Ni ravno glasbena, je pa želja, ki jo bom danes uslišal. Pred časom sem obljubljal, da bom v blogu manj nergal. Potlej sem pa oni dan govoril z znancem, ki je rekel, da se nerganje pravzaprav čisto fino bere in da se je še prav posebej zabaval ob mojih zapisih o Zelinki in sinovih. No, ker epiloga svojega trnovega pota še nisem objavil, ga bom danes. Zgodil se je že pred precej časa, tako da je moja jeza v dobršnji meri splahnela (pa tudi malo manj silovita je bila kot ob prvih dveh srečanjih z malopridneži), ampak se bom potrudil, da bo vseeno primerno doživet.
Zvesti bralci že vedo, da se ob takilih priložnostih nad Zelinko kliče kaka bolezen. Ker je njihov zadnji greh nekoliko manjši od prejšnjih dveh, naj bo tokrat manj smrtonosna: denimo griža. Od štirih težav, ki sem jih s prenosnikom imel, so v prvih dveh poizkusih uspeli odpraviti eno, za še eno (slab stik z diskom) pa zaradi nerednega pojavljanja itak nisem imel posebnega upanja, da jo kdaj bodo. Zaradi tega sem se pri tretjem obisku osredotočil na preostali dve: slabo delujoč pekač CDjev in bluetooth. Za pekač so po moji demonstraciji priznali, da res ne dela dobro, in obljubili zamenjavo. Za bluetooth so pa lopovi vztrajali, da ga nisi dolžni popraviti v okviru garancije, ker naj bi bil okvaro zakrivil sam (s tem, da sem namestil nadgradnjo, ki mi jo je ponudil proizvajalec prenosnika). Zato smo se zmenili, da ga bodo preprosto odklopili, da ne bo povzročal nadležih obvestil o napaki – uporabljal ga itak nisem skoraj nikoli.
Ko sem prenosnik dobil s servisa, sta bili obe težavi res odpravljeni. A kot je bralec lahko razbral iz uvoda, seveda vse ni bilo prav (hm, konec koncev govorimo o Zelinki). Pekač sicer deluje brezhibno in namesto zgolj CDjev zna peči tudi DVDje, vendar ni model namenjen mojemu prenosniku, tako da se ohišju ne prilega niti približno – vse skupaj je videti jako zanikrno. Bluetooth pa tudi ne dela več zgage, a obenem ne deluje lučka, ki oznanja vklopljenost brezžične mrežne kartice (vklaplja se skupaj z bluetoothom). Seveda bi se nad obojim lahko pritožil, ampak kratko malo nisem imel več volje. Poleg tega bi se lahko zgodilo, da bi mi pekač zamenjali s takim, ki zna peči le CDje, za lučko bi pa skoraj zanesljivo rekli, da se ne da popraviti (in mogoče se enostavno celo res ne da). Zdaj samo upam, da z Zelinko ne bom imel nikoli nič več opraviti, a glede na zoprne omejitve, ki jih imamo kot javni zavod pri nakupu opreme in glede na spretnost Zelinke pri dajanju ponudb za dotično opremo se kaj lahko zgodi, da mi bodo še kdaj žrli živce. No, in seveda se mi utegne še kdaj pokvariti prenosnik – glede na dosedanje izkušnje je to celo verjetno.
3 thoughts on “Glasbena želja”