Pred časom sem dotični ustanovi v popravilo nesel prenosnik. Od štirih napak so uspeli videti samo eno, pa še te niso popravili. No, zdaj, ko prenosnik ni več moj glavni službeni računalnik in ga lahko dlje časa pogrešam, sem se spet spravil nadnje.

Danes zjutraj sem prišel tja in možakar, ki me je sprejel, je zatrdil, da itak že vedo, kaj je s prenosnikom narobe, in da ni treba nič razlagati. Glede na to, da to védenje prejšnjič ni dosti zaleglo, sem vztrajal, da jim napake hočem pokazati, sicer se bodo spet izgovarjali, da njim vse dela. To mu ni bilo najbolj všeč, ampak na koncu je pač moral pristati.

Tako računalnik prižgem, baterija je 100 % polna, nakar se po slabih 10 minutah računalnik brez opozorila ugasne. Ko ga ponovno prižgem, je baterija skoraj prazna. Serviser (ali karkoli že je) prizna, da to ni normalno. Prva zmaga! Naslednji korak je pečenje CDja. Med postopkom se računalnika ne dotikam, na koncu pa vendarle Nero izjavi, da se je petkrat izognil buffer underrunu. CDja sicer ni uničil, ampak tudi do buffer underrunov ne bi smelo prihajati in včasih tudi ni. Še ena zmaga! Težave s slabim stikom z diskom so pa itak izginile – verjetno je do njih prihajalo v Kanadi zaradi pogostega prenašanja in temperaturnih razlik.

Bomo videli, če bo nazornost moje demonstracije Zelinko prepričala, da bodo res kaj ukrenili. Nekako se ne morem znebiti občutka, da se stvari ne bodo iztekle čisto po mojih željah.

Naneslo je, da moram spet delati z Lunuxom, namreč poganjati pajka (program, ki preiskuje splet in sistematično doljemlje strani – tipično jih uporabljajo spletni iskalniki) Combine. No, pa razlog za moje delo z Linuxom za današnjo zgodbo niti ni pomemben. Pomembno je, da sem priden, upoštevam načela varnega dela in ne delam stalno kot root (uporabnik z vsemi pravicami).

Prejšnji teden enkrat sem moral zazipati imenik /etc/combine. Najprej sem pogledal, če morda Konqueror (nekaj podobnega Windows Explorerju) ponuja kak uporabniku prijazen način za to opravilo. In res, z zadovoljstvom sem ugotovil, da ga. Je pa moje zadovoljstvo hitro splahnelo, ko se je ta način izkazal za nedelujočega (in za povrh ni postregel s kakim informativnim obvestilom o razlogih za nedelovanje). No, ker sem bistre glave, se mi je posvetilo, da navadni uporabniki nimajo pravice do pisanja v imenik, kamor je Konqueror arhiv skušal zapisati. Žal mi je ta ugotovitev pomagala bore malo, kajti mesta, kamor naj bi se arhiv zapisal, ni mogoče izbirati. Na tej točki bi bil moral odpreti terminal in kot root bodisi pognati Konqueror ali pa navadnemu uporabniku (začasno) dovoliti pisanje v imenik /etc. A kako storiti prvo, nisem vedel, drugo se mi je pa zdelo neelegantno.

Zato sem se odločil, da se bom zipanja lotil kar iz ukazne vrstice. Saj prav težavno to vendar ne more biti! Hitro sem si ogledal, kako deluje Gzip, in ugotovil, da bi stikalo -r moralo zazipati cel imenik. Pognal sem ga in nato začel iskati, kam mi je imenik zazipal. Kmalu sem opazil, da je bedasti program zazipal vsako datoteko posebej (in izvirnike za povrh celo pobrisal). Aaaa! Znatno vsoto si upam staviti, da je primerov, ko si uporabnik želi zazipati cel imenik v eno datoteko, mnogo več od onih, ko si želi zazipati vsako datoteko v imeniku posebej. Zakaj za vraga potlej Gzip počne drugo? No, k sreči sem datoteke uspešno odzipal. Ob tem sem se spomnil, da občasno videvam datoteke s končnico .tar.gz. Seveda: imenik je treba v eno datoteko zapakirati s Tarom in nato to datoteko zazipati z Gzipom. Nerodno, ampak kaj hočem, Linux je pač tak. Vrag je le, da mi Tara ni uspelo pripraviti do tega, da bi naredil, kar sem hotel. Saj priznam, prav dolgo se z njim nisem trudil, ker sem bil do takrat vseh kolobocij že precej sit.

Na koncu sem cel imenik skopiral nekam, kjer sem tudi kot navaden uporabnik imel pravice do pisanja, in ga zazipal iz Konquerorja. Vsaj ena korist je od vsega skupaj bila, namreč da sem sodelavko na poti iz službe zabaval s svojimi prigodami. Pa mogoče tudi kakega bralca bloga.

Ja, to je menda bolj pravi izraz za šumnike. Na forumih, v e-pismih, v pogovorih po Messengerju in še kje se kar ne morem navaditi, da bi jih pisal, čeprav si že nekaj časa govorim, da so dandanes te zadeve urejeno dovolj dobro, da šumevcev ni več treba nadomeščati s sičniki. No, potlej si pa na novi računalnik namestim MSN Messenger (prej sem vztrajal pri Windows Messengerju, ki nudi več ali manj vse, kar rabim, zdaj sem se pa vendarle odločil, da si ogledam, kaj ponuja MSN Messenger) in ta mi zatrjuje, da bom imel z Windows Live Messengerjem beta še veè zabave. Če me že posiljujete z reklamami, jih vsaj napišite pravilno!

V službi so mi naklonili nov računalnik – stacionarni. Do zdaj sem imel namreč samo prenosnik, kar je po eni strani fino, ker ni treba vzdrževati dveh računalnikov, po drugi pa slabo, ker ko se kaj zalomi (kar se mi je v zadnjem času zgodilo kar nekajkrat), ne moreš ničesar ukreniti sam. To pomeni, da mora prenosnik na servis, kar nikoli ne gre hitro, jaz sem pa težko dlje časa brez računalnika.

Računalnik premore procesor Pentium D 820 (torej 2,8 MHz dvojednik), 1 GiB RAMa in solidne ostale dele. Z njim sem zadovoljen, edino RAMa bi morda prišlo prav 2 GiB, ampak ker sem si ceno (skoraj uspešno) prizadeval obdržati pod 200.000 SIT, kar nam je šef postavil kot mejo, si ga pač nisem izbral toliko. Izkazalo se je, da bi se mi čisto dobro obneslo, če bi bil pohlepen in mejo (bolj) presegel, ampak zdaj je, kar je. Če mi bo RAMa kdaj resno primanjkovalo, se bo že dokupil.

Na nov računalnik je kajpada traba namestiti kup softvera in po svoje je to čisto fino: nikjer ni ostankov raznih prejšnjih različic, registry ni poln navlake, vse krasno dela. Poleg tega izkoristim priložnost, da si omislim nove različice vseh programov, ki jih uporabljam. Novi Delphi je denimo videti zelo kul, sploh ker sem do zdaj uporabljal že malo priletno različico 7. Nekaj je kajpada tudi razočaranj – recimo Paint Shop Pro X ima še vedno zoprnega hrošča, ki ga je imela že prejšnja različica in na katerega sem takrat avtorje celo opozoril.

Je pa to nameščanje softvera po svoje tudi en velik dolgčas: miljavžentkrat je treba klikniti ‘next’, goro nastavitev je treba spraviti v stanje, kakršnega sem navajen … Verjetno najbolj moreč del je pa nameščanje predvajalnikov večpredstavnih vsebin. Te sicer v službi bolj malo uporabljam, sem in tja pa vendarle pridejo prav (resnici na ljubo predvsem za neslužbene potrebe, ampak če dobiš kako kozlarijo po e-pošti, jo je pač treba pogledati). Kar je moreče, je to, da imajo množice vrst datotek, ki jih ti predvajalniki znajo predvajati, neničelen presek, jaz sem pa tak picajzlast človek, ki hoče, da vsako vrsto datotek predvaja prav tisti program, ki sem si ga izbral, in ne tisti, ki sem ga namestil zadnjega. To pomeni, da moram pri namestitvi npr. Quicktima ugotoviti, katere vrste datotek že zna predvajati Winamp, in Quicktimu preprečiti, da bi se razglasil za privzeti predvajalnik zanje. Tu moram pohvaliti Real Player, ki pri namestitvi pokaže, kateri predvajalniki so trenutno prirejeni katerim vrstam datotek. Še bolj bi pa pohvalil Windows, če bi imeli to na kak praktičen način rešeno na nivoju operacijskega sistema, pa žal nimajo (čeprav nekaj se trudijo). Bomo videli, če bo Vista prinesla kako izboljšavo.

Danes sem od Alldee dobil en primerek spama, zato sem šel raziskat, kaj točno naša zakonodaja pravi o tej nadlogi. Ugotovil sem, da jo obravnavata Zakon o varstvu potrošnikov in Zakon o elektronskih komunikacijah, da pa se žal ne ujemata povsem.

Prvi pravi:
(1) Podjetje lahko uporablja sistem klicev brez posredovanja človeka, faksimile napravo in elektronsko pošto samo z vnaprejšnjim soglasjem posameznega potrošnika, ki mu je sporočilo namenjeno.
(4) Če potrošnik pri kateremkoli stiku, vzpostavljenim s sredstvom za komunikacijo, ki omogoča osebna sporočila, izjavi, da ne želi več prejemati sporočil na takšen način, mu podjetje ne sme več pošiljati nobenih sporočil, ki so namenjena sklenitvi pogodbe za dobavo kateregakoli blaga ali katerekoli storitve.

Drugi je podoben, le druga točka ga nekoliko omili:
(1) Uporaba samodejnih klicnih sistemov za opravljanje klicev na naročnikovo telefonsko številko brez človekovega posredovanja (klicni avtomati), faksimilnih naprav ali elektronske pošte za namene neposrednega trženja je dovoljena samo, če naročnik predhodno soglaša s tem.
(2) Ne glede na določbe prejšnjega odstavka lahko fizična ali pravna oseba, ki od kupca svojih izdelkov ali storitev pridobi njegov elektronski naslov za elektronsko pošto, ta naslov uporablja za neposredno trženje svojih podobnih izdelkov ali storitev, vendar mora kupcu dati možnost, da kadarkoli na brezplačen in enostaven način zavrne takšno uporabo njegovega elektronskega naslova.
(3) Uporaba drugačnih sredstev za neposredno trženje s pomočjo elektronskih komunikacij kot so določena v prejšnjih dveh odstavkih tega člena, je dovoljena le s soglasjem naročnika.
(4) Elektronske pošte za potrebe neposrednega trženja s skrito ali prikrito identiteto pošiljatelja, v imenu katerega se sporočilo pošilja, ali brez veljavnega naslova, na katerega lahko prejemnik pošlje zahtevo za prekinitev takega neposrednega trženja, ni dovoljeno pošiljati.

Kateri velja, mi ni jasno, zato sem poslal e-pismo tržnemu inšpektoratu. Če bom dobil kak odgovor, bom poročal. Od Alldeinega spama sem se pa samo odjavil, glede na to, da spada pod drugo točko Zakona o elektronskih komunikacijah.

Keytronicove tipkovnice so odlične in niti preveč drage niso bile. Ampak v Sloveniji jih ni več mogoče dobiti. Zakaj?! Pa ko bi jo vsaj lahko naročil iz tujine, a v tem preimeru ne bo slovenska.

In mimogrede še en namig Melomu: to, da na cenik napišete, da je informativen, ni opravičilo za to, da so na njem izdelki, za katere veste, da jih nimate. Tak cenik je dezinformativen.

Ko sem si omislil večji monitor, sem potreboval tudi večje ozadje za namizje v Windows. Strani z ozadji sicer ne manjka, teže pa je najti taka v ločljivosti 1920 x 1200. Mojim potrebam je odlično zadostila tale stran, ki ponuja izjemno kul fraktalna ozadja v množici ločljivosti. Tako me je navdušila, da sem celo prispeval nekaj dolarjev. Moje namizje zdaj krasi tole:

Kot poroča Kit, so se pojavila orodja za objavljanje spama v komentarijih blogov, ki obvladajo javascript. To je ugotovil, ker za boj proti spamu uporablja WordPress Hashcash, plugin za WordPress, ki od vsakogar, ki bi rad komentiral, zahteva izračun v javascriptu, preden mu komentar dovoli oddati.

Je to znak, da so tudi moji na spletu objavljeni e-poštni naslovi v nevarnosti? Spamerjev se namreč otepam tako, da naslove z javascriptom izpišem v brskalniku, nekako takole:

<script language=”JavaScript” type=”text/JavaScript”>
kdo=”blog”;
kje=”mitja.ws”;
document.write (‘<a href=\”mailto:’+kdo+’@’+kje+’\”>E-pošta</a>’);
</script>

Dopolnilo:
Menda tisti Hashcash ne dela ravno tega, kar se zdi, tako da ga je mogoče zaobiti tudi kako drugače. Bi se pa v ta namen morali spamerji eksplicitno ukvarjati z njim, kar se mi zdi skoraj manj verjetno, kot da se je njihov softver naučil javascripta.

Ta teden sem znancu nameščal Windows na nov računalnik. Pri zagonu sem opazil opozorilo o enokanalnem pomnilniškem dostopu. Pentiumi 4 načeloma uporabljajo dvokanalnega, torej vzporedno uporabljajo dva pomnilniška modula, pri JAE so mu pa očitno prodali računalnik s samo enim modulom, kar pomeni, da so mu prepolovili prenos podatkov med procesorjem in pomnilnikom. Saj kake občutne upočasnitve to najbrž ne povzroča, je pa povsem nepotrebno. So nesposobni? Malopridni? Kaj tretjega? Kakršenkoli je že razlog, tole le potrjuje moje stališče, da računalniškim trgovcem (in serviserjem) ne gre zaupati. In seveda je prav možno, da strokovnost drugih trgovcev ni nič boljša, samo jaz jih teže ujamem pri kaki neumnosti, ker se na njihova področja manj spoznam.

Dopolnilo:
Zanimivo – spodaj je odgovor, za katerega se zdi, da prihaja od JAE. Menda so ‘kaj tretjega’ in sem jim tule naredil malo krivice. Sicer moram reči, da sem imel z računalniškimi trgovci nasploh toliko slabih izkušenj, da tole moje mnenje o njih izboljša le neznatno, ampak bom vseeno v prihodnje malce bolj pazil, preden se bom lotil udrihanja po kom.