… je uspelo. Z nekaj zapleti, a vendarle.

Ko sem včeraj zjutraj prišel v službo, se nobeden od mentorjev še ni dokončno izjasnil, ali je izdelek goden za oddajo. Po nekaj čakanja in enem telefonskem klicu pa sem dobil privoljenje obeh in se lotil tiskanja. Prvemu odtisu je sledilo popravljanje grafov, ker se dva odtenka modre na papirju med seboj nista razlikovala. Nato sem moral ugotoviti, koliko bo članov komisije za zagovor. V študentski pisarni so mi povedali, da jih bo pet (mentor mi je bil to očitno pozabil sporočiti – spomnil se je šele danes zjutraj), tako da sem disertacijo natisnil v ustreznem številu izvodov. Pri zadnjem se mi je v tiskalniku zagozdil papir in ni hotel ven, našega administratorja pa ni bilo pri roki. K sreči imamo dva barvna laserska tiskalnika, tako da sem tiskanje dokončal na drugem. Ker nam je pred kakim mesecem nadvse prikladno crknil odsečni vezalnik in novega še nismo uspeli kupiti, sem moral v institutskem podzemlju še poiskati razmnoževalnico, kjer so mi disertacije spiralno zvezali. Zdaj sem bil končno nared, da zadevo odnesem na faks.

Na faksu pristojna za podiplomske študente dela samo do 12, zato sem svoj izdelek nameraval oddati njeni kolegici. Vendar je bila malo po 13, ko sem prišel tja, na nekem sestanku. Vrnil sem se na Institut in ji začel telefonariti. Nekaj pred 15 je imela telefon zaseden, zato sem jo urno mahnil na faks. Ampak glej ga zlomka, že spet je ni bilo! Počakal sem do 15, nakar sem šel poizvedovat, do kdaj ima navado biti v službi. Pojasnili so mi, da dlje kot do 15 že ne, tako da sem se poklapan vrnil na Institut. Tam sem dobil nasvet, naj disertacijo pustim pri vratarju; najprej sem se malo tolkel po glavi, ker se tega nisem spomnil sam (saj je ustaljen postopek), nato pa sem šel na faks še tretjič. Vratarica mi je zagotovila, da bo moj umotvor zjutraj pravočasno dostavljen, tako da sem se mirnejši vrnil na Institut. Tik pred odhodom iz službe pa sem se domislil, da sem bil pozabil podpisati izjavo o samostojnosti dela, ki je del disertacije. Grrrr! Še četrtič sem moral na faks. No, danes zjutraj sem potlej poklical v študentsko pisarno, kjer so mi pojasnili, da je vse v redu. Juhej!

Če te Institut pošlje na službeno pot, potrebuješ potni nalog. Mene prihodnji mesec kani poslati in ker je naša tajnica te dni na bolniškem dopustu, sem imel priložnost ugotoviti, kako pridobivanje in obdelava tega imenitnega dokumenta potekata.

Najprej je treba izpolniti obrazec. Ko sem to naredil, sem ga pokazal tajnici sosednjega odseka, ki mi je nekaj stvari popravila (da bi meni, nevadnemu smrtniku, tak dokument uspelo sestaviti pravilno, pač ni pričakovati). Izpolnjen obrazec je treba v treh izvodih podpisati in ga nato dati podpisati še vodji odseka, kar mi je tudi uspelo. Potem se vsi trije izvodi pošljejo neki osebi, ki oskrbi podpis direktorja (do sem sem zaenkrat prišel). Na tej točki je nalog podpisan dovolj temeljito, da se lahko razpošlje osebam, ki se dejansko ukvarjajo z organizacijo potovanja. Pri tem je treba paziti, da se izvod z najbolj pristnim direktorjevim podpisom (vsi trije namreč niso enaki) pošlje pravi osebi. Še prej pa je treba narediti dve dodatni kopiji naloga, od katerih se ena pošlje četrti osebi, zadnja pa gre v odsečni arhiv.

Kajpada je to šele prvi del potovalnih kolobocij. Drugi pride po vrnitvi s poti, ko je treba napisati poročilo s poti in obračun potnih stroškov. Poročilo je dokaj neproblematično (in dokaj nekoristno – ne vem, ča ga kdaj kdo prebere), pri obračunu se mi je pa že zgodilo, da so mi iz računovodstva zatežili, da jim nisem poslal nekega velevažnega ostanka letalske vozovnice, da moj račun za hotel ni videti dovolj pristen in še kaj bi se najbrž našlo.

Aaaaa!

(Če se komu zdi, da spet preveč nergam, je moj izgovor, da je taka volja bralstva.)

Oni dan so v revijo Informatica neki Alžirci poslali članek, ki je bil napisan v zelo slabi angleščini. Avtorjem sem odpisal, da “… the language is completely inadequate. To begin the review process, the paper must be proof-read and corrected.” In kaj mi odgovorijo? Tole:

I have the respectfully honor to address to you in order to say that I have not understand your message especially this sentence “the language is completely inadequate”. What I must to do.

Človek ne ve, ali bi se smejal, ker tile gumpci po vse videzu niti angleškega slovarja ne znajo uporabljati, pa bi vseeno radi objavljali v angleščini, ali jokal, ker se jim Informatica zdi dovolj bedna revija, da bi utegnila sprejeti njihov umotvor.

Jelko sem danes zjutraj dostavil na ljubljansko železniško postajo, zdajle je v Beogradu, jutri zjutraj bo pa spet v Strugi. Naslednjič se bova videla enkrat aprila.

Prihodnjo soboto gremo s starši smučat (kar sicer ne sodi pod tale naslov), do takrat pa bi bilo zelo zaželeno, da bi spisal prvo različico doktorske disertacije in jo dal brati mentorjema (kar pod naslov hudo sodi, saj je dela z njo še za več kot en teden). S tem povezana tegoba je, da je petek, jaz pa ob 19:30 še vedno tičim v pisarni.

Jamr, jamr, jamr …

Torek, o katerem sem govoril v prejšnjem zapisu, namreč. Sicer o tem poročam malo pozno – ta teden je bil namreč nasploh precej dogajanja poln, ampak bolje pozno kot nikdar.

Članek smo srečno oddali in je dokaj dober. Tisti, ki sva ga z Vadimom oddala lani, je bil po mojem mnenju sicer napisan bolje, vendar ta opisuje udarnejše rezultate, tako da ima verjetno boljše možnosti za sprejetje. Da se mi je lanski zdel napisan bolje, ni presenetljivo, ker sem ga povečini napisal sam, letošnjega je pa v glavnem Vadim. Pri tem sem se znašel v položaju, v kakršnem še nisem bil: vse članke, katerih soavtor sem bil v preteklosti, sem namreč bodisi napisal sam in sem zanje sam opravil tudi večino raziskav ali pa sem bil pri njih le minimalno udeležen. V prvem primeru so bile končne odločitve pri pisanju moje, v drugem pa mi te odločitve niso toliko pomenile. Pri zadnjem članku pa sva večino raziskav opravila z enim od Islandcev, gonilo podviga, glavni pisec in prvi avtor pa je bil Vadim, tako da so bile tudi končne odločitve pri pisanju njegove. Saj nad večino teh odločitev nimam pripomb, nekaj stvari pa me vendar moti in še dodatno me jezi, ker sem svoje pripombe Vadimu sporočil, nisem pa imel priložnosti o njih se pogovoriti (in ga poizkusiti prepričati, da imam prav).

Predstavitev elektronskih odsekov IJS gimnazijcem je tudi dokaj uspela. Od šestih odsekov (poleg mojega) sta mi sicer svoj prispevek k predstavitvi poslala samo dva (ostale naj bo sram), ampak mi je kljub temu uspelo narediti kar zanimivo predstavitev – zdi se mi, da se je taka zdela gimnazijcem (kar je glavno), pa tudi institutska predstavnica za stike z javnostjo me je pohvalila. Slednje me sicer malo skrbi, ker se bojim, da sem se zaklal in mi bodo še kdaj naložili kaj podobnega, ampak vseeno bolje to, kot pa da bi se osramotil (z drugimi besedami: dober izid ni bil možen, tako da se mi je posrečilo manjše zlo).

Pišem doktorsko disertacijo. To se dogaja že kar nekaj časa, ampak se nekako nisem mogel pripraviti do tega, da bi o dogajanju kaj napisal. Razlog za to pa je, da mi gre disertacija na živce, ker z njo zamujam. Sem namreč mladi raziskovalec, kar pomeni, da je državni mošnjiček za mojo mezdo razvezan štiri leta in pol, v tem času pa moram doktorirati. Mladoraziskovalstvo se mi izteče konec junija in ker bo faks moj izdelek gotovo prežvekoval lep čas, bi bilo zaželeno, da bi ga spisal do konca meseca. Izvedljivo, ampak težavno. Zdaj, ko sem zbral korajžo, bom o napredku še kdaj poročal.

Z Vadimom, dvema Islandcema in samim presvitlim šefom računalniškega oddelka Univerze v Alberti pišemo članek, ki ga kanimo poslati na konferenco AAAI 2007. Vsa stvar se je začela dokaj nedolžno: videti je bilo, da bom moral narediti nekaj ne preveč zapletenih poizkusov, pa bo – konec koncev je pri podjetju udeleženih dovolj ljudi, da na nobenega ne bi smelo odpasti preveč dela. Pa se je izkazalo, da je dela kar precej, je pa tudi res, da so rezultati boljši, kot smo pričakovali. Upajmo, da bomo imeli več sreče kot lani. Rok za oddajo člankov je pojutrišnjem, tako da se tole prav dolgo ne bo več dogajalo, je pa zato tele dni dogajanje toliko bolj intenzivno.

Določili so me, da bom pojutrišnjem na nekakšnem dnevu odprtih vrat trumi gimnazijcev razlagal, kaj na IJS počno odseki, ki se ukvarjajo z elektronskimi zadevami. To je neugodno iz več razlogov. Prvi je očiten in banalen: dela imam čez glavo in ne ljubi se mi. Drugi je, da za te odseke v glavnem sploh ne vem, kaj počno, in da mi večina očividno ne kani poslati strani predstavitve, k čemur so bili pozvani. Tretji pa je, da imata direktor Instituta in moj neposredni šef o predstavitvi nekoliko različne zamisli. Direktor (s katerim smo na temo dogodka imeli celo sestanek – prvič, da sem sploh govoril z njim) bi rad, da nas znanstvenike dijakom predstavim kot (dokaj) navadne ljudi, kot nekaj, kar lahko postanejo tudi oni. Moj šef si pa želi, da povem, da smo carji, ter da bi se kak dijak zglasil na našem odseku in z nami kako sodeloval (kar se mi ne zdi prav realistično pričakovanje, pa še delati reklamo za lastni odsek bi utegnilo biti malce neokusno).

Ker se najboljše prihrani za konec, naj nazadnje povem še, da je Jelka za dober teden prišla domov. Včeraj sva bila tule – poročilo in fotke sledijo.

Ja, dogaja se. Na delovnem področju čisto preveč. Sicer se bodo čez dva dni razmere nekoliko popravile, je pa tudi res, da našteto ni ravno izčrpen seznam opravil, ki mi visijo nad glavo.