Zgodilo se je prejšnjo sredo, ampak sem (po pričakovanju) šele zdajle prišel do tega, da ga popišem.

Kot rečeno, sem se priprave predstavitve lotil štiri dni pred zagovorom. Po treh dneh pacanja sem imel pred mentorjem generalko, na kateri sem ugotovil, da je predstavitev zanič (malo mi je do te ugotovitve pomagal mentor, malo sem pa do nje prišel kar sam). Kot prvo sem nekatere dele premalo podprl s slikami in animacijami, da bi jih v pol ure, kolikor sem imel na voljo, lahko predstavil tako, da bi me kdo razumel. Kot drugo sem pa ugotovil, da sem nekatere pomembne dele kratko malo izpustil, ker so se meni, ki sem se s področjem dolgo ukvarjal, zdeli samoumevni. No, zadnji dan sem zadevo potem besno popravljal in na koncu sem bil z njo kar zadovoljen. Vseeno me je pa skrbelo, kako bo šel nastop, ker se mi je že med vajo doma nakoliko zatikal, ko bo šlo zares, je bilo pa pričakovati, da se bo kvečjemu bolj.

Na prizorišče dogajanja sem prišel pol ure pred začetkom velevažnega dogodka, ker sem se hotel prepričati, da ne bo kakih tehničnih težav. Moja skrb načeloma ni bila neutemeljena, ker so morali dan prej zamenjati kabel projektorja in ker je na zagovoru pred mojim pokorščino odpovedala klimatska naprava, vendar sem z zadovoljstvom ugotovil, da projektor deluje odlično (izredno točno prikazuje barve) in da je tudi s klimo vse v najlepšem redu. To mi je potem dalo čas, da sem si še pol ure grizel nohte. Tačas se je nakapljalo občinstvo, med katerim so bili kajpak Jelka in starši, kar nekaj sodelavcev in par neznancev. Povabil sem bil tudi nekaj prijateljev, od katerih pa ni prišel prav nihče. Nekaj jih je sicer imelo dobre razloge (crknitev avta na poti, zagovor diplome naslednji dan in službeni opravki – pri enem celo v Kazahstanu!), ostale moram pa okrcati: krc, krc.

Po prihodu komisije so najprej odžebrali moj življenjepis in oceno disertacije, potem se je pa začelo. Bil sem prav presenečen, kako gladko je šla predstavitev – dosti bolje kot med vajo. Sledila so vprašanja komisije, ki so bila pretežno neškodljiva. Samo prvo je bilo nastrojeno malce nevarno, pa tudi iz tistega sem se čisto dobro izvlekel. Na koncu je eno prišlo še iz občinstva, kar je precejšnja redkost (ker občinstvo pač noče dodatno moriti zagovorjevalca), pa niti kakega pametnega odgovora nisem znal dati nanj, ampak takrat je bilo najhujše že za mano, tako da se nisem prehudo sekiral. No, potlej se je komisija šla malo pogovorit, nakar se je vrnila in razglasilia, da sem postal doktor. Juhej!

Na FRI je v navadi, da zagovorjevalec komisijo pelje na kosilo. Ker so se tisti dan zgodili kar trije zagovori, pri katerih je bil presek komisij znaten, in ker človek pač ne more kositi trikrat na dan, smo se zmenili, da gremo jest vsi skupaj. Po izboru mojih sotrpinov smo šli pod Vrbo. Kosilo je bilo čisto prijetno, sploh ker so nas zagovarjalce spremljale družice, hrana me pa ni ravno očarala. Na tem koncu Ljubljane se najde tudi kaj boljšega in priložnosti bolj primernega, čeprav kajpak dražjega. No, ampak glede na to, da sem bil nekolikanj vznesen, se pomanjkljivosti kulinaričnih užitkov prehudo nisem dal motiti in zdi se mi, da se drugi tudi niso.

Jutri imam zagovor doktorata. Predstavitev ustvarjam že štiri dni in trenutno se ne morem odločiti, ali je predolga (ker bom šel skoznjo dovolj počasi, da bo kdo celo kaj razumel), nerazumljiva (ker jo moram odpredavati v pol ure) ali morda celo oboje. Da bo dan bolj zabaven, sem pa zjutraj še naročen pri zdravniku. Juhej!

Po komentarjih na prejšnji zapis moram o svojem umotvoru še kako reči. Kaj raziskujem (no, ali pa sem vsaj raziskoval do zdaj), sem razlagal v telih dveh zapisih, in to tudi tvori jedro mojega doktorata. Če koga vsebina zanima bolj podrobno, je pa najbolje, da si ogleda kar samo disertacijo.

Moram reči, da sem z njo dokaj zadovoljen (izvzemši pomisleke o koristnosti, s katerimi se ukvarjam v zapisu o patologiji minimaksa): sem in tja kak košček mozaika sicer manjka, a v glavnem sem razložil vse, kar sem si razložiti zastavil, pa tudi ubesedil in oblikoval sem zadevo kar zadovoljivo. Pisal sem v Wordu, ki zna biti muhast, ampak tokrat me je prav lepo ubogal in ugotovil sem, da se s slogi v njem da narediti več in bolje, kot sem si predstavljal. Za vodenje seznama litarature in njeno navajanje sem uporabljal EndNote, ki to opravilo precej poenostavi: literaturo vpišeš v bazo in oblikuješ slog navajanja, nakar delo navedeš s pritiskom na tipko, na seznam literature se pa uvrsti samo. Poleg tega je baza uporabna tudi v prihodnje – zadeva je nekakšen BibTeX za Word.

Z indukcijo se sicer da dokazati, da imam v disertaciji neskončno napak (v prvi različici so napake vsekakor bile in ve se, da vsakič, ko zadevo prebereš, najdeš še kako), vendar se mi zdi precej verjetno, da prav groznih ni več. Rekel bi, da je končni izdelek s 115 stranmi malenkost krajši od povprečja, a je dovolj naphan z učenostjo, da to ni nikogar zmotilo. Nasploh se je komisija za zagovor zaenkrat obnašala, kot da je z disertacijo zadovoljna: dobil sem par pozitivnih komentarjev, zahtev po popravkih pa ni bilo prav veliko (in še tisti, ki sem jih dobil, so bili v glavnem jezikovni, ne vsebinski). Upam, da niso vsega, kar jim ni bilo všeč, prihranili za zagovor.

Pravkar sem nesel devet izvodov dotične na faks. Toliko jih je bilo treba, ker ima moja komisija za zagovor kar šest članov. Doktorska saga se namreč začne z zagovorom teme doktorata, ki zahteva tričlansko komisijo. Ker sem nefakultetni mladi raziskovalec, imam tudi somentorja (to je moj mladoraziskovalski mentor), kar je to komisijo takoj razširilo na štiri člane. Komisija za oceno same disertacije mora imeti še zunanjega (nefakultetnega) člana, ki ne sme biti kar somentor, tako da so za te potrebe komisiji za zagovor teme dodali še enega člana. Sicer bi bili lahko koga tudi odstranili, ampak to pač ne gre, ker bi bil lahko užaljen. No, komisija za zagovor doktorata pa očitno potrebuje še dovolj imenitnega predsednika, ki je navadno kar dekan, a ker imam jaz dekana že za običajnega člana, so kot predsednika dodali prodekana za raziskovalno dejavnost.