Arhiv kategorij: Potovanja

Fotke Univerze v Rostocku in nov fotoaparat

2010-03-20Nemčija, Rostock, TehnikaMitja

Tukajšnja univerza je bila ustanovljena leta 1419 ter se hvali, da je najstarejša v severni Evropi in tretja najstarejša v Nemčiji. Če je tale seznam točen, je tudi 33. najstarejša na svetu. Moj tukajšnji šef pravi, da je precej tradicionalna, kar se med drugim kaže tako, da rektorju uradno rečejo magnifizenz, dekanu pa spektabilitÃ¤t (iz latinskega spectabilitas, kar pomeni nekakšno izrednost). Univerzitetne zgradbe so starosti ustanove primerne in dokaj slikovite. Tule priobčujem nekaj fotk.

Študentska pisarna, ki je videti zelo socialistična

Iz Rostocka mi za objavo ostajajo še fotografije obzidja in mestnih vrat. Preveč obirati se ne smem, ker si v bližnji prihodnosti nameravam omisliti nov fotoaparat in potlej bom kajpak želel objavljati slike, narejene z njim. Moj trenutni fotoaparat mi je več kot štiri leta odlično služil, a si že nekaj časa želim novega, ki bo delal boljše fotografije, posebej v slabi svetlobi. Za dosego tega cilja bom moral poseči po fotoaparatu z večjim senzorjem, kar pomeni z izmenljivimi objektivi (čaprav po menjavanju objektivov ravno ne hrepenim). Ker pa si vseeno želim čim manjšega, si bom omislil enega iz nove kategorije, ki se je je prijela oznaka EVIL (electronic viewfinder interchangeable lens). Zlobneži se od zrcalno-refleksnih fotoaparatov razlikujejo po tem, da, hm, niso zrcalno-refleksni, temveč imajo za objektivom takoj senzor (odsotnost zrcala in prizme blagodejno vpliva na velikost). Razmišljam o tehle:

Panasonic lumix DMC-G1 + objektiv 14-45 mm (28-90 mm v 35-mm formatu) + objektiv 45-200 mm (90-400 mm). Komplet stane ugodnih 750 EUR, ker je fotoaparat na trgu že lep čas in obstajajo boljši modeli (ki pa niso boljši v ničemer pomembnem). Sitno je le, da je za pokritje celotnega zanimivega razpona goriščnih razdalj s sabo treba nositi dva objektiva. A glede na to, da bi 28-90 mm moralo zadostiti večini potreb, prav pogosto menjavanje ne bi smelo biti potrebno.
Panasonic lumix DMC-GH1 + objektiv 14-140 mm (28-280 mm). Tukaj bi bil dovolj en objektiv, vendar je ta precej velik in težak. Kar je najbolj sitno, pa je, da komplet stane kar 1.300 EUR (v ZDA pa 1.200 USD, grrr!). Sam objektiv stane 700 EUR, tako da tudi v kombinaciji z G1 ne bi bil prav poceni.
Panasonic lumix DMC-G2 + najbrž ista objektiva kot pri G1. Ta naj bi na trg prišel enkrat poleti in bo gotovo dražji od G1, sumim pa, da dramatično boljši ne bo.
Samsung NX + objektiv 18-55 mm (28-85 mm). Ta stane znosnih 600 EUR in je menda soliden, predvsem ker ima večji senzor od gornjih (fotoaparat sam ni večji, kar je odlično, objektivi pa najbrž so). Za daljše goriščne razdalje bosta na voljo objektiva 50-200 mm (80-310 mm) in univerzalni 18-200 mm (28-310 mm), vendar bo nanju treba še malo počakati. Fotoaparat se ne zdi napačen, moram pa priznati, da Samsungu pri fotografiji zaupam malo manj kot Panasonicu.

Ker si fotoaparat želim takoj in zanj ne bi rad plačal celega bogastva, se zaenkrat najbolj ogrevam za prvo možnost. Če ima kdo kak moder nasvet, pa, prosim, z besedo na dan.

WarnemÃ¼nde

2010-03-13Nemčija, RostockMitja

Te dni je pri meni na obisku Jelka in ker je bilo danes lepo vreme, sva jo mahnila na morje, v obmorski podaljšek Rostocka WarnemÃ¼nde. Sprehodila sva se po glavni priobalni ulici, ki je bila precej živahna: polna trgovinic, lokalov in sprehajalcev, ki jih je – kot naju – sonce zvabilo na plano. Vsakih sto metrov je bil privez z ladjico, ki je turiste vozila na krožno vožnjo po pristanišču, in na eno sva se vkrcala tudi midva. Vožnja je bila čisto zanimiva, čeravno nekoliko mrzla, pa razočaran sem bil, ker naju ni peljala do Rostocka. Pri eni ladjici sva namreč videla, da se ustavi v Rostocku, in pogled na Rostock z morja zna biti privlačen. Si bova to privoščila kdaj drugič. Ko sva se vrnila na kopno, sva si ogledala še domačijski muzej (heimetmuseum). To je ustanova, ki je v nemško govorečih krajih precej pogosta, in v njej je navadno razstavljeno vse, kar je kakemu lokalnemu navdušencu nad starinami prišlo pod roke. Tudi ta ni drugačen. Od eksponatov mi je bil najbolj všeč voz za reševanje iz vode. Če se je kaka ladja znašla v težavah, so ga pripeljali do obale, iz drogov na njem postavili nekakšno ogrodje in proti ladji izstrelili raketo, za katero se je vlekla vrv, pritrjena na ogrodje. Če so dobro zadeli, so se potem ponesrečenci po tej vrvi prebili na kopno. Poleg voza se mi je precej zanimiva zdela tudi zbirka žepnih sončnih ur.

Večina spodnjih slik je od danes, prvi dve sem pa posnel ob svojem prejšnjem obisku WarnemÃ¼ndeja.

Svetilnik in slikovita zgradba, ki sliši na ime Teepott (čajnik)

Kanal, ob katerem teče glavna priobalna ulica

Plažni sedež, kakršni so značilni za te kraje

Madrid, ostalo

2010-03-09MTG, Prehranjevanje, Razna klatenjaMitja

Danes bom kako rekel še o nemagicaški plati obiska Madrida. Nekaj besed si najprej zasluži ulica, v kateri je bil hostel, kjer sem bival z drugimi slovenskimi magicaši. Bila je precej v središču mesta, a obenem očitno zbirališče sumljivih osebkov. Kot prvo so enega našega tam okradli, še eden pa je nekega falota pregnal, ko mu je ta že šaril po žepu. Kot drugo pa je na njej mrgolelo prostitutk, ki sem se jim očitno jaz zdel prav posebej privlačen. Dvakrat se mi je namreč pripetilo, da sem šel s kolegi po ulici in se je ena zapičila prav vame. Čudno – ponavadi mi gre izžarevanje nepriljudnosti kar dobro od rok.

Na tekmovanju sem se prehranjeval mizerno (cel dan sem jedel piškote in energijske tablice, ker za kaj resnejšega ni bilo prilike), ob večerih sem si pa kar privoščil. Prvi dan smo šli z dvema kolegoma na paello, ki je bila prav solidna. Da sva dva od jedcev prišla do posebej krepke doze morskih sadežev, pa je poskrbel tretji. Morske hrane namreč ni bil vajen in je naročil mešano paello (z morskimi sadeži in drugim mesom). Ko jo je dobil na mizo, so bili očitni predvsem morski sadeži, ki so se mu tako hudo uprli, da je kazalo, da ne bo pojedel ničesar. Potlej je pa le postal sumničav, ker o nemorskem mesu ni bilo ne duha in ne sluha. Poklical je natakarja, ki je potrdil, da so mu prinesli napačno paello. Kolega ga je nato skušal prepričati, da mu nadomestne ne bi prinesli, on pa ne bi plačal, a natakar na to uho ni hotel slišati. Tako je dobil še eno paello – tokrat res mešano, ki pa je bila prav tako preveč morska. Zato je pustil tudi večino te, drugi kolega in jaz pa sva si postregla z njegovimi školjkami in raki.

Drugo zanimivo prehranjevanje pa sem imel zadnji dan. Sklenil sem namreč pokusiti cocido madrileÃ±o, ki naj bi bila najbolj značilna madridska jed. Kaj je na njej tako značilno madridskega, ne vem, vsekakor pa ne to, da bi jo stregli v mnogih madridskih restavracijah. Obresti sem jih moral namreč kakih dvajset, da sem jo našel (še sreča, da imajo navado jedilne liste obešati pred vrata). Pa še v restavraciji, kjer so cocido imeli, sem imel srečo, saj jo strežejo samo ob ponedeljkih. O jedi sem vedel le, da je nekakšna juha v več hodih. Izkazalo se je, da je prvi hod juha (z rezanci), drugi hod pa zelenjava in meso iz juhe (po regeljcih naj bi se zelenjava in meso postregla posebej, ampak meni so dali oboje skupaj). Vse skupaj se mi ni zdelo preveč okusno (kot je vsak, ki pozna moj odnos do goveje juhe in z njo povezane hrane, bržkone že uganil). Od zelenjave sem dobil čičeriko (ključna sestavina), korenje, krompir in nekaj, kar je bilo najbrž zelje (ni bilo najboljše). Od mesa sem dobil pa neke kar užitne kose svinjine (najbrž) in dve vrsti klobase (ki sploh nista bili najboljši). Sama juha je kajpak imela okus po vseh teh rečeh, najbolj po mesu, in mi zaradi tega tudi ni šla posebej v slast. Je bila pa količina ogromna, tako da sem se nažrl kot prasec.

Za ogled mesta sem imel časa samo en dan, kar je kajpak premalo, saj je v Madridu videti marsikaj. S kolegi smo obiskali bikoborsko areno, ki je od zunaj precej kul, od znotraj pa malo manj, sploh ker je bil tiste dni notri postavljen cirkus. Imeli smo vodičko, ki je govorila angleško (med Španci na ravno pogost pojav), tako da smo izvedeli, da si domala vse sedeže lastijo kupci sezonskih vstopnic (ki stanejo nekaj tisoč evrov), da najboljši bikoborci zaslužijo po par milijončkov letno, da morajo za to biku pred nosom mahati z desetkilsko cunjo in še par zanimivosti. Da se greš ceremonialno dražiti bike, moraš biti že tako malo prismuknjen, da to počneš v zlatih pajkicah z desetkilsko cunjo, pa sploh. In na koncu bik še nikoli ne zmaga, tako da sploh ni zanimivo.

Nekoliko temeljiteje sem si ogledal še kraljevo palačo. Kot druge tovrstne palače po Evropi vsebuje kopico razkošnih sob, od katerih pa je ena s svojo presenetljivo okusno rokokojsko kičavostjo vendarle izstopala (fotografirati se ni smelo, zato fotka s spleta). Poleg tega je v sklopu palače tudi zbirka oklepov in orožja, katere pa je bilo odprte le pol. Škoda, kajti take reči me zanimajo. In škoda tudi, da je bil zvočni vodnik preveč splošen in nasploh dokaj dolgočasen. Sem imel pa srečo, da je ravno med mojim obiskom na dvorišču palače kakih 5o jezdecev z zastavami, meči in trobentami uganjalo neke zapletene manevre neznanega namena. Mimo drugih madridskih zanimivosti sem se zgolj sprehodil, tako da bo mesto treba obiskati še kdaj. Jelka pravi, da bo treba pogledati tudi kako galerijo (po čemer sam ne hrepenim prav goreče).

Stolnica Almudena in jezdeci pred kraljevo palačo

Stolpa Kio, ki sta menda precej imeniten inženirski dosežek

EasyJetov kavelj 22

2010-03-05Razna klatenjaMitja

Od EasyJeta sem prek spletnega obrazca skušal izvedeti, kakšne točno so moje pravice in kako pridem do odškodnine. Na del spletne strani za pomoč strankam sem se poizkusil prijaviti z e-poštnim naslovom in geslom, ki pripadata mojemu EasyJetovemu računu, pa so me obvestili, da ta kombinacija naslova in gesla ni veljavna. Nato sem si poizkusil po e-pošti poslati geslo, pa so mi povedali, da moj naslov ni veljaven. Na koncu sem poizkusil ustvariti nov račun (misleč, da poleg računa za EasyJetovo glavno stran morda potrebujem še enega), pa so mi rekli, da je naslov že v bazi. Bes jih lopi! Zdaj sem jim pisal po e-pošti, ampak ravno razganja me od optimizma ne, edino to se še nisem čisto odločil, ali so nesposobneži, lopovi ali oboje.

Pot v Madrid

2010-03-04MTG, Razna klatenjaMitja

Najprej naj povem, da sem na grand prixu zmagoval več kot izgubljal, da pa se s kakimi prav spektakularnimi dosežki ne morem pohvaliti. Sicer bom madridske pustolovščine opisal po vrsti, kar pomeni, da bom začel s potjo. O tej se da povedati precej, slabega več kot dobrega.

V Madrid sem letel iz Berlina, ki je od Rostocka oddaljen dobrih 250 km. Odločiti sem se moral, ali bom šel v Berlin z vlakom ali z avtom, in oboje se mi je v primerjavi s ceno poleta (86 EUR) zdelo drago. Vlak do Berlina in nazaj namreč stane nekaj čez 80 EUR, parkiranje na berlinskem letališču bi me pa prišlo še malo več (in to za le dobre štiri dni – lopovi oderuški!). Ker se mi je cena letališkega parkiranja zdela res nesramno visoka, sem poguglal, če kdo pozna kako alternativo. Ugotovil sem, da jo: obstaja parkirišče blizu letališča, kjer lahko za 24 EUR parkiraš cel teden in ki nudi prevoz na letališče in nazaj. Odločil sem se za to možnost.

Kaki dve uri pred poletom, ko sem bil že v Berlinu, sem dobil SMS: EasyJet mi je sporočil, da so moj polet odpovedali. Kajpak sem se po tistem odpeljal naravnost na letališče ugotovit, kaj zdaj. Izvedel sem, da mi EasyJet lahko ponudi nadomesten let dva dni kasneje, s katerim pa grand prixa ne bi ujel. To sem kajpak zavrnil, kar je pomenilo, da sem si moral pomagati sam. Predlagali so mi, naj pokličem Iberio, ki da v Madrid leti še isti dan. To sem tudi storil in izvedel, da me lahko tja spravijo za dobrih 1.000 EUR, ker so imeli na voljo le še poslovni razred. Naslednji dan, kar bi bilo še vedno dovolj zgodaj, pa so imeli let za še vedno zelo neugodnih 600 EUR. Tako sem jo po letališču mahnil za lov za navdihom, kako naj pridem v Madrid. Našel sem ga v obliki neke zadnjeminutne turistične agencije, ki mi je ponudila let za 212 EUR naslednji dan. To se mi je zdelo sprejemljivo in sem rekel da. Ob tej priliki sem tudi ugotovil, čemu služijo turistične agencije na letališčih. Do zdaj sem se jim vedno čudil, saj se mi je zdelo, da človek turistično agencijo potrebuje, preden gre na letališče.

Na letališkem turističnem uradu sem si dal poiskati še hotel, saj sem moral v Berlinu prespati, v Madrid pa sem letel z drugega letališča, kot sem izvirno načrtoval (Berlin ima namreč dve letališči). Kako je s parkiranjem tam, nisem vedel, a ko sem ugotovil, da se da na ulici pred hotelom čisto zakonito parkirati zastonj, sem avto pustil tam in jo na letališče mahnil z javnim prevozom. Tja sem prispel okrog 5 zjutraj (let sem imel ob 7 in sem bil raje previden, ker nisem vedel, koliko časa bom potreboval za vožnjo). Optimistično sem se postavil pred Lufthansino okence, kjer so mi povedali, da nimam vozovnice. Aaaaa! Agencija, ki mi jo je bila domnevno prodala, mi je bila sicer izročila nek papir, a tisto je bil samo račun ali nekaj takega, elektronske vozovnice mi pa niso bili izdali. Posledično me seveda niso spustili na letalo in ni mi kazalo drugega, kot da počakam dve uri, da se agencija odpre. Čez dve uri sem se vrnil k Lufthansi, kjer so agencijo poklicali in izvedeli, da je bila v prodajo moje vozovnice vpletena še neka agencija, ki je začela obratovati še dve uri kasneje. Ob 9 je potlej Lufthansina uslužbenka (zelo prijazna) vendarle uspela na telefon dobiti pravo osebo in kmalu po tistem sem sedel na letalu.

Na poti nazaj sem imel več sreče, saj moja prtljaga ni obtičala v MÃ¼nchnu, čeprav so imeli za pretovarjanja časa samo pol ure (se je pa na tekočem traku pojavila čisto zadnja, tako da sem bil prepričan, da je ne bo), in tudi avta mi v Berlinu niso ukradli.

Zdaj moram samo še od EasyJeta nazaj dobiti kupnino za vozovnico in z nekaj sreče tudi odškodnino. Na nekih papirjih, ki so jih delili na letališču, namreč piše, da naj bi dobil 400 EUR odškodnine. Bomo videli, če bo kaj iz tega.

Ves magičen sem

2010-02-25MTG, Otročarije, Razna klatenjaMitja

Pravkar odhajam v Madrid igrat magic. Tam se namreč odvija grand prix v mojem priljubljenem formatu legacyju. Madrid ni ravno blizu, pa tudi z dopustom moram biti varčen, ker mi bo, ko bo Jelka rodila, ves prišel zelo prav, ampak tole je važna reč. Grand prixi so namreč veliki in imenitni dogodki (obišče jih po kakih 1.000 igralcev) in v legacyju so posejani zelo naredko. Kolikor vem, je bil do zdaj edini tovrsten v Evropi pred dobrimi štirimi leti, ravno ko sem bil v Kanadi (in sem ga zato seveda zamudil), tako da se mi tale ne sme izmuzniti. Zaradi priprav na magic sem zadnja dva tedna tudi malo manj pisal v blog, kot bi bil sicer. Bom po vrnitvi napisal kaj več.

Fotke iz Rostocka

2010-02-21Nemčija, RostockMitja

V Rostocku je moč najti kar precej privlačnih zgradb v – kot omenjeno – podobnem slogu kot v Wismarju. Žal je vreme pretežno oblačno in fotke temu primerne, en sončen dan za slikanje sem pa vendarle ujel (in pri tem skoraj zmrznil, saj je bilo zaradi sonca pasje mraz, zaradi spremembe vremena pa zoprno vetrovno). Kajpak bo poleti vreme fotografiranju bolj prijazno, vendar nekako ne morem pol leta živeti v mestu in si ga ne ogledati (in poslikati). Slike univerzitatnih zgradb (ki niso od muh) ter obzidja in mestnih vrat sem prihranil za kak prihodnji zapis.

Novi trg (glavni mestni trg) z Marijino cerkvijo v ozadju. Cerkev je nekoliko zaodrana, ampak morda jo bodo do mojega odhoda razodrali, da jo bom lahko slikal v vsem njenem sijaju.

Astronomska ura v Marijini cerkvi. Menda zna do leta 2017 pokazati datum velike noči, potlej bo pa treba zamenjati številčnico (prejšnjič so jo zamenjali leta 1885).

Eden izmed kipov grifonov, ki stojijo po mestu. Grifon je v rostoškem grbu.

Staro skladišče blizu pristanišča. Izrastek na vrhu je bil namenjen škripcu.

Višje okrožno sodišče (ali nekaj takega)

Omrežen v Rostocku

2010-02-19Nemčija, Rostock, TehnikaMitja

Ker dostop do interneta štejem za osnovno življenjsko potrebščino, sem ga kajpak želel imeti tudi v svojem rostoškem stanovanju. Pri najemu sem pobaral, kako je s tem, in upravnica – starejša gospa – je znala povedati le, da je mogoč, kako se uredi, se ji pa tudi sanjalo ni. Da je mogoč, je vedela, ker si ga je omislil nek njen vietnamski najemnik. Že naslednji dan naju je spravila skupaj in Vietnamec mi je povedal, da je mogoče dobiti priključek ADSL pri ponudniku Alice. Napotil me je v neko trgovino z elektroniko (tukajšnjo različico Big banga), kjer to menda uredijo. Sledil sem njegovim napotkom in po nekoliko mučnem pogovoru z neko prodajalko, ki (kajpak) ni znala angleško, sem trgovino zapustil dokaj prepričan, da bom dostop do interneta dobil.

Nekoliko sitno je, da se moraš v Nemčiji za večino telekomunikacijskih storitev, če naj jih dobiš po ugodni ceni, ponudniku zavezati ze dve leti, kar jaz težko storim. Zato sem moral plačati priključne stroške (za katere mi zdajle ne uspe ugotoviti, koliko naj bi znašali, ampak če me spomin ne vara, nekaj čez 60 EUR), na mesec pa moram plačevati 24,9 EUR namesto 14,9 EUR. Za ta denar lahko podatke z interneta pretakam z do 16 Mb/s, v obratno smer pa z do 1 Mb/s. Ta “do” pomeni, da je dejanska hitrost še vedno zelo zadovoljivih 10/0,5 Mb/s. Tudi manjša hitrost bi mi čisto dobro služila, a je sploh ne ponujajo.

Kmalu po naročilu dostopa do interneta sem po pošti dobil modem in drugo opremo, kar sem štel za dober znak. Od Alice sem poleg tega dobil tudi par pisem, ki jih nisem najbolje razumel, a sem vendarle razbral, da so mi za kake tri tedne po začetku postopka najavili obisk telekomovega tehnika. Malce me je skrbelo, da nikjer v stanovanju nisem videl telefonskega priključka, zato sem upravnico pobaral, kako je s tem. Razumel sem jo, da naj bi bil priključek v električni omarici, ki pa je zaklenjena, zato tega nisem mogel preveriti. Ko je tehnik prišel (skupaj s tehnico – če je to ženska oblika tehnika), sem ju tako napotil v recepcijo po ključ za omarico. No, izkazalo se je, da priključka ni tam, ampak da je telefonski priključek par neuglednih žic, ki so štrlele iz stene (kar je čudilo vse navzoče). Je pa priključek kljub sumljivemu videzu deloval in še isti dan sem bil uspešno omrežen.

Nekaj časa po tistem sem se spotikal čez žico, ki se mi je od modema po sredi sobe vlekla do mize, nakar sem sklenil, da tako ne gre, in naročil brezžični usmerjevalnik. Izbral sem D-Linkov paket DKT-400, ki vsebuje usmerjevalnik DIR-615 in brezžični priključek USB DWA-140. Slednjega za omreženje prenosnika kajpak ne potrebujem, vendar nameravam tule v Nemčiji sestaviti en majhen, tih in poceni računalnik za domači kino, ki nama bo z Jelko prav prišel doma in za katerega bo tak priključek kot nalašč. Izbrani usmerjevalnik ni ravno izjemno zmogljiv, vendar je menda precej soliden (tako pravijo tule in še marsikje), cel paket pa je s poštnino vred veljal le dobrih 60 EUR. Zaenkrat mi služi povsem zadovoljivo.

Wismar

2010-02-11Nemčija, RostockMitja

Za vikend sem jo prvič mahnil na izlet izven Rostocka. Krenil sem v 50 km oddaljeni Wismar, ki si je s svojim starim središčem prislužil mesto na Unescovem seznamu svetovne dediščine (skupaj s Stralsundom, ki si ga bom ob priliki kajpak tudi ogledal). Mesto je podobno Rostocku, le nekoliko imenitnejše je. Ponaša se z opečnato gotsko arhitekturo, ki je za severno Evropo menda precej značilna. Njenemu nastanku je botrovalo pomanjkanja kamna, primernega za gradnjo. Poleg opečnatih zgradb so značilnost Wismarja (in Rostocka) še visoke in ozke mestne hiše s poudarjenimi zatrepi.

Wismar premore tudi muzej, ki ga Rough Guide po Nemčiji precej hvali (za spremembo sem si namesto Lonely Planeta omislil Rough Guide, ampak se mi zdi, da je za spoznanje manj temeljit). Žal je bil zaradi prenove večji del muzeja zaprt, ampak za tolažbo je bil vsaj zastonj. In vseeno sem videl eno jako zanimivo (in nekoliko neokusno) reč: par posušenih odsekanih rok umorjencev, kakršne so v srednjem veku kot simbol obtožbe včasih prinesli na sojenje morilcu. Bi jih bil pa skoraj spregledal, saj je bila vitrina z njima zagrnjena – menda zaradi zaščite pred svetlobo, čeprav je bil namen morda tudi zaščita bolj občutljivih obiskovalcev. Da nekje v sobi morata biti, sem ugotovil, ker sta bili omenjeni v zvezčiču z angleškimi opisi razstavljenih predmetov (dotični je bil zanimivost že sam po sebi in eden od razlogov za hvalo muzeja, saj uporaba angleščine v teh krajih ni ravno pogosta).

Zgradba po imenu Stari Šved na glavnem trgu (Mesto je bilo od 17. do začetka 19. stoletja pod švedsko oblastjo in ime izvira iz tistih časov, sama zgradba je pa iz 14. stoletja.)

Okno dvorca mecklenburškega vojvode (Mecklenburg-Vorpommern je ime tukajšnje dežele.)

Ogromna cerkev sv. Nikolaja gleda izza mestnih hiš

LÃ¼bsche ulica z značilnimi mestnimi hišami

Mestna lekarna, za katero ne vem, da bi bila kaka posebna znamenitost, je pa prav čedna

KrÃ¼h

2010-02-04Nemčija, Rostock, PrehranjevanjeMitja

Nemci imajo menda radi kruh. Najbrž je zato v Rostocku pekarn kot listja in trave. V glavnem so razdeljene med dve pekarniški verigi: rostoško Sparre in severnonemško Junge. V obeh je ponudba različnih kruhov (in peciv) precejšnja, žal pa njihova dobrost ni tako velika. Tu na severu Nemčije imajo namreč precej radi kisli kruh. Ker sem bil radoveden, od kod pride kislost kruha in za kaj je dobra, sem zadevo nekoliko raziskal. In da bodo moje raziskave tudi obče koristne, bom izsledke kajpak delil z bralci.

Biokemični procesi v kruhu gredo nekako takole. Encim amilaza, ki je naravno navzoč v moki, ob prisotnosti vode začne razgrajevati škrob v sladkor. S tem se hranijo kvasovke, ki ga predelujejo v ogljikov dioksid (ta povzroča vzhajanje) in alkohol (tega pri kvasu, ki se uporablja za pripravo kruha, nastane precej malo; več ga kajpak pridelajo kvasovke, ki se uporabljajo za pripravo alkoholnih pijač). Kisli kruh poleg kvasovk vsebuje tudi mlečnokislinske bakterije. Te sladkor predelujejo v mlečno in ocetno kislino, ki kruhu dajeta kisli okus. Poleg tega naredita kruh manj gostoljuben za druge mikroorganzme, zato je bolj trajen. Kisline tudi ne dišijo preveč običajnim kvasovkam, zato se za pripravo kislega kruha navadno uporabljajo trpežnejše “divje” kvasovke, ki so navzoče vsepovsod – če pustiš mešanico moke in vode na sobni temperaturi, bi moral iz nje nastati pripravek za peko kislega kruha. Tak pripravek se posebej pogosto uporablja za peko rženega kruha, saj kislina zavira delovanje amilaze. Amilaza v rži je namreč bolj trdoživa od one v pšenici in je peka ne uniči dovolj učinkovito. Tako razgradnjo škroba nadaljuje tudi med peko (visoka temperatura njeno delovanje celo pospeši) in pokvari strukturo kruha, ki jo zagotavlja škrob.

Ker se precej navdušujem nad kruhom in poleg tega rad pokušam nova jedila, sem se kajpak lotil raziskovanja tukajšnjih kruhov. Kadar nÃ³vosti hrane dam prednost pred dobrostjo, me Jelka včasih kritizira, a tokrat sem edina žrtev čudnih kruhov sam. Zaenkrat sem si privoščil tele:

mecklenburger landbrot – precej ržen, posut z rženimi kosmiči, dokaj kisel, ne prav dober;
mischbrot – dokaj črn (najbrž zaradi rži), nekoliko kisel, sprejemljiv;
ostseebrot – pšenično-koruzen, ni kisel, precej dober;
weizenbrot – pšeničen (weizen je pšenica), ni kisel, kar užiten (prav navdušujoč pa ne – celo navaden pšenični kruh jim uspe zašuštrati);
urbrot – precej ržen, nekoliko kisel, ne prav dober;
roggen-zwilling – zelo ržen (roggen je rž), zelo kisel, nič kaj dober;
hanseaten brot – zelo črn (najbrž zaradi rži), vsebuje semenke, posut z ovsenimi kosmiči, začuda zelo blago kisel, sprejemljiv;
feinbrot – rahlo črn, malček kisel, kar užiten;
korn an korn – zelo črn (najbrž zaradi rži), posut z nečim nedoločljivim, dokaj kisel, ne prav dober;
dinkel vollkornbrot – precej črn (tokrat za spremembo zaradi pire – dinkel je namreč pira), znotraj in zunaj ima sončnična semena, nekoliko kisel, sprejemljiv;
warnemÃ¼nder – nekaj takega kot korn an korn;
dinkel plus – blago črn, komaj kaj kisel, precej dober (žal pa tudi precej drag);
kraftkornbrot – blago črn, posut s semeni in ovsenimi kosmiči, malček kisel, kar dober.

Mislim, da je tole kar zadovoljiv vzorec. Gotovo bom pokusil še kak kruh, bom pa verjetno začel kupovati pretežno ostseebrot, saj je – kljub bogastvu izbire – edini, ki mi je res všeč.

Dopolnilo:
Dodal sem še feinbrot. Morda bom – predvsem za lastno evidenco – v prihodnje dopisal še kakega.

Še eno dopolnilo:
Res sem dopisal še nekaj kruhov, med drugim tudi dinkel plus, ki je najboljši do zdaj odkriti.

Krofovanje

Mitjeve vaje v samovšečnosti