Naneslo je, da moram spet delati z Lunuxom, namreč poganjati pajka (program, ki preiskuje splet in sistematično doljemlje strani – tipično jih uporabljajo spletni iskalniki) Combine. No, pa razlog za moje delo z Linuxom za današnjo zgodbo niti ni pomemben. Pomembno je, da sem priden, upoštevam načela varnega dela in ne delam stalno kot root (uporabnik z vsemi pravicami).

Prejšnji teden enkrat sem moral zazipati imenik /etc/combine. Najprej sem pogledal, če morda Konqueror (nekaj podobnega Windows Explorerju) ponuja kak uporabniku prijazen način za to opravilo. In res, z zadovoljstvom sem ugotovil, da ga. Je pa moje zadovoljstvo hitro splahnelo, ko se je ta način izkazal za nedelujočega (in za povrh ni postregel s kakim informativnim obvestilom o razlogih za nedelovanje). No, ker sem bistre glave, se mi je posvetilo, da navadni uporabniki nimajo pravice do pisanja v imenik, kamor je Konqueror arhiv skušal zapisati. Žal mi je ta ugotovitev pomagala bore malo, kajti mesta, kamor naj bi se arhiv zapisal, ni mogoče izbirati. Na tej točki bi bil moral odpreti terminal in kot root bodisi pognati Konqueror ali pa navadnemu uporabniku (začasno) dovoliti pisanje v imenik /etc. A kako storiti prvo, nisem vedel, drugo se mi je pa zdelo neelegantno.

Zato sem se odločil, da se bom zipanja lotil kar iz ukazne vrstice. Saj prav težavno to vendar ne more biti! Hitro sem si ogledal, kako deluje Gzip, in ugotovil, da bi stikalo -r moralo zazipati cel imenik. Pognal sem ga in nato začel iskati, kam mi je imenik zazipal. Kmalu sem opazil, da je bedasti program zazipal vsako datoteko posebej (in izvirnike za povrh celo pobrisal). Aaaa! Znatno vsoto si upam staviti, da je primerov, ko si uporabnik želi zazipati cel imenik v eno datoteko, mnogo več od onih, ko si želi zazipati vsako datoteko v imeniku posebej. Zakaj za vraga potlej Gzip počne drugo? No, k sreči sem datoteke uspešno odzipal. Ob tem sem se spomnil, da občasno videvam datoteke s končnico .tar.gz. Seveda: imenik je treba v eno datoteko zapakirati s Tarom in nato to datoteko zazipati z Gzipom. Nerodno, ampak kaj hočem, Linux je pač tak. Vrag je le, da mi Tara ni uspelo pripraviti do tega, da bi naredil, kar sem hotel. Saj priznam, prav dolgo se z njim nisem trudil, ker sem bil do takrat vseh kolobocij že precej sit.

Na koncu sem cel imenik skopiral nekam, kjer sem tudi kot navaden uporabnik imel pravice do pisanja, in ga zazipal iz Konquerorja. Vsaj ena korist je od vsega skupaj bila, namreč da sem sodelavko na poti iz službe zabaval s svojimi prigodami. Pa mogoče tudi kakega bralca bloga.

Ja, to je menda bolj pravi izraz za šumnike. Na forumih, v e-pismih, v pogovorih po Messengerju in še kje se kar ne morem navaditi, da bi jih pisal, čeprav si že nekaj časa govorim, da so dandanes te zadeve urejeno dovolj dobro, da šumevcev ni več treba nadomeščati s sičniki. No, potlej si pa na novi računalnik namestim MSN Messenger (prej sem vztrajal pri Windows Messengerju, ki nudi več ali manj vse, kar rabim, zdaj sem se pa vendarle odločil, da si ogledam, kaj ponuja MSN Messenger) in ta mi zatrjuje, da bom imel z Windows Live Messengerjem beta še veè zabave. Če me že posiljujete z reklamami, jih vsaj napišite pravilno!

V službi so mi naklonili nov računalnik – stacionarni. Do zdaj sem imel namreč samo prenosnik, kar je po eni strani fino, ker ni treba vzdrževati dveh računalnikov, po drugi pa slabo, ker ko se kaj zalomi (kar se mi je v zadnjem času zgodilo kar nekajkrat), ne moreš ničesar ukreniti sam. To pomeni, da mora prenosnik na servis, kar nikoli ne gre hitro, jaz sem pa težko dlje časa brez računalnika.

Računalnik premore procesor Pentium D 820 (torej 2,8 MHz dvojednik), 1 GiB RAMa in solidne ostale dele. Z njim sem zadovoljen, edino RAMa bi morda prišlo prav 2 GiB, ampak ker sem si ceno (skoraj uspešno) prizadeval obdržati pod 200.000 SIT, kar nam je šef postavil kot mejo, si ga pač nisem izbral toliko. Izkazalo se je, da bi se mi čisto dobro obneslo, če bi bil pohlepen in mejo (bolj) presegel, ampak zdaj je, kar je. Če mi bo RAMa kdaj resno primanjkovalo, se bo že dokupil.

Na nov računalnik je kajpada traba namestiti kup softvera in po svoje je to čisto fino: nikjer ni ostankov raznih prejšnjih različic, registry ni poln navlake, vse krasno dela. Poleg tega izkoristim priložnost, da si omislim nove različice vseh programov, ki jih uporabljam. Novi Delphi je denimo videti zelo kul, sploh ker sem do zdaj uporabljal že malo priletno različico 7. Nekaj je kajpada tudi razočaranj – recimo Paint Shop Pro X ima še vedno zoprnega hrošča, ki ga je imela že prejšnja različica in na katerega sem takrat avtorje celo opozoril.

Je pa to nameščanje softvera po svoje tudi en velik dolgčas: miljavžentkrat je treba klikniti ‘next’, goro nastavitev je treba spraviti v stanje, kakršnega sem navajen … Verjetno najbolj moreč del je pa nameščanje predvajalnikov večpredstavnih vsebin. Te sicer v službi bolj malo uporabljam, sem in tja pa vendarle pridejo prav (resnici na ljubo predvsem za neslužbene potrebe, ampak če dobiš kako kozlarijo po e-pošti, jo je pač treba pogledati). Kar je moreče, je to, da imajo množice vrst datotek, ki jih ti predvajalniki znajo predvajati, neničelen presek, jaz sem pa tak picajzlast človek, ki hoče, da vsako vrsto datotek predvaja prav tisti program, ki sem si ga izbral, in ne tisti, ki sem ga namestil zadnjega. To pomeni, da moram pri namestitvi npr. Quicktima ugotoviti, katere vrste datotek že zna predvajati Winamp, in Quicktimu preprečiti, da bi se razglasil za privzeti predvajalnik zanje. Tu moram pohvaliti Real Player, ki pri namestitvi pokaže, kateri predvajalniki so trenutno prirejeni katerim vrstam datotek. Še bolj bi pa pohvalil Windows, če bi imeli to na kak praktičen način rešeno na nivoju operacijskega sistema, pa žal nimajo (čeprav nekaj se trudijo). Bomo videli, če bo Vista prinesla kako izboljšavo.

Danes sem od Alldee dobil en primerek spama, zato sem šel raziskat, kaj točno naša zakonodaja pravi o tej nadlogi. Ugotovil sem, da jo obravnavata Zakon o varstvu potrošnikov in Zakon o elektronskih komunikacijah, da pa se žal ne ujemata povsem.

Prvi pravi:
(1) Podjetje lahko uporablja sistem klicev brez posredovanja človeka, faksimile napravo in elektronsko pošto samo z vnaprejšnjim soglasjem posameznega potrošnika, ki mu je sporočilo namenjeno.
(4) Če potrošnik pri kateremkoli stiku, vzpostavljenim s sredstvom za komunikacijo, ki omogoča osebna sporočila, izjavi, da ne želi več prejemati sporočil na takšen način, mu podjetje ne sme več pošiljati nobenih sporočil, ki so namenjena sklenitvi pogodbe za dobavo kateregakoli blaga ali katerekoli storitve.

Drugi je podoben, le druga točka ga nekoliko omili:
(1) Uporaba samodejnih klicnih sistemov za opravljanje klicev na naročnikovo telefonsko številko brez človekovega posredovanja (klicni avtomati), faksimilnih naprav ali elektronske pošte za namene neposrednega trženja je dovoljena samo, če naročnik predhodno soglaša s tem.
(2) Ne glede na določbe prejšnjega odstavka lahko fizična ali pravna oseba, ki od kupca svojih izdelkov ali storitev pridobi njegov elektronski naslov za elektronsko pošto, ta naslov uporablja za neposredno trženje svojih podobnih izdelkov ali storitev, vendar mora kupcu dati možnost, da kadarkoli na brezplačen in enostaven način zavrne takšno uporabo njegovega elektronskega naslova.
(3) Uporaba drugačnih sredstev za neposredno trženje s pomočjo elektronskih komunikacij kot so določena v prejšnjih dveh odstavkih tega člena, je dovoljena le s soglasjem naročnika.
(4) Elektronske pošte za potrebe neposrednega trženja s skrito ali prikrito identiteto pošiljatelja, v imenu katerega se sporočilo pošilja, ali brez veljavnega naslova, na katerega lahko prejemnik pošlje zahtevo za prekinitev takega neposrednega trženja, ni dovoljeno pošiljati.

Kateri velja, mi ni jasno, zato sem poslal e-pismo tržnemu inšpektoratu. Če bom dobil kak odgovor, bom poročal. Od Alldeinega spama sem se pa samo odjavil, glede na to, da spada pod drugo točko Zakona o elektronskih komunikacijah.