Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Mitja

Od oglasa do prihoda med zeljejedce

Delo, Nemčija, Rostock, Službena pota

Ko sem se lotil prijave na oglas za podoktorec, sem najprej prilagodil svoj CV. Raziskovalne interese sem zapisal v takem vrstnem redu, da je bil prvi tisti, ki se je najbolje ujemal z oglasom, in jih formuliral tako, da so zveneli čim bliže področju podoktorca. Na enak način sem prilagodil svoje trenutne dejavnosti, ki sem jim tudi posvetil eno rubriko. Za to mislim, da ni čisto običajna sestavina CVjev, sem pa nekje prebral, da je priporočljiva, in če se poizkusim postaviti v kožo delodajalca, se mi zdi, da je koristna. Za povrh mi je dala priložnost, da sem omenil delo z genetskimi in proteomskimi podatki (ravno takrat sem se namreč ukvarjal s prijavljanjem nekega projekta na to temo), kar naj bi bil predmet mojega dela v Rostocku. Poleg tega sem popravil še kako malenkost, kaj dosti drugega pa s CVjem ni bilo storiti, saj pretežno obravnava dajstva, ki so, kakršna so. No, edino to sem še preveril, ali delodajalec želi seznam oseb, ki bodo napisale priporočilna pisma. Rostoški jih je, zato sem v rubriko references dal naslove svojega institutskega šefa, mentorja pri doktoratu in Vadima. Pri tistih delodajalcih, ki po teh osebah niso vprašali, sem pa zapisal, da so references available upon request. Moj nemški šef (Georg) je kasneje komentiral, da bi se bil lahko bolj pohvalil s pridobivanjem projektov (tega v CV nisem vključil, ker do takrat nobenega projekta nisem formalno vodil, čeprav sem kar precej prispeval k pridobitvi mnogih).

Naslednji korak je bil pisanje spremnega besedila. To je malce zahtevnejši opravek, saj mora biti spremno besedilo bolj prilagojeno oglasu. Načeloma se v njem razloži, zakaj sem ravno jaz posebej primeren za službo. V primeru, da nisem, to ni najlaže napisati, in tudi pri prijavi na podoktorec v Rostocku je bilo tako. Pomanjkanje izkušenj s področja bioinformatike sem skušal nadomestiti s hudo vnemo za tovrstno delo, splošno znanstveno odličnostjo in obvladanjem strojnega učenja (ki ga je oglas omenjal). Motivacijo za delo na področju bioinformatike sem razložil v duhu prejšnjega zapisa in očitno je to pri Georgu vžgalo. Znanstveno odličnost sem dokazoval s številom objav, ki jih res nimam prav malo (čeprav jih je kar nekaj bolj klavrnih). Obvladovanje strojnega učenja pa sem utemeljil z delom na dveh evropskih projektih, kjer smo ga uporabljali. Resnici na ljubo kljub temu prav silen strokovnjak za strojno učenje nisem, a toliko se že spoznam nanj, da se ravno osramotiti ne bi smel. Pri pisanju sem pazil, da se nisem nič zlagal, saj to kot prvo ni lepo, kot drugo bi me pa utegnilo tepsti, če bi me zasačili. Sem pa kajpak uporabil vso svojo spretnost sajenja rožic, ki sem jo pridobil pri pisanju raznih projektnih predlogov.

Odgovor na mojo prijavo je prišel precej hitro, še pred objavljenim rokom, kar se mi je zdelo spodbudno. Kasneje sem izvedel, da je bil Georg nekoliko v škripcih, saj je bil začetek letošnjega leta skrajni čas, da nekoga zaposli, iskal ga je pa v zadnjem trenutku, ker mu jo je bil prejšnji kandidat popihal. Zaposliti je bil nameraval nekega Indijca, ki je bil dva dni po prihodu v Rostock ugotovil, da je to tak strašen neindijski kraj, da v njem ni zdržati, in jo odkuril domov. Tako sem dobil povabilo na razgovor. Z Georgom sva ugotovila, da se bova najlaže dobila v Veitshöchheimu, ki je nekje na sredi med Slovenijo in Rostockom in kjer je možak imel nek sestanek. Tako sem se lepo oblekel (Nemci znajo biti resni okravateni tipi), se usedel v avto in odpeljal v ta kraj neizgovorljivega imena. Tam sem ugotovil, da Georg z resnostjo ne pretirava in da tudi okraveten ni (tako daleč, da bi si bil nataknil kravato, k sreči tudi sam nisem šel, saj ta kos oblačila iz dna duše preziram), tako da sva se čisto prijetno pogovorila. Malo me je pobaral o mojem preteklem dejanju in nehanju (vprašal ni nič prehudo groznega), malo mi je pa razložil delo, ki naj bi ga opravljal. Večinoma je govoril on, saj to rad počne. Na koncu je dejal, da je zadovoljen in da mi bo kmalu sporočil, kako se je odločil. Jaz pa sem – utrujen od vožnje in stresa – padel v posteljo (kasneje sem si privoščil eno pekočo azijsko večerjo – primerna doza čilija človeka lepo poživi). Naslednji dan sem si ogledal še veitshöchheimski (menda) slavni rokokojski vrt, ki pa v pozni jeseni ni bil prav pretresljiv.

Prav kmalu mi je Georg res sporočil, da bi me vzel v službo. Želel pa je, da si prej pridem pogledat Rostock – verjetno se je bal, da bi se ponovila izkušnja z Indijcem. Tako sem kaka dva tedna kasneje podaljšal obisk konference v Salzburgu in za dan in pol obiskal sever Nemčije. Spoznal sem svoje bodoče sodelavce in govoril s štirimi ljudmi, ki že delajo pri projektu, pri katerem naj bi delal tudi jaz. Ti ljudje so medicinci in trije so mi predstavili svoje probleme, ki naj bi jih jaz reševal (tule bom bolj površen, saj o svojem tukajšnjem delu kanim pisati kdaj drugič). Četrti – vodja projekta – je pa dajal vtis, da mu ni čisto jasno, kaj naj z mano, in ga ni ravno razganjalo od prijaznosti. A k sreči mi tudi kaj preveč žalega ni storil, kar pri njem ni nujno pravilo (oni dan je na nekem seminarju predavatelja – uglajenega gospoda srednjih let – malone nahrulil, da ni nič pametnega povedal in da je zgolj zapravljal njegov čas). Ljudje, ki sem jih spoznal, so v glavnem naredili v redu vtis in tudi s samim Rostockom ni bilo videti nič narobe, tako da sem dahnil usodni da.

Med novoletnimi počitnicami sem potlej na kup zvlekel vso svojo garderobo in druge zadeve, ki bi jih utegnil potrebovati med enoletnim bivanjem na tujem (zaenkrat še nisem ugotovil, da bi bil kaj prav usodnega pozabil), jih zbasal v avto in 2. januarja zjutraj krenil na pot. Prvi dan so me spremljali sitno vreme in strašni zastoji (predvsem med Salzburgom in Münchnom), tako da sem za dobrih 600 km potreboval kakih 13 ur. Drugi dan je bil topogledno prijetnejši in po skupno kakih 1200 prevoženih kilometrih sem prispel v Rostock.

Iskanje podoktorca

Delo

V angleščini je uveljavljen izraz postdoc, ki pomeni raziskave nekaj let po pridobitvi doktorata (postdoctoral research) ali raziskovalca, ki te raziskave uganja (postdoctoral research fellow ali kaj podobnega).  Slovenski izraz podoktorec za to reč sem pa pravkar izumil. Mislim, da je običajno, da podoktorec nisi na ustanovi, kjer si doktoriral – Vadim mi je denimo nekoč pravil, da v severni Ameriki univerze načeloma ne zaposlujejo lastnih doktorandov, saj z zaposlovanjem raziskovalcev od drugod pridobijo nova znanja in poglede. Zdi se, da se s pošiljanjem raziskovalcev v tujino tudi Institut trudi ravnati podobno, čeprav le na pol: lastne ljudi sicer podi na tuje, ne vem pa, če mu uspe zaposliti kaj dosti sposobnih tujih doktorandov. No, če koga lastnega na tuje pošlje začasno, tisti prinese domov nekaj novih znanj in pogledov, kar je vsekakor nekaj vredno – nekaj takega naj bi se zgodilo z mano.

Najti si ustrezen podoktorec nikakor ni mačji kašelj (glej ga zlomka, slovenščina ima pred angleščino prednost: s sklanjanjem se da razlikovati med delom / delovnim mestom in človekom, ki to delo opravlja, saj bi zapisal “podoktorca”, če bi imel v mislih človeka). Sploh pa je to veljalo zame. Doktoriral sem namreč iz preiskovalne patologije, ne pretirano uporabnega področja, ki sem se ga naveličal in se z njim nisem želel več ukvarjati. Področje, kjer sem si najbolj želel delati, je ambientalna inteligenca, vendar v dveh letih, kolikor se z njim ukvarjam, nisem uspel priti do kakih posebej imenitnih objav ali drugih udarnih dosežkov, s katerimi bi se pri iskanju podoktorca lahko hvalil. Še eno področje, ki se mi tudi zdi jako zanimivo, pa je bioinformatika (uporaba računalništva v biologiji), natančneje uporaba metod umetne inteligence v bioinformatiki. Vendar na tem področju do sedaj nisem naredil ničesar, tako da moje možnosti niso bile videti najboljše.

Zakaj me zanimata ambientalna inteligenca in bioinformatika? Ena pomembnih nalog ambientalne inteligence je pomoč starejšim, ki je trenutno nadvse aktualna in bo s časom postala le še bolj. Pričakovati je tudi, da bodo temu področju države namenjale precej denarja. Poleg tega pa uspešno prestane nekaj, kar bom zdajle poimenoval znanstvenofantastični preizkus. Znanstvena fantastika je meni precej ljub žanr in ponavadi tovrstne zgodbe obravnavajo najzanimivejše elemente prihodnosti. Če o nečem piše znanstvena fantastika, mora torej tisto že biti kul in zato zadeva, s katero se je vredno ukvarjati. Inteligentno okolje v znanstveni fantastiki srečujemo kar pogosto in misel na soustvarjanje nečesa, o čemer danes piše znanstvena fantastika, mi je všeč. Biotehnologija pa je področje, od katerega pričakujem, da bo svetu v prihodnje prinesla najbolj udarne spremembe. Nobenega dvoma tudi ni, da odlično prestane znanstvenofantastični preizkus. In kot računalnikar mu lahko najbliže pridem skozi bioinformatiko.

Prvi korak pri iskanju podoktorca je bil, da sem deset ljudi, katerih delo s področja ambientalne inteligence sem zapazil na konferencah in se mi je zdelo zanimivo, pobaral, če bi morda imeli mesto zame. Odgovorilo jih je pol in vsi so rekli, da ne. Naslednji korak je bil iskanje oglasov za podoktorce s področje ambientalne inteligence po spletu. Žal se je izkazalo, da jih tako rekoč ni.

Na koncu sem tako pristal pri brskanju po vseh oglasih in prijavljanju na tiste, ki so se mi zdeli zanimivi. Izkazalo se je, da so bili to povečini s področja bioinformatike, saj je takih oglasov daleč največ. Redno sem začel pregledovati tele spletne strani:

Ugotovil sem, da je iskanje službe (kar podoktorec pravzaprav je) početje, ki vzame veliko časa, ki si ga težko vzameš, če službo trenutno imaš. Poleg tega mi je bolj malo podoktorcev ustrezalo: nekateri mi niso bili všeč tematsko, večina jih je bila predolgih (najbolj običajen čas je tri leta, bržkone zato, ker toliko časa trajajo tipični raziskovalni projekti), pa še v Evropski uniji sem si ga želel (pričakoval sem, da bo to najbolj enostavno, tako zame kot za Jelko, če bi se mi pridružila). Tako sem se v nekaj mesecih prijavil na kak ducat oglasov in na koncu sta zame resno zanimanje pokazala dva delodajalca: nemški, pri katerem sem na koncu pristal, in eden z Japonske. Glede na to, da je Japonska preklemansko daleč in da je bil podoktorec tam dvoleten, jaz sem pa ravno takrat izvedel, da se mi obeta naraščaj, je bila enoletna Nemčija tako videti mnogo bolj privlačna. O tem, kako sem prišel od oglasa do službe, pa naslednjič.

Pred mano je zanimivo leto

Delo, Nemčija, Rostock, Otročarije

Prvi razlog za zanimivost je, da ga bom pretežno preživel v Nemčiji. Na Institutu namreč velja pravilo, da moraš za napredovanje v prvi resen znanstveni naziv (to je tak, v katerega ne napreduješ samodejno, ampak dejansko presojajo, ali si zanj primeren) vsaj devet mesecev preživeti na izpopolnjevanju v tujini. Po nekaterih razlagah mora teh devet mesecev biti celo v kosu. To pravilo gre kajpak večini tistih, ki jih zadeva (torej mladih), precej v nos, vendar o njem žal odločajo tisti, ki jih ne zadeva več (torej starejši, ki so že napredovali). Glede na to, da o svojem šefu včasih zapišem kako pikro, naj ob tej priliki povem, da se s tem pravilom ne strinja – slava mu. Včasih se je zahtevalo, da si bil v tujini samo tri mesece, tako da sem takrat, ko sem šel za štiri mesece v Kanado, mislil, da sem zahtevi zadostil. A po tistem so obdobje dvignili na šest mesecev in do takrat, ko bom lahko zaprosil za izvolitev v višji naziv, bo veljalo devet. Bržkone prej ali slej napreduješ tudi, če ne greš v tujino, a glede na to, da menda v zadnjem času celo precej tistih, ki so formalne pogoje izpolnjevali, ni bilo izvoljenih, zna to biti bolj slej kot prej. Ker izpopolnjevanje v tujini dejansko zna biti koristno in zanimivo in ker sem imel pri tem podvigu Jelkino podporo, sem se tako odločil iti. In zdaj sem v Rostocku, čisto na severu Nemčije, kjer se udinjam na Institutu za biostatistiko in informatiko v medicini in raziskavah staranja. O podrobnostih mojega dela tu pa kdaj drugič.

Drugi razlog za zanimivost je morebiti še nekoliko tehtnejši od prvega: enkrat maja naj bi postal oče. Glede na to, da sem v tujini, se čas morda ne zdi najprimernejši (in tudi načrtovala tega nisva ravno za letos), ampak tako je pač naneslo. Če bo Jelka z otrokom lahko za nekaj časa prišla v Nemčijo, se bo morda izkazalo, da je naneslo celo posrečeno, saj brez otroka pri meni ne bi imela kaj dosti početi, za otroka sem pa prepričan, da jo bo temeljito zaposlil (in nič ne dvomim, da mene tudi, kolikor ne bom v službi). Bomo videli, ko bomo videli, vi boste pa o tem brali (če bom takrat utegnil kaj napisati v blog).

Potlej je pa tu še tretja zanimivost, ki ob prvih dveh kar malo zbledi, čeprav bi se mi v običajnih okoliščinah zdela jako zanimiva. Moj najboljši prijatelj se letos namreč kani oženiti in jaz mu bom pri tem priča, kar tudi ni kar tako. Pa še en moj dobri prijatelj ima podobne nespametne nakane, vendar tam nimam kake pomembnejše vloge. Ja, dolgčas letos ne bo.

S Confidencom so križi in težave

Delo, Službena pota

O projektu Confidence sem že pisal, a glede na to, da se je zadnji dve leti moje delo precej vrtelo okrog njega, si zasluži podrobnejšo predstavitev. Glede na to, da sem ravno na projektnem sestanku v Nürnbergu, je zdajle kar primeren čas za to. Za začetek naj povzamem, za kaj v projektu gre. Cilj je starejšim ljudem podaljšati samostojno bivanje doma. To naj bi storili tako, da bi s pomočjo senzorjev zaznavali njihove padce, bolezni in slabo počutje. Tako bi uporabniki zaupali, da njihove zdravstvene težave ne bodo ostale neopažene, in si upali živeti doma (namesto v domu za ostarele). Cilj projekta je koristen in nudi zanimive raziskovalne izzive, se nam je pa pri izvedbi marsikaj zataknilo.

Težava, s katero se spopadamo trenutno, so senzorji. Zamišljeno je bilo, da bodo uporabniki na telesu nosili nekaj značk, senzorji pa bodo zaznavali določali koordinate. V projektni predlog so partnerji zapisali, da se bo za to uporabljaja radijska tehnologija in da bo natančnost določanja koordinat v ‘centimeters range’. Žal pa nihče ni iz njih nikoli uspel izvleči, kaj centimeters range pomeni. Jaz sem si pod tem izrazom predstavljal kakih 5 cm. Glede na to, da so bili na začetku projekta na trgu izdelki, ki so se hvalili z natančnostjo 15 cm (najboljši primer je Ubisense), se je to zdelo umestno – v projektu je navsezadnje smiselno razvijati tehnologijo, ki je boljša od obstoječe.

Sčasoma smo ugotovili, da si je Fraunhofer, ki v Confidencu razvija senzorje, zamislil, da bodo uporabili ultra-wideband radijsko tehnologijo – enako kot Ubisense. Pri tej tehnologiji značka oddaja radijske signale v širokem frekvenčnem območju (to naj bi zmanjševalo škodljive vplive odbojev), senzorji (antene) pa določajo razdaljo do značke in smer, od koder signali prihajajo. Iz razdalje in smeri se nato izračunajo koordinate. Fraunhofer si je tudi zamislil, da bodo to izvedli tako, da bodo kupili čip, ki bo nudil potrebno osnovno funkcionalnost, in okrog njega razvili ustrezno programsko opremo. To bi pomenilo, da bi dobili nekaj podobnega Ubisensu, morda nekoliko boljšega. Za projekt bi bilo to zadovoljivo (Ubisense na IJS imamo in je še kar uporaben), za Fraunhofer pa najbrž tudi (glede na to, da se Ubisense prodaja za več kot 10.000 EUR, ni slabo, če znaš proizvajati kaj takega). Žal pa se je izkazalo, da čipa, ki bi ga Fraunhofer lahko uporabil, ni mogoče kupiti. Posledično smo se znašli v nemajhni godlji.

Rešitev, ki jo je Fraunhofer našel, je uporaba FMCW namesto ultra-widebanda. To je takisto radijska tehnologija za določanje položaja značk, a zanjo se da kupiti ustrezen čip. Poleg tega se je projektni konzorcij odločil značke opremiti s pospeškomeri in žiroskopi (slednji zaenkrat ne delajo), ki bodo dali dodatne podatke o tem, kaj se z uporabnikom dogaja. Vsak podatek je seveda koristen, a uporaba pospeškomerov in žiroskopov je v nasprotju z osnovno zamislijo projekta, da delamo s koordinatami značk, po kateri se projekt razlikuje od mnogih drugih sorodnih raziskav. Kaj bo na to rekla Evropska komisija, ki nas financira, ne vem, ker jim še nismo dovolj jasno povedali, kaj kanimo storiti. Po odzivih na prve omembe teh sprememb sodim, da ne bodo pretirano srečni. A stvari so včeraj postale še bolj zabavne. Fraunhofer je s FMCW uspel doseči natančnost okrog 1 m, kar je bistveno slabše od Ubisensovih 15 cm. Zaradi tega so predlagali, da zaenkrat uporabljamo kar Ubisense. To pomeni, da bomo uporabili tržni izdelek (Ubisense) v kombinaciji z uveljavljeno in nevznemirljivo tehnologijo (pospeškomeri). Taka rešitev nekako ne zasluži ogromnega zneska, ki ga je Fraunhofer dobil za razvoj senzorjev, tako da če bi bil jaz Evropska komisija, nikakor ne bi bil zadovoljen. Ker sem IJS, sem zadovoljen, ker z Ubisensom že delamo, a morda mi bi Evropska komisija to veselje skalila.

Potlej je pa tu še druga velika težava projekta: pomanjkanje učnih podatkov za strojno učenje in nasploh podatkov za preizkušanje metod, ki jih razvijamo. Jasno je namreč, da je nemogoče razviti metodo za prepoznavanje neke vrste obnašanja (kar je cilj Confidenca) brez primerov takega obnašanja. V konzorciju imamo tri partnerje, ki zastopajo uporabnike (starejše ljudi). Normalno bi bilo, da bi te podatke priskrbeli oni, in ko smo projekt prijavljali, smo na IJS domnevali, da se bo to tudi zgodilo. A v projektnem predlogu to ni pisalo, kar smo pri prijavi spregledali – takrat smo se namreč zaradi pomanjkanja časa ukvarjali le s svojim delom in zaupali, da je preostanek napisan, kot je treba. Očitno ocenjevalci predloga niso bili nič bolj pazljivi, saj so projekt sprejeli, ne da bi se bili ob to spotaknili (zna biti, da je pomanjkanje časa širši pojav). Ta nepazljivost se je izkazala za hudo napako, saj zaradi nje nihče od partnerjev ni bil voljan posneti raznih vrst obnašanja starejših.

Po eni strani je nepripravljenost partnerjev mogoče razumeti, saj to ni lahko početje. Zahteva namreč precej truda in časa, povrh pa je treba kupiti ali najeti tudi ustrezno opremo. A po drugi strani je za uspešen projekt nujno. Da ne omenjam, da partnerji, ki zastopajo uporabnike, sicer ne počno ničesar koristnega: občasno naredijo kako anketo, v kateri ne vprašajo tistega, kar bi bilo najbolj pomembno vedeti (čeprav jim jaz povem, kaj to je), potlej se pa njihovi prispevki bolj ali manj končajo. Celo kadar jim zastavimo kako vprašanje o starejših, navadno ne dobimo odgovora. Tako smo morali denimo seznam znakov morebitnih zdravstvenih težav na IJS sestaviti sami (partnerji so nam zgolj poslali nekaj člankov) – pravzaprav sem ga sestavil kar jaz, ki se na to čisto nič ne spoznam. In celo ko je bil seznam nared, partnerji o njem niso povedali ničesar pametnega – dobili smo le nakakšno medlo potrditev, da je v redu.

No, Evropska komisija je na konzorcij pritisnila, da mora narediti resne poizkuse z starejšimi uporabniki: recimo za en mesec namestiti Confidence pri 20 ljudeh. Prav tako nam je naložila, da moramo pridobiti prave posnetke obnašanja starejših. Enomesečni preizkusi se bodo očitno zgodili in morda bomo vsaj proti koncu projekta prišli do podatkov. To sicer ni ravno navdušujoče, a je še vedno boljše kot nič. Vendar se celo zdaj lahko zgodi, da bomo ostali praznih rok. Posnetki bodo namreč uporabni le, če bomo vedeli, kaj obnašanje, ki ga zajema Confidence, v resnici je. Edini uporaben način za to pa je, da dogajanje hkrati snemamo z videokamero. Seveda se lahko zgodi, da nekateri uporabniki, ki bodo pristali na uporabo Confidenca, ne bodo pristali na snemanje z videokamero, a prav gotovo so posnetki nekaterih uporabnikov boljši od nobenih. Žal pa eden izmed partnerjev temu ugovarja, saj naj poizkusi ne bi bili veljavni, če niso z vsemi uporabniki narejeni enako. Da nam bodo uporabni posnetki starejšh pomagali bolj od anket z malenkost bolj homogeno skupino uporabnikov, pa očitno na razume.

Ambientalno inteligenten v Salzburgu

Delo, Službena pota

Te dni se mudim v Salzburgu na Evropski konferenci o ambientalni inteligenci. V nasprotju s prejšnjima dvema letoma sem imel tokrat tudi referat, na katerega sem še kar ponosen. Sicer ni ravno hudo visoka znanost, je pa vendarle naša najboljša objava s tega področja. Glede na to, da je bilo na konferenco menda sprejetih samo 30 % poslanih prispevkov, preveč zanič ne more biti. V referatu sem predstavil delo na projektu Confidence (za katerega sem že zapisal, da moram o njem povedati kaj več, pa mi zaenkrat še ni uspelo). Prispevek je sicer nastal na začetku leta (a so nam ga najprej na dveh imenitnejših konferencah zavrnili), tako da ni več povsem aktualen, vseeno pa pove nekaj zanimivih reči o prepoznavanju preprostih aktivnosti (hoje, sedenja, ležanja, padanja …) in prepoznavanju nenavadne (bolezenske) hoje iz senzorskih podatkov. Pa par lepih grafov vsebuje, posebej na prosojnicah, kjer so v barvah. Tudi moje izvajanje na odru je bilo menda v redu, čeprav dopuščam, da tako iz prijaznosti pravita le sodelavca, ki sta tu z mano.

Na konferenci je bilo nekaj uporabnih referatov, predvsem na temo prepoznavanja aktivnosti. Vseč mi je bil nek Kitajec, ki je razložil, kako s skritmi markovskimi modeli prepoznati (skupne) aktivnosti dveh ljudi. Njegova metoda sicer ni strašno kompleksna, se pa zdi zelo smiselna in tudi dobro jo je opisal, tako da bi jo veljalo preizkusiti (za nas bi bila dovolj različica za eno osebo). Če se bo obnesla, jo lahko uporabimo v Confidencu, sicer se bomo pa v člankih hvalili, da naše metode delajo bolje, kar je tudi nekaj vredno.

Mogoče je bilo letos na konferenci malo manj referatov, ki so opisovali (odštekane) primere uporabe ambientalne inteligence. Od takih me je pritegnil eden, ki se je ukvarjal z inteligentnim nakupovanjem. Nakup se je začel s pametnim hladilnikom, za katerega sicer moj šef pravi, da je eden izmed dveh znakov neumne uporabe ambientalne inteligence (poleg samodejnega prižiganja in ugašanja luči, ki menda res ni prehudo uporabno). No, meni je zamisel o hladilniku, ki ve, kaj je v njem, ki zna opozarjati na roke uporabe in pomaga pri sestavljanju nakupovalnega seznama, prav všeč. Z njim je povezan pameten voziček v trgovini, v katerega se nakupovalni seznam prenese in ki kupca potem vodi po trgovini. Odlično! Žal ima tovrstna tehnologija zaenkrat resno oviro pri prenosu v prakso: temelji na značkah RFID, s pomočjo katerih pametne naprave prepoznavajo izdelke. To so značke, ki znajo oddati radijski signal, katerega čitalnik zazna na daljavo (recimo kak meter). Njihovi težavi sta, da so za široko uporabo še malce predrage in da utegnejo na kup načinov ogrožati zasebnost, zato se (še) ne uporabljajo.

Smo pa videli tudi prav klavrn primer uporabe ambientalne inteligence. To je bila ambientalna lutka za v trgovino, ki ni bila nič drugega kot preprost 3D model na zaslonu, ki se je znal obračati proti gledalcu. Pa še oblačila, ki so bila na lutki razstavljena, so bila skrajno dolgočasna. Avtorji so med kupci naredili raziskavo o tem, kaj si o njihovem umotvoru mislijo, v kateri so izprašali tiste, ki so za lutko pokazali zanimanje. Izsledek raziskave je bil, da je lutka kupcem všeč. Kakšno presenečenje! Kako je bil ta prispevek sprejet na konferenco, sicer ne vem, a morda je igralo kaj vloge to, da je bil eden izmed avtorjev predsednik konference.

Kot lani je bila odlična konferenčna večerja, ki smo si jo tokrat privoščili v nadvse imenitni utrdbi Hohensalzburg nad mestom. Pred večerjo smo imeli kratek ogled utrdbe, potlej so pa pred nas zložili velike količine precej okusne hrane v srednjeveškem duhu. Spremljale so jo prav tako velike količine piva, za katerega sam sicer nič ne maram, nekateri konferenčniki so si ga pa pošteno privoščili. Na koncu smo se šli še srednjeveške igre: metanje podkev na nekakšno stojalo, streljanje s samostrelom in štafeto s parom deščic, na katerih si moral stati (najprej si eno postavil na tla, stopil nanjo, drugo postavil prednjo, se prestopil, prvo prestavil itd.). Naša ekipa je žal izgubila (zmagoviti smo bili samo pri streljanju), je bilo pa vseeno zabavno.

Utrdba Hohensalzburg
Utrdba Hohensalzburg
Metanje podkev
Metanje podkev

Avira AntiVir in njegove muhe

Tehnika

Ko sem pred časom izbiral protivirusni program za domači računalnik, so pri AV Comparatives (to je spletna stran, ki se ukvarja s primerjavo tovrstnih programov) najbolje ocenili Avira AntiVir. Ker ni bil drag, sem si ga omislil in večinoma mi dobro služi. Malce sitno je le, da je nagnjen k proženju lažnih alarmov, ampak ta težava se ne pojavlja prepogosto.

Pri Jelki sem na stacionarni in prenosni računalnik namestil brezplačno različico taistega protivirusnika. Njegova edina resna slabost v primerjavi s plačljivo različico je, da ne sodeluje z e-poštnimi programi, a glede na to, da tu oba uporabljava spletno e-pošto, je to povsem nepomembno. Nekoliko nadležno je tudi, da občasno teži z reklamami za plačljivo različico, a to se da enostavno odpraviti. Postopek je opisan tule – njegova ideja je, da reklamnemu programčku (ki je ločen od protivirusnika) preprosto odvzameš pravice za izvajanje. Na taisti strani tudi piše, kako izključiti pojavljanje Avirinega logotipa ob zagonu računalnika.

Danes sem se pa bodel s še eno hibo brezplačne različice Avira AntiVira – počasnega osveževanja podatkov o virusih. To težavo opažam že kak mesec in videti je, da ima dva vzroka. Prvi je preobremenjenost strežnikov za uporabnike brezplačne različice in tu lahko le upam, da bodo pri Aviri dobre volje in jih okrepili. Drugi pa je, da program iz neznanih razlogov do strežnikov poizkuša dostopati prek IPv6 (o tem je govora denimo tule). To se zdi precej neumno, a pri Aviri težave sploh nočejo priznati, kaj šele odpraviti. Čudno. No, če počakaš dovolj dolgo, se podatki o virusih vendarle osvežijo, a precej bolj vesel bi bil, če bi tega čakanja ne bilo (in včasih ga tudi ni bilo).

Ko sem se že ravno ukvarjal s protivirusnimi programi, sem še pogledal, kaj pravi zadnje poročilo AV Comparatives. Avira AntiVir je še vedno odličen (čeravno še vedno proži preveč lažnih alarmov), najboljši pa je bil tokrat G Data AntiVirus. Licenca za en računalnik stane sicer nekoliko več kot pri Aviri, za tri računalnike je pa cenejša. Če bi kupoval danes, bi se bržkone odločil za tega. Ali pa bi si omislil brezplačni Avast! – od brezplačnih se je izkazal najbolje in tudi za plačljivimi ni bistveno zaostajal, tako da je morda še najboljša izbira. Če seveda nima kakih zoprnih muh, ki iz preizkusa niso razvidne in ki ti začno kravžljati živce, ko ga namestiš.

Internet Explorer in moj blog se ne marata

Tehnika

Če blog odprem v Internet Explorerju 8 v 64-bitni Windows Visti (na mojem službenem računalniku), se prikažeta samo naslov in zadnji zapis, vse ostalo pa manjka. V Firefoxu teh težav ni, kako je v drugih različicah Internet Explorerja, v drugih operacijskih sistemih in na drugih računalnikih, pa ne vem. Sem mislil, da je težava morda v dolžini zadnjega zapisa (verjetno je moj najdaljši) in sem ga razbil na dvoje, pa ne pomaga. Sitno.

Dopolnilo:
Zdaj se vidita zadnja dva zapisa. Očitno težava tiči nekje v orisu Camina de Santiago. Hja, če druge rešitve ne bom našel, bo treba pač počakati, da izgine s prve strani.

Še eno dopolnilo:
Težava je rešena. V zapisu je bil nek ogromen in zamotan kos HTMLja, ki se je tam znašel zaradi kopiranja besedila iz Wordove datoteke. Da je to početje nevarno, sem vedel, in sem bil previden, a očitno ne dovolj.

Camino de Santiago – oris potovanja

Glavne počitnice, Kolesarjenje

V temle zapisu bom na kratko predstavil, kako sva kolesarila iz Burgosa do Santiaga de Compostela v Španiji po znani romarski poti. V glavnem bom zgolj navedel, kje sva prespala, katere znamenitosti sva videla (napisane z navadno pisavo, posebej imenitne podčrtane) in katere bi bilo morda še vredno pogledati (napisane ležeče, domnevno posebej imenitne spet podčrtane). Nekaj temu podobnega sem si pripravil pred odhodom in tule bom priobčil različico, ki sem jo popravil in dopolnil na podlagi praktičnih izkušenj. Zapis bo nekoliko suhoparen, bi pa utegnil biti uporaben za koga, ki bo šel po najini poti (glede na popularnost romanja v Santiago verjamem, da se kak tak bo našel) – posebej če bo toliko navdušen nad starimi zgradbami kot jaz.

1. dan: Škofja Loka – Montpellier (~1200 km z avtom)

GPS naju je do Montpelliera napotil skozi Torino, Frejus in Grenoble. Verjetno je pot ob morju hitrejša (ubrala sva jo nazaj grede), bistvene razlike pa ni.

Prenočila sva v kampu Le Garden v La Grande Motte (simpatičen kraj) ob morju blizu Montpelliera.

2. dan: Montpellier – Burgos (~850 km)

Čeravno sva bila še z avtom, sva jo mahnila po romarski poti: skozi Saint-Jean-Pied-de-Port (običajno izhodišče za nešpanske romarje) pod Pireneji čez prelaz Ibañeta v špansko Pamplono in od tam v Burgos. Burgos sva si za izhodišče izbrala, ker se je zdel primerno daleč od Santiaga (~600 km). Zdaj lahko rečem, da je tudi sicer dobra izbira: je zelo lepo mesto in bi ga bilo zaradi tega škoda izpustiti (zato kasneje ne gre začenjati), pred njim pa ni ničesar usodno pomembnega (zato prej tudi ni nujno začeti).

Utaborila sva se v kampu Fuentes Blancas. GPS naju s pomočjo zemljepisnih koordinat ni uspel pripeljati tja, vendar kampa ni težko najti, če se po glavni cesti N1 pripelješ v mesto in nato zaviješ levo po prav tako precej glavni E80 – tu se pojavijo smerokazi za kamp.

3. dan: Burgos

V romarskem zavetišču (albergue po špansko) sva si omislila credencial (to pa je romarski potni list, o katerem več v kakem prihodnjem zapisu). Kje zavetišče najti, so nama povedali v turističnih informacijah pred stolnico.

Ogledi (nekaj sva jih opravila po vrnitvi, vendar vse navajam tule):

  • stolnica (gotska, najlepša na poti)
  • muzej Casa de Miranda (arheološko-umetnostni, premore nekaj zelo imenitnih predmetov)
  • samostan de las Huelgas (kraljeve grobnice in mudejarski stropi)
  • kip El Cida (nič posebnega, le mož je španski narodni junak in je bil doma blizu Burgosa)
  • lok de Santa Maria (mestna vrata)
  • grad
  • cerkev de San Nicolás de Bari
  • samostan Cartuja de Miraflores
  • Hospital del Rey

4. dan: Burgos – Castrojeríz (56 km s kolesom)

Taborila sva v zelo prikupnem kampu Camino de Santiago, ki ga zaradi majhnosti kraja in oznak ni težko najti.

5. dan: Castrojeríz – Carrión de los Condes (52 km, 16 km/h v povprečju)

Taborila sva v kampu El Edén. Skozi mesto se pelješ do reke in ob njej zaviješ levo (če nisi že tako ali tako zašel hudo levo), pa si tam.

Ogledi:

  • Castrojeríz: cerkev Ex-Colegiata de Santa María de Manzano (v njej je manjši muzej, vse skupaj ni nič pretresljivega), grad (videla od daleč)
  • Itero del Camino: srednjeveški most (za svoj čas se zdi imeniten gradbeni dosežek)
  • Fromista: cerkev de San Martin (krasni korbeli in kapitlji)
  • Villalcázar de Sirga: cerkev de Santa María la Blanca (romansko enostavna, a mogočna)

6. dan: Carrión de los Condes – Calzada del Coto (53 km, 15,5 km/h)

Tokrat sve prespala v romarskem zavetišču, ki je bilo dokaj špartansko. Oskrbnica se je dala najti v bližnjem baru Xanadu.

Ogledi:

  • Carrión de los Condes: cerkev de Santa María del Camino, samostan de San Zoilo
  • Calzadilla de la Cueza: vrata vinskih kleti iz mlatilnih sani na robu planote za vasjo (zanimiva uporaba po vsem videzu precej starih kmetijskih pripomočkov)
  • San Nicolás del Real Camino: cerkvica de la Virgen del Puente, spredaj ostanki rimskega mostu
  • Sahagún: samostan de San Fecundo, cerkev de San Tirso, samostan Sanza Crúz

7. dan: Calzada del Coto – León (59 km, 12,3 km/h – pihalo je, kajpak nasproti)

Želela sva se utaboriti v kampu Ciudad de León, pa je bil zaprt. Ker sva v Leónu nameravala ostati dva dni, v romarskih zavetiščih pa lahko zgolj prespiš, sva se namestila v hostalu (to je majhen preprost hotel) Oviedo. Služil je svojemu namenu, čeprav lastnika nista ravno vrhunec simpatičnosti. V mestu hostalov sicer mrgoli, a so bili ob najinem obisku dokaj polni.

Ogledi:

  • Mansilla de las Mulas: mestno obzidje (dokaj lepo ohranjeno okrog znatnega dela mesta), cerkev de Santa María
  • s poti severovzhodno od Mansille de las Mulas: samostan San Miguel de Escalada
  • Puente de Villarente: most (nisva ga zapazila)

8. dan: León

Ogledi:

  • stolnica (gotska s krasnimi vitraži)
  • mestno obzidje (iz rimskih časov, dokaj mogočno)
  • kraljeva grobnica (lepe freske)
  • Gaudijeva zgradba Casa de Botines (morda ne ravno spektakularna, a vsekakor vredna ogleda)
  • bazilika de San Isidoro (pomembna za leónsko zgodovino, sicer nič pretreslijvega)
  • muzej Diocesio

9. dan: León – Murias de Rechivaldo (58,6 km, 14,7 km/h)

Prenočila sva v romarskem zavetišču Las Águedas. Vodi ga simpatičen možak, ki rad divja z motorjem in je videti rahlo zakajen.

Ogledi:

  • La Virgen del Camino: sodobna cerkev (nič posebej pomembnega, a drugačna od ostalih cerkva na poti)
  • Villadangos del Páramo (CH 267): grad (nisva ga zapazila)
  • Hospital de Órbigo (PG 24, CH 269): srednjeveški most (pri njem je Suero de Quiñones svoji dami na čast leta 1434 uprizoril bržkone poslednji viteški turnir v Evropi, pa tudi sam most je kar imeniten)
  • Astorga: stolnica (spektakularno baročno pročelje, noter se ni dalo zaradi obnavljanja), Gaudijeva škofovska palača in muzej (dokaj privlačnega videza, noter nisva šla zaradi pomanjkanja časa), muzej čokolade, ayuntamiento, rimske ruševine, mestno obzidje

10. dan: Murias de Rechivaldo – Ponferrada (54,4 km, 12,6 km/h)

Do tega dne je bila pokrajina prijetno ravna, zdaj sva se morala pa prebiti čez najvišjo točko Camina na dobrih 1500 m nadmorske višine. Začela sva na kakih 900 m, končala pa na 543. Prespala sva v hostalu San Miguel.

Ogledi:

  • Cruz de Fierro (križ, kjer romarji odvržejo kamen ali kak drug predmet, ki ga prinesejo od doma in simbolizira nekaj, česar bi se z romanjem radi znebili)

11. dan: Ponferrada – Cacabelos (20,2 km, 13,7 km/h)

Ta dan se nisva ravno pretegnila, saj sva po vzponu prejšnjega dne in pred vzponom naslednjega potrebovala malo počitka.  Prenočila sva v romarskem zavetišču, ki je naravnost luksuzno: ima ločene sobe, ki so zložene okrog cerkve.

Ogledi:

  • Ponferrada: grad (sijajen, škoda le, da muzej v njem še urejajo), muzej del Bierzo
  • s poti 20 km JZ od Ponferrade: rimski rudniki Las Médulas

12. dan: Cacabelos – O Cebreiro (42,9 km, 10 km/h)

Ta vzpon je bil še bolj zahojen od prejšnjega. Sicer sva splezala le na 1300 m, vendar sva začela na zgolj 486 m, pa še malo gor in dol sva se vozila na začetku. Prespala sva v romarskem zavetišču na vrhu, ki je precej veliko (tudi mora biti, saj je za romarja jako sitno, če mora po plezanju v hrib še naprej).

Ogledi:

  • Pieros: predrimsko gradišče in kasneje rimska utrdba Cerro de la Ventosa (ohranjenega ni prav veliko, a se vidi, da je bilo mogočno; je edino gradišče, ki sva ga našla, čeprav so v teh krajih pogosta)
  • Villafranca del Bierzo: ulica de Agua/Ribadeo z graščinami, grad (videla od zunaj)
  • Vega de Valcarce: ruševine gradu Sarracín (nisva jih zapazila)

13. dan: O Cebreiro – Portomarín (74,2 km, 14,5 km/h)

Ta dan sva imela dolg spust (kar se po vzponu prejšnjega dne razume), vendar je bilo tudi kar nekaj vzpenjanja. Za O Cebreirom se namreč začne Galicia, ki je precej bolj hribovita od pokrajine na drugi strani gora. Po dolgem času sva spet taborila in sicer v kampu Santa Mariña, kamor se zavije pri pekarni na začetku mesta. Kamp je na neki kmetiji, je čisto simpatičen in je bil zelo poceni.

Ogledi:

  • Fonfría del Camino €“ Tricastela: rastlinstvo in živalstvo (opazila nisva nič pretresljivega)
  • Samos: benediktinski samostan (videla samo od zunaj – je ogromen in ima lepo pročelje ter slikovit žig za credencial)
  • Sarria: dve cerkvi, grajski stolp
  • Santiago de Barbadelo: samostan

14. dan: Portomarín – Arzúa (58,4 km, 12,4 km/h)

Nameravala sva se uraboriti v nekem kampu v mestu, vendar so ga očitno pred nedavnim zaprli. Menda obstaja tudi kamp 3 km pred naseljem, a sva zanj izvedela šele naknadno. Tako sva se namestila v romarskem zavetišču Ultreia ob glavni cesti skozi mesto, ki je bilo novo in lepo.

Ogledi:

  • Portomarín: cerkev de San Juan (je napol utrdba in to kar mogočna)
  • Castromaior: predrimsko gradišče (nisva ga zapazila)
  • Lameiros: kamnit križ ob cesti (zalo zanimiv)
  • Palas de Rei: cerkev de San Tirso
  • Vilar das Donas, s poti severno od Palas de Rei: samostan de San Salvador
  • s poti 10 km južno od ceste: grad Pambre
  • Furelos: predrimski gomile in gradišče (nisva jih zapazila)
  • Melide: hobotnica v pulperiji (hobotničarni) Ezequiel (izvrstna in slikovito postrežena), več cerkva, mestna hiša
  • s poti 8 km severno od Melida: samostan San Antolín de Toques
  • Santa María de Melide: cerkev

15. dan: Arz̼a РSantiago de Compostela (44,4 km, 12,4 km/h)

Utaborila sva se v kampu As Cancelas v samem mestu (dobra 2 km od središča). Kamp ima zelo dobro (a ne poceni) restavracijo.

Ogledi:

  • Arzúa: siri (ker je bila nedelja, sva našla samo enega, je bil pa precej dober), cerkev de Santiago
  • tik pred Santa Irene: predrimsko gradišče (zapazila nisva niti samega kraja)
  • Lavacolla: rečica, v kateri so se romarji tradicionalno umili pred vstopom v Santiago (nič posebnega)
  • Monte del Gozo: hrib, s katerega zagledaš Santiago (na vrhu je spomenik, ki sam po sebi ni navdušujoč, navdušen pa si, ker veš, da si končno skoraj na cilju)

16. in 17. dan: Santiago de Compostela

Na romarskem uradu (na cesti do Villar 1 blizu stolnice) sva si omislila potrdili o romanju.

Ogledi:

  • romarski muzej (ogleda vreden zaradi prikaza razvoja kraja od preprostega mavzoleja sv. Jakoba do današnje stolnice, sicer ne prav zanimiv)
  • stolnica (pretežno baročna, manj všečna drugih, ki sva jih videla na poti, a še vedno imenitna)
  • palača nadškofa Galmíreza (lepi in zanimivi korbeli v jedilnici, ogled je voden in je posvečen predvsem strehi stolnice)
  • samostan de San Martín Pinario (oltarji v cerkvi so veličastno kičasti)
  • hostal de los Reyes Católicos (lepo pročelje, notri nisva bila, ker je danes prestižen hotel)
  • samostan de Santo Domingo de Bonaval
  • casa del Cabildo
  • samostan de Santa María del Sar

18. dan: Santiago de Compostela – Burgos (z vlakom)

Peljala sva se z regionalnimi vlaki (več o vlakih v kakem prihodnjem zapisu). V Burgosu sva se morala malo potruditi, da sva z železniške postaje našla v mesto, saj je postaja zunaj mesta. Pomagala sva si s spraševanjem domorodcev in GPSom. Vrnila sva se v kamp, kjer sva taborila že prej.

19. dan: Burgos

Ta dan sva končala z ogledi mesta in si privoščila burgoško kulinarično posebnost – krvavico (privoščila si jo je predvsem Jelka, ker jaz klobasastih jedil ne maram, je bila pa vseeno presenetljivo užitna).

20. dan: Burgos – okolica Perpignana (~775 km z avtom)

Na pot sva krenila pozno, ker sva zjutraj še nakupovala. Pireneje sva obšla po južni obali mimo Zaragoze in Barcelone, ker je ta pot približno enako dolga kot po severni obali, a so španske cestnine precej cenejše od francoskih.

Spala sva kar v avtu, ker nama ni uspelo najti kakega primernejšega prenočišča. Ni bilo preveč udobno, sploh ker je mrgolelo komarjev, a sva se še kar zadovoljivo naspala. Zjutraj sva kajpak že po par km naletela na kamp (sicer ne vem, ali je bil odprt).

21 dan: okolica Perpignana – Škofja Loka (~1300 km)

Peljala sva se ob morju skozi Genovo. Dolga je bila, a prenočevati le malo od doma bi bilo nekako neumno.

Zdravje me ne mara

Glavne počitnice, Kolesarjenje

Občasno me boli levo zapestje. To traja par tednov, potem se pa poleže. Bolečina nikoli ni bila prav močna, zato se zaradi nje nisem potrudil k zdravniku. Do včeraj, ko je postala prav svinjska. To je zoprno že samo po sebi, posebej nevšečno pa je, če se zgodi dva dni pred predvidenim odhodom na počitnice. Zvečer je bilo tako hudo, da me je Jelka peljala na urgenco, kjer so mi dali opornico in vame injicirali nek protibolečinski zvarek. Ko so me odpustili, so rekli, naj kakih 10 minut počakam v čakalnici, da se pokaže, če imam na zvarek kako neprijetno reakcijo. Jelka, ki na besede zdravnikov ne da največ, me je hotela kar odpeljati domov, jaz sem se pa začel počutiti tako, kot da bi imel morsko bolezen. No, po slabe pol ure ležanja sem prišel k sebi in tudi bolelo me ni več tako močno. Še vedno si pa nekako nisem znal predstavljati, da bi čez dva dni šel kolesarit po Španiji, kakor sva načrtovala.

Danes zjutraj sem se k sreči počutil mnogo bolje. Obiskal sem svojega zdravnika, ki je dejal, da imam najbrž vnetje pokostnice. To se menda rado zgodi brez jasnega razloga, a k sreči ni nič kritičnega. Zdravnik mi je tudi rekel, naj jo kar mahnem na dopust. Tako sva odhod le prestavila za en dan: predvsem zato, ker zaradi mojih zdravstvenih težav in Jelkinih delovnih obveznosti nisva uspela pravočasno spakirati, bo pa tudi mojemu zapestju še en dan okrevanja najbrž dobro del.

Zanimivo je, da se mi takle predpočitniški zdravstveni zaplet ni primeril prvič. Ko sva lani odhajala na Šrilanko, sem si dva tedna pred odhodom poškodoval rebra, dan pred odhodom sem pa staknil še neko okužbo prebavil, tako da sem imel vročino, drisko in slabo mi je bilo. Kajpak sem zjutraj nemudoma krenil k svojemu zdravniku, ki me je napotil v laboratorij v bližnji Kamnik. Ko sem prišel nazaj, ga izvidi niso razsvetlili, tako da me je poslal v Ljubljano na infekcijsko kliniko. Nekje dokaj pozno zvečer so mi tam končno predpisali antibiotik, ki naj bi ga vzel, če bi prihodnji dan še imel vročino ali če bi šel več kot toliko-in-tolikokrat na stranišče. Zgodilo se ni nič od tega dvojega, tako da se je celodnevno lazenje okrog zdravnikov izkazalo za odveč. Bi pa človek iz teh pripetljajev sklepal, da ima zdravje nekaj proti meni in mi nagaja. Ali pa da podzavestno ne maram na počitnice. Slednje je Jelkina hipoteza in če je pravilna, si moja podzavest zasluži batine.

Radosti tajnikovanja ACM Slovenija

Delo, Denarci

ACM Slovenija je slovenska podružnica mednarodnega združenja računalničarjev ACM. Slednje je menda kar pomembna in vplivna ustanova, sploh v ZDA. In ker bi bili nekateri ljudje radi pomembni in vplivni tudi v Sloveniji, so ustanovili ACM Slovenija. Seveda pa slovenski ACM ni pomemben in vpliven. Pravzaprav je njegova edina omembe vredna dejavnost organizacija srednješolskega in univerzitetnega (katerega spletna stran pogosto ne deluje) računalniškega tekmovanja. To je pohvalna dejavnost, vendar zanjo društvo pravzaprav ni potrebno (in pri njej tisti ljudje, ki bi bili najbolj radi pomembni in vplivni, tudi niso kaj dosti udeleženi, saj organizacija takega dogodka terja precej dela). Od lani je predsednik ACM Slovenija moj šef in jaz sem bil tako neumen, da sem se pustil prepričati, da sem postal tajnik. To je imalo same neprijetne posledice.

Najprej sem moral AJPESu (zdi se, da je to ustanova, ki se ukvarja z evidentiranjem, kar je brez dvoma nadvse važno in koristno opravilo) sporočiti, da je društvo dobilo nove organe. To je bilo zmerno zoprno. Potem sem moral oddati nekakšno poročilo za leto 2007, saj ga prejšnja tajnica ni, in kajpak tudi poročilo za 2008. To je bilo bolj sitno, saj je bilo v poročilu potrebnih kup finančnih podatkov, za katere pojma nimam, kaj pomenijo. Glede na to, da društvo z denarjem nima nobenih opravkov, sem povsod vpisal ničle, in zaenkrat se ni nihče pritožil. Tako poročilo me čaka še za leto 2009, potlej mi pa k sreči poteče mandat.

Naslednja zadeva je bilo poročanje o novih organih matičnemu društvu ACM. In kajpak je tudi njim treba oddajati letna poročila. To je sicer dolgočasno, a ni pretežko in če kaj izpolniš napak, te nihče ne more kaznovati (kar ne velja za poročanje državnim organom).

Pred nedavnim me je pa doletelo prijetno presenečenje: davkarija me je obvestila, da je treba oddati obračun davka od dohodkov pravnih oseb. Da bi bilo treba oddajati kaj takega, mi prejšnja tajnica ni povedala, in pojma nisem imel, kako se to naredi. Pa seveda me je nakoliko skrbelo, ker smo z oddajo tega čudesa krepko zamujali. K sreči so na davkariji kar človeški in so rekli, da naj hitro oddamo, pa bo. Zadeva se oddaja elektronsko in da sem to smel storiti, me je moral predsednik društva najprej (pisno na enem še kar obsežnem obrazcu) pooblastiti. Nato sem si moral namestiti program blagozvenečega imena Silvester pelias. Ko sem ga odprl, me je skoraj infakrt, saj ima osnovni obrazec slabih 200 postavk (potlej je pa možnih še do 22 prilog). Z državo, katere davčna zakonodaja terja take obrazce, mora biti nekaj hudo narobe. Seveda se mi tudi tu za večino postavk niti sanjalo ni, kaj pomenijo, zato sem v njih pač pustil privzete vrednosti ali vpisal ničle. Priloge so k sreči neobvezne, zato se jih nisem pritikal. Zdaj pa lahko le držim pesti, da nas davkarija ne bo kaj preganjala.