V Podpeci nad Črno na Koroškem so prejšnjo soboto že 15. leto zapored organizirali tekmovanje v postavljanju gradov iz snega. Dogodek se je menda začel precej skromno, pretekli dve leti pa je sodelovalo že čez sto ekip; letos jih je bilo sicer samo 74, ampak moram reči, da jih je bilo v živo videti veliko – še več pa obiskovalcev.

Na prizorišče sva z Jelko prispela, ko so s postavljanjem gradov ravno končali, tako da gradnje nisva videla. Za to mi je žal, ker me zanima, kako se taka reč počne, a nekako se nama ni uspelo pravočasno spraviti na pot, pa tudi vožnja je bila precej daljša, kot je bilo sklepati iz zemljevida. Črna je prav zares na koncu sveta, pot tja, ki sva si jo izbrala (skozi Šoštanj), pa vijugasta in slabo označena, tako da sva se malo izgubljala.

Vseeno sva bila z dogodkom zadovoljna, ker so bili (nekateri) gradovi (in druge snežne umetnine) prav imenitni. Malo manj imenitna sta bila voditeljica programa in kralj Matjaž, ki sta na odru nekaj duhovičila, a se zanju pač nisva dosti menila.

Tale grad mi je bil najbolj všeč.

Tale je bil pa malo bolj … abstrakten.

Lepotica in zver

Kralj Matjaž

Fotka, ki priča o mirnosti moje roke in odličnosti stabilizatorja pri mojem fotoaparatu (bržkone bolj o slednjem)

Zaradi ozkih cest je vožnja iz Črne do prizorišča potekela enosmerno, tako da so naju nazaj usmerili po drugi cesti v Mežico. Ta je bila v nasprotju s cesto iz Črne neasvaltirana in zelo razdrapana. Imela je tudi neoznačeno križišče, na katerem smo prvi trije v koloni imeli kratek posvet, ki se je k sreči končal s pravilno odločitvijo (prav nič po najini zaslugi, ker se nama tudi sanjali ni, kam iti). Mežico smo na koncu srečno dosegli in pot od tam (skozi Dravograd in Slovenj Gradec) je bila precej bolje označena od tiste, po kateri sva prispela, tako da sva domov prišla brez izgubljanja.

… se je nadme zgrnila gora opravkov. Kar nazaj v Makedonijo bi jo popihal. Kaj se je godilo tam, bom kajpada poročal, pa tudi nekaj drugih zapisov imam v načrtu, ampak se jih najbrž pred vikendom ne bom uspel lotiti, ker imam tale teden že hudo zaseden, pa samo tri dni ima.

Srečno novo leto pa vseeno voščim bralcem. Ponavadi se to sicer stori malo prej, tako da se posipam s pepelom, če zaradi moje zamude prvih treh dni leta niste imeli srečnih, ampak boste že preživeli – saj jih je še 362.

Včeraj popoldne in zvečer (malo pa tudi danes) sem pospravljal sobo. V omarah namreč nisem imel več prostora za vso svojo kramo, tako da mi je stala na raznih mestih po sobi (nekatera že skoraj leto dni). Imel sem pa po drugi strani v omarah kar precej zadev, ki se jih že več let nisem pritaknil. Tako sem se v preteklih tednih nekaj slednjih znebil, včeraj sem pa večino prvih pospravil na njihovo mesto. Za redoljuba, kakršen sem, je bilo to zelo zadovoljujoče, čeravno ne preveč praznično opravilo. Ni pa delo še opravljeno, tako da se priložnost za kak novoletni sklep ponuja kar sama. In če je pozoren bralec iz zapisanega sklepal, da ne praznujem božiča, se ni zmotil.

Jutri se pa začenja zame bolj praznični del praznikov: grem namreč v Makedonijo k svoji najljubši deklici.

Danes sem po pošti dobil tole:

Nenavadno? Razlaga se najde tule.

Keks sicer ni bil posebej okusen (slaba čokolada) in tudi nasilni poštarji so ga malo poškodovali, ampak podarjenemu konju se ne gleda na zobe, zatorej hvala. Moram reči, da se mi pohod na Gosposvetsko polje, o katerem govori zgornji zapis, zdi kar posrečena domislica. Mogoče malo donkihotska, a če drugega ne, je rekreacija. Ob branju sem celo sklenil, da bi se spodobilo iti tiste kraje enkrat pogledat (pa čeravno ne peš). Bom poročal, če bom sklep uresničil.

Tako se imenuje nek travnik v krajih, kjer domuje Jelkina stara mama. Prejšnji teden sva ga obiskala (ja, tole pišem z zamudo, ampak takrat pač ni prišlo na vrsto) in priznati moram, da je tam precej lepo: samotno, malce divje in bujno cvetoče.

Strelice (slika je bedna, ker je narejena s telefonom)

V zvezi s Strelicami je treba omeniti dve zanimivosti:

• Menda je med drugo svetovno vojno tam pristal Mussolini. Zakaj je to storil, si ne znam predstavljati, ker je kraj precej odročen in ne posebej prikladen za pristanek, ampak domačini trdijo, da je. Potlej je delil lire tistim, ki so ga prišli pozdravit.
• Na travniku raste drevo, ki naj bi bilo edini znani predstavnik svoje vrste. Res je videti nekoliko nenavadno: ima kratko deblo in veliko krošnjo iz tankih in zelo gostih vej.

Edinstveno drevo

Malo mi je bilo žal, da sva tja prišla precej pozno in da sem bil obut v sandale, ker bi bila sicer lahko splezala na katerega od gričev, ki travnik obkrožajo. Pa kdaj drugič. Ker je bilo dokaj hladno, sva zakurila ogenj (no, zakurila ga je Jelka – jaz za take reči nisem najbolj spreten). Ko se je začelo večeriti, sva zaslišala po gozdu tekati neko žival. Bržkone je bila kaka srnjad, nič nevarnega skratka, vendar se nama je zdela nenavadno glasna. Nato se je oglasilo še besno lajanje, ki si ga nisva znala razložiti drugače, kot da se po gozdu potika kak podivjan pes. Samotnosti kraja in bližajoča se noč sta prispevali svoje, tako da sva hitro pogasila ogenj in jo odkurila. No, ko sva se že peljala proti civilizaciji, sem se spomnil, da je bilo lajanje bržkone lisičje in da torej nisva imela kakega posebej tehtnega razloga za strah.

To ni ravno presenetljiva ugotovitev, vseeno pa sem do nje prišel šele včeraj, ker pač v Bohinj nikoli nisem zahajal. Verjetno sem sicer tam bil kdaj v otroštvu, ampak se tega ne spomnim, pa pred nedavnim službeno, vendar sem imel takrat kup skrbi in se nisem mogel posvetiti občudovanju narave.

Ta vikend je Jelka v Bohinju imela seminar o EVSovem prostovoljstvu (s tem je povezano tragično dejstvo, da mi jo bo prav kmalu za pol leta ali še dlje popihala v Makedonijo, ampak to bom objokoval kdaj drugič), pa sem jo šel iskat in sva priložnost izkoristila za obhod jezera. Pot je dolga 12 km (vsaj tako se mi zdi): del ob južni obali ni ravno navdušujoč, ker je med potjo in jezerom cesta, je pa oni ob severni toliko bolj všečen. Kajpada sva si privoščila tudi kopanje v jezeru, kar se je izkazalo za srednje travmatično (voda naj bi imela 18 stopinj). Čeravno sva hodila precej zložno in je pot po ravnem, sva bil zvečer kar utrujena. Zasluge ima verjetno pomanjkanje kondicije, čeprav Jelka trdi, da je kriv bohinjski zrak, ki da povzroča lenobnost.

Tako se imenuje prireditev, ki se enkrat letno odvija v Škofji Loki in je posvečena srednjeveškim običajom, domačim obrtem ipd. Ime izhaja iz zbirke pesmi Frauendienst (prevod bi bil Služba gospe ali nekaj takega; povezava je le na del zbirke), v kateri vitez in trubadur Ulrich Liechtensteinski opisuje junaško popotovanje, na katerem se je v čast svoji dami preoblečen v Venero dvobojeval z številnimi izzivalci, in ki ga je zaneslo tudi v Škofjo Loko. Žal menda tista dama ni kaj dosti marala zanj.

Letošnja Venerina pot se je zgodila to soboto. Z Jelko sva si jo šla ogledat, vendar je bil ogled žal bolj kratek, med drugim zato, ker sva se ga lotila precej pozno (Jelka je imela namreč naporen petkov večer). Upajmo, da bova drugo leto bolj zgodnja, kajti zadeva se zdi kar zanimiva. Priča sva bila uprizoritvi sojenja čarovnici, na katerem so jo obdolžili delanja toče in drugih nečednosti ter jo pobarali po sokrivkah, nakar so jo mučili, doker ni priznala (in kot sokrivko izdala županovo ženo – bržkone se ji je kaj zamerila). Na koncu so ji oddrobili glavo (no, razklali lubenico). Uprizoritev je bila sicer nekoliko nerodna, ampak vseeno kar malo srhljiva. Poleg tega sva videla tudi precej ljudi v srednjeveških nošah, nekaj razstavljenega orožja in kopico stojnic z izdelki domače obrti.

Konjenika

Čarovnico privedejo pred sodišče

Bojeviti jaz

Vprašanje, ki se mi je ob obisku zastavilo, je, kdo so ljudje, ki so na prireditvi nastopali. Ugotovil sem, da se pri nas najde več društev ljubiteljev srednjega veka: na Venerini poti so se pojavili društvo Lovrenc, Vitezi Divje Loke (sekcija slovenskega Tolkienovega društva Gil-Galad) in Druščina zlate ostroge. Poigraval sem se že z mislijo, da bi se tudi sam začel ukvarjati s čim takim, vendar zaradi pomanjkanja časa (in malo zaradi moje asocialnosti) iz zadeve bržkone nikoli ne bo nič. Če slučajno bo, boste pa izvedeli.