Twitter se mi do zdaj ni zdel ravno višek uporabnosti. Blog z zapisi, dolgimi 140 znakov? Bah! Potlej sem pa pomislil, da se ne bi bilo napak javljati z dopusta (z Jelko greva kmalu kolesarit po Caminu de Santiago), kjer računalnika in dostopa do interneta ne bom imel, imel bom pa telefon, s katerega bom lahko pošiljal SMSe. Zapise na twitter se namreč da pošiljati kar prek SMSov – to je tudi eden od razlogov, da so lahko dolgi le 140 znakov. Tako sem si naredil račun, ki bo služil kot podaljšek tegale bloga, kadar bom imel kaj zanimivega povedati, pa dlje časa ne bom mogel na internet: http://twitter.com/krofovanje.
Arhiv kategorij: Potovanja
Bitka pri Mrzli reki
Tale zapis sem začel pisati pred skoraj dvema mesecema, ko se je dogodek, o katerem govori, zgodil, potlej pa nekako nisem prišel do tega, da bi ga končal. Kadar sem se lotil pisanja v blog, sem namreč bodisi želel napisati kaj drugega (aktualnega) ali pa pri sebi nisem imel fotk, ki sodijo semle.
Leta 394 se je v Vipavski dolini zgodilo nekaj precej pomembnega. Udarila sta se poganski cesar zahodnega rimskega cesarstva Evgenij in krščanski cesar vzhodnega cesarstva Teodozij. To je bil poslednji poizkus poganskih sil v Rimu, da bi se zoprstavile krščanstvu. Ko se je Teodozijeva vojska spustila s hribov proti Vipavi, je cesar brž pognal v napad svoje gotske zaveznike. Evgenij jih je brez večjih težav porazil, kar je močno dvignilo moralo njegovi vojski, Teodozija pa spravilo v dvom. A stvari so se hitro zasukale: vojaki, ki jih je bil Evgenij poslal Teodoziju za hrbet, so prestopili na sovragovo stran in ta je naslednji dan opogumljen ponovno krenil v napad. Pri tem mu je pomagale še burja, ki je menda tako srdito pihala proti Evgenijevi vojski, da je obračala puščice in jih nosila nazaj proti strelcem. Evgenij je bil poražen in Teodozij je postal poslednji cesar združenega cesarstva, krščanstvo pa v Rimu trdno zakoreninjeno.
V Vipavi deluje društvo Teodozij, ki se je odločilo pripraviti spektakel na prostem na temo spopada med Teodozijem in Evgenijem – bitke pri Mrzli reki. Ideja se mi je zdela odlična, o njeni odličnosti sem uspel prepričati tudi Jelko in tako sva jo mahnila tja. Ko sva prispela, sva bila najprej presenečena nad številom obiskovalcev. Ocenila sva ga na kakih 3.000, mediji pa so kasneje govorili celo o več kot 7.000. Prava številka je verjetno nekje vmes, zares pa najbrž ne ve nihče, ker je bil vstop prost in ljudi zato ni bilo mogoče točno prešteti. Gledalci smo bili nameščeni na pobočju hriba in spričo velikega števila smo nekateri kajpak sedeli precej daleč od dogajanja. Tako daleč, da nismo kaj dosti videli. Vsekakor bi bilo koristno, če bi bil s sabo prinesel daljnogled, a mi to žal ni prišlo pravočasno na misel. Da bi bilo vse skupaj še bolj sitno, so se nekateri ljudje nenehno sprehajali naokrog in zaradi njihove neprozornosti smo tisti, ki smo pridno sedeli na tleh, videli še manj. Še prav posebej veliko sprehajajoče se svojati pa je bilo pred nama z Jelko. Grrr!
Dogodek se je začel s tekmovanjem rimskih lokostrelcev. To je pomenilo, da je nekaj ljudi izstrelilo nekaj puščic v tarčo in v divjega prašiča (kajpak ne pravega), nakar so enega razglasili za zmagovalca. Glede na to, da se z večine “tribune” puščic ni videlo, še manj pa, kam so zadevale, je bilo tekmovanje dokaj nevznemirljivo.
Sledilo je tekmovanje kvadrig, to je rimskih četverovpreg, v katere so štirje konji vpreženi vštric. Kvadrige so bile k sreči dovolj velike, da sva jih tudi z Jelko dobro videla, in s tem delom dogodka sem bil zadovoljen. So kar živahno dirjale (razen ene, ki je delovala bolj dopustniško), hudo resne dirke v pravem rimskem duhu pa niti ni bilo pričakovati. Za kaj takega bi bilo bržkone treba konje precej temeljito izuriti, pa tudi nekoliko nevarno bi bilo (v starem Rimu so bile te reči kar pošteno nevarne, kar jim je seveda dajalo dodaten čar), kake silne slave in bogastva pa na koncu tekmovalci ne bi bili deležni.


Naslednja točka so bili gladiatorski spopadi. Tepli so se z meči in sekirami (se mi zdi – po dveh mesecih je spomin malček meglen), pogrešal sem pa trizob in mrežo. Mladci so se zdeli precej spretni, žal pa mi njihovi spopadi niso delovali preveč realistično. Vmes je bilo tudi nekaj komičnih vložkov, ki vtisa niso izboljšali. Kaj točno je cilj društva Teodozij, sicer ne vem, ampak meni se zdi bolj zveličaven cilj raziskati in predstaviti tehnike, ki so jih zares uporabljali rimski gladiatorji, kot pa narediti žur.
Vrhunec večera naj bi bila dramska upodobitev spopada med Teodozijem in Evgenijem. Osredotočila se je predvsem na predvečer bitke, ko se Teodozij ne more odločiti, ali bi napadel ali ne bi. Pri odločitvi naj bi mu pomagali pogovori z njegovim vojskovodjem in navadnimi ljudmi: s parom zaljubljencev, od katerih je bil on zapornik, z žensko, ki ji je bil sin padel v vojni, in z nekoliko zblojenim vojnim veteranom. Končala se je drama z dejanskim spopadom, v katerem je za burjo poskrbel velik ventilator. Drama je bila, hm, zanič. Da so bili igralci amaterski, je bilo kajpak pričakovano in tudi ni motilo. Bolj je bil problem, da je bil najhujši amater sam dramatik. Dialogi so bili nesmiselni iz njih ni bilo niti prav jasno, kakšne so okoliščine Teodozijevih sogovornikov, kaj šele, da bi zveneli kot nekaj, kar neodločenega cesarja prepriča, da je napad prava odločitev.
Na koncu moram kljub temu, da sem napisal bolj malo dobrega, društvo Teodozij pohvaliti. Da so se lotili take velike prireditve, so potrebovali obilo korajže. Vsem hibam navkljub so vanjo vložili ogromno truda in jasno je, da je v prvem poizkusu niso mogli narediti popolne. Menda jo nameravajo prihodnje leto ponoviti in upamo lahko, da bo postala tradicionalna. Če bo res tako, jo čez nekaj let pridem spet pogledat, da vidim, če so jo kaj izboljšali.
Car pool
V ZDA ponekod poznajo poseben pas na cesti, namenjen car poolom, to je avtom z več kot enim potnikom (navadno je označen z rombom). Ker se v večini avtov vozi samo eden, je na teh pasovih navadno manj gneče. Zato je z vožnjo po njih mogoče prihraniti veliko časa, kar seveda povzroči, da zamikajo tudi tiste, ki se vozijo sami. A ker so kazni za tovrstne goljufe znatne, nekateri na sovoznikov sedež posadijo napihljivo lutko. Policisti si pri lovu na take kljukce pomagajo z opazovanjem v infrardeči svetlobi, ki lutke hitro razkrije, saj ne oddajajo toplote. A menda se proizvajalci lutk ne dajo in so začeli izdelovati ogrevane modele.
V Kaliforniji so za promocijo okolju prijaznih avtov 85.000 lastnikom vozil s hibridnim pogonom (predvsem toyote prius) podelili nalepke, ki dovoljujejo vožnjo po pasu za car pool. Ker tovrstnih nalepk ne izdajajo več, se menda rabljeni priusi z nalepko prodajajo za 4.000-5.000 USD več, kot bi se sicer.

Drhal tatinska čezlužna
Iz ZDA sem se vrnil že pred mesecem dni, nisem pa še prišel do tega, da bi popisal vse tamkajšnje pripetljaje. Danes naj spregovorim o nekaterih med njimi, tudi enem posebej nesrečnem.
Kolega, ki je šefu in meni čez Lužo delal družbo, si je po koncu konference tam privoščil še nekaj dopusta, za kar je najel avto. Tako smo si dan po zaključku konference malce zapeljali naokrog, saj sva imela s šefom odhod šele pozno popoldne. Najprej smo si ogledali plažo v Santa Monici, ki ni bila nič pretresljivega, ampak šef jo je pač hotel videti. Nato pa smo se zapeljali do Pagovega muzeja pri katranskih jamah La Brea, ki je bil nadvse kul.
Sredi Los Angelesa je nekaj jam, napolnjenih s katranom. Te katranske jame so tam že vsaj 38.000 let in v tem času je v njih pristalo marsikaj. Živali so zašle v katran in se vanj ujele, za njimi so prišli plenilci, ki so jih hoteli pojesti, in se prav tako ujeli, pred okrog 9.000 leti pa se je v katranu znašla celo neka ženska, ki je bila po poškodbi lobanje sodeč umorjena. Paleontologi so bili nad vsem tem kajpak navdušeni in so že na začetku prejšnjega stoletja začeli brskati po jamah, kar je obrodilo bogate sadove.
Poleg jam je tako zresel muzej, v katerem je moč videti okostja lenivcev, sabljezobih tigrov, mamutov, dire volkov (pojma nimam, kako – če kako – se temu reče po slovensko), ameriškega leva (nisem vedel, da je kaj takega obstajalo) in mnogih drugih živali. Obiskovalec lahko vidi za steklom tudi nekaj paleontologov, ki čistijo kosti – posrečena domislica. Muzej je lepo urejen in obvladljivo velik, tako da ga je užitek pogledati.



A kot rečeno, kanim danes poročati tudi o enem neprijetnem dogodku. Zanj smo izvedeli, ko smo z ogledi zaključili in prišli na letališče. Ko smo odprli prtljažnik, se je namreč izkazalo, da manjka kolegova torba z njegovim zasebnim prenosnikom in nekaj denarja, moj nahrbtnik s službenim prenosnikom (na katerem je bilo neko poročilo, ki sem ga pridno pisal ves čas konference) ter kovček s preostankom moje prtljage. Očitno je nek zlikovec vdrl v prtljažnik in ukradel, kolikor je zlahka naenkrat odnesel, saj sta kolegov in šefov kovček ostala tam. Meni so pa ostali samo denarnica, potni list in fotoaparat. Grrr!
O kraji smo kajpak poročali policiji, ki kajpak ni storila ničesar. Kolega se je potem pri podjetju, kjer je najel avto, pozanimal, ali je prtljaga zavarovana. Izvedel je, da je, sva pa kasneje ugotovila, da samo tista v lasti najemnika avta in njegovih ožjih družinskih članov ter samo v vrednosti do 650 USD na osebo. S precej težavami in klicarjenja v ZDA sva dobila ustrezen obrazec, ki sva ga izpolnila, zdaj ga morava pa nekako overiti (kaj bo na to rekel notar, bova še videla) in poslati zavarovalnici. V najboljšem primeru bova dobila vsak 650 USD, kar ne bo pokrilo niti pol škode (moja osebna krama je bila nova vredna kakih 1250 EUR, prenosnika sta bila oba precej dobra, denarja so pa tudi ukradli nezanemarljiv znesek). Najverjetneje meni celo ne bodo hoteli dati ničesar, saj nisem kolegov ožji družinski član. Bom poročal, kako se bo stvar iztekla.
Konferenčno središče v Pasadeni
… je zanič. Glavni problem je akustika: predavatelji se že razumejo, ker imajo mikrofone, če kdo zastavi kako vprašanje in ne sedi ravno zraven tebe, pa lahko o vprašanju ugibaš le iz odgovora predavatelja. Sploh je bilo zabavno, ko smo imeli razpravo – moderator je moral po prostoru nositi oni mikrofon, ki se pripne na srajco. Da je akustika tako mizerna, so bržkone krivi gole stene ter goli in visoki stropi. Se mi zdi, da imajo konferenčni prostori ponavadi kake obloge, ki blažijo odboje zvoka (sploh stropi so pogosto prekriti s čim takim), tu pa nič.
Drugi problem je klimatizacija. Dostikrat je tako mraz, da moram obleči pulover, čeprav je zunaj čez 30 stopinj. Zoprno in potratno! Kako kritična je situacija, nazorno priča nek star Japonec, ki na predavanja hodi v bundi. Glede na to, da je bolj mraz v bolj praznih predavalnicah, bi človek posumil, da povsod temperaturo nastavijo nekje okrog ledišča, potlej pa bolj polne predavalnice poslušalci s telesno toploto (in toploto prenosnikov) ogrejemo bolj uspešno, bolj prazne pa manj uspešno.
Brazilski žar in kalifornijsko sadje
Včeraj smo si za kosilo privoščili brazilski žar. To pomeni, da je natakar krožil po restvraciji z različnimi vrstami mesa, pečenimi na nabodalu na žaru, in vsakemu jedcu odrezal, kolikor si je želel. Menda so imeli 14 vrst mesa in na koncu smo bili tako siti, da smo se komaj odvlekli nazaj na konferenco. Bilo je namreč precej dobro in cena je bila 35 USD (plus davek in napitnina, kar je skupaj naneslo ~45 USD) ne glede na količino pojedenega, tako da je bilo kajpak edino smotrno pojesti veliko.
Spričo hude sitosti sem večerjal le sadje. Sadje se v Kaliforniji dobi precej zanimivo. Omislil sem si črne marelice in črne pluote/plumcote. Oboji so križanci med slivami in marelicami in oboji so dokaj dobri. Črne marelice so na pogled in otip nekje med marelico in breskvijo, le da so temnovijoličaste. Okus je zelo sladek in ni preveč podoben ne slivi in ne marelici. Je nekje med figo, breskvijo, marelico in nečim nepoznanim. Črni pluoti/plumcoti so velikosti breskve, a imajo gladko lupino in so znotraj rdeče barve. Še najbolj spominjajo na velike ringloje, tako na pogled kot po okusu.
Nesposoben receptor
Trenutno se s šefom in še enim kolegom mudimo v Pasadeni na konferenci IJCAI 2009. V hotelu si s kolegom deliva sobo, šef ima pa svojo. Ker s kolegom za prvo noč nisva dobili dvoposteljne sobe, sva rezervirala enoposteljno (s king-size posteljo, ki je dovolj velika, da v njej shajata tudi dva heteroseksualna moška), naslednji dan sva se pa potem preselila v dvoposteljno.
Kako stvari stojijo, smo ob prihodu receptorju natančno razložili, in zdelo se je, da mu je vse jasno. Naslednji dan zjutraj sva s kolegom prtljago nesla v šefovo sobo, se odjavila iz svoje in na recepciji ponovno razložila, kako in kaj. Še vedno se je zdelo, da jim je vse jasno. A ko smo zvečer s konference prišli v hotel, se je izkazalo, da sva midva sicer dobila dvoposteljno sobo, da pa je šef ostal brez svoje sobe in do so prtljago iz nje prestavili v najino. In da bi bila stvar bolj zabavna, so zatrdili, da imajo zdaj vse sobe zasedene.
Najprej smo šli v najino sobo preverit, ali so preselili vso šefovo prtljago. Ker selitve ni pričakoval, je imel namreč prtljago vsepovsod po sobi. To nam ni takoj uspelo, ker nove sobe nismo uspeli odkleniti – očitno so napak sprogramirali kartice, ki služijo kot ključi. Ko so to popravili, se je izkazalo, da je nekaj šefove prtljage ostalo v stari sobi, tako da jo je bilo treba iti iskat. Tačas so nekako uspeli najti še eno sobo (vztrajnost se splača – prej so namreč predlagali, da bi šefa naselili na dodatno posteljo v najini sobi, pa nismo bili za to). Preden se je šef preselil vanjo, so mu kajpak morali še preprogramirati ključ, saj jim tudi tokrat v prvem poizkusu ni uspelo. A na koncu se je vse srečno končalo, edino novi prebivalec šefove prve sobe bi znal biti prijetno presenečen, ko bo nekje odkril šefove spodnjice (zdi se mu namreč, da mu ene manjkajo in da so najbrž ostale tam).
Bil sem evropsek
Pred dobrim tednom (mnja, od ažurnosti tegale bloga ravno ne razganja) sem bil v Bruslju. Projektu Confidence, o katerem sem že pisal, se je izteklo prvo leto in Evropska komisija nam je malo pogledala pod prste. V ta namen so izbrali štiri recenzente (od katerih enega ni bilo na spregled), ki so najprej preučili razna poročila, ki smo jih dali od sebe. To so očitno delali predvsem v zadnjih dneh pred recenzijo, saj smo se s projektnimi partnerji dobili dva dni prej, da bi se pripravili, in ta dva dni smo po e-pošti dobivali njihova vprašanja. Tista, ki so prišla na večer pred recenzijo, so bila dokaj sitna (čisto upravičeno, saj s projektom nikakor ni vse v najlepšem redu – o tem bom nekoč morda še poročal), tako da sem bil kar malo zaskrbljen. A k sreči neupravičeno.
Na sami recenziji so se naši zasliševalci spotaknili ob marsikaj, nas pobarali, zakaj tega in onega nismo naredili drugače itd., a na koncu niti niso želeli, da vse svoje spodrsljaje zagovarjamo, ampak so nas le potrepljali po rami in dejali, da kar dobro delamo. Bržkone tudi sami vodijo projekte, v katerih se najde marsikak spodrsljaj. So nam pa dali zanimivo ponudbo. Namen Confidenca je izdelati sistem, ki bo zaznaval zdravstvene težave (starejših) uporabnikov in bo deloval v stanovanju in na prostem. Ker so recenzentje opazili, da bomo zadevo težko dobro izdelali in še temeljito preizkusili, so predlagali, da del za na prostem izpustimo. Za odločitev imamo časa pol leta (takrat bomo imeli izredno recenzijo) in bržkone je pametno, da predlog sprejmemo. Kot prvo bomo tako res laže opravili svoje delo, kot drugo pa nam ne bodo mogli na koncu očitati, da so nas pravočasno posvarili (če bi vztrajali pri trenutnem načrtu projekta in se to ne bi dobro izteklo).
Peterica na koncu mize so recenzenti in dva evropske uradnika, mož, ki je zatopljen v telefon, je moj šef, poleg njega je koordinatorica Confidenca, zraven pa njena pribočnica.
Glavna privlačnost službenih potovanj je, da se grem lahko še malo turizma. A tokrat se mi to ni najbolje posrečilo. Kot prvo je ves čas deževalo in pihalo, kot drugo pa nisem imel časa. V tistih dneh je bila namreč ravno sezona za oddajanje predlogov za evropske projekte (take kakršen je Confidence) in ker je bil z mano moj šef, je poskrbel, da sva ves čas, ko nisva sestankovala, porabila za to. Za oglede Bruslja sem imel tako samo par ur. Vseeno sem v tem času videl nekaj starega mesta, ki je precej privlačno. Posebej je imeniten Grand place (česar se zaveda tudi Unesco) – trg, obdan s krasnimi srednjeveškimi zgradbami. Sploh ga mora biti veselje pogledati, ko ga prekrijejo z rožami, kar storijo vsaki dve leti (naslednjič 13.-15. 8. 2010 – morda mi uspe biti tam). In kajpak sem svoje potepanje po Bruslju izkoristil za nakup čokolad, o čemer bom poročal, ko vse poizkusim.
Mestna hiša na Grand placu
Kraljeva palača na Grand placu
Manneken pis, mestna maskota
Škocjanske jame
Pred dobrim letom in pol sva se z Jelko odpravila na izlet v Škocjanske jame. Pred odhodom se nisva najbolje navigacijsko pripravila in ko sva ob avtocesti zapazila rjav napis Rakov Škocjan, sva si rekla, da bo to bržkone to – da so Škocjanske jame v Rakovm Škocjanu, se vendar sliši logično. V Rakovem Škocjanu sva se imela prav fino, le nobene prave jame nisva uspela najti – kajpak zato, ker so Škocjanske jame kakih 40 km stran. Najina pomota je bila prav posrečena, saj bi brez nje Rakovega Škocjana bržkone ne videla, a sva se jo včeraj vendarle odločila popraviti.
Tokrat sva se pripravila bolje, tako da sva vedela, kam morava iti in ob katerih urah so ogledi. Vendar sva se zdoma spravila malce prepozno (nekaj težav s pravočasnim spravljanjem na pot imava oba, je pa pri Jelki ta lastnost bolj razvita) in ko sva na avtocesti naletela na zastoj, sem postal krepko tečen, saj je kazalo, da bova zamudila. No, na koncu se je vse dobro izteklo, saj sva na cilj prispela kako minuto pred začetkom ogleda. Obiskovalcev je bilo veliko (bi rekel, da nekje med 60 in 100), tako da so nas razdelili na dve skupini – eno angleško-nemško in eno slovensko-italijansko. Ja, večina obiskovalcev je bilo tujcev – Slovencev nas je bilo pravzaprav precej malo.
Privlačnost prvega dela jam so kapniki. Ni jih toliko kot v Postojnski jami, a niso nič manj lepi. Imeli smo priložnost primerjati kapnike v jami, stari kakih 100.000 let, in jami, ki jo je pred 12.000 leti poškodoval potres. V primerjavi s prvo so bili v slednji prav majhni – v povprečju dolgi morda kakih 15 cm. Vodička nas je tudi podučila, da se ‘živi’ kapniki, torej taki, ki še rasejo, prepoznajo po svetli barvi.
Drugi del jam je pa zanimiv predvsem zaredi reke, ki po skoraj 100 m globoki soteski teče skozenj. Menda se včasih zgodi, da se sifon, skozi katerega izteka, zamaši, in takrat se voda hitro dvigne. Če me spomin ne vara, se je dvignila že tudi za več kot 90 m. Do zamašitev je menda prihajalo predvsem včasih, ko so nad jamami na reki delale žage in je sifon mašil les, ki je priplaval po toku navzdol. A menda so imeli zamašitev tudi lani. Predstavljam si, da mora biti pogled na reko, ki narase v podzemno jezero, prav imeniten, a menda ob takih priložnostih turistov ne spustijo blizu.
Pod zemljo se žal ne sme slikati, menda zato, ker svetloba povzroča rast alg in lišajev. Razlog zveni malce privlečen za lase, a kaj sem hotel. Nekaj fotk sem zato naredil samo pri izhodu, kjer je v podzemlje že prihajala dnevna svetloba, in zunaj. Po ogledu jame sva si privoščila še sprehod po bližnji učni poti (a ne do konca, saj sva na nekem neoznačenem razcepu kajpak izbrala napačni krak), ki je bil prav prijeten, saj je okolica lepa.
Izhod iz jam (Taka fotka nastane, če je čas osvetlitve več kot dve sekundi in lahko fotoaparat naslonim le na ograjo.)
Slap blizu izhoda
Vas Škocjan
O Šrilanki odpredavano
Kot rečeno, sva imele z Jelko prejšnji teden potopisno predavanje o najinem klatenju po Šrilanki. Pri tem sta se nama pridružili dve dekleti, ki sta bili na otoku dva meseca pred nama (in od katerih sva si izposodila Lonely Planet, ko sva šla tja). Mislim, da se je dogodek prav lepo posrečil. Obiskovalcev je bilo precej, bila sva primerno informativna in razvedrilna, še nekoliko bolj razvedrilni (a ne posebej informativni) sta bili pa najini sopredavateljici.
Imela sva le nekaj tehničnih težav: pred nastopom je namreč pri Jelkinem prenosniku crknilo napajanje. Menda se tovrstne reči Pri rdeči ostrigi, kjer smo predavali, rade dogajajo, ne vem pa, ali si jih ljudje le bolj zapomnijo od primerov, ko se ne zgodi nič posebnega, ali imajo tam čudno električno napeljavo (obe razlagi se zdita čisto verjetni). K sreči smo si lahko pomagali s prenosnikom ene od soporedavateljic, kaj je narobe z Jelkinim in kaj na to temo storiti, pa še nisva ugotovila.
Za potrebe predavanja sem narisal načrt poti. Za to sem hotel uporabiti Google Maps, ampak glej ga zlomka, čeravno Google velja za prvaka na tem področju, načrtovanje poti po Šrilanki ni delalo. Je pa delalo v Live Search Maps zlobnega in venomer kritiziranega Microsofta. Nastali zemljevid tule priobčujem. Pot od Anuradhapure do Elle ni čisto prava, ker program vodi po cestah, midva sva šla pa z vlakom.