Vsake toliko časa mi pride na misel, da bi si zastavil kak cilj, kako pogosto pisati v blog. Pred davnimi leti mi je uspelo napisati več zapisov na teden (takrat o zastavljanju tovrstnih ciljev nisem razmišljal, saj po tem ni bilo potrebe), potlej se mi je zdel primeren cilj en zapis na teden, trenutni ideal je pa dva zapisa na mesec – ki mu kajpak še blizu ne pridem. Bržkone so zaradi tega še tisti trije redni bralci, ki jih je blog kdaj morda imel, čezenj naredili križ. Danes bom spregovoril o razlogu, zakaj je bila na blogu zadnje mesece prav posebna suša (ne, ki me pojedel koronavirus).

Če človek dovolj dolgo vztraja pri raziskovalskem delu, prej ali slej pride do tega, da se mora prijaviti na kak razpis za denarce za svoje raziskave. Kdo bi morda pomislil, da države in podobne ustanove del svojega proračuna namenjajo inštitutom in univerzam, kjer so zaposleni raziskovalci, ki so iz tega denarja plačani, da kaj zanimivega in koristnega pogruntajo. Raziskave  menda prispevajo k napredku človeštva, privedejo do večje blaginje itd., tako da se tako ravnanje zdi razumno. A v resnici stvari ne delujejo tako. Tisti z denarjem so se namreč domislili, da bi dotičnega dali raziskovalcem, ki imajo najboljše zamisli, kako ga porabiti – take, ki bodo privedle do najbolj zanimivih in koristnih pogruntavščin. To na prvi pogled zveni razumno: ne le zato, ker je bolj zanimive in koristne pogruntavščine financirati bolj smiselno, ampak tudi zato, ker malo tekmovanja poskrbi, da se raziskovalci ne polenijo. Žal pa so se stvari nekoliko izrodile.

V praksi financiranje znanosti povečini deluje tako, da ustanove z denarjem objavijo razpise, kjer okvirno povedo, kaj bi s tem denarjem rade financirale, raziskovalci se pa na te razpise prijavimo s predlogi, kako se tega lotiti. Nato naše prijave ocenijo in denar podelijo najboljšim. A iz prijave razbrati, kako dobra raziskava bo iz nje nastala, ni lahko, tako da je rezultat nekoliko stohastičen: odvisen ne le od kakovosti prijave, ampak tudi od konkretnih ocenjevalcev, na katere naleti, na katero nogo so tisti dan vstali in še česa. Tako si raziskovalec možnosti za uspeh poveča z več prijavami. In če odda več prijav eden, jih mora tudi drugi, končni rezultat pa je, da vsakdo odda toliko prijav, kot jih lahko. Količina denarja, ki je na voljo, se zato seveda ne poveča, tako da je glavni učinek – v primerjavi s tem, da bi vsak raziskovalec oddal pol manj prijav – da za prijave on in ocenjevalci porabimo več časa. Mogoče je kakovost izbranih prijav za odtenek višja, je pa težava – in to kar resna – da nam raziskovalcem ostane malo časa za raziskovanje. Kljub temu, da je to očitno slab izid, je pa dosti manj očitno, kako se tej godlji izogniti. In tako imamo pač godljo.

Ker pri raziskovalnem delu vztrajam že precej časa, se tudi s prijavami na razpise precej ukvarjam. Pri tem sem bil zadnja leta dokaj uspešen, kar pa godljo le poglobi. Ker sem pridobil veliko denarja, smo morali zaposliti več ljudi, ki pa jih je bilo kar naporno najti. Delam namreč na Institutu Jožef Stefan, kjer smo raziskovalci javni uslužbenci, plačani po plačni lestvici za javne uslužbenece, ki mlajšim sodelavcem nameni precej manj denarja, kot ga sposoben računalničar dobi v kakem podjetju. Kljub temu nam je nekako uspelo, a letos oziroma začetek prihodnjega leta se mi več projektov izteče, zato je treba dobiti nove, sicer bodo težko najdeni sodelavci ostali brez službe. In tako sem zadnjih nekaj mesecev besno pisal projektne predloge, s katerimi smo se prijavili na (evropske) razpise. Zdaj pa upam, da bo uspelo primerno število teh prijav: če jih bo premalo (nič), bodo – kot rečeno – nekateri ostali brez službe, če jih bo preveč (recimo več kot dve), bomo pa spet poizkušali na trgu dela najti kakega čudaka, ki je hudo brihten in je vendarle pripravljen delati za malo denarja (ker je biti raziskovalec kul).

In kako je videti prijavljanje evropskega projekta? Hja, običajen projekt programa Obzorje 2020, s kakršnimi se največ ukvarjam, vključuje kakih 10 partnerjev (inštitutov, univerz, podjetij) iz različnih evropskih držav. Te je kajpak treba najprej zbrati na kup – nekaj jih človek pozna, vsak projekt je pa malo drugačen in zahteva partnerje s malo drugačnimi znanji, tako da je ponavadi treba najti koga novega. Včasih tako spoznaš koga, s katerim je veselje delati, včasih pa tudi koga, ki ne odgovarja na e-pošto, se ne udeležuje telekonferenc in ne napiše svojih delov projektne prijave. S temi ljudmi se je nato treba uskladiti, kaj natančno želimo narediti. Za to je potrebno veliko pogovarjanja po e-pošti in telekonferencah – za nekatere projekte smo imeli po eno telekonferenco vsak teden kar lepo število tednov. V mapi z e-pošto projekta, glede katerega sem si izmenjal največ pisem, jih je kar 1.154, v par najbolj divjih dneh pred oddajo pa je dnevno število e-pisem doseglo 150 (to vključuje vse projekte, ki smo jih prijavljali, pa tudi vse drugo). In kajpak je treba napisati projektni predlog. To je dokument, ki običajno obsega kakih 100 strani (pri projektih na temo COVID-19, kjer je bil rok dokaj kratek, so bili tudi predlogi krajši). V njem opišemo samo zamisel, kako bo rešila svet, kako bomo o njej svet obvestili in z njo mastno zaslužili, kako jo bomo dejansko izpeljali, kdo smo partnerji in kako fantastični smo ter kako ne bomo storili ničesar neetičnega. Na koncu ta špeh (elektronsko) oddamo, počakamo kake štiri mesece in nato izvemo, da predlog ni bil sprejet, ker je bilo na razpis oddanih 139 prijav, denarja je pa za recimo 6, kar pomeni okrog 4 % možnosti za uspeh (to so dejanske številke za eno od razpisnih tem, kamor smo se prijavili). Juhej!

Med akademski spam za potrebe tegale zapisa uvrščam vabila na konference in podobne dogodke. Zdajle mi je v e-poštni nabiralnik priletel en prav prisrčen:

“We are overwhelmed with your research and could not resist writing to you for joining our conference, SICASAE International Conference on SYSTEM AND NAVAL MECHATRONIC ENGINEERING. […]”

Za bralce, ki ne vedo, s čim se ukvarjam – popolnoma nič nima opraviti s pomorsko mehatroniko. Da me vabijo na dogodke, kjer nimam kaj iskati, sicer ni nič neobičajnega – podobno običajni pošiljatelji spama ne razmišljajo o prejemnikovem spolu, ko mu prodajajo penis enlargement. In čeravno me je tole e-pismo zabavalo, je akademski spam precejšnja nadloga, ki postaja vedno hujša. O tem lahko poročam, ker že skoraj od začetka kariere tovrstna e-pisma mečem v eno mapo za primer, da bi si kdaj zaželel take zbirke podatkov za računalniško analizo. Tako sem zdajle vsebino mape lahko poštel po letih in rezultate priobčujem v grafu:

Količina akademskega spama, ki ga prejemam, skoraj monotono narašča in je postala v zadnjih dveh letih prav nadležna (glede na to, da se letošnje leto še ni končalo, sem številko zanj ekstrapoliral). V tem se precej razlikuje od običajnega spama, ki ga filtri uspešno krotijo in katerega količina po vsem videzu od leta 2008 pada. Je pa treba priznati, da je akademski problem res hujši: (skoraj) nihče si ne želi sumljivih pripravkov za penis enlargement, tako da tovrstno e-pošto filtri lahko mirne duše pobrišejo, medtem ko teže ugotovijo, ali je tema neke konference za prejemnika zanimiva in ali je konferenca dobra (znanstveniki namreč načeloma čisto radi prejmemo vabila na dobre konference z našega področja).

Tile predmeti niso ravno nekaj, kar bi človek pričakoval v pisarni raziskovalcev umetne inteligence, a so nedavno tega vendarle domovali v naši. S senzorji v pametnih urah in zapestnicah smo namreč snemali različne ročne aktivnosti. Tovrstne reči počnemo kar pogosto, saj se ukvarjamo z razvojem metod, ki s pomočjo takih senzorjev aktivnosti samodejno prepoznavajo. Metode uporabljajo strojno učenje, kar pomeni, da za njihov razvoj potrebujemo čim več označenih posnetkov aktivnosti (torej takih, kjer za posnete senzorske podatke vemo, kaj je človek, ki je pametne ure in zapestnice nosil, počel), s pomočjo katerih potlej zgradimo modele za prepoznavanje. List papirja, prilepljen na steno, je pa prapor naše ekipe z odsečnega pikinka pred par leti.

Tole je pa buča, ki jo je zasadil en sodelavec. Dogovorjena sva, da če na njej zraste kak plod, iz njega naredim bučno pito, sicer pa pito dolguje on.

… s 500 e-pismi v nabiralniku. Lahkotnost pošiljanje e-pošte je prav zares dvorezen meč. K sreči jih precej prihaja z enega kraja, ki se da nastaviti tudi tako, da jih bo pošiljal manj. Sicer pričakujem, da bo poletje službeno malo manj naporno in bom našel tudi kaj časa za blog. Kot previden mož, ki se uči iz izkušenj, tovrstnih obljub že dolgo nisem delal, tako da lahko spet enkrat poizkusim.

Trenutno sedim v prostorih Evropske komisije, kjer imamo zaključno recenzijo projekta Commodity12. To je projekt, ki smo se mu priključili pred dvema letoma (takrat je bil na voljo poseben razpis za priključitve obstoječim projektom). Celoten projekt se ukvarja s spremljanjem sladkornih bolnikov  s senzorji in mobilnim telefonom, pošiljanjem podatkov na strežnik, prikazom teh podatkov zdravnikom (in bolnikom) ter proženjem opozoril ob posebnih dogodkih; na IJS pa smo zanj razvili metode za analizo aktivnosti bolnikov s senzorji. Resnici na ljubo je treba reči, da je bil projekt pred štirimi leti, ko je bil prijavljen, dokaj kul, dandanes pa ni več tako zelo, saj je bil razvoj senzorjev in mobilnih aplikacij od takrat bliskovit – vključno s takimi za sladkorne bolnike. To kaže, da smo se ukvarjali s pravimi rečmi (in morda k temu bliskovitemu razvoju celo kaj prispevali), kaže pa tudi, da so evropski projekti včasih malce nerodna reč, saj bi bili morali Commodity12 med tekom prilagajati razmeram na trgu, kar pa ni mogoče iz formalnih razlogov in je izredno težko iz organizacijskih, saj bi zahtevalo preusmeritev konzorcija desetih partnerjev, ki ima precejšnjo vzrajnost in raznolike poglede.

Recenzije evropskih projektov so hecna reč: po eni strani gre za resne raziskave in razvoj ter velike denarje, tako da morajo tudi recenzenti svoje delo vzeti resno, po drugi strani se pa lahko sami kdaj znajdejo v vlogi recenzirancev, tako da prehuda strogost morda ni v njihovem interesu. Eden izmed naših recenzentov se je nemudoma spotaknil ob hibo projekta, ki sem jo že omenil – da je z vidika bolnika malo za časom. Sicer smo mu pojasnili, da ima kljub temu pomembne odlike – predvsem standardiziranost in modularnost, ki omogočata enostavno prilagoditev novim senzorjem in ki ju naprave in aplikacije na trgu nimajo, vendar ga po mojem nismo čisto prepričali. Naslednjič je začutil potrebo, da pokaže tečnobo z očitkom, da smo imeli premalo tehtne razloga za mišljenje, da bo nek poizkus dal dobre rezultate. Razlogi so bili res zmerno tehtni in tudi rezultati niso bili prav sijajni, ampak glede na enostavnost poizkusa ga je bilo bistveno bolj smiselno narediti kot pa vnaprej poizkušati uganiti, kako se bo obnesel. Tretjič  je pa udaril na koncu, ko je izjavil, da je s projektom konec in da se zdaj z razvitim sistemom kaj dosti ne bo več dogajalo. To je lahko celo res, vendar projekt Commodity12 kaže dokaj močne znake, da nekatere njegove komponente bodo ugledale trg, kar je več, kot lahko rečem za večino evropskih projektov, s katerimi sem imel opravka. Skratka, možakar ni dajal vtisa, da bi se dostikrat znašel na drugi strani recenzije. Ostala dva recenzenta sta bila pa bolj prijazna – eden s smiselnimi in netečnimi vprašanji, drugi pa s pretežno tišino (edino pri vprašanju trženja rezultatov projekta je malo positnaril). Na koncu so projekt ocenili kot sprejemljiv, ker je, hm, sprejemljivo, in nam naložili še nekaj popravkov, kar je tečno, ampak bomo menda preživeli.

Pred nedavnim pa se je zgodilo še nekaj omembe vrednega (in precej več kot le sprejemljivega) evropskoprojektnega – sprejet je bil projektni predlog, ki sem ga koordiniral, tako da če se pred podpisom pogodbe ne zgodi kaj katastrofalnega, bom postal koordinator evropskega projekta Obzorja 2020.  To je jako imeniten dosežek, ki je zahteval par mesecev napornega sestavljanja in krotenja konzorcija ter priprave 100-stranskega projektnega predloga, kakršnih potem sprejmejo manj kot 5 %. Se pa bojim, da mi bo kljub temu prinesel več sivih las kot slave in bogastva (sploh slednjega se ne nadejam kaj dosti). Projekt bo razvijal sistem za pomoč bolnikom s srčnim popuščanjem, kaj več o vsebini pa kdaj drugič. Prvi korak po sprejetju projekta je priprava pogodbe z Evropsko komisijo, kar pomeni, da je za začetek v njihov spletni portal treba vnesti vsebino projekta (v malenkost drugačni obliki kot v projektnem predlogu) in administrativne podatke partnerjev. Tu smo že naleteli na prvi zaplet – eden izmed partnerjev je pri prijavi projekta uporabil napačen račun, drugi pa nima popolnega dostopa do svojega računa in ne more vnesti vseh podatkov. Vendar smo te težave že skoraj rešili in gremo novim zmagam (in zapletom) naproti.

Kadar naša država proizvede razpis, kakršen je tale, bi se spodobilo, da bi potem zasadila drevo ali dve. Za pridobitev do 70.000 EUR je namreč treba oddati:

• vsebinski obrazec (pri projektu, ki sem ga oddal jaz, dolg 37 strani, od katerih polovica pove koristne reči, ostala polovica pa bodisi na drugačne načine isto kot prva polovica, bodisi reči, ki so pri tako majhnih projektih odveč – seveda so te reči predpisane in se jim ni mogoče ogniti);
• eno Excelovo preglednico s petimi zavihki in še po eno s šestimi za vsakega partnerja (obe predvsem na več različnih načinov obravnavata finance, kar nudi lepe možnosti za pomoto, bi ju pa brez škode nadomestili z eno preglednico z morda dvema zavihkoma);
• štiri dodatne obrazce, nekatere po enega za vsakega partnerja (njihova koristnost ni očitna, a z njimi vsaj veliko dela ni);
• konzorcijsko pogodbo (na kateri je treba zbrati podpise vseh partnerjev, kar logistično ni povsem enostavno in bi zlahka počakalo na morebitno sprejetje projekta);
• izpis iz Ajpesa za vsakega partnerja (človek bi pomislil, da ima država vpogled v Ajpes in tega ne potrebuje, a bi se očitno motil).

Vse te papirje je treba natisniti v treh izvodih (in priložiti CD z elektronsko različico), kar nanese za zajeten fascikel. Ker je oddanih projektov bržkone kakih 100, je zanje gotovo storilo bridki konec vsaj eno drevo. Če dodamo še vse tiste speštane dinozavre, ki so izpuhteli v nebo med proizvodnjo in prevažanjem teh silnih papirjev, pa lahko dodamo še eno drevo, da veže nastali CO2. Seveda je še hujše od tratenja papirja to, da tako prijavitelji kot ocenjevalci za prijavo porabijo dvakrat preveč časa – gre za mnogo visokoizobraženih ljudi, ki so plačani z javnimi sredstvi in ki bi svoj čas gotovo lahko porabili bolje. Sploh pri tistih prijavah, ki na koncu niso sprejete. In te izgube niti s sajenjem dreves ni mogoče popraviti.