Arhiv kategorij: Službena pota

Bil sem evropsek

Pred dobrim tednom (mnja, od ažurnosti tegale bloga ravno ne razganja) sem bil v Bruslju. Projektu Confidence, o katerem sem že pisal, se je izteklo prvo leto in Evropska komisija nam je malo pogledala pod prste. V ta namen so izbrali štiri recenzente (od katerih enega ni bilo na spregled), ki so najprej preučili razna poročila, ki smo jih dali od sebe. To so očitno delali predvsem v zadnjih dneh pred recenzijo, saj smo se s projektnimi partnerji dobili dva dni prej, da bi se pripravili, in ta dva dni smo po e-pošti dobivali njihova vprašanja. Tista, ki so prišla na večer pred recenzijo, so bila dokaj sitna (čisto upravičeno, saj s projektom nikakor ni vse v najlepšem redu – o tem bom nekoč morda še poročal), tako da sem bil kar malo zaskrbljen. A k sreči neupravičeno.

Na sami recenziji so se naši zasliševalci spotaknili ob marsikaj, nas pobarali, zakaj tega in onega nismo naredili drugače itd., a na koncu niti niso želeli, da vse svoje spodrsljaje zagovarjamo, ampak so nas le potrepljali po rami in dejali, da kar dobro delamo. Bržkone tudi sami vodijo projekte, v katerih se najde marsikak spodrsljaj. So nam pa dali zanimivo ponudbo. Namen Confidenca je izdelati sistem, ki bo zaznaval zdravstvene težave (starejših) uporabnikov in bo deloval v stanovanju in na prostem. Ker so recenzentje opazili, da bomo zadevo težko dobro izdelali in še temeljito preizkusili, so predlagali, da del za na prostem izpustimo. Za odločitev imamo časa pol leta (takrat bomo imeli izredno recenzijo) in bržkone je pametno, da predlog sprejmemo. Kot prvo bomo tako res laže opravili svoje delo, kot drugo pa nam ne bodo mogli na koncu očitati, da so nas pravočasno posvarili (če bi vztrajali pri trenutnem načrtu projekta in se to ne bi dobro izteklo).

Omizje med recenzijo

Peterica na koncu mize so recenzenti in dva evropske uradnika, mož, ki je zatopljen v telefon, je moj šef, poleg njega je koordinatorica Confidenca, zraven pa njena pribočnica.

Glavna privlačnost službenih potovanj je, da se grem lahko še malo turizma. A tokrat se mi to ni najbolje posrečilo. Kot prvo je ves čas deževalo in pihalo, kot drugo pa nisem imel časa. V tistih dneh je bila namreč ravno sezona za oddajanje predlogov za evropske projekte (take kakršen je Confidence) in ker je bil z mano moj šef, je poskrbel, da sva ves čas, ko nisva sestankovala, porabila za to. Za oglede Bruslja sem imel tako samo par ur. Vseeno sem v tem času videl nekaj starega mesta, ki je precej privlačno. Posebej je imeniten Grand place (česar se zaveda tudi Unesco) – trg, obdan s krasnimi srednjeveškimi zgradbami. Sploh ga mora biti veselje pogledati, ko ga prekrijejo z rožami, kar storijo vsaki dve leti (naslednjič 13.-15. 8. 2010 – morda mi uspe biti tam). In kajpak sem svoje potepanje po Bruslju izkoristil za nakup čokolad, o čemer bom poročal, ko vse poizkusim.

Mestna hiša

Mestna hiša na Grand placu

Kraljeva palača

Kraljeva palača na Grand placu

Lulajoč deček

Manneken pis, mestna maskota

Jutri grem v Pariz

Jutri zjutraj grem v službo v Pariz namesto v Ljubljano – zjutraj tja in zvečer nazaj. Majhen je ta svet. Razlog je pa, da se dogovarjamo za nek projekt, ki ga financira Evropska obrambna agencija, in na sestanku v Parizu naj bi dorekli, kaj točno bo njegova tema in kaj bo kdo delal. Upam, da nas bom spodobno zastopal – glede na to, da sem za projekt izvedel pred štirimi dnevi, da ne poznam ne področja (vojaške simulacije) in ne partnerjev ter da se mi zdi, da se bo v projektu počelo nekaj, na kar se v našem odseku ne spoznamo najbolj, moja naloga bržkone ne bo lahka.

Fotke iz Darmstadta

V mestu turističnih zanimivosti ravno ne mrgoli, nekaj se jih pa le najde. Dokaj všečna je umetniška kolonija Matildenhöhe (v muzej nisem utegnil iti), ki ji družbo dela slikovita ruska kapela, najbolj pa mi je ugajala Hundertwasserjeva zgradba Waldspirale. Sicer je zelo podobna drugim njegovim zgradbam, ki sem jih nekaj že videl, a se temu nisem dal preveč motiti. Nekaj ogleda vrednih reči je tudi na robu mesta in v njegovi okolici, a zanje žal ni bilo časa.

Poročni stolp
Poročni stolp na Matildenhöhe

Ruska kapela
Ruska kapela na Matildenhöhe

Waldspirale
Waldspirale

Luisin trg
Luisin (glavni) trg

Otovorjen kolesar
Težko otovorjen kolesar (V mestu je kolesarjev ogromno, tale je pa dajal vtis, kot da je prišel od daleč.)

Dve opazki z letališča

Včeraj zvečer sem se vrnil, iz Darmstadta se pa pretekla dva dneva nisem več oglasil, ker mi je prenosnik dokončno odpovedal pokorščino.

Na (frankfurtskem) letališču sem preizkusil prijavo (‘čekiranje’) pri avtomatu. Všeč mi je bilo, da se je mogoče identificirati na precej načinov: z vozovnico, z nečim, za kar sem domneval, da je kreditna kartica, z osebno izkaznico in s potnim listom. Ker sem imel elektronsko vozovnico, ker je nisem plačal s kreditno kartico in ker nisem imel osebne izkaznice, sem uporabil potni list. Tu pridemo do manj všečnega dela: čitalnik potnih listov se je izkazal za precej muhastega, tako da sem moram poizkusiti večkrat, preden je potni list pravilno prebral. Sledil je še en zoprn del: na začetku sem kot jezik izbral angleščino, a po uspešem branju potnega lista je avtomat preklopil v nemščino in ni več ponudil izbire jezika. Vseeno sem postopek uspešno izpeljal in tudi brez težav pri okencu za uporabnike avtomata oddal prtljago. Očitno je, da je treba avtomate še nekoliko izpiliti, se pa z njihovo pomočjo da ogniti stanju v vrsti (bilo je ni ne pri avtomatu in ne pri oddaji prtljage). A kajpak je možno, da bo takrat, ko bodo avtomati izpiljeni, tudi njihovih uporabnikov več, kar bo prineslo vrste. Ali pa bo zato, ker so avtomati cenejši od ljudi, avtomatov več, kot je danes obljudenih okenc. Bomo videli.

Frankfurtski letališčniki so slabo organizirani ali pa zlobni. Skozi detektor kovin in rentgen sem namreč moral dvakrat, pri čemer je to početje, ki ga imam hudo v želodcu. K sreči niso imeli nobenih posebnih muh (kot je recimo snemanje pasu na Brniku ali rentgeniziranje obuval in vztrajanje pri enem kosu ročne prtljage v Londonu).

Prehranjevanje v Vancouvru

Sprehajavši se po mestu bi rekel, da je blizu četrtine prebivalcev azijskega porekla, restavracij je pa azijskih še precej več. Glede na to, da imam azijsko hrano rad in da je ne jem prav pogosto, se nisem nič pritoževal.

Kot rečeno, smo bili z Vadimom in Yngvijem v japonski restavraciji. Poleg tega sem v japonsko enkrat zašel tudi sam: bile je vrste tepan-jaki, kar pomeni, da kuhalna površina stoji sredi miz, kuhar pa hrano postavlja naravnost pred goste. Bilo je čisto okusno, čeprav ne ravno spektakularno – ona prva mi je bolj ugajala. Je pa druga dajala bolj pristen vtis: osebje angleško ni govorilo najbolje, pa tudi med gosti razen mene ni bilo nobenega neazijca.

Enkrat sem jedel kitajsko hitro hrano, ki kajpak tudi ni bila spektakularna, je bila pa čisto okusna in poceni. Stvar je delovala na način, ki sem ga srečal že v Edmontonu: izbiraš lahko med rižem in rezanci ter več mesnimi in zelenjavnimi jedmi, ki jih lahko poljubno kombiniraš, plačaš pa glede na to, koliko jih izbereš.

Najbolje sem jedel v tajski restavraciji, za katero sem kasneje ugotovil, da pripada nekakšni verigi. Sploh curry je bil odličen.

Precej dobro sem jedel tudi po libanonsko: polpet iz ovčetine, humus, nevzhajan kruh, riž in zelenjavo.

Zadnji dan sem pa obiskal še korejsko restavracijo. Korejska posebnost je očitno, da si moraš obrok deloma pripraviti sam. Tako sem si v juho miso zelenjavo in tofu moral dati sam, pa tudi meso sem si pekel na gorilniku sredi mize. Bilo je zanimivo in čisto dobro, sem pa jedel že tudi kaj boljšega.

Od azijskih sem naletel še na vietnamsko, mongolsko, malezijsko in afganistansko restavracijo, vendar ne, ko sem bil lačen, tako da jih nisem imel priložnosti preizkusiti.

Vancouvrska mineštra

Na lanski konferenci AAAI sem imel bostonsko mineštro, tako da bodi tokrat vancouvrska.

V hotelu so mi prijazni neznanci oskrbeli zastonj dostop do interneta: na voljo mi je nezaščitena dostopna točka, ki sicer ne omogoča pošiljanja e-pošte in uporabe MSN Messengerja, ampak podarjenemu konju se ne gleda na zobe.

Letos se mi konferenca zdi nekoliko slabša kot lani. Ker kakega pametnega razloga za upad kakovosti ne vidim, domnevam, da imam manj srečno roko pri izbiri predavanj. Malo je za to najbrž krivo, da sem namenoma šel na par sekcij s področij, ki mi niso blizu (da bi se pač seznanil z njimi), pa v enem primeru nisem ničesar razumel, v enem sem se pa dolgočasil.

Na konferenci je spet precej znancev iz Edmontona, čeprav malo manj kot lani – predvsem manjkajo člani Vadimove skupine. Sta pa tu Vadim in Yngvi, eden od obeh Islandcev, o katerih sem pisal lani. Drugi je pustil akadamske vode in dela za neko banko (kar menda ni preveč zanimivo, je pa dobro plačano). Tudi tokrat lahko postrežem s fotografskimi dokazi o našem druženju – spet jih je posnel Vadim. Na večerji smo bili v precej posrečeni japonski restavraciji: za dobrih 20 CAD lahko poješ poljubne količine sušija zelo raznolikih vrst in drugih japonskih jedi.

V Vancouvru je presenetljivo veliko beračev in brezdomcev, ki svoje imetje naokrog prevežajo z nakupovalnimi vozički. Pojma nimam, zakaj je tako – kolikor vem, v Kanadi vlada precejšnje blagostanje, in menda je tudi kolikor toliko socialna država.

Vancouverčani se radi prevažajo s kolesi. S tem je bržkone povezano, da se očitno kolesa tu tudi precej kradejo: videl sem že dve priklenjeni, ki sta jima manjkali sprednji kolesi in krmili, ter eno, pri katerem je lastnik sprednje kolo snel in ga priklenil skupaj z zadnjim.

Kako si ogledati London v manj kot enem dnevu

Trenutno sem v Vancouvru in bi pravzaprav moral poročati o tem, a ker se mi vse prerado zgodi, da kako temo zaradi pomanjkanja časa odložim in se potem nikoli ne vrnem k njej, bom najprej obdelal London.

Kratek odgovor na vprašanje iz naslova je, da težko. A glede na to, da več časa za ta podvig nisem imel, sem moral pač poizkusiti. Ogledovanja sem se lotil malo pred poldnevom, ker sem jutro potreboval, da sem priletel, našel hotel in odložil prtljago. Postopek je bil takle:

  1. Vkrcal sem ne na podzemno železnico in izstopil na postaji Victoria. Podzemna železnica je dokaj prikladen način potovanja po Londonu, moj problem je bil le, da sem imel poškodovano dnevno karto, tako da je čitalniki niso znali prebrati in sem moral na vsaki postaji najti nekoga, ki me je spustil skozi vratca (za večjo zabavnost v Londonu karto preverjajo tudi pri izstopu).
  2. Mimo kraljevih konjušnic sem jo mahnil do Buckinghamske palače. Menjavo straže sem zamudil, pričakoval pa sem, da bom stražarje z značilnimi kučmami videl vsaj nemenjajoče se. Žal o njih ni bilo ne duha in ne sluha – tam so bili neki manj slikoviti možje (morda kučme nosijo samo pozimi). Poleti se palača da videti tudi od znotraj, a sem bil prezgoden in je bila kraljica še doma – letos bo odsotna 28. 7. – 25. 9. Od zunaj je palača zmerno sijajna.
  3. Mimo Palače sv. Jakoba sem odkoračil do Trafalgarskega trga. Najbolj zanimiv na njem se mi je zdel kip noseče ženske brez rok. Da sem ga videl, sem imel srečo, ker se kipi na njegovem mestu menjajo – menda bodo tega zamenjali še letos.
  4. Mimo domovanja kraljeve straže na konjih sem prispel do parlamenta. Zaradi pomanjkanja časa noter nisem šel, je pa že od zunaj čisto dovolj imeniten (najbrž celo bolj kot od znotraj). Za lep pogled nanj je treba prečkati Temzo.
  5. Nedaleč od parlamenta je Westminstrska opatija. To sem si ogledal tudi od znotraj in reči moram, da je prav sijajna. Najbrž bi si bilo vredno privoščiti voden ogled (ali vsaj samovoden – z avdiovodnikom), ker prav gotovo odneseš več, če poznaš zgodbo reči, ki si jih ogleduješ, a ker so nepreglede horde turistov že površen ogled naredile precej dolgotrajen, si vodenega nisem mogel privoščiti.
  6. Vkrcal sem se na podzemno železnico in se odpeljal do Towerja. Tudi tega sem si ogledal od znotraj, kar me je stalo 16 GBP – barabe oderuške! Pri Towerju se mi je zdela najimenitnejša sama zgradba, čeprav je tudi v njej marsikaj videti – nenazadnje kronski dragulji. Zelo všečen je še bližnji Towerski most.
  7. Za konec sem jo mahnil do stolnice sv. Pavla, ki pa je bila že zaprta. Je vsega spoštovanja vreden primerek cerkve, vendar me vsaj od zunaj ravno očarala ni.

Kip nosečnice
Kip noseče Alison Lapper na Trafalgarskem trgu

Parlament
Parlament

Westminstrska opatija
Westminstrska opatija

Londonski Tower
Londonski Tower

V Londonu odsestankoval, Vancouver še čaka

Kar lepo smo se zmenili, kaj naj bi bil predmet našega projekta, in ta predmet tudi ni napačen. Našemu odseku sem izposloval točno tisti del, ki nas zanima, kar je načeloma dobro. Ima pa tudi manj navdušujočo posledico, da je naš del nekoliko manjši od delov nekaterih drugih partnerjev, kar pomeni, da bo v naš žep kanilo manj denarja (če bo projekt sprejet). Bomo videli, kaj bo rekel šef. Ogledovanje mesta bo pa dobilo svoj zapis, ker je ura pozna, jutri pa zgodaj letim v Kanado.

London in Vancouver

Letos sem bil s klatenjem po svetu dokaj zmeren: smučal sem in enkrat sem bil službeno v Helsinkih, sicer me pa kam dlje ni zaneslo. Druga polovica leta bo po vsem videzu bolj živahna. Živahnost se bo začela prihodnji teden, ko bom šel v sredo za dva dni na sestanek v London, v soboto pa za teden dni v Vancouver na konferenco AAAI 2007.

Tale sestanek mi ni ravno v največje veselje. Kot prvo sem zanj izvedel šele predvčerajšnjim popoldne, kot drugo se bo zgodil tik pred mojim odhodom v Kanado (pred katerim že tako ali tako ne bi uspel postoriti vsega, kar bi rad), kot tretje pa naj bi se na njem pogovarjali o nekem projektu, o katerem ne vem skoraj nič. Edina svetla točka je, da bom imel en dan časa za ogled Londona, kar je sicer hudo malo, ampak bolje kot nič. Pri tem je tudi prikladno, da sem si pred nedavnim omislil britanski Lonely Planet, saj greva z Jelko septembra v tiste kraje kolesarit.