Arhiv kategorij: Kolesarjenje

Spet s kolesom ob Donavi

Kot že enkrat, se naša družina (tokrat večja za eno članico) podaja s kolesi ob Donavi. Prejšnjič smo prekolesarili najbolj znani del od nemško-avstrijske meje do Dunaja, tokrat gremo pa v Nemčijo: peljali se bomo od Donauwörtha do Passaua (kjer smo prejšnjič začeli). To je približno polovica od 600 km, ki jih Donava premeri po Nemčiji – drugo polovico (no, pravzaprav prvo, če gledamo od izvira) pa morda obdelamo kdaj drugič. Med potjo se kanim kaj oglasiti po Twitterju.

S kolesom ob Donavi

Presenečenje – nekaj sem napisal v blog! Jutri z Jelko in Ajdo odhajamo na dopust. S kolesi smo se namenili ob Donavi od Passaua (na nemško-avstrijski meji) do Dunaja (natančneje do Klosterneuburga, ki je par kilometrov pred avstrijsko prestolnico, saj nas kolesarjenje po mestu velikosti Dunaja ne mika preveč). V devetih dneh kanimo prevoziti dobrih 300 km, kar je zelo zložno, a smo spričo Ajde raje previdni. Previdno je tudi to, da smo si izbrali bržkone najbolj urejeno in priljubljeno kolesarsko pot v Evropi. Upam, da mi bo po vrnitvi uspelo kaj poročati in objaviti kako fotko, ampak obljubim raje ničesar. Bolj verjetno pa je, da mi bo uspelo med potjo kaj čivkniti – v ta namen obujam svoj račun pri Twitterju.

Hamburški lunapark

Ko sta bili pri meni Jelka in Ajda, smo se enega od vikendov zapeljali v Hamburg. Razlog za zapeljavo je bil, da smo šli iskat kolesarsko prikolico za dete (nekaj v tem slogu, samo starejši model), ki sva jo kupila rabljeno. Nočeva se namreč odreči klatenju po svetu s kolesom in zdi se nama, da bi Ajdi vožnja v čem takem utegnila ugajati (ali je to res, bom poročal spomladi). A ker so take prikolice dokaj drage, koliko jo bomo uporabljali, je pa težko predvideti, sva izkoristila priložnost za nakup rabljene – v Nemčiji je namreč tega na voljo veliko.

Ko sva bila že ravno v Hamburgu, sva želela tudi vreči oko na mesto. Prodajalec prikolice nama je svetoval, naj greva na glavni trg, kjer imajo božično tržnico (v Nemčiji jako priljubljen pojav). Na poti sva obtičala v strašnem prometnem zastoju, ki so ga povzročali ljudje, namenjeni na nek kraj, kjer je bilo videti mnogo stojnic in drugih zabavnih reči. Ker sva imela cijazenja po polžje dovolj in ker se nama je zdelo dokaj verjetno, da je ta kraj božična tržnica, sva parkirala in si zadevo šla ogledat. Izkazalo se je, da je šlo za lunapark. V Rostocku sta lunapark in božična tržnica kar združena (v južnem, katoliškem delu Nemčije so božične tržnice bolj, hm, božične, v Rostocku je pa važno le, da je žur in veliko kuhanega vina), v Hamburgu so pa bolj specializirani. Vseeno sva se sprehodila naokoli, se zapeljala z riesenradom (za kaj drugega bo treba počakati par let, da Ajda malo zrase) in pojedla nekaj hrustljavih kroglic z vasabijem (bizarna a kar okusna reč). Pri tem je nastalo tudi par finih fotk, ki jih priobčujem.

Na biciklu

Za vikend sem si omislil kolo. Mahnil sem jo v bližnjo trgovino, kjer prodajajo nova in rabljena kolesa. Za nova sem ugotovil, da so kar draga – najcenejše, ki sem ga videl, je stalo 230 EUR (pri nas osnovni modeli stanejo pod 200 EUR). Tudi sicer je ponudba koles precej drugačna kot v Sloveniji: pri nas sta najpogostejši kategoriji treking in gorska, tule v Rostocku so imeli pa spodnje (večje) nadstropje polno mestnih koles, medtem ko so bila vsa ostala v zgornjem nadstropju, kjer ni bilo niti ene stranke. Razlog je bržkone ta, da so v Nemčiji kolesa predvsem vsakdanje prevozno sredstvo, pri nas pa športni pripomoček. No, glede na to, da imam doma že dve kolesi, sem si omislil enega rabljenega za 80 EUR – njegov namen je, da zdrži do konca leta (ima tudi garancijo, tako da bi moralo), potlej se ga bom pa poizkusil odkrižati. Kolo se zdi kar robustno, je pa staro in ima samo tri prestave (zobniki so v pestu), a za Rostock, ki je zelo raven, bi moralo zadoščati.

Ta teden sem se tako v službo začel voziti s kolesom. V vsako smer prevozim kakih 7 km, kar mi vzame približno pol ure. To je po času primerljivo z vlakom, po zdravosti precej boljše, po ceni pa tudi zmaga, saj mesečna vozovnica za vlak stane slabih 50 EUR. Z avtom pridem v službo v kakih 20 minutah in tudi stane manj kot z vlakom, je pa sitno najti parkirno mesto in ekološko je kajpak manj sprejemljivo.

Camino de Santiago – oris potovanja

V temle zapisu bom na kratko predstavil, kako sva kolesarila iz Burgosa do Santiaga de Compostela v Španiji po znani romarski poti. V glavnem bom zgolj navedel, kje sva prespala, katere znamenitosti sva videla (napisane z navadno pisavo, posebej imenitne podčrtane) in katere bi bilo morda še vredno pogledati (napisane ležeče, domnevno posebej imenitne spet podčrtane). Nekaj temu podobnega sem si pripravil pred odhodom in tule bom priobčil različico, ki sem jo popravil in dopolnil na podlagi praktičnih izkušenj. Zapis bo nekoliko suhoparen, bi pa utegnil biti uporaben za koga, ki bo šel po najini poti (glede na popularnost romanja v Santiago verjamem, da se kak tak bo našel) – posebej če bo toliko navdušen nad starimi zgradbami kot jaz.

1. dan: Škofja Loka – Montpellier (~1200 km z avtom)

GPS naju je do Montpelliera napotil skozi Torino, Frejus in Grenoble. Verjetno je pot ob morju hitrejša (ubrala sva jo nazaj grede), bistvene razlike pa ni.

Prenočila sva v kampu Le Garden v La Grande Motte (simpatičen kraj) ob morju blizu Montpelliera.

2. dan: Montpellier – Burgos (~850 km)

Čeravno sva bila še z avtom, sva jo mahnila po romarski poti: skozi Saint-Jean-Pied-de-Port (običajno izhodišče za nešpanske romarje) pod Pireneji čez prelaz Ibañeta v špansko Pamplono in od tam v Burgos. Burgos sva si za izhodišče izbrala, ker se je zdel primerno daleč od Santiaga (~600 km). Zdaj lahko rečem, da je tudi sicer dobra izbira: je zelo lepo mesto in bi ga bilo zaradi tega škoda izpustiti (zato kasneje ne gre začenjati), pred njim pa ni ničesar usodno pomembnega (zato prej tudi ni nujno začeti).

Utaborila sva se v kampu Fuentes Blancas. GPS naju s pomočjo zemljepisnih koordinat ni uspel pripeljati tja, vendar kampa ni težko najti, če se po glavni cesti N1 pripelješ v mesto in nato zaviješ levo po prav tako precej glavni E80 – tu se pojavijo smerokazi za kamp.

3. dan: Burgos

V romarskem zavetišču (albergue po špansko) sva si omislila credencial (to pa je romarski potni list, o katerem več v kakem prihodnjem zapisu). Kje zavetišče najti, so nama povedali v turističnih informacijah pred stolnico.

Ogledi (nekaj sva jih opravila po vrnitvi, vendar vse navajam tule):

  • stolnica (gotska, najlepša na poti)
  • muzej Casa de Miranda (arheološko-umetnostni, premore nekaj zelo imenitnih predmetov)
  • samostan de las Huelgas (kraljeve grobnice in mudejarski stropi)
  • kip El Cida (nič posebnega, le mož je španski narodni junak in je bil doma blizu Burgosa)
  • lok de Santa Maria (mestna vrata)
  • grad
  • cerkev de San Nicolás de Bari
  • samostan Cartuja de Miraflores
  • Hospital del Rey

4. dan: Burgos – Castrojeríz (56 km s kolesom)

Taborila sva v zelo prikupnem kampu Camino de Santiago, ki ga zaradi majhnosti kraja in oznak ni težko najti.

5. dan: Castrojeríz – Carrión de los Condes (52 km, 16 km/h v povprečju)

Taborila sva v kampu El Edén. Skozi mesto se pelješ do reke in ob njej zaviješ levo (če nisi že tako ali tako zašel hudo levo), pa si tam.

Ogledi:

  • Castrojeríz: cerkev Ex-Colegiata de Santa María de Manzano (v njej je manjši muzej, vse skupaj ni nič pretresljivega), grad (videla od daleč)
  • Itero del Camino: srednjeveški most (za svoj čas se zdi imeniten gradbeni dosežek)
  • Fromista: cerkev de San Martin (krasni korbeli in kapitlji)
  • Villalcázar de Sirga: cerkev de Santa María la Blanca (romansko enostavna, a mogočna)

6. dan: Carrión de los Condes – Calzada del Coto (53 km, 15,5 km/h)

Tokrat sve prespala v romarskem zavetišču, ki je bilo dokaj špartansko. Oskrbnica se je dala najti v bližnjem baru Xanadu.

Ogledi:

  • Carrión de los Condes: cerkev de Santa María del Camino, samostan de San Zoilo
  • Calzadilla de la Cueza: vrata vinskih kleti iz mlatilnih sani na robu planote za vasjo (zanimiva uporaba po vsem videzu precej starih kmetijskih pripomočkov)
  • San Nicolás del Real Camino: cerkvica de la Virgen del Puente, spredaj ostanki rimskega mostu
  • Sahagún: samostan de San Fecundo, cerkev de San Tirso, samostan Sanza Crúz

7. dan: Calzada del Coto – León (59 km, 12,3 km/h – pihalo je, kajpak nasproti)

Želela sva se utaboriti v kampu Ciudad de León, pa je bil zaprt. Ker sva v Leónu nameravala ostati dva dni, v romarskih zavetiščih pa lahko zgolj prespiš, sva se namestila v hostalu (to je majhen preprost hotel) Oviedo. Služil je svojemu namenu, čeprav lastnika nista ravno vrhunec simpatičnosti. V mestu hostalov sicer mrgoli, a so bili ob najinem obisku dokaj polni.

Ogledi:

  • Mansilla de las Mulas: mestno obzidje (dokaj lepo ohranjeno okrog znatnega dela mesta), cerkev de Santa María
  • s poti severovzhodno od Mansille de las Mulas: samostan San Miguel de Escalada
  • Puente de Villarente: most (nisva ga zapazila)

8. dan: León

Ogledi:

  • stolnica (gotska s krasnimi vitraži)
  • mestno obzidje (iz rimskih časov, dokaj mogočno)
  • kraljeva grobnica (lepe freske)
  • Gaudijeva zgradba Casa de Botines (morda ne ravno spektakularna, a vsekakor vredna ogleda)
  • bazilika de San Isidoro (pomembna za leónsko zgodovino, sicer nič pretreslijvega)
  • muzej Diocesio

9. dan: León – Murias de Rechivaldo (58,6 km, 14,7 km/h)

Prenočila sva v romarskem zavetišču Las Águedas. Vodi ga simpatičen možak, ki rad divja z motorjem in je videti rahlo zakajen.

Ogledi:

  • La Virgen del Camino: sodobna cerkev (nič posebej pomembnega, a drugačna od ostalih cerkva na poti)
  • Villadangos del Páramo (CH 267): grad (nisva ga zapazila)
  • Hospital de Órbigo (PG 24, CH 269): srednjeveški most (pri njem je Suero de Quiñones svoji dami na čast leta 1434 uprizoril bržkone poslednji viteški turnir v Evropi, pa tudi sam most je kar imeniten)
  • Astorga: stolnica (spektakularno baročno pročelje, noter se ni dalo zaradi obnavljanja), Gaudijeva škofovska palača in muzej (dokaj privlačnega videza, noter nisva šla zaradi pomanjkanja časa), muzej čokolade, ayuntamiento, rimske ruševine, mestno obzidje

10. dan: Murias de Rechivaldo – Ponferrada (54,4 km, 12,6 km/h)

Do tega dne je bila pokrajina prijetno ravna, zdaj sva se morala pa prebiti čez najvišjo točko Camina na dobrih 1500 m nadmorske višine. Začela sva na kakih 900 m, končala pa na 543. Prespala sva v hostalu San Miguel.

Ogledi:

  • Cruz de Fierro (križ, kjer romarji odvržejo kamen ali kak drug predmet, ki ga prinesejo od doma in simbolizira nekaj, česar bi se z romanjem radi znebili)

11. dan: Ponferrada – Cacabelos (20,2 km, 13,7 km/h)

Ta dan se nisva ravno pretegnila, saj sva po vzponu prejšnjega dne in pred vzponom naslednjega potrebovala malo počitka.  Prenočila sva v romarskem zavetišču, ki je naravnost luksuzno: ima ločene sobe, ki so zložene okrog cerkve.

Ogledi:

  • Ponferrada: grad (sijajen, škoda le, da muzej v njem še urejajo), muzej del Bierzo
  • s poti 20 km JZ od Ponferrade: rimski rudniki Las Médulas

12. dan: Cacabelos – O Cebreiro (42,9 km, 10 km/h)

Ta vzpon je bil še bolj zahojen od prejšnjega. Sicer sva splezala le na 1300 m, vendar sva začela na zgolj 486 m, pa še malo gor in dol sva se vozila na začetku. Prespala sva v romarskem zavetišču na vrhu, ki je precej veliko (tudi mora biti, saj je za romarja jako sitno, če mora po plezanju v hrib še naprej).

Ogledi:

  • Pieros: predrimsko gradišče in kasneje rimska utrdba Cerro de la Ventosa (ohranjenega ni prav veliko, a se vidi, da je bilo mogočno; je edino gradišče, ki sva ga našla, čeprav so v teh krajih pogosta)
  • Villafranca del Bierzo: ulica de Agua/Ribadeo z graščinami, grad (videla od zunaj)
  • Vega de Valcarce: ruševine gradu Sarracín (nisva jih zapazila)

13. dan: O Cebreiro – Portomarín (74,2 km, 14,5 km/h)

Ta dan sva imela dolg spust (kar se po vzponu prejšnjega dne razume), vendar je bilo tudi kar nekaj vzpenjanja. Za O Cebreirom se namreč začne Galicia, ki je precej bolj hribovita od pokrajine na drugi strani gora. Po dolgem času sva spet taborila in sicer v kampu Santa Mariña, kamor se zavije pri pekarni na začetku mesta. Kamp je na neki kmetiji, je čisto simpatičen in je bil zelo poceni.

Ogledi:

  • Fonfría del Camino – Tricastela: rastlinstvo in živalstvo (opazila nisva nič pretresljivega)
  • Samos: benediktinski samostan (videla samo od zunaj – je ogromen in ima lepo pročelje ter slikovit žig za credencial)
  • Sarria: dve cerkvi, grajski stolp
  • Santiago de Barbadelo: samostan

14. dan: Portomarín – Arzúa (58,4 km, 12,4 km/h)

Nameravala sva se uraboriti v nekem kampu v mestu, vendar so ga očitno pred nedavnim zaprli. Menda obstaja tudi kamp 3 km pred naseljem, a sva zanj izvedela šele naknadno. Tako sva se namestila v romarskem zavetišču Ultreia ob glavni cesti skozi mesto, ki je bilo novo in lepo.

Ogledi:

  • Portomarín: cerkev de San Juan (je napol utrdba in to kar mogočna)
  • Castromaior: predrimsko gradišče (nisva ga zapazila)
  • Lameiros: kamnit križ ob cesti (zalo zanimiv)
  • Palas de Rei: cerkev de San Tirso
  • Vilar das Donas, s poti severno od Palas de Rei: samostan de San Salvador
  • s poti 10 km južno od ceste: grad Pambre
  • Furelos: predrimski gomile in gradišče (nisva jih zapazila)
  • Melide: hobotnica v pulperiji (hobotničarni) Ezequiel (izvrstna in slikovito postrežena), več cerkva, mestna hiša
  • s poti 8 km severno od Melida: samostan San Antolín de Toques
  • Santa María de Melide: cerkev

15. dan: Arzúa – Santiago de Compostela (44,4 km, 12,4 km/h)

Utaborila sva se v kampu As Cancelas v samem mestu (dobra 2 km od središča). Kamp ima zelo dobro (a ne poceni) restavracijo.

Ogledi:

  • Arzúa: siri (ker je bila nedelja, sva našla samo enega, je bil pa precej dober), cerkev de Santiago
  • tik pred Santa Irene: predrimsko gradišče (zapazila nisva niti samega kraja)
  • Lavacolla: rečica, v kateri so se romarji tradicionalno umili pred vstopom v Santiago (nič posebnega)
  • Monte del Gozo: hrib, s katerega zagledaš Santiago (na vrhu je spomenik, ki sam po sebi ni navdušujoč, navdušen pa si, ker veš, da si končno skoraj na cilju)

16. in 17. dan: Santiago de Compostela

Na romarskem uradu (na cesti do Villar 1 blizu stolnice) sva si omislila potrdili o romanju.

Ogledi:

  • romarski muzej (ogleda vreden zaradi prikaza razvoja kraja od preprostega mavzoleja sv. Jakoba do današnje stolnice, sicer ne prav zanimiv)
  • stolnica (pretežno baročna, manj všečna drugih, ki sva jih videla na poti, a še vedno imenitna)
  • palača nadškofa Galmíreza (lepi in zanimivi korbeli v jedilnici, ogled je voden in je posvečen predvsem strehi stolnice)
  • samostan de San Martín Pinario (oltarji v cerkvi so veličastno kičasti)
  • hostal de los Reyes Católicos (lepo pročelje, notri nisva bila, ker je danes prestižen hotel)
  • samostan de Santo Domingo de Bonaval
  • casa del Cabildo
  • samostan de Santa María del Sar

18. dan: Santiago de Compostela – Burgos (z vlakom)

Peljala sva se z regionalnimi vlaki (več o vlakih v kakem prihodnjem zapisu). V Burgosu sva se morala malo potruditi, da sva z železniške postaje našla v mesto, saj je postaja zunaj mesta. Pomagala sva si s spraševanjem domorodcev in GPSom. Vrnila sva se v kamp, kjer sva taborila že prej.

19. dan: Burgos

Ta dan sva končala z ogledi mesta in si privoščila burgoško kulinarično posebnost – krvavico (privoščila si jo je predvsem Jelka, ker jaz klobasastih jedil ne maram, je bila pa vseeno presenetljivo užitna).

20. dan: Burgos – okolica Perpignana (~775 km z avtom)

Na pot sva krenila pozno, ker sva zjutraj še nakupovala. Pireneje sva obšla po južni obali mimo Zaragoze in Barcelone, ker je ta pot približno enako dolga kot po severni obali, a so španske cestnine precej cenejše od francoskih.

Spala sva kar v avtu, ker nama ni uspelo najti kakega primernejšega prenočišča. Ni bilo preveč udobno, sploh ker je mrgolelo komarjev, a sva se še kar zadovoljivo naspala. Zjutraj sva kajpak že po par km naletela na kamp (sicer ne vem, ali je bil odprt).

21 dan: okolica Perpignana – Škofja Loka (~1300 km)

Peljala sva se ob morju skozi Genovo. Dolga je bila, a prenočevati le malo od doma bi bilo nekako neumno.

Zdravje me ne mara

Občasno me boli levo zapestje. To traja par tednov, potem se pa poleže. Bolečina nikoli ni bila prav močna, zato se zaradi nje nisem potrudil k zdravniku. Do včeraj, ko je postala prav svinjska. To je zoprno že samo po sebi, posebej nevšečno pa je, če se zgodi dva dni pred predvidenim odhodom na počitnice. Zvečer je bilo tako hudo, da me je Jelka peljala na urgenco, kjer so mi dali opornico in vame injicirali nek protibolečinski zvarek. Ko so me odpustili, so rekli, naj kakih 10 minut počakam v čakalnici, da se pokaže, če imam na zvarek kako neprijetno reakcijo. Jelka, ki na besede zdravnikov ne da največ, me je hotela kar odpeljati domov, jaz sem se pa začel počutiti tako, kot da bi imel morsko bolezen. No, po slabe pol ure ležanja sem prišel k sebi in tudi bolelo me ni več tako močno. Še vedno si pa nekako nisem znal predstavljati, da bi čez dva dni šel kolesarit po Španiji, kakor sva načrtovala.

Danes zjutraj sem se k sreči počutil mnogo bolje. Obiskal sem svojega zdravnika, ki je dejal, da imam najbrž vnetje pokostnice. To se menda rado zgodi brez jasnega razloga, a k sreči ni nič kritičnega. Zdravnik mi je tudi rekel, naj jo kar mahnem na dopust. Tako sva odhod le prestavila za en dan: predvsem zato, ker zaradi mojih zdravstvenih težav in Jelkinih delovnih obveznosti nisva uspela pravočasno spakirati, bo pa tudi mojemu zapestju še en dan okrevanja najbrž dobro del.

Zanimivo je, da se mi takle predpočitniški zdravstveni zaplet ni primeril prvič. Ko sva lani odhajala na Šrilanko, sem si dva tedna pred odhodom poškodoval rebra, dan pred odhodom sem pa staknil še neko okužbo prebavil, tako da sem imel vročino, drisko in slabo mi je bilo. Kajpak sem zjutraj nemudoma krenil k svojemu zdravniku, ki me je napotil v laboratorij v bližnji Kamnik. Ko sem prišel nazaj, ga izvidi niso razsvetlili, tako da me je poslal v Ljubljano na infekcijsko kliniko. Nekje dokaj pozno zvečer so mi tam končno predpisali antibiotik, ki naj bi ga vzel, če bi prihodnji dan še imel vročino ali če bi šel več kot toliko-in-tolikokrat na stranišče. Zgodilo se ni nič od tega dvojega, tako da se je celodnevno lazenje okrog zdravnikov izkazalo za odveč. Bi pa človek iz teh pripetljajev sklepal, da ima zdravje nekaj proti meni in mi nagaja. Ali pa da podzavestno ne maram na počitnice. Slednje je Jelkina hipoteza in če je pravilna, si moja podzavest zasluži batine.

Čivkanje

Twitter se mi do zdaj ni zdel ravno višek uporabnosti. Blog z zapisi, dolgimi 140 znakov? Bah! Potlej sem pa pomislil, da se ne bi bilo napak javljati z dopusta (z Jelko greva kmalu kolesarit po Caminu de Santiago), kjer računalnika in dostopa do interneta ne bom imel, imel bom pa telefon, s katerega bom lahko pošiljal SMSe. Zapise na twitter se namreč da pošiljati kar prek SMSov – to je tudi eden od razlogov, da so lahko dolgi le 140 znakov. Tako sem si naredil račun, ki bo služil kot podaljšek tegale bloga, kadar bom imel kaj zanimivega povedati, pa dlje časa ne bom mogel na internet: http://twitter.com/krofovanje.

Kolesarjenje po JZ Angliji, tretji del

Končno je prišel na vrsto zadnji del. Za začetek naj zapišem nekaj besed o TripTrackerju. Oči se je pritožil, da mu ob kliku na sličico, kakršna je tudi pod temle odstavkom (le da je tokrat večja), ni bilo nič jasno. Če dobro premislim, to ni presenetljivo, saj ima stran, ki se odpre, res preveč sestavin, da bi se prišlek na njej lahko hitro znašel. O tem problemu bom vsekakor govoril s sodelavcem, ki TripTracker soustvarja. A zaenkrat stran je, kakršna je, zato naj na hitro povem, kako jo uporabljati. Najbolje je klikniti na zemljevid. To ga poveča in odpre okno s slikami, med katerimi se pomikaš s puščicami, med kraji pa se lahko hitro sprehajaš s pomočjo traku nad zemljevidom. Do fotk, ki pripadajo posamičnim krajem, pa je mogoče priti tudi s klikanjem na zapise v journalu spodaj.

Ali bom pri naslednjem večjem potovanju spet uporabil TripTracker, še nisem odločen. Želel bi si, da bi do takrat postal bolj dostopen nekomu, ki se z njim sreča prvič, in da bi omogočal skok na izbran del izleta, tako da bi lahko posamične kraje ali slike v TripTracekrju povezal z ustreznimi mesti v besedilu v blogu.

9. dan: Jelka se udari s tovornjakom

Ta dan je angleško vreme končno upravičilo svoj sloves: čim sva se odpravila na pot, je začelo deževati. Vendar se nisva dala – oblekla sva si vetrovki, si nataknila kapuci in nadaljevala z vožnjo. Kot večino časa je Jelka vozila spredaj, ker sem jaz laže prilagajal hitrost njej kot ona meni. In tako se je zgodilo, da je zaradi slabe vidljivosti, ki sta ji botrovala dež in kapuca na glavi, grdo oplazila tovornjak, ki je stal ob cesti. Ta jo je snel s kolesa, jaz pa sem se zvrnil čeznjo. Sam sem jo odnesel le s podplutbo, Jelka pa se je precej grdo potolkla. Kajpak sva se želela spraviti z dežja, da bi Jelko v miru pokrpala, da bi si preoblekla strgane hlače in sploh prišla k sebi, a hudič je hotel, da v edini kmetiji v bližini ni bilo nikogar. Tako sva odkolesarila dalje in se ozirala za kako gostilno, ki pa sva jo našla šele po nekaj kilometrih. Tam so nama postregli s čajem in poizvedeli, če v bližini obratuje kak zdravnik. A zaradi vikenda je bil prvi šele dobrih 20 km naprej, kamor sva se hočeš nočeš odpravila. Jelka je bila z britanskim zdravstvom zelo zadovoljna, saj je prva pomoč zastonj in brez pridržkov na voljo vsem, domorodcem in tujcem. Lepo so jo pokrpali, potlej pa sva si drugič na potovanju privoščila prenočevanje v sobi, da sva se lahko pošteno posušila.

10. dan: po stranskih cestah

Pretekle izkušnje so nama govorile, da se, če zavijeva na stranske ceste, brž izgubiva. Vseeno sva zopet poizkusila in tokrat je začuda kar šlo. Pokrajina je bila lepa, le malce naporneje je bilo kolesariti, saj je bilo vzponov več kot na glavni cesti. Ustavila sva se v ljubki vasici vrh hriba, za katero ugotavljam, da ima celo svojo spletno stran, in si ogledala cerkev. Druščino, ki je imela polno dvorišče izložbenih lutk, s katerimi so nekaj počeli (kaj točno, mi ni uspelo ugotoviti), sva vprašala, kako naprej. Dobila sva natančne napotke, ki pa se jih nisva v celoti držala, ker so vključevali prečkanje nekega zaliva s trajektom, za katerega sva kasneje izvedela, da bo najbrž nehal voziti, preden ga bova dosegla. Na koncu sva se utaborila drugje, kot so nama priporočili, a kamp je bil vseeno všečen.

11. dan: izgubljanje po Paru

Pred nama je bil še en dan, za katerega je bilo predvideno predvsem kolesarjenje. Najin cilj – kamp v bližini Eden Projecta – je bil dovolj blizu, da ni bilo skrbi, da ga ne bi dosegla, edino hribi so bili vmes. Pa tudi ti hribi se niso izkazali za preveč grozne, tako da sva srečno prišla v bližino kampa. A zadnji del poti se je izkazal za jako zoprnega: vozila sva se, dokler nisva dosegla morja, za katero sva ugotovila, da je na povsem napačni strani – ali z drugimi besedami, izgubila sva se. Sicer sva potem domorodce pobarala za pot, a kampa, kamor sva bila namenjena, vseeno nisva našla. Sva pa našla drugega, ki je žal spominjal na tistega, ki sem ga označil za najmanj prijetnega na celi poti. Zdi se, da v Angliji ni priporočljivo taboriti ob morju, kajti obema nevšečnima kampoma je bil skupen obmorski položaj (in množičnost in grde nepremične prikolice). Par (kraj, kjer sva taborila) in njegova okolica sta mojim navigacijskim zmožnostim nasploh povzročala neznanske preglavice: ponovno sva se malček izgubila zvečer, ko sva šla v vas na čaj, in še dvakrat naslednji dan, ko sva šla na izlet. Eden od krivcev je bil krožen odsek cest z enosmernim prometom, kjer nisi smel nazaj, ampak je bilo treba naokrog, a moralo je biti še kaj drugega. Na koncu sem obupal in sem navigacijo prepustil Jelki, ki se je kar znašla.

12. dan: Eden project

Eden project je največji rastlinjak na svetu. Ko ga uzreš z roba kotanje, v kateri stoji, naredi silen vtis – tako s svojo velikostjo kot s futurističnim videzom zgradb, ki ga sestavljajo. Največja je kupola s tropskim rastjem, ki je jako tropska – tako po bujnosti zelenja kot po ne najprijetnejši vročini in vlagi. Nekoliko manjša je kupola s sredozemskim rastlinjem, po kateri se je prav prijetno sprehoditi, le rastline so dokaj običajne. Na prostem pa raste cornwallska flora, med katero je posejanih precej zanimivih skulptur. Na ogled je še stavba s poučno razstavo, ki ji kraljuje orjaški terilnik lešnikov. Dotični je izjemno zapletena naprava iz starega železja, ki po nekaj minutah vrtenja ročice stre lešnik, njen namen pa je pokazati nesmiselnost rabe kompleksne tehnologije za preproste naloge (kar dandanašnji radi počnemo). Končni vtis je dokaj imeniten, čeprav bolj zaradi veličine podviga kot zaradi samih rastlin. Eden Project namreč poleg vsega naštetega sestavlja še kup zgradb, domislic in dogodkov, katerih splet je težko opisati, ampak ga je treba doživeti.

12. in 13. dan: vrnitev

Pred odhodom sva kot odpustke v Eden Projectu nakupila nekaj čebulic, v trgovini v Paru pa precej odličnih angleških konzerv, s katerimi sva imela namen zavdati domačim. Nato sva se zavlekla v pub, kjer sva ob še kar užitni hrani in pijači počakala na vlak. Okrog 23 je prispel, vkrcala sva se, napisala zadnje razglednice in nato do Londona zaspala. Po prihodu sva imela pred sabo dve uri kolesarjenja skozi mesto do železniške postaje, od koder vozi vlak na letališče. Ta del se je še posebej meni zaradi hude prometnosti zdel precej stresen, a sva ga srečno preživela. Na letališču sva prerazporedila prtljago, da sva je kar največ stlačila v ročno (že tja grede sva bila na meji brezplačne mase, nazaj grede pa naju je spremljalo še par kilogramov konzerv), in si privoščila obed. Verjetno sva se mimoidočim zdela nemalo čudna, ko sva najprej vse svoje imetje sredi letališke zgradbe razstavila po tleh, potem pa sva ročno zmazala čokoladni kolač (pribor sva bila namreč bistro zapakirala), ampak se nisva preveč sekirala. Nekaj ur kasneje sva bila na Brniku, kjer naju je pričakal precej hujši dež, kot sva ga doživela v po dežju sloveči Angliji.

S potovanjem sva bila precej zadovoljna: bilo je prijetna mešanica pustolovščine, turizma in rekreacije. Vsekakor se kaniva kakega podobnega podviga lotiti še kdaj, sploh ker sva si tokrat nabrala kar nekaj izkušenj. O tem, kaj sva se naučila, bom še pisal, pa poročal bom, kako se je posrečil napad na brbončice domačih z angleško hrano.

Kolesarjenje po JZ Angliji, drugi del

Pa nadaljujmo.

6. dan: Glastonbury

Glastonbury je poln trgovinic, iz katerih veje kadilo in v katerih prodajajo okultno kramo, pa tudi prebivalci so slikoviti – nemalo jih je precej hipijevskega videza. Njegova bržkone glavna znamenitost je bližnji grič, ki sliši na ime Glastonbury Tor in ki ga krona stolp nekdanje cerkve. Nekateri menijo, da je ta grič Avalon (ki naj bi bil po mojem vedenju sicer otok, a ne bodimo malenkostni), drugi, da je utrdba kralja podzemlja / vilinskega kralja, pa še kaka podobna zgodba bi se našla. Tudi sicer v Glastonburyju legende očitno najdejo plodna tla, saj se govori, da naj bi bil v tistih krajih skrit sveti gral. Kraj je Jelko navdušil, pa tudi meni se ni zdel napačen. Kajpak sva se povzpela na Tor, poleg tega pa sva si ogledala ostanke tamkajšnje opatije. Ta je bila nekdaj nadvse imenitna, potlej pa jo je kralj pod pretvezo, da so v njej gojili izdajstvo, razpustil in zaplenil njeno premoženje, opata pa dal obesiti. Zgodbo o razpustitvi sta pripovedovala ženska, ki je igrala kuharico iz tistih časov, in možak, našemljen v odvetnika, ki je pripomogel k razpustitvi. V kampu sva spoznala simpatičnega Nemca, ki se je po Angliji klatil z motorjem.

7. dan: reševanje načrta

Da se je najin načrt potovanja izkazal za preambicioznega, sem že omenil. To me je nemalo jezilo in na to temo sva se z Jelko tudi uspela sporeči, a do Glastonburyja sem se s položajem že kolikor toliko sprijaznil. Treba pa je bilo skleniti, kako izpeljati preostanek poti. Pri tem naju je nekoliko omejevalo to, da sva imela vozovnici za vlak za vrnitev v London že kupljeni (kar je bilo sicer pametno, saj sva si z vnaprejšnjim nakupom zagotovila ceno ~30 GBP na osebo, kar je nekajkrat manj od redne). Odločila sva se, da bova odkolesarila do najbližje železniške postaje in se z vlakom odpeljala do Barnstapla, kraja ob severni obali Cornwalla, ter tako v enem dnevu premerila razdaljo, za katero so bili načrtovani trije dnevi kolesarjenja. Najbližja železniška postaja sicer ni bila zelo blizu, vendar sva jo uspešno dosegla, prav tako pa tudi Barnstaple. Od tam sva se po prijetni poti, namenjeni prav kolesarjem, odpeljala do Bideforda in se utaborila. To sva storila v najmanj prijetnem kampu na celi poti: šotor sva morala postaviti na trati sredi grdih nepremičnih prikolic (to so koče, narejene na podoben način kot počitniške prikolice, ki postavljene v vrste spominjajo na vojašnico), pa še za tuširanje sva morala plačati.

8. dan: Clovelly

Naslednji dan sva se namerila preseliti se v kamp ~15 km naprej (ki se je izkazal za bistveno prijaznejšega od prejšnjega) in si ogledati slikovito ribiško vas Clovelly, ki nama jo je priporočil Jelkin žlahtnik, ki je v tistih krajih že bil. A pot se je izkazalo za neznansko hribovito in je Jelki za tisti dan kolesarjenje tolikanj priskutilia, da je ostala v kampu, Clovelly pa sem si ogledal sam. Vasica je postavljena na pobočju hriba, ki se spušča k morju, in slikovitosti ji res ne gre oporekati. Tak je že njen položaj, hiše so starinske, pisane in okrašene, po uličicah pa prebivalci tovor še vedno prevažajo s sanmi.

Z opisom potovanje bom končal naslednjič, tokrat pa naj dodam še povezavo do fotk:

Fotke sem shranil na spletno stran TripTracker, namenjeno popotniškim slikam in potopisom, ki jih zna stran elegantno povezati z zemljevidom. Ta povezava deluje posebej dobro, če imaš sled poti zabeleženo z GPSom, a tudi brez GPSa ni od muh. Čeprav potovanje popisujem že tule, sem tudi na TripTracker nekaj malega napisal za tiste, ki do njega ne bodo prišli prek bloga – zavoljo mednarodnosti strani po angleško. Zdajle TripTracker sicer ne dela najbolje, a upam, da si bo kmalu opomogel.

Kolesarjenje po JZ Angliji, prvi del

Tisti zlomek, ki ga moram sprogramirati, še vedno ni čisto gotov, pa še dva programa, ki sem ju spisal pred leti, sta pokazala želje po popravkih. Zaradi tega je moje življenje sestavljeno iz službe, programiranja in obiskov pri Jelki, od prostočasnih dejavnosti, ki ne vključujejo Jelke, se pa čas najde kvečjemu za take, ki ne trpijo odloga – denimo za kako magicaško tekmovanje. No, tako je vsaj bilo do začetka tega tedna, ko sem zbolel. Zdaj doma pijem čajčke in najdem kak trenutek tudi za blog.

Kolesarsko potepanje sva si zamislila tako, da priletiva v London, se od tam z vlakom odpeljeva v Salisbury, odkolesariva do Land’s Enda (skrajnega JZ konca dežele) in se spet z vlakom vrneva v London, med potjo pa spiva v kampih. Za potovanje sva imela pripravljen odličen načrt – no, vsaj meni, ki sem bil njegov glavni ustvarjalec, se je zdel tak. Kljub njegovi odličnosti pa se ga nisva uspela povsem držati …

1. dan: prihod

Prvi dan sva imela nekoliko napet, ker sva želela prispeti v Salisbury, čeprav sva imela polet (z EasyJetom) v London šele ob 17. Malce se je zalomilo že takoj na začetku, kajti polet je imel uro zamude. Na letališču (Stansted) nama je avtomat potlej brez zapletov izročil vnaprej kupljene vozovnice za vlak, pa tudi vožnja z letališča v mesto ni bila problematična, ker vlak vozi vsakih 15 minut. V Londonu je bilo treba priti na drugo železniško postajo – mesto jih ima namreč cel kup in vlak za Salisbury ne vozi s tiste, na katero se pride iz Stansteda. To bi se načeloma dalo s kolesom, a kolesi najprej sestaviti (za polet sva ju morala delno razstaviti in spraviti v torbi) ter nato še najti pot skozi London ponoči bi trajalo predolgo. K sreči so londonski taksiji veliki, tako da sva si pomagala z enim izmed njih in ujela vlak za Salisbury, ki naju je na cilj pripeljal okrog polnoči. Nato sva morala usposobiti kolesi: odstraniti zaščitno peno in časopisni papir, natakniti kolesa, blatnike, krmilo in pedala ter natovoriti prtljago. In kajpada sredi noči v neznanem mestu poiskati prenočišče, ki sva ga rezervirala. V ponos si štejem, da je šlo to dokaj gladko, edino nek policist naju je nadlegoval, ker sva v napačno smer zavila v enosmerno ulico. Na koncu sva ob 2 zjutraj pokonci vrgla prijazno staro gospo, ki naju je spustila v posteljo.

2. dan: Salisbury

Zjutraj sva dobila odličen angleški zajtrk v neokusno a slikovito in skrbno opremljeni jedilnici, potem pa sva krenila v mesto. Prva postaja je bil kolesarski servis, ker sem za lažji prevoz svojega kolesa sedež potisnil v okvir, kolikor globoko je šel, nakar ni hotel več ven (Jelka ga je pametneje snela). Serviser se je malo napenjal, potem pa je rekel, da kar tako ne gre in da me lahko naročijo čez nekaj tednov, ker da so zelo zasedeni. Ko sem izrazil neizmerno navdušenje, mi je predlagal drug servis. Na poti tja sva kupila jeklenko s plinom za kuho, kajti take reči se kajpak na smejo prevažati z letalom. Na drugem servisu so bili voljni dela lotiti se takoj, v spodbudo pa so mi povedali, da se jim je že zgodilo, da so morali okvir zavreči, ker sedež ni šel iz njega. Medtem ko so se serviserji trudili s sedežem, sva si šla ogledat slovito salisburyjsko stolnico. Res je dokaj imenitna, mi je pa postala opazno bolj všeč, ko sem dobil telefonski klic, da je sedež izvlečen. Sledil je ogled utrdbe Old Sarum malo iz mesta. Kraj je bil utrjen od železne dobe do srednjega veka, danes pa je videti le obrambne jarke in nekaj ruševin. Kljub temu nama je bil všeč. Po ogledu sva se v mesto vrnila po prtljago in jo mahnila proti kampu blizu Stonehenga, ki je bil najin naslednji cilj. Do kampa sva prispela že v mraku, čeprav je načrt predvideval ogled Stonehenga še ta dan – tu se je prvič pokazalo, da je načrt preambiciozen.

3. dan: Stonehenge

Zjutraj sva odkolesarila do Stonehengea. Ta je bil na zemljevidu vrisan malce čudno, tako da sva se brez potrebe peljala po neki hudo prometni cesti, a na koncu sva le prišla na cilj, ki je jako imeniten. Njegovo doživljanje bi bilo boljše, če bi se dalo med kamni sprehoditi in če bi bilo tam manj drugih obiskovalcev, a vseeno je naredil velik vtis. Avdiovodnik je povedal nekaj zanimivosti o gradnji, o namenu pa je postregel le z ugibanji – kar je po eni strani nezadovoljujoče, po drugi pa spodbuja domišljijo. Popoldne sva krenila proti Bathu, ki bi ga po načrtu morala doseči še isti dan, pa nama je bilo že takoj jasno, da to ne bo šlo. Zadnji del poti sva se zato hotela peljati z vlakom, kajti na zemljevidu sva videla, da se bližava železniški progi, pa tudi to ni bilo enostavno, ker v bližini ni bilo postaje. Napotila sva se proti najbližji, vendar je bilo prepozno in Jelko so preveč bolele noge, da bi jo dosegla. Seveda ni bilo pri roki nobenega kampa, tako da sva pozvonila pri neki kmetiji in pobarala, kje v bližini bi se dalo postaviti šotor – kajpak v upanju, da bodo odgovorili, da pri njih. Možak, ki nama je odprl, je sicer nekaj rekel o tem, da se izven kampov taboriti ne sme, a je bil prijazen in nama je dovolil namestiti se za njegovo hišo. Tako sva uživala v razgledu na konjsko figuro, vrezano v pobočje bližnjega hriba, in v prvi izmed dveh nadvse angleških Knorrovih omak (dve za ceno ene!), ki Jelki še zdaj povzročata more.

4. dan: Bath

V Bath sva se iz kraja z železniško postajo, kamor sva bila namenjena prejšnji dan, vseeno odpeljaja z vlakom, da ne bi preveč zaostala za načrtom. Mesto je znamenito zaradi rimskih term in Royal Crescenta, polkroga zgradb iz 18. stoletja, kamor so imoviti Britanci hodili počitnikovat. Rimske terme so bile nedvomno izjemne, hudič je le, da se je na njihovem mestu v kasnejših stoletjih marsikaj zgradilo. Sicer so rimski ostanki na ogled, vendar povečini znotraj kasnejših zgradb in to vsak kos v svojem prostoru. Tako se vidijo deli, celota pa ne, kar me je motilo. Royal Crescent mi je bil pa všeč: sicer so stavbe od zunaj – kot za Anglijo ni neznačilno – malenkost puste, tista, ki je odprta za obiskovalce, pa je znotraj lepo urejena ter zgledno opremljena z napisi in osebjem, ki marsikaj zanimivega pove. Zvečer sva se utaborila v kampu na obrobju mesta.

5. dan: proti Glastonburyju

Ta dan je bil (več ali manj) cel namenjen kolesarjenju. Kdaj točno sva krenila na pot, se ne spomnim, ampak pred 11 ni bilo, ker sva zjutraj vsakič potrebovala kake tri ure, da sva pozajtrkovala, podrla šotor in spakirala vso kramo, ter ker nisva ravno prijatelja zgodnjega vstajanja (pa tudi praktično to ni, ker se rosa posuši šele nekje med 8 in 9). Že kmalu po odhodu se je Jelka odločila, da hoče po stranskih poteh, kar je sicer res bolj prijetno, vendar se zna končati z izgubitvijo. Po nekaj zoprnih klancih sva prispela do zapornice na cesti, kjer so nama pojasnili, da je za njo univerzitetno ozemlje in da se tja, kamor sva bila namenjena, s kolesom na da. Ali bi šlo po kaki drugi stranski poti, ne vem, vendar sva odnehala in se odpravila po glavni, ki ni bila preveč grozna. Cesta v Glastonbury pelje čez nekaj zoprnih hribov (no, vsaj če imaš težko otovorjeno kolo), a na zadnjem izmed njih sva bila za trud nagrajena s pogledom na kakih 15 km oddaljeni Glastonbury Tor, najin cilj. Po spustu sva se – kot ponavadi proti koncu dneva – ustavila še v trgovini, da sva se oskrbela s hrano za večerjo in zajtrk. Tokrat sva nakupovala v Lidlu, ki je bil opazno cenejši od povprečnih britanskih trgovin (med drugim sva kupila pire krompir v vrečki, ki sva ga potem jedla ves preostanek počitnic, pa še nekaj ga je ostalo). Zvečer sva prispela v kamp par kilometrov od Glastonburyja, ki je bil bržkone najboljši na vsaj poti: utaborila sva se na travniku, obkroženem z živo mejo, nedaleč od šotora sva lahko pod jablano nabrala jabolka, imeli so pralni in sušilni stroj na kovance (ki sva ju tudi uporabila), pa poleg skupinskih kopalnic za vsak spol posebej so imeli še manjše brez ločevanja po spolih (kar je imelo za naju, ki sva premogla en sam šampon, glavnik in kremo za zobe, med drugim tudi čisto praktično prednost). Res je, da je bil kamp s ceno ~15 GBP na noč tudi najdražji, kar sva jih obiskala, a še vedno bistveno cenejši od sob, ki za dve osebi stanejo ~40 GBP – taboriti se v Angliji očitno precej splača.

Popis preostanka poti kajpak sledi. Tudi fotke bom objavil – odločil sem se, da bom tokrat za to uporabil TripTracker, zelo kul storitev, ki jo razvija podjetje mojega sodelavca in k uporabi katere me slednji že lep čas nagovarja.