Ta mesec se obeta precej legacyja, med drugim zato, ker so se Wizardi odločili, da bodo letos v vseh državah priredili (no, pravzaprav namignili domorodcem, naj priredijo, in primaknili dokaj bogate nagrade) legacy championshipe. Odločitev nadvse odobravam, sploh po uspehu na lanskem vintage championshipu (čeprav sem imel takrat kajpada boljše možnosti, ker imam v vintagu pred slovenskimi nasprotniki bistveno večjo prednost pri založenosti s kartami kot v legacyju).

V nedeljo so tekmovanje v legacyju organizirali Mariborčani. Z gorenjskega konca se nas je v štajersko prestolnico odpravila družbica osmih. Po poti smo imeli par postankov in malo smo se izgubili, tako da smo na koncu na prizorišče prispeli z malone uro zamude. A ker smo bili skoraj polovica vseh tekmovalcev, bi brez nas pač težko začeli. Tekmovanje se je odvijalo v prostorih nečesa, kar naj bi postalo trgovina z igrami – upam, da jim bo uspelo, kajti kraj je simpatičen.

Glede na to, da mi je bilo rečeno, da se v Mariboru kombo ne igra dosti, sem sklenil poizkusiti srečo z survival advantagom (podobnim temule, le da brez burning wishev). Proti kurjavi, črni štihanciji in ne najbolj standardnemu rifterju se je obnesel prav zadovoljivo, namlatil pa sem celo Martina z iggy popom (proti kateremu bi bil pravzaprav moral izgubiti, ampak sem imel pač srečo – čeprav je konec koncev res, da je ena od odlik survival advantaga konsistentnost, kar za kombo načeloma ne velja). Tako sem se prebil do polfinala, kjer sem izgubil proti Juretu, končnemu zmagovalcu, ki je takisto igral survival advantage.

Jure me je premagal že v švicarskem delu tekmovanja. Rekel bi, da sem takrat izgubil zato, ker je imel od mene več sreče: eno igro je potegnil survival of the fittest, jaz pa ne, eno je imel pa izjemno hiter začetek, medtem ko je meni primanjkovalo mane (čeprav sem survival imel in bi bil zato verjetno zmagal, če bi bila igra trajala malo dlje). V polfinalnem dvoboju je v prvi igri Jure survival potegnil nekaj potez pred mano, ampak se mi zdi, da bi ga bil vseeno lahko porazil, če bi bil igral bolje. V drugi igri sva oba imela na mizi survival, oba sva igrala slabo, ampak ker sem jaz igral malo manj slabo, sem zmagal (je pa treba reči, da je zrcalna igra, v kateri imata oba igralce survival, skrajno težavna). Tretjo igro je spet odločila sreča: Jure je survival imel, jaz pa ne in v takih primerih ni mogoče veliko storiti.

Drugi kupček, proti kateremu se mi je zataknilo v švicarskem delu tekmovanja, je bil modro-zeleni madness (z izjemno nadležnimi ninjami of the deep hours), za katerega se mi zdi, da mi dela težave ne glede na to, kaj igram. Verjetno pač zato, ker je dober, čeprav mi osebno nekako ne ugaja. No, pa priznati moram, da je bilo tokrat za težave zaslužnih tudi nekaj neumnosti, ki sem jih zagrešil.

Mislim, da je v metaigrah z malo komba (kakršna slovenska navadno je) survival advantage solidna izbira (navsezadnje o tem priče tudi njegova zmaga v Mariboru), poleg tega pa so mi bili kupčki s survivalom vedno všeč. Vseeno pa nisem prepričan, če se bom še odločil zanj, ker je občutek nemoči, ko ti nasproti sedi igralec s kombom, zelo neprijeten. Če se bom, pa moram najti kako učinkovito orožje za zrcalne igre. In seveda bi bilo v vsakem primeru koristno bolje igrati.

Kot napovedano, sem jo v soboto mahnil v Kranj na preview nove izdaje magica. Kranjska tekmovanja so praviloma prijetna in tole ni bilo izjema. Pomagalo je pa seveda tudi, da mi je odlično šlo.

Ko sem dobil karte, so se mi zdele spodobne, a ne ravno navdušujoče. Sestavil sem si modro-rdeč kupček, ki je vseboval veliko kurjave, enega timeshiftanega (ponatisnjenega iz starejše izdaje s staro sliko in starim formatom karte) prodigal sorcererja in enega fledgling mawcorja (ki prav tako naokoli deli po eno poškodbo) ter stuffy doll, ki se je izkazala za neznansko nadležno (za nasprotnike seveda). Glavni težavi kupčka sta se mi zdeli počasnost in pomanjkanje pravih bomb, takih, ki po hitrem postopku zagotovijo zmago (recimo česa Akrominega kova).

No, na koncu sem se med prvih osem uvrstil neporažen (ne samo da nisem nobenega dvoboja izgubil, vse sem zmagal 2-0). Očitno ne znam ocenjevati kakovosti kupčkov, kajti nekaj podobnega se mi je zgodilo na prereleasih Coldsnapa in Guildpacta (zadnjih dveh, ki sem se jih udeležil). No, itak je bolj važno, da jih spodobno sestavljam in da ne igram preslabo. Prvih osem se nas je za končno zmago pomerilo v booster draftu, za kar smo lahko uporabili kar nagradne boosterje, tako da doplačilo ni bilo potrebno (prebrisana poteza to z boosterji – odobravam). Na žalost draftam precej slabo, tako da sem končal z bolj žalostnim kupčkom. V četrtfinalu sem sicer zmagal, ampak bržkone zato, ker je imel moj nasprotnik hude težave z mano, v polfinalu je bilo pa veselja konec.

Za limited se mi Time Spiral zdi prav soliden: bitja s flashem boje naredijo vznemirljive, bitij s shadowom ni preveč (ali pa je načinov za njihovo odstranjevanje dovolj) in suspend je spretno odmerjen. Navdušil me ni edino split second, ker zmanjša število možnosti, kar načeloma ni dobro. Koliko je izdaja uporabna v constructedu, še nisem raziskal, ampak domnevam, da za igralce standarda precej, ker so timeshiftane karte v povprečju dokaj dobre, zame pa manj, ker igram predvsem starejše formate, kjer so na voljo že izvirne različice teh kart. Zanimivo bo tudi opazovati, kako bodo timeshiftane karte vplivale na cene izvirnikov.

Vikend št. 1

V soboto grem igrat magic, natančneje na preview (ali kakorkoli se že reče tekmovanju, ki se zgodi ob prihodu nove izdaje en teden po prereleasu) Time Spirala. Magica nisem igral že kaka dva meseca (in prav toliko časa nisem videl večine magicaških kolegov), Time Spiral se zdi precej zanimiva izdaja, previewi so prijetno sproščena tekmovanja, pa še v Kranju se dogaja, kamor grem igrat raje kot v Ljubljano. Skratka, odlično.

Za nedeljo smo pa zmenjeni za dungeons in dragons, kar je vedno prijetno, sploh ker sem ga zadnje čase tudi zelo malo igral (razen pred tremi tedni že od aprila ne).

Vikend št. 2

Jelka oznani, da pride za kak teden pogledat v domovino (nekoliko prej, kot je načrtovala). Utemeljevanje, zakaj je Jelkin prihod skrajno zaželen dogodek, je odveč.

In kje je težava? Hja, oboje se bo zgodilo naslednji vikend. Če človeka doleti kaj slabega, lahko vsaj pošteno benti, tule je pa pritoževanje nekako neupravičeno. Skratka, čaka me odličen vikend, samo koncentracija odličnosti bo hudo velika.

In če se je kdo slučajno vprašal, zakaj je popis južnoafriških prigod zastal: za to je treba čas, ki mi ga ta teden hudo primanjkuje (prihodnji teden ga pa najbrž tudi ne bom imel nič več).

Dopolnilo:
No, dungeons and dragons je odpovedan – ne samo da imam zadržke jaz, še enemu udeležencu je služba prekrižala načrte.

Včeraj se je zgodilo predzadnje tekmovanje za kranjsko magicaško ligo v vintagu in legacyju (verjetno zame kar zadnje, ker me avgusta ne bo skoraj nič doma). Glede na svoje uspehe s petbarvnim staxom sem tokrat poizkusil srečo še z enobarvnim uba staxom (podobnim temule, le da sem igral tangle wire namesto jester’s capov). Uspeh je izostal (dva poraza in ena neodločena igra) – očitno mi Fortuna na ligi ni naklonjena, kajti z domala enakim kupčkom sem v četrtek na pripravljalnem FNMju zmagal.

O (enobarvnem) uba staxu sem ugotovil tole:

• od petbarvnega je šibkejši, ker kratko malo vsebuje manj močne karte (manjkajo mu tinker, ancestral recall, balance in morda še kaj);
• od petbarvnega teže najde prave karte ob pravem času, ker ne igra tutorjev;
• uba mask je močno orožje, predvsem proti kontrolam (v kombinaciji z bazaarjem of baghdad je pa sploh prav svinjski), vendar na začetku, ko je stax najbolj ranljiv, nima večjega vpliva na igro;
• od petbarvnega ima malenkost manjše težave z mano.

Zaključek je, da je petbarvni stax boljši, razen morda v metaigrah polnih kontrole (kar slovenska ni). Sicer bi se do tega zaključka dalo priti tudi čisto teoretično, ampak najbolj zanesljiva metoda je vendarle preizkus v praksi.

Zaradi udeležbe na le štirih tekmovanjih, ne najboljši izbiri kupčkov in pomanjkanju vaje se letos na ligi nisem kaj prida odrezal. Upam, da se bo liga zgodila tudi prihodnje leto in da bom imel takrat več uspeha.

Zgodil se je včeraj. Kar malo čudno sem se počutil tam, ker nisem skoraj nikogar poznal. Včasih mi je bil na takih tekmovanjih precejšen del sotekmovalcev znan, kar je bilo družabni plati dogodka precej v prid. Seveda sem pa za zdajšnje stanje kriv sam, ker pač na tekmovanja v Ljubljano skoraj ne hodim več.

Ko sem si sestavil kupček, nisem bil ravno navdušen. Imel nisem nobene prave bombe in nobenih posebej navdušujočih sredstev za odstranjevanje bitij. Sicer mi ni manjkalo velikih beštij, pa tudi dva into the northa in dva boreal druida sem imel, ki bi me morala pospešiti, vseeno pa me je skrbelo, da me bo kak hiter kupček s kartami za ustvarjanje tempa pregazil, ker je bila moja krivulja mane obupna.

K sreči so bili strahovi neupravičeni. Kupček je deloval odlično, tako da sem po petih zmagah v zadnji igri remiziral in se uvrstil med prvih osem. Med četrtfinalnim dvobojem sem dobil še nagrado za najbolje uvrščenega amaterja (da se vodita lestvici amaterjev in projev, se do takrat sicer sploh nisem zavedal), ki ni bila od muh: škatla za kupček, v njem pa paketi Devete izdaje v vseh devetih različnih jezikih. Na žalost se je v četrtfinalu moje zmagoslavje končalo, kajti v napeti tretji igri sem čisto po lastni neumnosti izgubil. Za peto do osmo mesto sem si prislužil tri razširitvene pakete Coldsnapa, kar je precej nespektakularno, vendar tekmovanje vseeno štejem za dokaj uspešno.

Tole so vtisi, ki sem si jih uspel ustvariti o Coldsnapu:

• prevelik poudarek je na bitjih – ne vem, če sem naletel na kak zanimiv permanent, ki ne bi bil bitje ali zemlja;
• dostopnost snežne mane je v sealedu dobro uravnana – da se dobiti, ni je pa ravno na pretek;
• sealed ni posebej hiter, kajti če bi bil, bi se moji strahovi o pregazitvi najbrž kdaj vendarle uresničili;
• recover je (vsaj v limitedu) dokaj uporabna zadeva;
• za constructed je bolj malo dobrih kart (vse karte moram še preučiti, videl pa nisem kaj dosti uporabnega).

Tole sem si omislil:

Koliko je stalo, bom zamolčal, da vsaj nepoznavalci ne bodo vedeli, kakšne nemarne zneske dajem za kose kartona. Z zadovoljstvom naj le poročam, da sem glede na lepo stanje (recimo EX+ – sprednjo stran bi zlahka označil za NM, zadnja ima pa en rob malo poškodovan) in prodajalca (na eBayu ima čez 20.000 feedbacka, tako da mi najbrž ni prodal ponaredka) plačal vsaj kakih 60 USD manj, kot bi bila običajna cena za tako karto. Je pa res, da sem porabil kar precej časa, da sem našel tako ugodno kupčijo.

Ob takelem nakupu se človek vpraša, ali je smiselno dajati celo premoženje za karte in zakaj ljudje take reči počnemo. Odgovor ne prvo vprašanje je po svoje preprost: je, če te veselijo. Poleg tega niso prav slaba naložba – dokler bo magic uspešna igra, bo black lotusu cena kvečjemu rasla, tako da ga bom lahko prodal, če bom kdaj potreboval denar (no, mogoče ne ravno lahko, možno pa bo). Tolažim se lahko tudi s tem, da veliko ljudi denar zapravlja slabše: recimo marsikak kadilec v enem letu za cigarete zapravi več, kot sem jaz odštel za black lotus, kvari si zdravje, pa še pljučnega raka nekega dne ne more prodati. Po drugi strani je pa nakup takele karte predvsem zbirateljska poteza, kajti igral z njo ne bom pogosto, pa še kadar bom, bi v večini primerov lahko namesto prave karte uporabil proxy (nepravo karto, kakršne večina tekmovanj, kjer so karte, kot je black lotus, dovoljene, dopušča). In zakaj ljudje zbiramo? Hja, verjetno predvsem iz užitka v posedovanju, za kar težko rečem, da je kaj posebej vzvišenega. Ko sva se o teh rečeh pogovarjala z Jelko, ki je izrazito nematerialistična, je rekla, da zbirateljstva sploh ne more razumeti in da bi si ona dosti raje od black lotusa privoščila mnogo kav s prijatelji. Kako naj torej zaključim? Da smo si ljudje pač različni in da če drugega ne, je moj konjiček vsaj dokaj neškodljiv.

Prejšnji vikend se nas je šest zbralo, da bi igrali sealed. Štirje od nas namreč kanijo ta vikend iti v Gradec na kvalifikacije za pro tour Kobe. Naš cilj je bil, da bi vsak igral z vsakim in da bi bili dvoboji razporejeni tako, da bi vsi ves čas igrali. Izkazalo se je, da tega sploh ni enostavno doseči. Za primer naj dam razpored, ki ne doseže cilja (številke ponazarjajo igralce):

Prvi krog
1 : 6
2 : 5
3 : 4

Drugi krog
1 : 4
2 : 6
3 : 5

Tretji krog
1 : 5
2 : 4
3 : 6

V četrtem krogu parov ni mogoče sestaviti tako, da bi igrali vsi in to z nasprotniki, s katerimi še niso.

Naloga se ne zdi prav zapletena, tako da me je prav jezilo, da mi ni na licu mesta uspelo sestaviti ustreznega razporeda. Doma sem si z zadevo toliko časa belil glavo, da se mi je posrečilo. Želeni razpored se dobi, če se eden od igralcev ne premika, ostalih pet pa se vsak krog krožno prestavi, kot kaže slika:

Kljub temu, da opisani razpored deluje, vseeno nisem povsem zadovoljen. Jezi me namreč, da ne najdem dobre utemeljitve, zakaj deluje, pa tudi zanima me, ali obstajajo še drugi tovrstni razporedi.

Včeraj sem se spet udeležil tekomvanja za kranjsko magicaško ligo v vintagu in legacyju. Rezultat je bil zanič: ena zmaga, en neodločen rezultat, trije porazi. Mojemu ratingu to ne bo dobro delo.

Igral sem tole, edina razlika je bila, da sem en forest zamenjal s četrtimi swords to plowshares. Dodatni swords vsekakor niso bili odveč, pa tudi z eno zemljo manj sem čisto dobro shajal, vendar bi tista zemlja morala biti windswept heath, ker se mi je nekajkrat zgodilo, da s sakura-tribe elderjem ali fetchlandom nisem imel česa poiskati.

Moja izbira kupčka je bila katastrofalna. Eden od razlogov je bil gotovo, da sem naletel na dva komba: salvager game in aluren (povezavi nista točno do kupčkov, proti kakršnima sem igral). Proti vsakemu sem sicer sideboardal šest kart: proti obema tri pithing needle, proti prvemu še dva tormod’s crypta in en phyrexian furnace, proti drugemu pa še dva red elemental blasta in en pyroblast. Žal je bilo to premalo, kajti moj kupček za zmago rabi veliko časa, tako da si nasprotnik, tudi če ga uspem začasno ustaviti, utegne opomoči. Vsekakor bi bili potrebni vsaj še en needle, še en crypt ali furnace in še en pyroblast. Moj tretji poraz je bil proti thresholdu, težave sem imel pa tudi z deadguy alom. Proti slednjemu se je compost v sideboardu izkazal za neučinkovitega, bi pa proti obema potreboval kaj za možično pobijanje bitij.

Poleg nemoči proti kombu svojemu kupčku lahko očitam še troje. 1. Če ne zmaga prvo igro, je moč upati kvečjemu na izenačenje, ker za tri igre skoraj nikoli ni časa. 2. Težave mu povzročajo tormod’s crypti, withered wretchi in podobna krama, ki jo ljudje igrajo zaradi priljubljenega thresholda. V kakšni drugačni metaigri bi bil najbrž boljša izbira. 3. Zanaša se na kombinacijo dvojega: zemelj, ki se ciklajo, ter ligtning rifta, astral slida in life from the loama. To pomeni, da se utegne pripetiti, da človek vleče eno, drugega pa ne. Če vleče ciklajoče se zemlje, še gre, ker se lahko pricikla do ostalega, če jih ne, je pa v težavah. Jaz sem nekajkrat bil.

Na eBayu sem pri trgovcu, ki se je zdel vsega zaupanja vreden, kupil za ~100 USD kart magic. Ker o kartah dolgo časa ni bilo ne duha in ne sluha, sem ga pobaral, kaj se dogaja. Odgovora ni bilo, zato sem mu poslal še par e-pisem, vendar se je zganil šele, ko sem mu zagrozil z negativnim feedbackom (po feedbacku, ki ga prodajalcem dajejo kupci, se na eBayu presoja poštenje tgovcev, tako da se s tem ne gre šaliti). Opravičil se je in obljubil, da bo karte nemudoma poslal še enkrat. To se je zdel ugoden izid, kajti lahko bi bil tudi rekel, da ni odgovoren za izgubljene pošiljke. No, pošiljka je predvčerajšnjim res prispela, vendar je kuverta vsebovala samo račun, kart pa ne. Ko sem pošiljatelju zatežil, je odpisal, naj mu pošljem pismo z izjavo, da kart nisem prejel, s tem pismom pa da bo šel nad zavarovalnico, kajti pošiljka je bila zavarovana. Močno se mi zdi, da možakar noče kriti izgube kart, zato je poslal zavarovano prazno kuverto in zdaj namerava nategniti zavarovalnico. Zvito – in malopridno. Bom poročal, kako se bo zadeva iztekla.