Zadnji teden sem čisto zanemaril blog. Sramujem se. In zdaj se niti na doktorat ne morem več izgovarjati – edino, kar lahko povem v opravičilo, je, da me malce daje prehlad in mi je primanjkovalo energije za pisanje. Se bom poizkusil poboljšati.

Turizem sem v Helsinkih uganjal že lani, tokrat pa sem si ogledal še utrdbo Suomenlinna in par muzejev. Suomenlinna je ogromna zadevščina, ki se razteza na nekaj otočkih 15 minut plovbe iz helsinškega pristanišča. V obrambo pred Rusi so jo v 18. stoletju zgradili Švedi (Finska je bila takrat del Švedske). Kljub svoji mogočnosti pa ob ruskem napadu ni dosti zalegla: poveljnik jo je po kratkem obstreljevanju, ki utrdbi ni prizadejalo omembe vredne škode, predal. Zakaj je to storil, ni povsem jasno, med razlogi pa sta bila gotovo pomanjkanje streliva in malo upanja na okrepitve, ker je bila do takrat zasedena že vsa Finska. Vseeno njegova odločitev ni bila prav nič priljubljena (razen med Rusi seveda). Poleg tega spopada je bila Suomenlinna napadena samo še enkrat: takrat se je nadnjo spravilo angleško-francosko ladjevje, ki jo je 47 ur besno obstreljevalo. Utrdba je bila močno poškodovana, braniti pa se ni mogla, ker je imela zastarele topove, ki napadelcev sploh niso dosegli. Kljub temu so ti po obstreljevanju kratko malo odpluli.

Priznati moram, da Suomenlinna name ni naredila prav silnega vtisa, ker je prevelika in premalo utrdbasta. Po otočkih je že posejanih precej zidov, nekateri imajo tudi strelne line, sem in tja stoji kak top, celote pa ni mogoče videti. Verjetno bi si jo moral ogledati iz zraka, mogoče pa tudi s kake točke z morja (ampak ne tiste, od koder pripluje trajekt). Da je snežilo, tudi ni pomagalo (posebej me je pa jezilo, da je bilo tri dni sestankovanja pred tem vreme krasno). No, vseeno mi ogleda ni žal, ker brez zanimivosti utrdba vendarle ni, premore spodoben muzej in če si je ne bi bil ogledal, pač ne bi vedel, kakšna je.

Značilen pogled na del utrdbe

Najbolj utrdbasta fotka, kar mi jih je uspelo narediti

Naslednji je bil na sporedu muzej oblikovanja, ki me tudi ni navdušil. Stalna zbirka, ki je je nekako za tretjino muzeja, ne vsebuje ravno kakih pretresljivih izdelkov (med njimi je največ posod in stolov). Z eno od začasnih zbirk (naslednja tretjina) sem imel precejšnjo smolo, ker je bila povsečena nekemu stripu in je bila zanimiva le za finsko govoreče. Edino zadnja tretjina na temo formule ena ni bila od muh – predstavila je zgodovino športa, na ogled je bilo nekaj avtomobilov in njihovih delov ter par filmčkov.

Precej bolj sem bil zadovoljen z narodnim muzejem. Premore lepo urejeno in v angleščini popisano zbirko predmetov od prazgodovine do današnjega dne. Zabaval sem se z igro, ki se je odvijala za časa mojega obiska, pri kateri sem moral odkrivati predmete, ki ne sodijo v vitrine. Nekateri so bili precej očitni (denimo palica za golf poleg mečev), drugi pa precej teže opazni (črno-bela fotografija v sobi iz časov pred iznajdbo fotografiranja). Na koncu sem odkril še del, kjer smo obiskovalci imeli možnost razne stvari početi. Očitno je bil namenjen predvsem otrokom, vendar se temu nisem pustil odvrniti in sem sestavil modelček mlina na veter. Hotel sem tudi poizkusiti tkati s statvami, pa sem žal morel prej na letališče, preden sem prišel na vrsto.

Modelček mlina na veter, ki sem ga sestavil (del strehe je manjkal)

Javljam se iz Helsinkov. Enako kot lani ob takelem času sem na sestanku projekta Alvis – tokrat zadnjem, kajti z letom 2006 se je projekt iztekel in v petek bo Evropska komisija ocenila, ali smo dobro porabili njen denar (Evropa je projekt namreč financirala). Zdajle se na ocenjevanje pripravljamo, kar pomeni, da eden vadi predstavljanje naših dosežkov, polovica ostalih ga posluša, polovica pa nekaj tipka (v katero polovico trenutno sodim jaz, ni težko uganiti).

Pot na Finsko je bila letos še bolj nevšečna kot lani (namesto ob 5:30 sem moral vstati ob 5:00), pa še čas pred odhodom sem si slabo razporedil, tako da sem dan pred odhodom iz službe šel ob 18:15, nakar sem moral v knjižnico po popotno čtivo, večerjati, spakirati, zlati ribici zamenjati vodo ter se obriti in stuširati. Bilo je napeto, ampak mi je uspelo (predvsem zato, ker sem za pakiranje že odlično izurjen). Edino, da bi pred odhodom o poti kaj zapisal v blog, ni bilo časa.

Tudi prvo finsko kosilo je bilo slabše kot lani: krompir sicer ni izostal (in je bil čisto dober), namesto ribe pa smo dobili ne najbolj okusne polpete. No, še vedno je bilo boljše od zajtrka, kjer sem se osredotočil na lokalne posebnosti (se pravi tiste jedi, za katere nisem vedel, kaj so). Tako sem jedel vodeno kašo (fuj!), neko jajčno zadevo (blago neužitno) in nakakšno testeno reč polnjeno z nečim neprepoznavnim (užitno, čeprav ne ravno dobro).

Konferenco smo imeli v Rivi del Garda, ki je prav ob jezeru, stanovali smo pa v kakih pet kilometrov oddaljenem Arcu. Mesteci sta stari, lepo urejeni in nasploh precej simpatični.

Gardsko jezero

Zaradi pomanjkanja časa si nobenega od njiju nisem ogledal prav temeljito, a vseeno sem se Rivi posvetil malo bolj. Premore čedno plažo in je posejana s palmami, tako da se človek počuti kot na morju. Očitati ji je mogoče le, da je nekoliko preveč obljudena, predvsem z nemškimi turisti. Glede na starost hotelov ima po vsem videzu turizem tu že dolgo tradicijo.

Plaža

Pristanišče s stolpom Apponale

Hidroelektrarna iz leta 1926

Cerkev Marijinega vnebovzetja

Arco je manj turističen in tudi nekoliko manj slikovit od Rive, mu pa daje pečat grad na hribu, ki se vidi od vsepovsod v mestu. Škoda, da ponoči ni osvetljen. Poleg bližine jezera turiste v Arco (in kajpak tudi v Rivo) privlačijo okoliški hribi, ki so menda polni dobrih plezalnih sten.

Grad di Arco

Cerkev sv. Trojice poleg našega hotela

Pretekli teden sem malo zanemarjal blog, pa bom danes nadoknadil. Turizem sem v Bostonu uganjal že pred več kot tednom dni, vendar zapis o tem zamuja, ker sem fotke uredil šele danes.

Boston je bil žarišče ameriškega boja za neodvisnost in morebiti najbolj znan dogodek, ki je privedel do njega, je bila bostonska čajanka: metanje čaja s treh britanskih ladij v bostonsko pristanišče v znak protesta proti carini na čaj. Na mestu, kjer se je to zgodilo, naj bi bila zasidrana replika ene od ladij. To je bil moj prvi turistični cilj, pri katerem pa sem naletel na težavo, da ladje na mestu, vrisanem na zemljevid v turističnem vodniku, ni bilo. Imel sem namreč smolo, da jo letos prenavljajo.

Naslednjo sem si ogledal cerkev sv. Trojice, ki naj bi bila ena od desetih arhitektonsko najpomebnejših zgradb v ZDA. Res ni napačna, a tako zelo imenitna se mi spet ni zdela. Poleg nje se je vzpenjal Hancockov stolp, najvišja zgradba v mestu.

Cerkev sv. Trojice

Hancockov stolp

Glavna mestna znamenitost je Pot svobode, ki obiskovalca popelje mimo kakih 20 znamenitosti iz časa boja za neodvisnost. Čisto zanimivo, a nič pretresljivega. Za temeljit ogled mi je žal malo zmanjkalo časa.

Rdeča črta, ki označuje Pot svobode

Pokopališče z grobovi mnogih domoljubov

Stari massachussetski parlament in nekdanji sedež britanskega guvernerja