Arhiv kategorij: Službena pota

Car pool

V ZDA ponekod poznajo poseben pas na cesti, namenjen car poolom, to je avtom z več kot enim potnikom (navadno je označen z rombom). Ker se v večini avtov vozi samo eden, je na teh pasovih navadno manj gneče. Zato je z vožnjo po njih mogoče prihraniti veliko časa, kar seveda povzroči, da zamikajo tudi tiste, ki se vozijo sami. A ker so kazni za tovrstne goljufe znatne, nekateri na sovoznikov sedež posadijo napihljivo lutko. Policisti si pri lovu na take kljukce pomagajo z opazovanjem v infrardeči svetlobi, ki lutke hitro razkrije, saj ne oddajajo toplote. A menda se proizvajalci lutk ne dajo in so začeli izdelovati ogrevane modele.

V Kaliforniji so za promocijo okolju prijaznih avtov 85.000 lastnikom vozil s hibridnim pogonom (predvsem toyote prius) podelili nalepke, ki dovoljujejo vožnjo po pasu za car pool. Ker tovrstnih nalepk ne izdajajo več, se menda rabljeni priusi z nalepko prodajajo za 4.000-5.000 USD več, kot bi se sicer.

Toyota prius z nalepko za car pool
Toyota prius z nalepko za car pool

Drhal tatinska čezlužna

Iz ZDA sem se vrnil že pred mesecem dni, nisem pa še prišel do tega, da bi popisal vse tamkajšnje pripetljaje. Danes naj spregovorim o nekaterih med njimi, tudi enem posebej nesrečnem.

Kolega, ki je šefu in meni čez Lužo delal družbo, si je po koncu konference tam privoščil še nekaj dopusta, za kar je najel avto. Tako smo si dan po zaključku konference malce zapeljali naokrog, saj sva imela s šefom odhod šele pozno popoldne. Najprej smo si ogledali plažo v Santa Monici, ki ni bila nič pretresljivega, ampak šef jo je pač hotel videti. Nato pa smo se zapeljali do Pagovega muzeja pri katranskih jamah La Brea, ki je bil nadvse kul.

Sredi Los Angelesa je nekaj jam, napolnjenih s katranom. Te katranske jame so tam že vsaj 38.000 let in v tem času je v njih pristalo marsikaj. Živali so zašle v katran in se vanj ujele, za njimi so prišli plenilci, ki so jih hoteli pojesti, in se prav tako ujeli, pred okrog 9.000 leti pa se je v katranu znašla celo neka ženska, ki je bila po poškodbi lobanje sodeč umorjena. Paleontologi so bili nad vsem tem kajpak navdušeni in so že na začetku prejšnjega stoletja začeli brskati po jamah, kar je obrodilo bogate sadove.

Poleg jam je tako zresel muzej, v katerem je moč videti okostja lenivcev, sabljezobih tigrov, mamutov, dire volkov (pojma nimam, kako – če kako – se temu reče po slovensko), ameriškega leva (nisem vedel, da je kaj takega obstajalo) in mnogih drugih živali. Obiskovalec lahko vidi za steklom tudi nekaj paleontologov, ki čistijo kosti – posrečena domislica. Muzej je lepo urejen in obvladljivo velik, tako da ga je užitek pogledati.

Okostje sabljezobega tigra
Okostje sabljezobega tigra
Okostja tropa dire volkov
Okostja tropa dire volkov
Bakterije katran predelujejo v metan.
Bakterije katran predelujejo v metan.

A kot rečeno, kanim danes poročati tudi o enem neprijetnem dogodku. Zanj smo izvedeli, ko smo z ogledi zaključili in prišli na letališče. Ko smo odprli prtljažnik, se je namreč izkazalo, da manjka kolegova torba z njegovim zasebnim prenosnikom in nekaj denarja, moj nahrbtnik s službenim prenosnikom (na katerem je bilo neko poročilo, ki sem ga pridno pisal ves čas konference) ter kovček s preostankom moje prtljage. Očitno je nek zlikovec vdrl v prtljažnik in ukradel, kolikor je zlahka naenkrat odnesel, saj sta kolegov in šefov kovček ostala tam. Meni so pa ostali samo denarnica, potni list in fotoaparat. Grrr!

O kraji smo kajpak poročali policiji, ki kajpak ni storila ničesar. Kolega se je potem pri podjetju, kjer je najel avto, pozanimal, ali je prtljaga zavarovana. Izvedel je, da je, sva pa kasneje ugotovila, da samo tista v lasti najemnika avta in njegovih ožjih družinskih članov ter samo v vrednosti do 650 USD na osebo. S precej težavami in klicarjenja v ZDA sva dobila ustrezen obrazec, ki sva ga izpolnila, zdaj ga morava pa nekako overiti (kaj bo na to rekel notar, bova še videla) in poslati zavarovalnici. V najboljšem primeru bova dobila vsak 650 USD, kar ne bo pokrilo niti pol škode (moja osebna krama je bila nova vredna kakih 1250 EUR, prenosnika sta bila oba precej dobra, denarja so pa tudi ukradli nezanemarljiv znesek). Najverjetneje meni celo ne bodo hoteli dati ničesar, saj nisem kolegov ožji družinski član. Bom poročal, kako se bo stvar iztekla.

Konferenčno središče v Pasadeni

… je zanič. Glavni problem je akustika: predavatelji se že razumejo, ker imajo mikrofone, če kdo zastavi kako vprašanje in ne sedi ravno zraven tebe, pa lahko o vprašanju ugibaš le iz odgovora predavatelja. Sploh je bilo zabavno, ko smo imeli razpravo – moderator je moral po prostoru nositi oni mikrofon, ki se pripne na srajco. Da je akustika tako mizerna, so bržkone krivi gole stene ter goli in visoki stropi. Se mi zdi, da imajo konferenčni prostori ponavadi kake obloge, ki blažijo odboje zvoka (sploh stropi so pogosto prekriti s čim takim), tu pa nič.

Drugi problem je klimatizacija. Dostikrat je tako mraz, da moram obleči pulover, čeprav je zunaj čez 30 stopinj. Zoprno in potratno! Kako kritična je situacija, nazorno priča nek star Japonec, ki na predavanja hodi v bundi. Glede na to, da je bolj mraz v bolj praznih predavalnicah, bi človek posumil, da povsod temperaturo nastavijo nekje okrog ledišča, potlej pa bolj polne predavalnice poslušalci s telesno toploto (in toploto prenosnikov) ogrejemo bolj uspešno, bolj prazne pa manj uspešno.

Brazilski žar in kalifornijsko sadje

Včeraj smo si za kosilo privoščili brazilski žar.  To pomeni, da je natakar krožil po restvraciji z različnimi vrstami mesa, pečenimi na nabodalu na žaru, in vsakemu jedcu odrezal, kolikor si je želel. Menda so imeli 14 vrst mesa in na koncu smo bili tako siti, da smo se komaj odvlekli nazaj na konferenco. Bilo je namreč precej dobro in cena je bila 35 USD (plus davek in napitnina, kar je skupaj naneslo ~45 USD) ne glede na količino pojedenega, tako da je bilo kajpak edino smotrno pojesti veliko.

Spričo hude sitosti sem večerjal le sadje. Sadje se v Kaliforniji dobi precej zanimivo. Omislil sem si črne marelice in črne pluote/plumcote. Oboji so križanci med slivami in marelicami in oboji so dokaj dobri. Črne marelice so na pogled in otip nekje med marelico in breskvijo, le da so temnovijoličaste. Okus je zelo sladek in ni preveč podoben ne slivi in ne marelici. Je nekje med figo, breskvijo, marelico in nečim nepoznanim. Črni pluoti/plumcoti so velikosti breskve, a imajo gladko lupino in so znotraj rdeče barve. Še najbolj spominjajo na velike ringloje, tako na pogled kot po okusu.

Nesposoben receptor

Trenutno se s šefom in še enim kolegom mudimo v Pasadeni na konferenci IJCAI 2009. V hotelu si s kolegom deliva sobo, šef ima pa svojo. Ker s kolegom za prvo noč nisva dobili dvoposteljne sobe, sva rezervirala enoposteljno (s king-size posteljo, ki je dovolj velika, da v njej shajata tudi dva heteroseksualna moška), naslednji dan sva se pa potem preselila v dvoposteljno.

Kako stvari stojijo, smo ob prihodu receptorju natančno razložili, in zdelo se je, da mu je vse jasno. Naslednji dan zjutraj sva s kolegom prtljago nesla v šefovo sobo, se odjavila iz svoje in na recepciji ponovno razložila, kako in kaj. Še vedno se je zdelo, da jim je vse jasno. A ko smo zvečer s konference prišli v hotel, se je izkazalo, da sva midva sicer dobila dvoposteljno sobo, da pa je šef ostal brez svoje sobe in do so prtljago iz nje prestavili v najino. In da bi bila stvar bolj zabavna, so zatrdili, da imajo zdaj vse sobe zasedene.

Najprej smo šli v najino sobo preverit, ali so preselili vso šefovo prtljago. Ker selitve ni pričakoval, je imel namreč prtljago vsepovsod po sobi. To nam ni takoj uspelo, ker nove sobe nismo uspeli odkleniti – očitno so napak sprogramirali kartice, ki služijo kot ključi. Ko so to popravili, se je izkazalo, da je nekaj šefove prtljage ostalo v stari sobi, tako da jo je bilo treba iti iskat. Tačas so nekako uspeli najti še eno sobo (vztrajnost se splača – prej so namreč predlagali, da bi šefa naselili na dodatno posteljo v najini sobi, pa nismo bili za to). Preden se je šef preselil vanjo, so mu kajpak morali še preprogramirati ključ, saj jim tudi tokrat v prvem poizkusu ni uspelo. A na koncu se je vse srečno končalo, edino novi prebivalec šefove prve sobe bi znal biti prijetno presenečen, ko bo nekje odkril šefove spodnjice (zdi se mu namreč, da mu ene manjkajo in da so najbrž ostale tam).

Bil sem evropsek

Pred dobrim tednom (mnja, od ažurnosti tegale bloga ravno ne razganja) sem bil v Bruslju. Projektu Confidence, o katerem sem že pisal, se je izteklo prvo leto in Evropska komisija nam je malo pogledala pod prste. V ta namen so izbrali štiri recenzente (od katerih enega ni bilo na spregled), ki so najprej preučili razna poročila, ki smo jih dali od sebe. To so očitno delali predvsem v zadnjih dneh pred recenzijo, saj smo se s projektnimi partnerji dobili dva dni prej, da bi se pripravili, in ta dva dni smo po e-pošti dobivali njihova vprašanja. Tista, ki so prišla na večer pred recenzijo, so bila dokaj sitna (čisto upravičeno, saj s projektom nikakor ni vse v najlepšem redu – o tem bom nekoč morda še poročal), tako da sem bil kar malo zaskrbljen. A k sreči neupravičeno.

Na sami recenziji so se naši zasliševalci spotaknili ob marsikaj, nas pobarali, zakaj tega in onega nismo naredili drugače itd., a na koncu niti niso želeli, da vse svoje spodrsljaje zagovarjamo, ampak so nas le potrepljali po rami in dejali, da kar dobro delamo. Bržkone tudi sami vodijo projekte, v katerih se najde marsikak spodrsljaj. So nam pa dali zanimivo ponudbo. Namen Confidenca je izdelati sistem, ki bo zaznaval zdravstvene težave (starejših) uporabnikov in bo deloval v stanovanju in na prostem. Ker so recenzentje opazili, da bomo zadevo težko dobro izdelali in še temeljito preizkusili, so predlagali, da del za na prostem izpustimo. Za odločitev imamo časa pol leta (takrat bomo imeli izredno recenzijo) in bržkone je pametno, da predlog sprejmemo. Kot prvo bomo tako res laže opravili svoje delo, kot drugo pa nam ne bodo mogli na koncu očitati, da so nas pravočasno posvarili (če bi vztrajali pri trenutnem načrtu projekta in se to ne bi dobro izteklo).

Omizje med recenzijo

Peterica na koncu mize so recenzenti in dva evropske uradnika, mož, ki je zatopljen v telefon, je moj šef, poleg njega je koordinatorica Confidenca, zraven pa njena pribočnica.

Glavna privlačnost službenih potovanj je, da se grem lahko še malo turizma. A tokrat se mi to ni najbolje posrečilo. Kot prvo je ves čas deževalo in pihalo, kot drugo pa nisem imel časa. V tistih dneh je bila namreč ravno sezona za oddajanje predlogov za evropske projekte (take kakršen je Confidence) in ker je bil z mano moj šef, je poskrbel, da sva ves čas, ko nisva sestankovala, porabila za to. Za oglede Bruslja sem imel tako samo par ur. Vseeno sem v tem času videl nekaj starega mesta, ki je precej privlačno. Posebej je imeniten Grand place (česar se zaveda tudi Unesco) – trg, obdan s krasnimi srednjeveškimi zgradbami. Sploh ga mora biti veselje pogledati, ko ga prekrijejo z rožami, kar storijo vsaki dve leti (naslednjič 13.-15. 8. 2010 – morda mi uspe biti tam). In kajpak sem svoje potepanje po Bruslju izkoristil za nakup čokolad, o čemer bom poročal, ko vse poizkusim.

Mestna hiša

Mestna hiša na Grand placu

Kraljeva palača

Kraljeva palača na Grand placu

Lulajoč deček

Manneken pis, mestna maskota

Jutri grem v Pariz

Jutri zjutraj grem v službo v Pariz namesto v Ljubljano – zjutraj tja in zvečer nazaj. Majhen je ta svet. Razlog je pa, da se dogovarjamo za nek projekt, ki ga financira Evropska obrambna agencija, in na sestanku v Parizu naj bi dorekli, kaj točno bo njegova tema in kaj bo kdo delal. Upam, da nas bom spodobno zastopal – glede na to, da sem za projekt izvedel pred štirimi dnevi, da ne poznam ne področja (vojaške simulacije) in ne partnerjev ter da se mi zdi, da se bo v projektu počelo nekaj, na kar se v našem odseku ne spoznamo najbolj, moja naloga bržkone ne bo lahka.

Fotke iz Darmstadta

V mestu turističnih zanimivosti ravno ne mrgoli, nekaj se jih pa le najde. Dokaj všečna je umetniška kolonija Matildenhöhe (v muzej nisem utegnil iti), ki ji družbo dela slikovita ruska kapela, najbolj pa mi je ugajala Hundertwasserjeva zgradba Waldspirale. Sicer je zelo podobna drugim njegovim zgradbam, ki sem jih nekaj že videl, a se temu nisem dal preveč motiti. Nekaj ogleda vrednih reči je tudi na robu mesta in v njegovi okolici, a zanje žal ni bilo časa.

Poročni stolp
Poročni stolp na Matildenhöhe

Ruska kapela
Ruska kapela na Matildenhöhe

Waldspirale
Waldspirale

Luisin trg
Luisin (glavni) trg

Otovorjen kolesar
Težko otovorjen kolesar (V mestu je kolesarjev ogromno, tale je pa dajal vtis, kot da je prišel od daleč.)

Dve opazki z letališča

Včeraj zvečer sem se vrnil, iz Darmstadta se pa pretekla dva dneva nisem več oglasil, ker mi je prenosnik dokončno odpovedal pokorščino.

Na (frankfurtskem) letališču sem preizkusil prijavo (‘čekiranje’) pri avtomatu. Všeč mi je bilo, da se je mogoče identificirati na precej načinov: z vozovnico, z nečim, za kar sem domneval, da je kreditna kartica, z osebno izkaznico in s potnim listom. Ker sem imel elektronsko vozovnico, ker je nisem plačal s kreditno kartico in ker nisem imel osebne izkaznice, sem uporabil potni list. Tu pridemo do manj všečnega dela: čitalnik potnih listov se je izkazal za precej muhastega, tako da sem moram poizkusiti večkrat, preden je potni list pravilno prebral. Sledil je še en zoprn del: na začetku sem kot jezik izbral angleščino, a po uspešem branju potnega lista je avtomat preklopil v nemščino in ni več ponudil izbire jezika. Vseeno sem postopek uspešno izpeljal in tudi brez težav pri okencu za uporabnike avtomata oddal prtljago. Očitno je, da je treba avtomate še nekoliko izpiliti, se pa z njihovo pomočjo da ogniti stanju v vrsti (bilo je ni ne pri avtomatu in ne pri oddaji prtljage). A kajpak je možno, da bo takrat, ko bodo avtomati izpiljeni, tudi njihovih uporabnikov več, kar bo prineslo vrste. Ali pa bo zato, ker so avtomati cenejši od ljudi, avtomatov več, kot je danes obljudenih okenc. Bomo videli.

Frankfurtski letališčniki so slabo organizirani ali pa zlobni. Skozi detektor kovin in rentgen sem namreč moral dvakrat, pri čemer je to početje, ki ga imam hudo v želodcu. K sreči niso imeli nobenih posebnih muh (kot je recimo snemanje pasu na Brniku ali rentgeniziranje obuval in vztrajanje pri enem kosu ročne prtljage v Londonu).