Opažanja s konference

Delo, Službena pota

Najprej moram reči, da je konferenca precej dobra. Prvi razlog za to je seveda, da so raziskave, ki so na njej predstavljene, na nivoju. Vendar je to veljalo še za kako konferenco, ki sem jo obiskal, pa je naredila slabši vtis. Drugi razlog je, da so prisotni pretežno Američani, za katere se mi zdi, da znajo narediti nekoliko nadpovprečne predstavitve, predvsem pa dobro govorijo angleško (jezik je lahko resen problem – spomnim se recimo nekega indijskega vabljenega predavatelja na ECML 2004, ki ga nisem razumel popolnoma nič). Tretji razlog pa je, da je ogromna – pri šestih vzporednih sekcijah ni tažko najti česa zanimivega. Verjetno je poslušalca laže zadovoljiti z veliko izbiro kot s kakovostjo prispevkov (dokler ta seveda ni res slaba), kajti odličen referat z nezanimivega področja je teže prebavljiv kot spodoben z zanimivega.

Včeraj je bilo odlčno vabljeno predavanje vodja zmagovalne ekipe na tekmovanju robotskih vozil, ki ga je lani organizirala DARPA. Predavanje ni bilo zelo tehnično in z znanstvenega vidika ni bilo posebej zanimivo, vendar je bilo izvrstno izpeljano in seveda je bila tema nadvse kul. Pravzaprav sem že večkrat opazil, da so bolj splošna predavanja navadno privlačnejša in bolje obiskana – so pač zabava, bolj tehnična pa delo in kot večina ljudi se tudi znanstveniki raje zabavano kot delamo.

V avli ima stojnice nekaj podjetij, ki si želijo sodelovati s takimi, kot smo mi, in nas morda tudi zaposliti. Obiskovalce privabljajo s preizkušeno metodo zastonjskih svinčnikov, blokcev in tudi bolj zanimivih reči. Najbolj kul je Microsoft, ki deli penaste rakete na elastiko. Začuda kar spodobno letijo, temeljitejši preizkus bom pa opravil v kakem primernejšem okolju od Bostona. Omeniti velja tudi Yahoo, ki obiskovalce mami s čokoladami s svojim logotipom. Žal niso posebej dobre.

Včeraj sem med odmorom za kosilo opazil obiskovalko, ki si je čas krajšala s kvačkanjem.

Bostonska mineštra

Delo, Službena pota

Ne, to ni kaka tukajšnja kulinarična posebnost – tako sem naslovil tale zapis zato, ker bo govoril o več precej različnih rečeh.

Na Lufthansinem letalu na poti v Boston so me prijetno presenetili: dali so nam kovinski pribor. Je to znak popuščanja protiterorstične paranoje ali samo čuden slučaj? No, ob prihodu v ZDA kakega podobnega presenečenja ni bilo: vzeli so nam prstne odtise in nas poslikali. Sem pa na tabli, ki je pojasnjevala postopek jemanja prstnih odtisov, izvedel, da je cilj Homeland Security tudi “keeping America’s doors open”. Očitno imajo smisel za ironijo.

Boston ima na srečo podzemno železnico. Na srečo zato, ker je po mojih izkušnjah to edina oblika javnega prevoza, katere ureditev lahko tujec hitro zapopade. Bostonska je dobro označena in celo z letališče do njene prve postaje vozi brezplačen avtobus. Kul. Poleg podzemne železnice premore mesto tudi zanimivost: podzemni avtobus. Ne vem, ali je pod zemljo vsa proga, ampak odsek, kjer sem se peljal, vsekakor je.

Delavnica, na katero je bil sprejet moj prispevek, se je zgodila že včeraj. Moram reči, da sem bil z referati precej zadovoljen, plakatov pa ne morem oceniti, ker sem plakat predstavljal tudi sam, tako da sem moral stati ob njem in odgovarjati na vprašanja. Teh je bilo kar precej, kar me je veselilo. Prazaprav me je na koncu že kar pošteno bolelo grlo, kar me je veselilo malo manj, ampak sem preživel.

Na delavnici je bilo kar nekaj mojih znancev iz Edmontona (še več jih je pa na konferenci sicer), ki jih je bilo lepo spet videti. Nista mi pa najbolj dišala skupno kosilo in večerja z udeleženci delavnice, ker mi do druženja s pretežnmi neznanci ni prav dosti. Družabna plat je nekaj, kar mi pri nasploh konferencah ne ugaja, vendar v znanosti ni nepomembna, zato pač ugriznem v kislo jabolko.

Kot da dan ne bi bil že dovolj naporen (sploh glede na to, me je mučila – in me še muči – časovna razlika), smo zvečer imeli sestanek z Vadimom in Islandcema, s katerima naj bi spisali članek. Islandca sta poročala o svojih rezultatih, ki zaenkrat niso ravno navdušujoči, vendar je dovolj prostora za izboljšave. Jaz sem pa poročal o svojih, ki so se vsem zdeli precej dobri, le na nekoliko pomanjkljiv način so pridobljeni – upajmo, da bodo pridobljeni na pravilen način enako dobri. Zmenili smo se, kako naprej, in prav mika me lotiti se dela. Hudič je le, da ob pisanju doktorata, ki je v načrtu za preostanek letošnjega leta, za tele raziskave ne bo dosti časa – sploh ker moj šef za zadevo bržkone ne bo imel posebnega posluha.

Jaz, Yngvi, Vadim in Sverrir
Od leve proti desni: jaz, Yngvi, Vadim in Sverrir po sestankovanju

Na konferenco čez lužo

Službena pota, Tehnika

Jutri grem v Boston na konferenco AAAI 2006. Tja sva z Vadimom poslal članek, ki je bil klavrno zavrnjen. Ker pa se ne dava kar tako, sva ga poslala še na delavnico Learning for search, ki se dogaja hkrati s konferenco, in kot plakat, kar je bilo oboje sprejeto. Slava nama!

Danes sem imel trden namen povedati še kaj grdega o Zelinki in sinovih, ampak moram jutri zgodaj na pot, tako da bom nehal. Vendar moji neusmiljeni tipkovnici ne uidejo!

Strelice

Razna klatenja

Tako se imenuje nek travnik v krajih, kjer domuje Jelkina stara mama. Prejšnji teden sva ga obiskala (ja, tole pišem z zamudo, ampak takrat pač ni prišlo na vrsto) in priznati moram, da je tam precej lepo: samotno, malce divje in bujno cvetoče.

Strelice
Strelice (slika je bedna, ker je narejena s telefonom)

V zvezi s Strelicami je treba omeniti dve zanimivosti:

  • Menda je med drugo svetovno vojno tam pristal Mussolini. Zakaj je to storil, si ne znam predstavljati, ker je kraj precej odročen in ne posebej prikladen za pristanek, ampak domačini trdijo, da je. Potlej je delil lire tistim, ki so ga prišli pozdravit.
  • Na travniku raste drevo, ki naj bi bilo edini znani predstavnik svoje vrste. Res je videti nekoliko nenavadno: ima kratko deblo in veliko krošnjo iz tankih in zelo gostih vej.

Edinstveno drevo
Edinstveno drevo

Malo mi je bilo žal, da sva tja prišla precej pozno in da sem bil obut v sandale, ker bi bila sicer lahko splezala na katerega od gričev, ki travnik obkrožajo. Pa kdaj drugič. Ker je bilo dokaj hladno, sva zakurila ogenj (no, zakurila ga je Jelka – jaz za take reči nisem najbolj spreten). Ko se je začelo večeriti, sva zaslišala po gozdu tekati neko žival. Bržkone je bila kaka srnjad, nič nevarnega skratka, vendar se nama je zdela nenavadno glasna. Nato se je oglasilo še besno lajanje, ki si ga nisva znala razložiti drugače, kot da se po gozdu potika kak podivjan pes. Samotnosti kraja in bližajoča se noč sta prispevali svoje, tako da sva hitro pogasila ogenj in jo odkurila. No, ko sva se že peljala proti civilizaciji, sem se spomnil, da je bilo lajanje bržkone lisičje in da torej nisva imela kakega posebej tehtnega razloga za strah.

Hribolazenje in štruklji

Prehranjevanje, Razna klatenja

Moji starši precej radi hodijo v hribe (sploh mami je čisto zaljubljena vanje), jaz sem pa nad tem početjem malo manj navdušen. No, včeraj so me vendarle prepričali, da sem se jim pridružil. Da je prišlo do tega izrednega dogodka, se je moralo ujeti več dejavnikov. Prvi je bil, da je rekreacija koristna, ampak to velja vedno in samo po sebi ni dovolj. Drugi je bil, da smo šli na Veliki vrh, kamor se ne hodi ravno cel dan. Pri hribolazenju me namreč močno moti, da mi pri dolgi hoji postane dolgčas. Ne nepomembno je bilo tudi, da so mi obljubili odlične štruklje, ki jih strežejo v koči na Kofcah (blizu izhodišča). In navsezadnje sem se moral malo odkupiti za to, da smo se prejšnji teden komaj kaj videli, ker sem skoraj ves čas, kar nisem bil v službi, preživel z Jelko.

Pohod res ni bil napačen: razgibal sem se primerno in štruklji so bili dobri. Menda na Kofcah posebej slovijo po sirovih, imajo pa tudi čokoladne, na kar do zdaj še nisem naletel. Po mojem je najbolj priporočljivo naročiti vsakega po enega. Nazaj grede sem naletel na dva magicaška kolega – precej nenavadno naključje, čeprav malo manj, kot kdaj drugič, ker je bilo na tistem koncu po vsem videzu zbrane pol Slovenije. Nekoliko neprijeten je bil le zadnji del poti v dolino: malo zato, ker me je bolela noga, malo pa zaradi dežja. Kadar me bo pot spet zanesla v hribe, moram s sabo vzeti palice – navzgor se mi sicer zdi, da so bolj v napoto, navzdol bi pa utegnile ublažiti težave z nogo (ki se mi niso pojavile prvič).

Lokalna favna
Lokalna favna v podobi kavke

Lokalna flora
Lokalna flora v obliki kamniške murke (tale nadvse posrečena fotka je mamičino delo)

Oči in jaz blizu vrha
Oči in jaz blizu vrha

Zmagoslavna osvojitev vrha
Zmagoslavna osvojitev vrha (trapasta poza je namerna)

Dopolnilo:
Dopisal sem ime rože na drugi sliki.

Prerelease Coldsnapa

MTG

Zgodil se je včeraj. Kar malo čudno sem se počutil tam, ker nisem skoraj nikogar poznal. Včasih mi je bil na takih tekmovanjih precejšen del sotekmovalcev znan, kar je bilo družabni plati dogodka precej v prid. Seveda sem pa za zdajšnje stanje kriv sam, ker pač na tekmovanja v Ljubljano skoraj ne hodim več.

Ko sem si sestavil kupček, nisem bil ravno navdušen. Imel nisem nobene prave bombe in nobenih posebej navdušujočih sredstev za odstranjevanje bitij. Sicer mi ni manjkalo velikih beštij, pa tudi dva into the northa in dva boreal druida sem imel, ki bi me morala pospešiti, vseeno pa me je skrbelo, da me bo kak hiter kupček s kartami za ustvarjanje tempa pregazil, ker je bila moja krivulja mane obupna.

K sreči so bili strahovi neupravičeni. Kupček je deloval odlično, tako da sem po petih zmagah v zadnji igri remiziral in se uvrstil med prvih osem. Med četrtfinalnim dvobojem sem dobil še nagrado za najbolje uvrščenega amaterja (da se vodita lestvici amaterjev in projev, se do takrat sicer sploh nisem zavedal), ki ni bila od muh: škatla za kupček, v njem pa paketi Devete izdaje v vseh devetih različnih jezikih. Na žalost se je v četrtfinalu moje zmagoslavje končalo, kajti v napeti tretji igri sem čisto po lastni neumnosti izgubil. Za peto do osmo mesto sem si prislužil tri razširitvene pakete Coldsnapa, kar je precej nespektakularno, vendar tekmovanje vseeno štejem za dokaj uspešno.

Tole so vtisi, ki sem si jih uspel ustvariti o Coldsnapu:

  • prevelik poudarek je na bitjih – ne vem, če sem naletel na kak zanimiv permanent, ki ne bi bil bitje ali zemlja;
  • dostopnost snežne mane je v sealedu dobro uravnana – da se dobiti, ni je pa ravno na pretek;
  • sealed ni posebej hiter, kajti če bi bil, bi se moji strahovi o pregazitvi najbrž kdaj vendarle uresničili;
  • recover je (vsaj v limitedu) dokaj uporabna zadeva;
  • za constructed je bolj malo dobrih kart (vse karte moram še preučiti, videl pa nisem kaj dosti uporabnega).

Jelka je šla

Razno

V zadnjih dneh se je zgodilo precej reči, ki si zaslužijo zapis. Popisal jih bom postopoma – začenši z najbolj dramatično.

Včeraj zvečer je Jelka odletela v Makedonijo. Tam bo (predvidoma) devet mesecev kot EVSova prostovoljka ekološko osveščala mladino (nekaj podobnega, kot je počela BeeBee). Glede na to, da jo zanima ekologija, da jo privlači Balkan in da se je pač sama odločila, da bi to rada počela, me po eni strani seveda veseli, da ji je uspelo iti. Žal pa je tu še druga stran, namreč strah zbujajoče dejstvo, da je tričetrt leta skoraj ne bom videl. Kako bom to drugo stran prenašal, bom še videl, ampak fino ne bo (in za Jelko bržkone velja enako).

Razume se, da bom šel kdaj na obisk, vendar imam letos za ta namen na voljo le en teden dopusta. S starši gremo namreč za tri tedne v Južno Afriko, za kar smo letalske karte kupili, še preden sem Jelko sploh spoznal (kaj bi bil storil, če bi jih kupovali kasneje, ne vem, ampak vsekakor bi dilema ne bila prijetna – včeraj recimo se mi je tisti teden zdel nevzdržno kratek). Verjetno jo bom v Makedonijo mahnil še za kak vikend, hudič je le, da je videti, da na Ohrid ni primernih letov (Jelka je nastanjena blizu Ohrida, v Strugi). K sreči bo kdaj tudi Jelka prišla domov, vsaj enkrat jeseni, da zamenja garderobo. S seboj tovoriti poletna in zimska oblačila bi bilo namreč kar malo pretežko – že tako se je komaj izognila doplačilu za prtljago nad 20 kg (ja, Adria malček škrtari).

Black lotus

MTG

Tole sem si omislil:

Black lotus

Koliko je stalo, bom zamolčal, da vsaj nepoznavalci ne bodo vedeli, kakšne nemarne zneske dajem za kose kartona. Z zadovoljstvom naj le poročam, da sem glede na lepo stanje (recimo EX+ – sprednjo stran bi zlahka označil za NM, zadnja ima pa en rob malo poškodovan) in prodajalca (na eBayu ima čez 20.000 feedbacka, tako da mi najbrž ni prodal ponaredka) plačal vsaj kakih 60 USD manj, kot bi bila običajna cena za tako karto. Je pa res, da sem porabil kar precej časa, da sem našel tako ugodno kupčijo.

Ob takelem nakupu se človek vpraša, ali je smiselno dajati celo premoženje za karte in zakaj ljudje take reči počnemo. Odgovor ne prvo vprašanje je po svoje preprost: je, če te veselijo. Poleg tega niso prav slaba naložba – dokler bo magic uspešna igra, bo black lotusu cena kvečjemu rasla, tako da ga bom lahko prodal, če bom kdaj potreboval denar (no, mogoče ne ravno lahko, možno pa bo). Tolažim se lahko tudi s tem, da veliko ljudi denar zapravlja slabše: recimo marsikak kadilec v enem letu za cigarete zapravi več, kot sem jaz odštel za black lotus, kvari si zdravje, pa še pljučnega raka nekega dne ne more prodati. Po drugi strani je pa nakup takele karte predvsem zbirateljska poteza, kajti igral z njo ne bom pogosto, pa še kadar bom, bi v večini primerov lahko namesto prave karte uporabil proxy (nepravo karto, kakršne večina tekmovanj, kjer so karte, kot je black lotus, dovoljene, dopušča). In zakaj ljudje zbiramo? Hja, verjetno predvsem iz užitka v posedovanju, za kar težko rečem, da je kaj posebej vzvišenega. Ko sva se o teh rečeh pogovarjala z Jelko, ki je izrazito nematerialistična, je rekla, da zbirateljstva sploh ne more razumeti in da bi si ona dosti raje od black lotusa privoščila mnogo kav s prijatelji. Kako naj torej zaključim? Da smo si ljudje pač različni in da če drugega ne, je moj konjiček vsaj dokaj neškodljiv.

V Bohinju je lepo

Razna klatenja

To ni ravno presenetljiva ugotovitev, vseeno pa sem do nje prišel šele včeraj, ker pač v Bohinj nikoli nisem zahajal. Verjetno sem sicer tam bil kdaj v otroštvu, ampak se tega ne spomnim, pa pred nedavnim službeno, vendar sem imel takrat kup skrbi in se nisem mogel posvetiti občudovanju narave.

Ta vikend je Jelka v Bohinju imela seminar o EVSovem prostovoljstvu (s tem je povezano tragično dejstvo, da mi jo bo prav kmalu za pol leta ali še dlje popihala v Makedonijo, ampak to bom objokoval kdaj drugič), pa sem jo šel iskat in sva priložnost izkoristila za obhod jezera. Pot je dolga 12 km (vsaj tako se mi zdi): del ob južni obali ni ravno navdušujoč, ker je med potjo in jezerom cesta, je pa oni ob severni toliko bolj všečen. Kajpada sva si privoščila tudi kopanje v jezeru, kar se je izkazalo za srednje travmatično (voda naj bi imela 18 stopinj). Čeravno sva hodila precej zložno in je pot po ravnem, sva bil zvečer kar utrujena. Zasluge ima verjetno pomanjkanje kondicije, čeprav Jelka trdi, da je kriv bohinjski zrak, ki da povzroča lenobnost.

Missent to Bermuda

Razno

To je pisalo na pošiljki, ki sem jo ta teden dobil iz Velike Britanije (in ki je potovala več kot tri tedne, tako da sem bil že pošteno jezen). Saj da se včasih pripeti kaj takega, ni težko razumeti; kar je nekoliko skrb zbujajoče, je le to, da je bil napis odtisnjen s štampiljko. Če se jim splača imeti štampiljko za ta namen, tovrstne pomote očitno ne morejo biti prav redke!