Edmonton zapuščam šele v torek, ampak če bo šlo vse po načrtu, sem danes zadnjič v laboratoriju, tako da se bom naslednjič oglasil od doma. Čez vikend si namreč nameravam izposoditi avto ter obiskati Jasper in Banff, dva narodna parka, in Calgary – menda se spodobi, da pred odhodom vidim še kaj Alberte izven Edmontona. V ponedeljek pa besno pakiranje: sicer mi ni čisto jasno, kako bom vso kramo, ki sem jo tu nakupil (predvsem knjige in DVDje, pa tudi razne odpustke za družino in prijatelje), spravil v kovčka, ampak nekako bo že moralo iti. Sicer bo pa treba kaj poslati po pošti – najbrž kake stare cunje, ker bi to moralo biti še najbolj varno pred carinsko pošto.

Z obiskom sem kar zadovoljen. Kot prvo sem se marsikaj naučil o enoagentnem preiskovanju, pa tudi o Linuxu, C++ in LeTeXu, kot drugo sem pa odkril precej zanimivih reči. Doma bi za isti učinek porabil dosti več časa, če bi ga sploh lahko dosegel. Spoznal sem tudi nekaj novih ljudi in mislim, da sem pustil kar dober vtis.

Tule sem hotel napisati še marsikaj, vendar gremo s kolegi kmalu na večerjo, pa moram prej rešiti še eno težavo, ki sem jo pravkar odkril. Moji izlivi modrosti bodo očitno morali počakati.

Danes sem na tedenskem umetnointeligenčnem seminarju predstavil svoje delo v Kanadi. Občinstvo je pokazalo kar nekaj zanimanja in deležen sem bil več pohval. Zelo zadovoljiv izid. Škoda edino, da je projektor malo skazil umetniški učinek, ker je vse barve prikazal čisto narobe (predvsem odločno pretemne). Pa Vadim bi bil lahko naredil kako fotko, na katerem bi se videlo tudi, kaj predstavljam, ne samo moje milo obličje.

Ob 0:55 oddal zadnjo razlčico članka (sem pa dve že prej – nove k sreči prepišejo stare). Rok je bil ob 1:00. Saj mi ga je uspelo kar dobro izpiliti, je pa vseeno treba reči, da bi bilo vse skupaj dosti bolj lagodno, če ne bi bil Vadimovih popravkov dobil šele danes ob 17:00 (no, zdaj je to že včeraj).

Mislim, da je članek precej dober, kajpak bo pa na konferenco poslanih veliko dobrih člankov, tako da uspeh še zdaleč ni gotov. Držite pesti!

Na Univerzi se občasno (mislim, da je perioda en mesec) organizira popoldansko druženje z jedenjem krofov in podobnega ter pitjem kave in čaja. Danes sem na tem dogodku tretjič, odkar sem v Kanadi, videl tukajšnjega šefa. Prvič sem nanj naletel ne enem umetnointeligenčnem seminarju, drugič sem ga pa srečal na hodniku. Kljub temu, da je v laboratoriju, kjer delam, tudi nekaj njegovih študentov, se tu ni pojavil niti enkrat. Se to samo meni zdi čudno ali je možak res malce smotan?

Danes moram oddati članek, ampak namesto da bi se ukvarjal z njim, pišem v blog. Razlog je pa ta, da Vadim še vedno ni dal svojih pripomb na članek. Včeraj je rekel, da si ga bo ogledal zvečer. Danes zjutraj je trdil, da bo to storil do 13:00. Zdajle je sestanek prestavil na 13:30. To prestavljanje je bržkone posledica dejstva, da se ukvarja s še tremi članki za isto konferenco, ki so bolj potrebni njegove pozornosti (kar je z njegovega vidika sicer čisto razumno, všeč mi pa vseeno ni). En kolega je denimo čez noč poganjal še kup poizkusov in danes zjutraj je ugotovil, da so se vsi sesuli – zelo zabavno. Vsekakor se zdi, da bo še dolg dan.

Dopolnilo:
Vidim, da Vadim poganja poizkuse na vseh procesorskih strežnikih, ki jih ima na voljo. Očitno mu res vode teče v grlo. Dobro, da sem jaz s poizkusi končal včeraj, ker danes bi bolj težko prišel do kaj dosti procesorskega časa.

Ogled dotičnega je bil moj turistični podvig za to soboto. In čeprav naj bi bile v rastlinjaku glavne rastline, se mi je zdel bolj zanimiv rastlinjak sam. Saj ne da bi bilo z rastlinami kaj hudo narobe: par precejšnjih kaktusov, par lepih rož, nekaj šavja v klobukih priletnih obiskovalk, ampak glede na to, da sem videl že dosti bolj impresivne primerke vsega naštetega (no, mogoče ne šavja v klobukih – na to navadno nisem preveč pozoren) – tudi v naravi – me je zadeva pustila dokaj hladnega.

Rastlinjak od zunaj

Nekaj, za kar se meni, ki sem bolj beden botanik, zdi, da je orhideja (označeno pa ni bilo)

Zdaj je pa ura nekaj čez pol osem in čas je, da se spokam domov. Kjer bom lahko dalje pisal članek. Saj vem, saj vem, smilm se samemu sebi – sem že tiho.

Ob četrtkih se sestajam z Vadimom, da mu poročam, kaj sem pretekli teden naredil, in da se zmeniva, kaj bom počel prihodnji teden. Tak način dela mi ustreza, ker točno vem, do kdaj moram narediti kaj, in ker je en teden ravno pravo obdobje, da se v njem da precej postoriti, obenem pa še vedno omogoča dovolj pogosto posvetovanje. Dobre deluje tudi zato, ker je Vadim odlično organiziran. Način dela, ki mi ustreza precej manj, je pa, da se mentor nenapovedano pojavi ob 17:00, ko se ravno odpravljam domov, in želi razpravljal o rezultatih poizkusa, ki jih še ni, ker bom poizkus naredil naslednji dan. Žal v Sloveniji pretežno delam na ta drugi način.

Zaključek današnjega sestanka je, da so vsi rezultati potrebni za članek zbrani (no, skoraj, par malenkosti je treba še dodelati). Uspelo mi je narediti celo preprosto prilagajanje globine preiskovanja trenutnemu delu prostora in rezultati so kar spodbudni. Zdaj je treba članek samo še napisati, kar pa seveda ni tako enostavno, saj ga trenutno ni napisanega skoraj nič, rok za oddajo je pa čez 12 dni. Se bom jutri besno vrgel na delo – danes se nisem sposoben lotiti takega podjetja, ker pred telimi četrtkovimi sestanki vedno najbolj intenzivo delam, tako da moram po njih malo zajeti sapo.

Pisanje člankov je neizogibna nadloga tistih, ki plujemo po akademskih vodah. Saj načeloma s pisanjem člankov ni nič narobe – če nekaj odkriješ, je povsem naravno, da svetu o svojem odkritju poveš. Kot prvo bi bilo tvoje delo sicer družbeno nekoristno, kot drugo se pa ljudje radi hvalimo s svojimi dosežki. Problem je, da se raziskovalci pogosto ocenjujejo na podlagi objav, kar ima za posledico, da je pisanje člankov postalo samo sebi namen. Cilj ni več svetu povedati o svojih odkritjih, cilj je imeti čim več objav. In pri pisanju si ne prizadevaš zgolj jasno opisati svoje delo, pisanje je igra z recenzenti, v kateri jih skušaš prepričati, da je tvoje delo kul, oni te pa skušajo prepričati, da nimaš pojma (no, seveda ne vsi, ampak pri pisanju moraš imeti v mislih predvsem recenzente, ki počno prav to). Pa seveda moraš iz čim manj raziskav skovati čim več člankov, kajti če so cilj članki, so raziskave zgolj nujno zlo, ki trati tvoj čas. Tule sem zadeve sicer malo karikiral, prav daleč od resnice pa nisem bil in to mi gre na jetra. Na jetra mi gre, da je situacija taka, in na jetra mi gre, da sem to že kar nekako sprejel (čeprav konec koncev nimam kdove kakšne izbire).

Tale vikend sem končno spravil skupaj en članek, s katerem me šef že lep čas gnjavi (in ne rečam, da povsem neupravičeno). Danes sem ga poslal soavtorjema in glede na to, da sem vsaj za enega precej prepričan, da popravkov in pripomb ne bo dal prav kmalu, upam, da bom imel nekaj časa mir. Tole je že četrti članek, s katerim sem se ukvarjal tele tri mesece, ki sem jih prebil v Kanadi – in to poleg tistega, zaradi katerega sem v Kanado sploh prišel.

Zaradi besnega pisanja je turizem ta vikend žal odpadel, tako da tudi ta teden ne bo nič slik edmontonskih čudes. Kakor je že Edmonton dokaj neturističen, je vendarle tu še kar nekaj reči, ki bi si jih rad ogledal. In če mi v štirih mesecih ne bo uspelo, bom zalo slabe volje. No, en mesec časa imam še, kar ni tako malo.

To me je nekdo pobaral v komentarju in morebiti je res na mestu, da bralcem (vsem trem) zaupam, kaj me je pozimi gnalo v mrzlo Kanado (ki trenutno sicer sploh ni tako mrzla, vendar je to bolj srečno naključje kot kaj drugega).

Takole je bilo. V Kanadi živi en Vadim. Ta Vadim je eden redkih raziskovalcev, ki se ukvarja z istim obskurnim področjem kot jaz: preiskovalno patologijo (ki je, preprosto rečeno, pojav, da več preiskovanja da slabše rezultate). In ker se mi je zdelo, da bi mojim raziskavam utegnilo biti v prid sodelovanje s kom takim, sem jo pač mahnil v Kanado. Potlej so pa tu še dodatne koristi, kot je to, da je vse skupaj zanimiva nova izkušnja, in da imam tu malo več miru za delo kot doma.

Trenutno kaže, da moj podvig dejansko bo koristen. Raziskave kar lepo napredujejo in čez dober mesec bova z Vadimom o njih spisala članek. Ki ga bodo potlej sprejeli na konferenco AAAI 2005, postala bova slavna in najeti bova morala telesne stražarje, da bodo odganjali oboževalke. Ali pa naju bodo recenzentje spljuvali, nihče naju ne bo maral in na stara leta se bova otepala z revščino. Kakršnakoli pa že moja usoda bo, boste tule izvedeli vse o njej.