bi pri upravljanju res počeli kaj posebej kvantitativnega – v prospektu celo piše “Pri upravljanju premoženja ne bodo uporabljene posebne tehnike ali orodja upravljanja naložb”. Najbolj naraven zaključek je torej, da je ime zavajajoče, tako da v to zadevščino nikakor ne kanim vlagati.

Pod črto lahko rečem, da imajo pri Vzajemcih še vedno zanimivo ponudbo, čeravno je – kot nasploh – treba ločiti zrnje od plev.  Ko se mi nabere še kaj denarja, ki ga bom želel naložiti, jih bom morda pobezal, da vidim, ali imajo še kaj primernega zame.

Dopolnilo:
Tale zapis pravi, da FT quant počne nekaj kvantitativnega, vseeno mi pa ni všeč, da na bolj “uradnih” mestih o tem nič ne piše, pa tudi provizijo ima po slovensko visoko, tako da se mu bom zaenkrat vendarle ognil.

Pisalo se je leto 2003, stanje na borzah je bilo rožnato, jaz pa sem nastopil službo in začel dobivati plačo. Vzajemnih skladov je bilo takrat v Sloveniji že kar nekaj, denar je vanje veselo pritekal in množično so se pojavljali novi – spočetka bolj splošni, potem pa vedno bolj specializirani in tvegani. Tudi jaz sem se lotil vlaganja in zavoljo rožnatega stanja na borzah nisem imel težav z doseganjem visokih donosov. V iskanju še višjih sem kupoval točke novih, vedno vznemirljivejših skladov. Pri vsem tem sem se počutil zelo pametnega in čeravno je vlagati v vzajemne sklade bilo pametno, lahko v retrospektivi rečem, da sem svojo pamet nekoliko precenjeval. To se je pokazalo leta 2008, ko je prišla finančna kriza in je šlo vse po gobe. Po njej so naložbe, ki sem jih imel, okrevale bolj počasi, leta 2013 sem pa moral itak vse prodati, ker sva z Jelko kupila parcelo in se začela ukvarjati z gradnjo. Pod črto je bil finančni rezultat moje vlagateljske kariere okrog nič, ker je bolj žalostno, a glede na to, da je vključevala leto 2008, bi lahko bilo tudi slabše.

Letos sem sklenil vrniti se v vlagateljske vode, vendar sem se najprej namenil finančno malo bolje podkovati. Tako sem začel s prebiranjem literature na to temo in danes bom spregovoril o treh – bolj osnovnih – knjigah, ki sem jih do zdaj prebral.

Vicki Robin: Your Money or Your Life je bržkone najbolj čislana knjiga o osebnih financah. Njeno sporočilo je preprosto: bodi varčen, po možnosti dosti zasluži, prihranke ustrezno naloži in srečno živi od njih. Bralcu najprej svetuje, naj skrbno evidentira svoje imetje, prihodke in izdatke ter si na vidno mesto postavi graf, ki to prikazuje. Izračuna naj, koliko zasluži na uro upoštevaje vse stroške in porabo časa, ki jih služba prinaša (prevoz na delo, službena oblačila ipd.). Potem naj ta izračun uporabi, da ugotovi, koliko dela mora opraviti za vsako kategorijo izdatkov, in razmisli, kateri izdatki so res vredni njegovega časa. Če pridno varčuje in vlaga, bo nekoč donos njegovih naložb presegel izdatke – takrat bo finančno neodvisen, lahko se bo upokojil in svoj čas posvetil tistemu, kar mu največ pomeni. Ti nasveti so načeloma v redu, vendar je knjiga za moj okus malo preveč ameriška. Kot prvo nagovarja bralca, ki je zapravljiv, zadolžen in ne razmišlja trezno o denarju, kar zame ne velja, pa po mojem za povprečnega Slovenca tudi ne. Seveda bi bila tako jaz kot povprečni Slovenec lahko bolj varčna in razmislek o tem, koliko plačanega dela je potrebnega, da si nekaj privoščiva, je koristen. Kot drugo je knjiga primernejša za človeka, ki bolj prosto razpolaga s svojim zaslužkom in se svobodneje odloča o upokojitvi od Slovencev, ki plačujemo visoke davke in smo v zameno deležni državne pokojnine, brezplačnega šolstva, zdravstva ipd. Skratka, Your Money or Your Life se mi je zdela zmerno koristno čtivo.

John Bogle: The Little Book of Common Sense Investing je delo ustanovitelja Vanguarda, največjega svetovnega ponudnika vzajemnih skladov. Tudi ta knjiga ima preprosto sporočilo: vlagaj v indeksne sklade z nizko provizijo (indeksni so taki, ki si lastijo košarico delnic ali obveznic, določeno z borznim indeksom, in ne skušajo izbrati čim bolj donosnih naložb). To sporočilo podkrepi s primerjavo med indeksnimi in aktivno upravljanimi skladi, ki pokaže, da upravljalci skladov nimajo pojma (oziroma da je izbirati donosne naložbe zafrknjeno). Poleg tega aktivno upravljanje prinese nezanemarljive stroške borznih transakcij in je manj ugodno z davčnega vidika (kar morda velja v ZDA, v Sloveniji pa po moji vednosti ne). Avtor v knjigi prizna, da mu nekateri očitajo, da o takem preprostem sporočilu izgublja preveč besed (pri tem je treba omeniti, da tale knjiga ni njegova edina) in – čeravno sporočilo ni slabo – se moram s tem kar strinjati.

Rick Ferri: All about Asset Allocation se ukvarja z razporejanjem sredstev po kategorijah naložb, ki je ključno za dober naložbeni portfelj. Njeno sporočilo je, da izberi primerno razmerje naložb, ki so donosne posamično in med seboj niso premočno korelirane, saj to zmanjša tveganje – vrednost vseh ne pade hkrati. Ko se razmerje zaradi različne rasti (ali padanja) vrednosti naložb posamičnih kategorij spremeni, naložbe kupi/prodaj tako, da se vrneš k začetnemu razmerju. Na ta način kupiš tiste naložbe, katerih vrednost je padla in so poceni, ter prodaš tiste, katerih vrednost je zrasla in so precenjene. Za predstavitev sporočila te knjige sem potreboval tri povedi, kar je trikrat več kot pri prejšnjih dveh – to ni naključje, saj po mojem mnenju ta knjiga pove precej več koristnega od prejšnjih dveh. Poleg osnovnega sporočila tudi podrobno opiše naložbene kategorije (predvsem obveznice, delnice in nepremičnine ter njihove podkategorije) in priporoči primerne razporeditve glede na oddaljenost vlagatelja od upokojitve. Je pa za moj okus knjiga vendarle kanček razvlečena in bi lahko bila malo bolj tehnična – kaka formula sem in tja ne bi bila odveč.

Kaj storiti zdaj? Slediti Boglu in Ferriju? Njuni nasveti so široko sprejeti in če jim človek sledi, preveč ne more zgrešiti. Je pa treba upoštevati, da so dobri le na zelo dolg rok, in zdi se mi, da je vendar možno vlagati tudi bolje. En tovrsten način bi lahko bil taktično razporejanje sredstev po kategorijah naložb (v nasprotju s strateškim, ki ga priporoča Ferri). To pomeni oceniti, katere kategorije so v danem trenutku primernejše, in portfelj prilagoditi temu. Seveda tako ocenjevanje zahteva napovedovanje prihodnosti, kar na finančnih trgih ne deluje najbolje, a kot nekdo, ki se poklicno ukvarjam z analizo podatkov, strojnim učenjem ipd., moram verjeti, da do neke mere je možno. Drug zanimiv način vlaganja pa je glede na tako imenovane faktorje – sistematične razloge, zakaj bi neka naložba lahko bila nadpovprečno donosna. Znani faktorji so velikost podjetja (ki izda delnice), računsko določena podcenjenost delnic, vztrajnost njihove cene, računsko določena kakovost podjetja idr.  Čeprav je o obeh teh zadevah – sploh o faktorjih – na spletu veliko govora, literature za laike ni prav dosti. Vseeno ju kanim raziskati in najverjetneje poizkusiti izvesti taktično razporejanje sredstev po naložbenih kategorijah. O uspehu pa še kaj napišem.