Člankovanje spodletelo

Delo

S člankom, ki sva ga z Vadimom spisala v Kanadi in ki so ga na konferenci AAAI 2006 zavrnili, sva sklenila poizkusiti srečo še na IJCAI 2007. Slab mesec pred rokom za oddajo se je Vadim domislil, da bi članek zastavila nekoliko drugače in da bi pri njem sodelovala še z dvema Islandcema. To sodelovanje se je zdelo kar perspektivno, zato sem se lotil dela. Žal dotično ni teklo prav gladko in do včeraj, ko je bil rok za oddajo, se mi vsi poizkusi niso končali, čeprav sem jih poleg na svojem računalniku poganjal še na štirih dvoprocesorskih v Kanadi. Kljub temu sem svoj del članka napisal in poslal soavtorjem.

No, danes sem pa ugotovil, da Islandca svojega dela nista uspela dokončati pravočasno, tako da članka vendarle nismo oddali. Saj pri poizkusih zanj sem prišel do čisto zanimivih ugotovitev, iz katerih kdaj morda še kaj bo, sem pa v petek brez potrebe tičal v službi do pol desetih zvečer. Sicer je res, da sem v Kanadi članek oddal šele malo pred eno, ampak tam so podobno dolgo delali tudi drugi, pa ni me čakala Jelka, kar je podvig naredilo dosti bolj prebavljiv.

MTG in kombinatorika

MTG

Prejšnji vikend se nas je šest zbralo, da bi igrali sealed. Štirje od nas namreč kanijo ta vikend iti v Gradec na kvalifikacije za pro tour Kobe. Naš cilj je bil, da bi vsak igral z vsakim in da bi bili dvoboji razporejeni tako, da bi vsi ves čas igrali. Izkazalo se je, da tega sploh ni enostavno doseči. Za primer naj dam razpored, ki ne doseže cilja (številke ponazarjajo igralce):

Prvi krog
1 : 6
2 : 5
3 : 4

Drugi krog
1 : 4
2 : 6
3 : 5

Tretji krog
1 : 5
2 : 4
3 : 6

V četrtem krogu parov ni mogoče sestaviti tako, da bi igrali vsi in to z nasprotniki, s katerimi še niso.

Naloga se ne zdi prav zapletena, tako da me je prav jezilo, da mi ni na licu mesta uspelo sestaviti ustreznega razporeda. Doma sem si z zadevo toliko časa belil glavo, da se mi je posrečilo. Želeni razpored se dobi, če se eden od igralcev ne premika, ostalih pet pa se vsak krog krožno prestavi, kot kaže slika:

 

Razpored

 

Kljub temu, da opisani razpored deluje, vseeno nisem povsem zadovoljen. Jezi me namreč, da ne najdem dobre utemeljitve, zakaj deluje, pa tudi zanima me, ali obstajajo še drugi tovrstni razporedi.

Venerina pot

Razna klatenja

Tako se imenuje prireditev, ki se enkrat letno odvija v Škofji Loki in je posvečena srednjeveškim običajom, domačim obrtem ipd. Ime izhaja iz zbirke pesmi Frauendienst (prevod bi bil Služba gospe ali nekaj takega; povezava je le na del zbirke), v kateri vitez in trubadur Ulrich Liechtensteinski opisuje junaško popotovanje, na katerem se je v čast svoji dami preoblečen v Venero dvobojeval z številnimi izzivalci, in ki ga je zaneslo tudi v Škofjo Loko. Žal menda tista dama ni kaj dosti marala zanj.

Letošnja Venerina pot se je zgodila to soboto. Z Jelko sva si jo šla ogledat, vendar je bil ogled žal bolj kratek, med drugim zato, ker sva se ga lotila precej pozno (Jelka je imela namreč naporen petkov večer). Upajmo, da bova drugo leto bolj zgodnja, kajti zadeva se zdi kar zanimiva. Priča sva bila uprizoritvi sojenja čarovnici, na katerem so jo obdolžili delanja toče in drugih nečednosti ter jo pobarali po sokrivkah, nakar so jo mučili, doker ni priznala (in kot sokrivko izdala županovo ženo – bržkone se ji je kaj zamerila). Na koncu so ji oddrobili glavo (no, razklali lubenico). Uprizoritev je bila sicer nekoliko nerodna, ampak vseeno kar malo srhljiva. Poleg tega sva videla tudi precej ljudi v srednjeveških nošah, nekaj razstavljenega orožja in kopico stojnic z izdelki domače obrti.

Jezdeca
Konjenika

Čarovnica
Čarovnico privedejo pred sodišče

Bojeviti jaz
Bojeviti jaz

Vprašanje, ki se mi je ob obisku zastavilo, je, kdo so ljudje, ki so na prireditvi nastopali. Ugotovil sem, da se pri nas najde več društev ljubiteljev srednjega veka: na Venerini poti so se pojavili društvo Lovrenc, Vitezi Divje Loke (sekcija slovenskega Tolkienovega društva Gil-Galad) in Druščina zlate ostroge. Poigraval sem se že z mislijo, da bi se tudi sam začel ukvarjati s čim takim, vendar zaradi pomanjkanja časa (in malo zaradi moje asocialnosti) iz zadeve bržkone nikoli ne bo nič. Če slučajno bo, boste pa izvedeli.

V Južno Afriko se ne pride kar tako

Glavne počitnice

Letos poleti smo namreč namenjeni tja, pa so se njihovi birokrati odločili, da nam bodo podvig malce otežili. V ta namen obstaja zelo prikladen pripomoček, ki se imenuje vizum in ga uporablja mnogo držav. Vendar je pri večini to le manjša nadloga, v rokah južnoafriških birokratov pa čisto resna nevšečnost. Da ga dobiš, moraš izpolniti štiristranski obrazec, ki mu je treba priložiti sliko, dokazila o kupljenih letalskih vozovnicah in rezerviranih hotelskih sobah, potrdilo o zaposlitvi in potrdilo o stanju na tekočem računu. Predvsem slednje je zgled nesmiselnosti (glede na to, da se stanje spreminja iz dneva v dan), njegova pridobitev pa zgodba zase, ki v mojem primeru vključuje eno sporočilo prek Klika, več e-pisem, en telefonski klic, en faks in en obisk banke (saj mogoče bi zadoščal samo obisk banke, ampak jaz v banko res ne maram hoditi, če ni neizogibno nujno – kar tule ne bi smelo biti, glede na to, da poznamo pošto).

Turško zlato

Razno

Ko sem se oni dan peljal k Jelki, sem nekje blizu Medvod ob cesti zapazil avto z dvignjenim pokrovom motorja, ob njem pa možaka, ki mi je besno mahal. Ustavil sem in odprl okno, nakar mi je mahajoči možak v zelo polomljeni slovenščini povedal, da je Turek, da potrebuje bencin in da mi zanj da zlato verižico (ali nekaj podobnega – kot rečeno, je bila njegova slovenščina zelo polomljena). Odklonil sem in se odpeljal dalje. Saj možno je, da je bil človek res v stiski in da sem imel priložnost narediti dober posel, ampak prav verjetno se mi to ne zdi. Nič pa ne dvomim, da je našel kako drugo žrtev – konec koncev ljudje nasedejo celo vdovam ubitih nigerijskih generalov, ki potrebujejo pomoč pri tihotapljenju milijonov iz države.

Žuranje z Ivanom

Razno

… pri čemer je Ivan moj mentor za doktorat, žuranje pa praznovanje njegovega 60. rojstnega dneva, ki se je dogajalo ta vikend. Sem bil nekoliko presenečen (in počaščen), da me je povabil – očitno sem pri njem dobro zapisan, kajti samo mentorstvo za povabilo po vsem videzu ni bilo dovolj, glede na to, da sodelavec, ki mu je Ivan prav tako mentor, ni bil povabljen (kaj si o tem misli dotični sodelavec – ali kaj bi si mislil, če bi vedel, je kajpada druga reč). Kljub temu se mi ni preveč ljubilo iti, ker sem imel tisti dan že tekmovanje iz magica in ker pač zabav nimam posebej rad, ampak sem sklenil potrpeti in se za en večer odreči svoji asocialnosti.

No, večer se je izkazal za kar prijetnega: malo smo poklepetali z mladino iz Ivanovega laboratorija ter zelo dobro in obilno jedli. Po vsem videzu so imeli več žurerske žilice starejši gostje. Tako so enkrat za mizo, kjer je sedel Ivan, začeli vztrajno prepevati “Ivan, stara kljuka, pit’ se ga ne upa, mi pa ponavadi pijemo ga radi.” Ja, slednje je bilo dokaj očitno. Ivan, ki mu pretirano praznjenje kozarcev očitno ni najbolj dišalo, jo je popihal k naši mizi, kjer smo dajali prednost brezalkoholnim pijačam (no, vsaj tisti, ki smo takrat še bili za njo – nekaj jih je namreč za šankom gledalo nogomet).

Magicaški polom

MTG

Včeraj sem se spet udeležil tekomvanja za kranjsko magicaško ligo v vintagu in legacyju. Rezultat je bil zanič: ena zmaga, en neodločen rezultat, trije porazi. Mojemu ratingu to ne bo dobro delo.

Igral sem tole, edina razlika je bila, da sem en forest zamenjal s četrtimi swords to plowshares. Dodatni swords vsekakor niso bili odveč, pa tudi z eno zemljo manj sem čisto dobro shajal, vendar bi tista zemlja morala biti windswept heath, ker se mi je nekajkrat zgodilo, da s sakura-tribe elderjem ali fetchlandom nisem imel česa poiskati.

Moja izbira kupčka je bila katastrofalna. Eden od razlogov je bil gotovo, da sem naletel na dva komba: salvager game in aluren (povezavi nista točno do kupčkov, proti kakršnima sem igral). Proti vsakemu sem sicer sideboardal šest kart: proti obema tri pithing needle, proti prvemu še dva tormod’s crypta in en phyrexian furnace, proti drugemu pa še dva red elemental blasta in en pyroblast. Žal je bilo to premalo, kajti moj kupček za zmago rabi veliko časa, tako da si nasprotnik, tudi če ga uspem začasno ustaviti, utegne opomoči. Vsekakor bi bili potrebni vsaj še en needle, še en crypt ali furnace in še en pyroblast. Moj tretji poraz je bil proti thresholdu, težave sem imel pa tudi z deadguy alom. Proti slednjemu se je compost v sideboardu izkazal za neučinkovitega, bi pa proti obema potreboval kaj za možično pobijanje bitij.

Poleg nemoči proti kombu svojemu kupčku lahko očitam še troje. 1. Če ne zmaga prvo igro, je moč upati kvečjemu na izenačenje, ker za tri igre skoraj nikoli ni časa. 2. Težave mu povzročajo tormod’s crypti, withered wretchi in podobna krama, ki jo ljudje igrajo zaradi priljubljenega thresholda. V kakšni drugačni metaigri bi bil najbrž boljša izbira. 3. Zanaša se na kombinacijo dvojega: zemelj, ki se ciklajo, ter ligtning rifta, astral slida in life from the loama. To pomeni, da se utegne pripetiti, da človek vleče eno, drugega pa ne. Če vleče ciklajoče se zemlje, še gre, ker se lahko pricikla do ostalega, če jih ne, je pa v težavah. Jaz sem nekajkrat bil.

Spet v spopad z Zelinko in sinovi

Tehnika

Pred časom sem dotični ustanovi v popravilo nesel prenosnik. Od štirih napak so uspeli videti samo eno, pa še te niso popravili. No, zdaj, ko prenosnik ni več moj glavni službeni računalnik in ga lahko dlje časa pogrešam, sem se spet spravil nadnje.

Danes zjutraj sem prišel tja in možakar, ki me je sprejel, je zatrdil, da itak že vedo, kaj je s prenosnikom narobe, in da ni treba nič razlagati. Glede na to, da to védenje prejšnjič ni dosti zaleglo, sem vztrajal, da jim napake hočem pokazati, sicer se bodo spet izgovarjali, da njim vse dela. To mu ni bilo najbolj všeč, ampak na koncu je pač moral pristati.

Tako računalnik prižgem, baterija je 100 % polna, nakar se po slabih 10 minutah računalnik brez opozorila ugasne. Ko ga ponovno prižgem, je baterija skoraj prazna. Serviser (ali karkoli že je) prizna, da to ni normalno. Prva zmaga! Naslednji korak je pečenje CDja. Med postopkom se računalnika ne dotikam, na koncu pa vendarle Nero izjavi, da se je petkrat izognil buffer underrunu. CDja sicer ni uničil, ampak tudi do buffer underrunov ne bi smelo prihajati in včasih tudi ni. Še ena zmaga! Težave s slabim stikom z diskom so pa itak izginile – verjetno je do njih prihajalo v Kanadi zaradi pogostega prenašanja in temperaturnih razlik.

Bomo videli, če bo nazornost moje demonstracije Zelinko prepričala, da bodo res kaj ukrenili. Nekako se ne morem znebiti občutka, da se stvari ne bodo iztekle čisto po mojih željah.