Okna so pri doseganju pasivnosti drugi najpomembnejši element hiše – takoj za toplotno izolacijo ovoja. Je pa njihova izbira veliko bolj zapletena od izbire toplotne izolacije, saj pri oknih obstaja kopica možnosti in proizvajalcev, ki se med seboj razlikujejo po tehničnih lastnostih in videzu, medtem ko je pri izolaciji tega precej manj – po dve ali tri smiselne vrste za vsak del hiše, videz je nepomemben, bistvenih razlik med proizvajalci pa tudi ni. Torej hura za izolacijo, ampak današnja tema so okna. Ta so (očitno) sestavljena iz okvirov, stekel in okovja, od katerega je prvo dvoje mogoče izbirati precej neodvisno, pri zadnjem pa je izbire k sreči nekoliko manj.

Okviri

Pri okvirih imamo tri glavne možnosti za material: PVC, les in les, prekrit z aluminijem. PVC je bržkone najmanj lep (in prestižen), je pa najbolj poceni in enostaven za vzdrževanje, saj z njim ni treba početi ničesar. Koliko je trajen, je težko reči, a verjetno kar precej – proizvajalci/prodajalci dobrih oken iz PVC ponujajo 10 let garancije in slišati je moč, da so 20 let stara okna iz PVC čisto spodobna, vendar oken, kakršna se izdelujejo danes, iz očitnih razlogov nihče še nima prav dolgo, tako da pač ni znano, kakšna bodo čez nekaj desetletij. Manjši problem PVC je, da so okviri privzeto beli, če človek želi kako drugo barvo, pa se prevlečejo z nekakšno folijo. Ta folija naj bi bila zelo trajna, a verjetno ne toliko kot beli okviri, pa tudi ni dobro, da je temna, saj se okviri potem bolj segrevajo in se jim življenjska doba skrajša. Barva na eni strani okna podraži za kakih 15 %. Okna iz PVC, dovolj dobra za pasivno hišo, za našo stanejo slabih 10.000 EUR.

Les je lep, je pa dražji, verjetno slabše kljubuje zobu časa in zahteva vzdrževanje – enkrat letno naj bi se premazal z nekakšnim negovalnim mlekom, prej ali slej pa ga je bržkone treba prebarvati. Ker marsikdo tega ne počne (tudi nas imam na sumu, da v tem pogledu ne bi bili najbolj pridni), garancije navadno ne presegajo pet let. Res je, da obstajajo tudi zelo stara lesena okna, ki še vedno služijo svojemu namenu, le prav dobro ne, saj slabo tesnijo. Če lesenim oknom dodamo prevleko iz aluminija, naj bi se njihova trajnost (in prestižnost) povečala, ni pa mi čisto jasno, na kakšen način – prav gotovo aluminij (ki naj bi bil več ali manj neuničljiv) prepreči lepotne spremembe zaradi sonca in dežja, je pa vprašanje, če prepreči krivljenje (in posledično slabo tesnenje) zaradi sprememb temperature in vlage ter razlik v tem dvojem med notranjo in zunanjo stranjo. Lesena okna, dovolj dobra za pasivno hišo, za našo stanejo kakih 5.000 EUR več kot okna iz PVC. Aluminij jih podraži še za kakih 4.000 EUR, tako da smo že skoraj pri dvakratniku cene glede na PVC.

Poleg do zdaj naštetih treh materialov imamo na voljo še sam aluminij, ki je slabo toplotno izolativen in se v zasebnih hišah uporablja le pri panoramskih stenah (to je moden izraz za velika in draga drsna vrata), saj je tam togost posebej pomembna. Najdejo se pa tudi okviri iz PVC, prevlečeni z aluminijem, vendar ne vem, v čem točno je njihov smisel.

Dvakrat sem že omenil okna, dovolj dobra za pasivno hišo, tako da si oglejmo, kaj to pomeni. Če ima hiša dobro izolirane zidove in dovoljšen delež oken, obrnjenih na jug, si lahko privošči domala kakršnekoli okvire, le tako slabo toplotno izolativni ne smejo biti, da bi se na njihovi notranji strani nabiral kondenz (v večjih količinah). Je pa vendarle smiselno uravnotežiti prizadevanja za toplotno izolativnost z okni in izolacijo zidov, kar po mojem nič posebej skromnem mnenju pomeni, da je smotrno izbrati okvire s toplotno prehodnostju Uf < 1 W/(m2K). Pri okvirih iz PVC se to ravno da doseči z navadnimi votlimi profili; če se vanje vstavi še kaka toplotna izolacija, pa gre nekam do Uf = 0,8 W/(m2K). Pri lesenih oknih so stvari podobne: okna iz polnega lesa imajo bolj redko Uf < 1 W/(m2K) (čeprav se najdejo tudi taka), če se vanje vstavi toplotna izolacija, gre pa tudi precej niže – najmanj, kar sem videl, je Uf = 0,71 W/(m2K) pri M-Sori, vendar je cena teh oken zanesljivo strašna.

Podatek, ki ga nihče ne oglašuje, je pa vseeno precej pomemben, je vidna širina okvirov, saj so okviri manj izolativni od stekel in je zato dobro, da zasedejo čim manjši del oken (skozi taka okna seveda pride tudi več svetlobe, kar je konec koncev njihov smisel). Te širine se gibljejo nekje od 9 do 13 cm. Pri naši hiši ima zmanjšanje širine okvirov za 1 cm približno enak učinek kot zmanjšanje njihove toplotne prehodnosti za 0,08 W/(m2K), kar ni tako malo. Širina okvirov se zmanjša tudi tako, da se okna ne odpirajo, saj takšna potrebujejo enojne okvire, odpirajoča se pa dvojne (prvi del je okvir krila, ki se odpre, drugi del pa pri odprtju ostane v okenski odprtini). Še pomembnejša prednost oken, ki se ne odpirajo, je, da so precej cenejša in da se pri njih ne more nič pokvariti, tako da je pametno razmisliti, katera okna v hiši so brez škode taka.

Stekla

Dandanašnji se v glavnem uporablja troslojna zasteklitev. Lahko se zgodi, da je pri južnih oknih dvoslojna z vidika toplotnih izgub ugodnejša, saj prepušča več sončne toplote, kar utegne biti pomembnejše od manjše toplotne izolativnosti. Vendar Eko sklad zahteva troslojno, pa tudi zaradi občutka hladu/vročine ob oknih in manjše nevarnosti kondenza na steklu je troslojna boljša. Po drugi strani se najde kak primer štirislojne, ampak to je že krepko eksotično.

Večslojna zasteklitev zagotavlja toplotno izolativnost na dva načina. Prvi zadeva sevanje – na steklih je tanek nanos snovi, ki odbija infrardečo svetlobo (to je svetloba z valovno dolžino > 780 nm). Infrardeča svetloba prenaša toploto in če se odbija nazaj v hišo, to preprečuje ohlajanje. Nakatera stekla so celo tako zvita, da odbijajo predvsem infrardečo svetlobo z daljšimi valovnimi dolžinami in tako bolje prepuščajo infrardečo svetlobo sonca, ki ima krajše valovne dolžine, tako da sonce lahko hišo greje. Delež prepuščene sončne toplote se označuje s količnikom g, ki je pri dobrih nezvitih oknih okrog 50 %, pri zvitih pa okrog 60 %.

Drugi način zagotavljanja izolativnosti zadeva prestop toplote ali konvekcijo – prenos toplote od zraka v hiši preko plina med stekli na zrak izven hiše (in obratno). Če je med stekli viskozen (slabo gibljiv) plin z majhno toplotno kapaciteto, je prestop toplote majhen. V ta namen se navadno uporablja argon, ki je poceni, neškodljiv in nereaktiven. Boljši in dražji je kripton, še boljši pa ksenon, ki je že zelo redek pojav. Koliko časa ti žlahtni plini med stekli ostanejo, sicer ni povsem jasno – slišati je, da se izgubijo po 10 letih, pa da jih uide 1 % na leto in še kak podatek se najde. K toplotni izolativnosti pripomore tudi količina medstekelnega prostora, ki je omejena z debelino okvirov – za okvire, primerne za pasivne hiše, je običajna največja skupna debelina  okrog 5 cm. Troslojna zasteklitev z argonom zlahka doseže toplotno prehodnost Ug = 0,5 W/(m2K). Za sončno toploto bolj prepustna ima Ug = 0,6 W/(m2K), a je dobitek sončne toplote v glavnem večji od izgube toplote zaradi večje prehodnosti (sploh pri južnih oknih), s kriptonom gre pa do Ug = 0,4 W/(m2K).

Še en dejavnik, ki vpliva na izolativnost oken, so medstekelni distančniki – letvice, ki spajajo stekla in med njimi zadržujejo žlahtne pline. Kajpak morajo prevajati čim manj toplote, kako dobro jim to uspeva, pa se izrazi z grško črko psi, ki opisuje linijske toplotne mostove – ozka in dolga mesta, kjer skozi neko ploskev prehaja več toplote kot v njihovi okolici. Ta psi je izražen v W/(mK) in pove, koliko več toplote prehaja skozi ploskev (zasteklitev) s toplotnim mostom (distančnikom), kot bi je prehajalo, če mostu ne bi bilo, na meter mostu in kelvin temperaturne razlike med obema stranema mostu. Običajni distančniki imajo psi = 0,04 W/(mK), obstajajo pa tudi taki s psi = 0,03 W/(mK) in manj. Pri naši hiši ima zmanjšanje psi distančnikov z 0,04 na 0,03 W/(mK) približno enak učinek kot zmanjšanje toplotne prehodnosti zasteklitve za nezanemarljivih 0,08 W/(m2K). Pri enem proizvajalcu sem izvedel, da boljši distančniki pri naši hiši okna podražijo za kakih 500 EUR, kar se zdi glede na njihov učinek sprejemljiva cena.

Poleg toplotne izolativnosti je pri zasteklitvi treba paziti tudi na trdnost in zvočno izolativnost, k čemur največ pripomore debelina samega stekla. Običajna stekla so namreč debela 4 mm, pri večjih oknih (v naši hiši denimo 2 x 2,2 m) pa morajo biti debela 6 mm. To je sicer nekoliko zoprno, ker omeji nabor možnih zasteklitev, poveča pa zvočno izolativnost. Za posebej hrupne kraje se lahko steklo še odebeli ali se zlepita dve stekli.

Okovje

Navadno proizvajalci/prodajalci oken pač ponujajo neko okovje, kupci pa si glede tega ne izmišljujejo toliko, kot glede ostalih lasnosti. Morda izberejo le dvoje: stopnjo varnosti in morebitno skritost okovja.  Prvo se mi ne zdi posebej pomembno, saj je pri oknih najbolj šibka točka steklo, ki ga ni težko razbiti (čeprav je res, da je to bolj opazno, kot če malopridnež izkoristi premalo varno okovje in okno odpre). Drugo pa pomeni, ali imajo okna na notranji strani vidne tečaje. Prav gotovo je lepše, če jih nimajo, je pa iz več razlogov problematično: skrito okovje je bliže zunanjščini in zato bolj izpostavljeno vremenu, menda ga je treba več mazati, taka okna se trše odpirajo, ni jih mogoče odpreti za 180 stopinj, pa najverjetneje je tudi cena višja.

Če si človek omisli kako okno, ki se odpira drsno (panoramsko steno), se mora še posebej odločiti, kakšno okovje si bo omislil, saj obstaja več različnih možnosti (od katerih so nekatere precej, druge pa svinjsko drage), vendar jih mi ne bomo imeli, tako da tega nisem raziskoval.

Kaj pa mi?

Ko sem začel raziskovati okna, sem za ponudbo prosil po enega proizvajalca oken iz PVC in enega lesenih – Nagodete in Nagodeta (če se pišeš Nagode, ti je izdelava oken očitno položena v zibelko – poleg teh dvojih obstaja še PVC Nagode). Okna iz PVC so mi ponudili za 8.023 EUR, za las bolj izolativna lesena pa za 14.415 EUR. Zaradi dramatične razlike v prid PVC sem potem raziskoval predvsem taka in ugotovil, da je Nagodetova cena pravzaprav najnižja, velja pa za okna Rehau Geneo. Ker sem podjetja, ki ponujajo tako PVC kot les, prosil za ponudbe za oboja, sem našel tudi bolj ugodna lesena (pri AJM), ampak še vedno veliko dražja kot iz PVC. Seveda pa je treba poudariti, da sem iskal le okna, primerna za pasivno hišo (kot rečeno, s toplotno prehodnostjo okvira Uf < 1,0 W/(m2K)).

Glede na to, da čez Rehau nikjer nisem slišal žal besede, hvalijo jih pa precej, jih bomo najverjetneje imeli tudi mi, čeprav ne nujno od Nagodetov (prodaja jih vsaj še GVT, o katerem se nekateri izražajo bolj pohvalno kot o Nagodetih). Odlika teh oken je, da je sam PVC okvira ojačan s steklenimi vlakni in zato pri manjših oknih niso potrebne dodatne ojačitve, je pa tudi res, da pri večjih so potrebne in če so vstavljene, v profilu ni prostora za toplotno izolacijo. Posledično so večja okna manj izolativna, kot trdi specifikacija. Mislim, da imajo to nekateri rešeno bolje – recimo Inlesova okna iz PVC naj bi imela hkrati aluminijaste ojačitve in toplotno izolacijo, čeprav ni rečeno, da pri večjih niso potrebne dodatne ojačitve, pa tudi cena teh oken je dokaj zasoljena.

Jelka nad PVC ni najbolj navdušena, ampak ne more zanikati njegove odločne cenovne prednosti. Tudi meni se lesena okna zdijo lepša (temu, da bi na moje odločitve vplivala prestižnost, se odločno upiram), vendar menim, da je to pomembno le prvo leto, potem se bomo pa oken navadili in njihovega materiala še opazili ne bomo. Čez kakih deset let bi pa utegnila okna iz PVC biti celo boljša, saj je to dovolj časa, da vreme načne videz lesa, lahko bi pa nastopile tudi kake težave s tesnenjem zaradi krivljenja. Precej bova prihranila še s tem, da ne bomo imeli oken z drsnim odpiranjem, ki si jih posebej niti ne želiva,  kar pomeni, da se vsa večja okna ne bodo odpirala (drugače kot drsno se itak ne morejo).

Če bova vztrajala pri rehau geneo, morava razrešiti le še dvoje: barvo in zasteklitev večjih oken. Glede na to, da glede barve nisva sklenila še ničesar, bom o tem kaj rekel kdaj drugič. Glede zasteklitve večjih oken, kjer so potrebna 6-milimetrska stekla, sem pa že precej gnjavil proizvajalce, vendar si še vedno nisem čisto na jasnem, kakšne so možnosti. Mislim, da se Nagodetom z mojim problemom ni ljubilo ukvarjati in so me napotili k spletni aplikaciji enega večjih proizvajalcev stekel, kjer sem si zasteklitev lahko sestavil po lastnih željah. To je bilo čisto zanimivo početje, težava je le, da iz Nagodetov na koncu nisem uspel izvleči informacije, ali je zasteklitev, kakršno sem sestavil, dejansko mogoče kupiti. GVT je bil bolj prizadeven in mi je našel zasteklitev, ki je s 6-milimetrskimi stekli videti enako dobra kot ona s 4-milimetrskimi. A glede na to, da meni z ono spletno aplikacijo kaj takega ni uspelo, sem do zasteklitve, ki so jo ponudili, malček sumničav. Ko se odločiva, pri komu bova okna vzela, ga bom vsekakor še malo pognjavil.

Začel sem pisati zapis o izbiri oken, kjer sem omenjal tudi pasivno hišo, pri čemer sem se zavedel, da v blogu sploh še nisem omenil, da bomo (skoraj) pasivni. V poduk bralcem (vsem trem ali kolikorkoli vas že je) naj najprej zapišem, kaj pasivna hiša je. Wikipedija pravi, da je zamisel o njej nastala leta 1988, resneje je zaživela z ustanovitvijo Passivhaus Instituta v Darmstadtu leta 1996 in se je do danes precej dobro prijela. Kot namiguje ime, je to hiša, ki naj ne bi potrebovala ogrevalnih naprav, saj naj bi potrebno toploto prejela od sonca, prebivalcev in njihovih dejavnosti. V resnici je nekaj ogrevanja povečini vseeno potrebnega, a dovolj pasivne hiše shajajo s toplozračnim gretjem, ki je del prezračevalnega sistema. Pasivna hiša je opredeljena tudi bolj formalno:

• Zahteve po ogrevanju ne smejo presegati 15 kWh/m2 tlorisa letno in 10 W/m2 v najhujšem mrazu. Še bolje je 10 kWh/m2 letno.
• Hiša mora biti zrakotesna – dvoljena je zamenjava 0,6 celotnega zraka na uro pri razliki tlaka 50 Pa med notranjščino in zunanjščino.
• Zahteve po energiji za gospodinjstvo (ogrevanje, voda, elektrika) ne smejo presegati 120 kWh/m2 tlorisa letno.
• Temperatura sme presegati 25 stopinj največ 10 % časa v letu.

Poleg tega veljajo še naslednji kriteriji (ki pa – kolikor razumem Passivhaus Institut – niso normativni):

• Hiša mora imeti prezračevalni sistem z vračanjem toplote z vsaj 75 % učinkovitostjo.
• Toplotni ovoj hiše (izvzemši okna) mora imeti toplotno prehodnost U < 0,15 W/m2K in ne sme imeti toplotnih mostov (mest z bistveno večjo prehodnostjo).
• Okna morajo imeti toplotno prehodnost Uw < 0,8 W/m2K in prepustnost za sončno toploto g > 50 %.

Zakaj bi človek imel pasivno hišo? Prav gotovo zato, da mu je ni treba veliko ogrevati, kar pomeni prijaznost okolju, finančni prihranek in varnost v prihodnje, če bodo cene energije bistveno narasle (če bomo razvili poceni hladno fuzijo ali kaj podobnega, bo pa ta vidik postal dokaj nepomemben, ampak to se bržkone ne bo zgodilo še veliko let). Take hiše so (menda) tudi prijetne za bivanje – temperature so brez posebnega naprezanja vse leto primerne in zrak je zaradi prezračevalnega sistema vedno čist.  Poleg tega v Sloveniji Eko sklad gradnjo pasivnih hiš subvencionira z 62-125 EUR/m2 tlorisa – višina subvencije je odvisna od stopnje pasivnosti in tega, ali je material toplotne izolacije iz obnovljivih virov. Kriteriji Eko sklada (2015) so precej podobni splošnim kriterijem za pasivno hišo:

1. Zahteve po ogrevanju ne smejo presegati 15 kWh/m2 tlorisa letno ali 10 kWh/m2 letno za višjo subvencijo.
2. Hiša mora biti zrakotesna – dvoljena je zamenjava 0,6 celotnega zraka na uro pri razliki tlaka 50 Pa med notranjščino in zunanjščino.
3. Hiša mora imeti prezračevalni sistem z vračanjem toplote z vsaj 80 % učinkovitostjo in porabo električne energije do 0,45 W/(m3/h).
4. Okna in zunanja vrata morajo imeti toplotno prehodnost Uw < 0,9 W/m2K. Okna morajo biti najmanj troslojna in vgrajena v skladu s smernicami RAL (ki zadevajo dobro tesnenje – o njih kdaj v prihodnje).
5. Najmanj 25 % energije za ogrevanje mora izhajati iz obnovljivih virov in največ 10 % je lahko električne energije.

Ti kriteriji se mi zdijo kar smiselni. Prvi neposredno zadeva energetsko učinkovitost, tako da mu kaj dosti oporekati ne moremo. Drugi kriterij je pogoj za učinkovitost tretjega, hkrati pa skrbi, da zaradi slabega tesnenja ne prehaja preveč vlage iz notranjščine v zidove in tam dela škode. Tretji kriterij zagotavlja, da  se ne more kdo odločiti, da bo povečal energetsko učinkovitost s slabim prezračevanjem, kar ni ravno zdravo in česar Eko sklad ne more preverjati. Zakaj je potreben četrti kriterij, ne vem – sicer je pasivnost s slabimi okni težko doseči, a ravno zato jih ni treba posebej predpisovati. Zakaj si Eko sklad želi energijo za ogrevanje iz obnovljivih virov (peti kriterij), nam pa pove njegovo ime,  čeprav to za investitorja v hišo ni vedno smiselno. Kadar so zahteve po ogrevanju zelo majhne, je recimo električno ogrevanje lahko zaradi majhne začetne investicije ekonomsko najbolj upravičeno. To zlasti velja pri toplozračnem ogrevanju, za katerega znalci pravijo, da je primerno, kadar so zahteve po ogrevanju okrog 10 kWh/m2 tlorisa letno. A konec koncev je namen Eko sklada spodbuditi ukrepe, ki ekonomsko morebiti niso upravičeni, so pa prijazni okolju – tisto, kar se splača, ljudje počno tudi brez Eko sklada.

In zakaj sva se za pasivno hišo odločila z Jelko? To, da se bomo poceni greli, nama je vsekakor pomembno, pa tudi da bomo s tem naredili nekaj dobrega za okolje, nama je všeč. Prav tako pomembna nama je prijetnost bivanja – v trenutni hiši se srečujemo s slabim zrakom, toplotnimi mostovi in plesnijo, čemur bi se v prihodnje vsekakor rada izognila. Zaradi tega kvalitativno želiva upoštevati kriterije za pasivno hišo, niso pa nama tako pomembni kvantitativno. Glede na to, da iz praktično-estetskih razlogov arhitektura naše bodoče hiše ni idealna za pasivnost – predvsem oken, ki niso usmerjena na jug, ima preveč, bi jo bilo morda smiselno zasnovati tako, da bi bile zahteve po ogrevanju malo nad 15 kWh/m2 tlorisa letno. Tu pa nastopi Eko sklad – če malo potelovadiva in narediva kaj, kar samo po sebi ni čisto smiselno, dobiva ~10.000 EUR subvencije, kar več kot povrne stroške te telovadbe. To sicer pod vprašaj postavi smiselnost Eko sklada, a za podeljevanje subvencij so kvantitativni kriteriji več ali manj nujni, pa tudi zdi se mi, da je Eko sklad naredil kar nekaj za varčno gradnjo v Sloveniji, tako da ga zaenkrat odobravam.

Na gradbeno dovoljenje še vedno čakamo in le upam lahko, da ne bomo predolgo, saj je Jelka včeraj poizvedovala na upravni enoti in ugotovila, da bo potrebnih več popravkov projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD). Smo pa med čakanjem pridni in pripravljamo projekt za izvedbo (PZI). To dela drug projektant, saj je projektantka, ki je pripravila PGD, trenutno menda zelo zasedena, poleg tega imam vtis, da jo tehnične podrobnosti izvedbe zanimajo precej manj kot arhitektura, pa še med pripravo PGD se nismo najbolje ujeli (z njenim izdelkom sva sicer z Jelko zelo zadovoljna, je bila pa pot do tja nekoliko naporna). Glede na to, da PGD zahteva arhitekta, PZI pa bolj gradbinca, je po eni strani smiselno, da ju delata različna človeka, ni pa to v navadi, saj je po drugi strani bolj enostavno in učinkovito, če ju naredi eden. No, kakorkoli že, zdaj imamo novega projektanta in ta pravi, da za pripravo PZI želi geomehansko poročilo.

Geomehansko poročilo opisuje, kakšna je zemljina, kjer se bo gradilo, ter kakšno je posledično primerno temeljenje in tamponsko nasutje. Zdi se mi sicer, da se večina hiš zgradi brez geomehanskega poročila oziroma geomehanik zgolj pride pogledat gradbeno jamo in se vpleteni na kraju samem odločijo, kaj storiti. Delati čisto brez geomehanika verjetno ni pametno, saj mora v tem primeru projektant uganiti, kakšna je zemljina, in če ugane napak, je gradnja lahko slaba ali predraga (odvisno od tega, v katero smer se zmoti). Je pa ogled gradbene jame najbrž kar zadovoljiv in nekoliko cenejši kot predhodna priprava geomehanskega poročila. Vendar takrat stvari niso več v projektantovih rokah, tako da razumem, zakaj projektant želi geomehansko poročilo, preden opravi svoje delo.

Nam je geomehansko poročilo pripravilo podjetje, ki ga je priporočil projektant, za ceno, ki se mi zdi ugodna, čeprav so se morali pripeljati od kar daleč (za ugodnost cene je deloma zaslužen projektant, deloma pa najbrž prav dejstvo, da je geomehanik iz bolj perifernih krajev). Mislim, da geomehaniki dostikrat na parceli potrebujejo luknjo, da si lahko ogledajo zemljino, kar je nevšečnost in dodaten strošek. Naš ima pa napravo, imenovano penetrometer, ki v zemljo zabija kovinski drog in meri, kako hitro se ugreza. Iz te hitrosti in geoloških kart nato sklepa, kakšna je zemljina. To ni tako neposredno kot ogled luknje, ampak projektant pravi, da se pri njunem sodelovanju še ni zmotil, kar zveni spodbudno.

Geomehansko poročilo, ki smo ga dobili, je dokaj ličen 24-stranski dokument, ki pove, da imamo na parceli 0,1 m humusa, nato do globine 1,9 m zameljen prod (mislim, da je to prod, pomešan z zemljo) in potlej prod. Pove tudi, da ne bi smelo biti težav s ponikovanjem in podtalnico ter kakšna je potresna ogroženost. Glede temeljenja pravi, da je najbolj primeren tisti prod na 1,9 m, a glede na to, da ne bomo imeli kleti, bomo potrebovali tamponsko nasutje debeline 0,5 m oziroma do globine 0,8-1 m (tako vsaj poročilo razumem jaz). Potlej postreže še s kupom številk, ki jih ne razumem in o katerih bom ob priliki pobaral projektanta (zgolj iz radovednosti, saj itak niso namenjene meni). Mislim pa, da lahko zaključimo, da kakih težav z zemljino in temeljenjem ni pričakovati.

Naše domovanje napreduje, čeprav je zaenkrat še vedno zgolj teoretično – trenutno čakamo na gradbeno dovoljenje. In pri tem smo naleteli tudi že na manjši zaplet. Če želiš pridobiti gradbeno dovoljenje, moraš imeti izpolnjene pogoje za napeljavo vseh komunalnih priključkov, ki so v projektu za gradbeno dovoljenje navedeni. V našem primeru so to vodovodni, električni (ta dva sta obvezna) in telekomunikacijski. Kanalizacijskega ne potrebujemo, saj v našem kraju delujoče kanalizacije še ni, zato imamo načrtovano malo čistilno napravo, čeprav je dejansko ne bomo postavili, saj bi morala do takrat, ko bo hiša stala, tudi kanalizacija (ki je že pripeljana do parcele) delovati.

Z vodovodnim priključkom ni težav, saj cev teče čez parcelo.  Električnega in telekomunikacijskega bo pa treba napeljati prek sosedove parcele, pri čemer pridemo do ustanove, imenovane služnost: to je pravica nekoga, da na nepremičnini nekoga drugega nekaj počne. Če naj upravna enota verjame, da boš priključke res lahko pripeljal do svoje parcele, potrebuješ služnost za napeljavo na vseh parcelah, po katerih bodo tekli. Elektro menda v ta namen navadno sklene trostransko pogodbo med tabo, lastniki parcel, po katerih naj bi tekel električni vod, in sabo, ampak v našem primeru je služnost na sosedovi parceli že imel – verjetno zato, ker je elektriko napeljal njemu. Problem pa je bil telekomunikacijski priključek.

Da bi uredila služnost za telekomunikacijski priključek, sva morala z Jelko s sosedoma skleniti služnostno pogodbo. Tako pogodbo za nekaj deset EUR lahko sestavi notar, midva sva jo pa kot Gorenjca pripravila kar sama na podlagi zgleda, ki sva ga potegnila z interneta. Notarka jo je potem še malenkost popravila, soseda sta jo podpisala, notarka pa je njun podpis overila (najinega ni bilo treba) in uredila vpis v zemljiško knjigo (vse skupaj za okrog 100 EUR). Da se bo vpis tam materializiral, bo še malo trajalo, ampak za upravno enoto je dovolj podpisana pogodba z zemljiškoknjižnim dovolilom (to je člen, ki pravi, da se z vpisom vsi strinjamo). Postopek za pridobitev gradbenega dovoljenja tako teče dalje – do naslednjega zapleta.

Zadnjič sem pisal o lesenih talnih oblogah, zdaj pa je čas, da kaj povem še o ostalih. Tudi tokrat bom razglabljal o prevajanju toplote (s čimer bržkone nekoliko pretiravam).  Pri tem sta pomembni dve količini. Prva je toplotna prevodnost (navadno označena z lambda), ki je lastnost materiala in pove, koliko toplote teče skozi meter debeline materiala na kvadratni meter površine in kelvin temperaturne razlike (meri se v W/(mK)). Druga je toplotna prehodnost (označena z U), ki je lastnost konkretne ploskve in pove, koliko toplote teče skozi to ploskev na kvadratni meter površine in kelvin temperaturne razlike (meri se v W/(m2K)). Nekoliko poenostavljeno toplotno prehodnost izračunamo iz prevodnosti tako, da jo delimo z debelino ploskve.

Pomembna lastnost talnih oblog je prav gotovo, ali so prijetno tople na otip. To je odvisno (predvsem) od njihove toplotne prevodnosti (nižja je boljša) – če bi bilo od prehodnosti, bi bila debela betonska plošča na otip toplejša od tanke, pa ni. Nisem pa prepričan, od česa je odvisen občutek toplote ali hladu ob stiku z talnimi oblogami na daljši rok (stanju/sedenju na tleh). Naslednja pomembna lastnost je že prejšnjič omenjena sposobnost prevajanja toplote talnega gretja, ki je odvisna od toplotne prehodnosti (višja je boljša). Verjetno isto velja tudi za sposobnost sprejemanja toplotnih dobitkov od sonca, kuhanja ipd. Iz tega lahko zaključimo, da imajo idealne talne obloge nizko toplotno prevodnost in visoko prehodnost. Ob nizki prevodnosti pa je visoko prehodnost kajpak moč doseči le s tankostjo.

Oglejmo si zdaj vrste nelesenih talnih oblog:

• Keramične ploščice (različnih debelin, tipično okrog 10 mm). So odporne na mehanske in kemične poškodbe ter vodo, kar je kajpak razlog, da jih imamo v kopalnicah, vetrolovih in podobnih prostorih. Imajo tudi visoko toplotno prehodnost, zato se pri talnem gretju dostikrat polagajo v bivalne prostore, a so zaradi visoke toplotne prevodnosti na otip hladne (sploh kadar jih od spodaj ne greje talno gretje). Cenovni razpon je zelo velik. Za kamnite ploščice velja podobno.
• PVC: lahko je v velikih ploščah (zvitkih), ki se na spojih spajkajo in za polaganje potrebujejo mojstra, lahko v manjših, ki se enostavno polagajo “na klik” (stik s peresom in utorom, lepljenje ni potrebno), verjetno pa obstaja še kaka različica. Debeline se gibljejo 1.5-5 mm, pri  polaganju na klik so večje. Na pogled lahko zelo prepričljivo posnema les, keramiko ali kaj drugega. Je precej odporen na mehanske in kemične poškodbe ter povsem na vodo. Lahko je precej poceni, čeprav se za bolj kakovostnega kajpak plača več. Glede toplotne prevodnosti in prehodnosti spada med prej omenjene idealne talne obloge.
• Linolej: spet je lahko v velikih ploščeh (zvitkih) tipične debeline 2-3 mm, ki se na spojih spajkajo, in v manjših, ki imajo lahko podlago iz speštanega lesa skupne debeline okrog 10 mm in se polagajo na klik. O naravi linoleja v preteklosti nisem dosti razmišljal, tako da sem bil kar malo presenečen, ko sem ugotovil, da je naraven material – narejen predvsem iz lesnega prahu in lanenega olja. Je dokaj odporen na mehanske in kemične poškodbe. Sam linolej ne sme biti dlje časa moker, ga pa proizvajalci pred vodo zaščitijo s prevleko. Glede primerjave s PVC si informacije nasprotujejo: po eni strani naj bi bil linolej nekoliko manj odporen na poškodbe, po drugi strani pa bolj trajen od PVCja. Mogoče se ta večja trajnost doseže z vzdrževanjem – poškodovana mesta se dajo zadelati z mešanico nastrgenaga linoleja in lepila, prevleka pa se lahko obnovi. Cena je zmerna. Glede toplotne prevodnosti in prehodnosti je idealen, če seveda nima spodaj lesa.
• Guma: tudi ta je lahko v večjih ali manjših ploščah različnih debelin (zasledil sem 3-12 mm). Nekateri uporabniki jo zelo priporočajo, češ da je prijetna in trpežna ter da mnoge mehanske poškodbe skrije elastičnost. Od prodajacev pa sem izvedel, da je potrebno gumijaste talne obloge enkrat ali dvakrat letno premazati z nekakšnim zaščitnim sredstvom, kar se zasebnikom ne ljubi, tako da jih za zasebne prostore ne priporočajo. Glede toplotne prevodnosti in prehodnosti je pri manjših debelinah idealna.
• Epoksidna smola (po domače epoksi) se po tleh razlije in nato strdi. Običajna debelina je nekaj mm. Po strditvi je površina gladka in mokra zelo drsi, če smoli niso primešani grobi delci. Najpogosteje se uporablja za industrijska površine, garaže ipd., ker naj bi bila zelo trpežna, včasih pa tudi za stanovanjske. Vendar se mi zdi, da je trpežna le v smislu, da tlak ostane uporaben, ne pa tudi lep. Mislim, da je toplotno dokaj prevodna, kakih dobrih podatkov o tem pa nisem našel.
• Poliuretan se polaga podobno kot epoksidna smola. Je pa za razliko od nje mehek in ne drsi. Navadno se uporablja za javne površine, tako da o njegovi uporabi v stanovanjih ni najti dosti informacij.

Čeravno bova z Jelko večino hiše opremila s parketom, bova za kuhinjo in najbrž jedilnico, kopalnici, vetrolov ter kurilnico/pralnico izbrala nekaj drugega. Zavoljo lepih barv in naravnosti je najbolj všečen linolej, ki bi bil za kuhinjo in jedilnico povsem primeren. Prodajalci pravijo, da je sprejemljiv tudi za kopalnico, kjer si ne želiva hladnih ploščic, je pa PVC zaradi večje odpornosti na mokroto boljši (zanimiv je tudi poliuretan, a je o njem na voljo premalo informacij). Za vetrolov bi bile zaradi odpornosti najboljše ploščice, za kurilnico/pralnico se mi zdijo pa linolej, PVC in ploščice vsi v redu. Mislim pa, da zaradi enostavnosti ne bova dala v vsak prostor drugačne talne obloge – morda bi bil najbolj primeren za vse te prostore PVC.

Dopolnilo:
Pri obisku sejma Dom sva videla talno oblogo, za katero so zatrjevali, da je poliuretanska, a ni bila nič mehka – bila je podobna epoksidni. Kaj vem, mogoče jih obstaja več vrst.

Načrt naše bodoče hiše je več ali manj gotov, tako da bi bili že morali oddati vlogo za gradbeno dovoljenje, a so se stvari malce zapletle. Dogovorili smo se namreč za nakup manjšega kosa nezazidljive zemlje, ki se drži najine parcele (Jelka ima velike vrtnarske ambicije), in postopek nakupa precej traja. Se pa mora najprej končati, saj bi bilo na povečani parceli hišo bolje postaviti nekoliko drugače, kot je načrtovano zdaj. Upam, da ne bova zaradi tega do gradbenega dovoljenja prišla prepozno za začetek gradnje takoj, ko bo prihodnje leto primerno vreme, in da ne bova zamudila razpisa za subvencijo Eko sklada. Med čakanjem se ukvarjava z zadevami, ki bodo pomembne za izdelavo projekta za izvedbo (podrobnejšega načrta hiše) – denimo vrsto talnih oblog, ki vpliva na višino tlakov. Ugotovila sva, da so – kot večina področij človekovega delovanja – tudi talne obloge cela znanost.

V tem zapisu bom obravnaval lesene talne obloge (parket), ki smo si jih ljudje izmislili že prav osupljivo število vrst. Te so problematične posebej v povezavi s talnim gretjem, saj pri njem lahko prihaja do znatnih razlik v temperaturi med spodnjo in zgornjo stranjo obloge. Te razlike pomenijo razlike v relativni vlagi v oblogi, kar vodi do raztezanja in krčenja – bolj segret les ima nižjo relativno vlažnost in se krči. Če se gornji del obloge razteza in krči različno od spodnjega, se obloga krivi in lahko odstopi. Ta težava je večja pri debelejših oblogah, saj so tam razlike v temperaturi in vlažnosti med spodnjo in zgornjo stranjo obloge večje. Verjetno je večja tudi pri večjih deščicah (deskah). Potlej je pa tu še druga (nekoliko manjša) težava, do katere pride pri vseh vrstah ogrevanja – pozimi je zrak v prostorih pogosto suh, ker je zunanji zrak mrzel in ima zato nizko absolutno vlažnost, ko pride v prostor in se segreje, pa mu pade relativna vlažnost. Suh zrak izsuši talne obloge, ki se skrčijo, tako da se med deščicami pojavijo reže. Ta težava je bolj izrazita pri večjih deščicah (deskah), saj so tam večje tudi razpoke. Verjetno je nevarnost suhega zraka hujša pri dobrem zračenju, ki je pogostejše v sodobnih hišah s prezračevalnim sistemom, kakršna bo tudi naša, tako da bo treba poskrbeti za vlaženje zraka. Težave z raztezanjem in krčenjem so odvisne tudi od vrste lesa – dosti dobrih informacij na to temo nisem našel, le to, da je posebej slaba bukev.

Lesene talne obloge imajo v povezavi s talnim gretjem še en problem – da je les dokaj dober toplotni izolator, sploh če je debel. To je tudi eden od razlogov, da ga imamo radi – je namreč topel na otip. Čeravno je o tem problemu slišati več kot o prejšnejm, v resnici ni tako hud, saj pomeni zgolj, da je treba vodo v talnem gretju segreti malo bolj kot pri bolj prevodnih talnih oblogah in da je odzivnost gretja slabša (a glede na to, da je odzivnost talnega gretja itak slaba, se zavoljo tega ne kaže preveč sekirati). Paziti je treba le, da se talno gretje pod lesenimi talnimi oblogami položi nekoliko bolj na gosto kot pod bolj prevodnimi, sploh če gre za isto zanko gretja, saj sicer prostore z bolj prevodnimi talnimi oblogami greje bolj. Zavoljo svoje izolativnosti lesene talne obloge do neke mere neugodno vplivajo tudi na sprejemanje toplote – pri dobro izoliranih hišah, iz katerih toplota težko uide, je namreč zaželeno, da se toplotni dobitki od sonca, kuhanja ipd. čim učinkoviteje prenesejo v zidove in tla, ki toploto nato oddajajo čez daljše obdobje, namesto da pregrevajo zrak. S tega vidika bi bila idealna tla črna betonska, kar je žal nasprotje od svetlega lesa, ki ga najraje uporabljamo.

Kot rečeno, je lesenih talnih oblog veliko vrst. Jaz sem zasledil tele:

• Ladijski/kmečki pod: masivne velike deske tipične debeline okrog 20 mm. Zaradi debeline in velikosti je prav posebej neprimeren za talno gretje.
• Klasični masivni parket: masivne srednjevelike deščice tipične debeline 15-22 mm. Zaradi debeline ni primeren za talno gretje (čeprav nekateri pravijo drugače, sploh pri debelini 15 mm).
• Lam parket: masivne srednjevelike deščice tipične debeline 10-14 mm, ki v nasprotju s klasičnim parketom nimajo peres in utorov. Debelina 10 mm je sprejemljiva za talno gretje, vendar odsotnost peres in utorov primernost najbrž zmanjša, saj se parket pri raztezanju in krčenju lahko bolj prosto giblje.
• Kant/industrijski/tehno parket: masivne ozke deščice tipične debeline 10-22 mm, ki so pogosto dokaj različnih barv. Pri večjih debelinah ni primeren za talno gretje, pri 10 mm pa je zaradi majhnosti deščic sprejemljiv, čeprav sta morda problema to, da navadno ni iz zelo enotnega lesa in se zato pri raztezanju in krčenju utegne obnašati manj predvidljivo, pa še peres in utorov tudi nima. Je pa dokaj poceni.
• Lamelni parket: masivne majhne deščice tipične debeline 8 mm. Od masivnih parketov je zaradi tankosti in majhnosti najbolj primeren za talno gretje. Je tudi dokaj poceni.
• Gotovi dvoslojni parket: dva križno lepljena sloja lesa tipične skupne debeline 10-11 mm. Gornji sloj je lep, spodnji prožen, skupaj pa sta dimenzijsko bolj stabilna od masivnega lesa, zato večina tak parket najbolj priporoča za talno gretje. Treba je paziti, da gornji sloj ni pretanek (zaželeno je, da je debel kake 4 mm), sicer parketa ni mogoče obnavljati (brusiti). Če ni kakovosten, se lahko pri brušenju razsloji – nevarnost razslojitve obstaja tudi brez brušenja, čeprav je precej majhna. V nasprotju z do zdaj naštetimi talnimi oblogami se gotovi parket ne lakira/olji položen, ampak je to storjeno že v tovarni. Cena je precej odvisna od velikosti deščic – z manjšimi je cenejši (to bržkone velja tudi za druge vrste parketa).
• Gotovi troslojni parket: trije križno lepljeni sloji lesa tipične skupne debeline 14-15 mm. Tudi ta se priporoča za talno gretje, čeprav je zaradi večje debeline manj primeren kot dvoslojni. Cena je spet odvisna od velikosti deščic.
• Panelni parket: pri njem je več deščic pritrjenih skupaj. Panelnost ja najbolj pogosta pri gotovem troslojnem, možna pa je tudi pri dvoslojnem.
• Laminat: to so deščice iz speštanega lesa (tehnični izraz, ki sem si ga izmislil za razne materiale iz zmletega ali podobno predelanega lesa, ki je zmešan z vezivom in oblikovan v deske – sem sodijo iverka in sorodni materiali), prekritega s folijo, ki mu daje podobo, ter prozorno umetno smolo na vrhu. Tipično so debele 8-12 mm. V nasprotju z do zdaj naštetimi talnimi oblogami se laminat ne lepi na tla, ampak se le položi na plast pene, plute ali podobnega tankega materiala ter stakne s peresi in utori.  Načeloma je primeren za talno gretje, verjetno pa je zaradi načina polaganja toplotno nekoliko bolj izolativen od tankih parketov, ki se lepijo na tla. Pri hoji daje drugačen – nekaterim (recimo Jelki) manj všečen – občutek od do zdaj naštetih oblog, je pa najbrž najcenejši.

Vsaka od naštetih talnih oblog (razen laminata) je lahko oljena ali lakirana. Oljena je bolj občutljiva za madeže (laže se zažro vanjo), lakirana pa za mehanske poškodbe. Sicer pri lakirani oblogi do mehanskih poškodb nič laže ne pride, samo opazijo se bolj. To težavo zmanjša mat lak, ki je nama z Jelko tudi na pogled najbolj všeč.

Glede na obilico možnosti in nasprotujoče si informacije glede masivnega in gotovega parketa z Jelko razmišljava o tem, da bi razpršila tveganje in del hiše opremila z gotovim, del pa s lamelnim. Pri gotovem dajeva prednost dvoslojnemu, sva pa videla enega izredno všečnega troslojnega, tako da razmišljava, da bi ga dala v spalnico. Tam namreč večja toplotna izolativnost ni problem, saj spalnica itak ne sme biti pretopla, pa tudi le 2,5-milimetrska gornja plast, ki jo ima ta parket, ni huda omejitev, saj v spalnici ni pričakovati hujših obremenitev.

Dopolnilo:
Našel sem odlično stran s podatki o različnih vrstah lesa.

Kot sem zapisal že pred časom, sva se z Jelko odločila, da je zidana hiša bolj smotrna kot montažna ali skeletna lesena. A s tem odločanja še ni konec. Kot večina področij človeškega delovanja tudi gradbeništvo postaja vedno bolj kompleksno z vedno več izbirami – kar je dobro, saj je mogoče izbrati tisto, kar je zate najboljše, in slabo, saj je ta izbira težavna in se pri njej lahko tudi zmotiš. Pri zidakih so možnosti (vsaj) tele:

• Opečni zidaki. To je klasika, s katero imajo izkušnje vsi zidarji, je poceni in dobro akumulira toploto. Slabost je le, da je nekoliko zoprno doseči zrakotesnost (kar je nujno za dobro delovanje prezračevalnega sistema in subvencijio Eko sklada), saj zaradi navpičnih odprtin v zidakih zrak skozi luknje na notranji strani (za napeljave) lahko najde pot ven. Opečni zidaki so lahko bolj ali manj toplotno izolativni – bolj izolativni (npr. porotherm) zahtevajo manj namenske izolacije ter posledično omogočajo tanjše zidove (kar ni povsem nepomembno, glede na to, da so pri energetsko zelo varčnih hišah zidovi zlahka debeli pol metra) in se predvsem bolje obnesejo na mestih, kjer je dovolj namenske izolacije težko zagotoviti (npr. okrog oken), so pa dražji in slabše akumulirajo toploto. Zidaki se lahko vežejo z navadno malto, termomalto ali lepilom (npr. porotherm dryfix) – termomalta in lepilo pripomoreta k boljši toplotni izolativnosti, z lepilom je bržkone tudi bolj enostavno delati, je pa malta načeloma najcenejša. Navpične stranice zidakov se lahko spajajo z malto ali peresom in utorom – slednje je enostavnejše in menda pri sodobni gradnji z navpičnimi armiranobetonskimi vezmi čisto v redu.
• Plino- ali porobetonski zidaki. To so zidaki iz betona, v katerega je vpihan zrak – njihov najbolj znani predstavnik je ytong. Z njimi je precej enostavno zidati in je mogoče doseči zelo gladke stene, tako da so primerni za samograditelje. Ker nimajo odprtin, je laže zagotoviti zrakotesnost kot pri opečnih zidakih. Slabosti so slabša akumulacija toplote, višja cena (sami zidaki so precej dražji od opečnih, skupaj z delom pa razlika ni več tolikšna) in večja poroznost – da se v njih ne nabira vlaga, jih je treba prekriti z dovolj paroprepustno toplotno izolacijo (navaden ali grafitni stiropor ni primeren), verjetno je pa treba paziti tudi pri zaključnem sloju fasade.
• Apneno-silikatni zidaki. To so zidaki, narejeni iz peska in apna. O njih ni na voljo veliko informacij, edini predstavnik, ki ga poznam, pa je sendwix.  Dobro akumulirajo toploto, so trdni in – ker nimajo lukenj – primerni za doseganje zrakotesnoti. So pa bolj slabo toplotno izolativni in dražji od opečnih. Njihova trdnost je lahko tudi slabost, saj je vanje teže delati utore za napeljave – sendwix to rešuje z zidaki z luknjami, ki pa kajpak nič ne pomagajo pri napeljavah, na katere nisi pravočasno pomislil (ali pa jih vgrajuješ naknadno).
• Opažni zidaki. Kot pove ime, so to zidaki, ki služijo koz opaž, vanje pa se vstavi armatura in vlije beton, ki nato služi kot nosilni gradnik zidu. Zidaki so lahko iz različnih materialov, a za energetsko varčne hiše so zanimivi taki iz grafitnega stiropora – npr. isorast. Z njimi je enostavno zidati, zid ni predebel (npr. pri isorastu je betona samo 14 cm, ostalo pa je izolacija) in je načeloma dobro zrakotesen. Je pa problematična izolacija na notranji strani, saj otežuje akumulacijo toplote (iz prostora toplota težko prehaja v zid), pa tudi pritrjevanje česarkoli na zid je zoprno; je pa priročna za polaganje napeljav, saj je v stiropor zelo enostavno delati utore. Tudi cena je menda kar visoka, pa pri gradnji zna priti do težav, kot so pokanje zidakov ali nepopolno zalitje z betonom.

Na podlagi tegale pregleda bi rekel, da so najbolj smiselni kar opečni zidaki. Njihova edina omembe vredna slabost je težavno doseganje zrakotesnosti, a izkušnje ljudi, ki so to poizkusili, kažejo, da ta težava nikakor ni nepremagljiva. Za ytong bi se odločil, če bi kanil graditi lastnoročno, a trenutno tega ne nameravam. Seveda z odločitvijo za opečne zidake zgodbe še ni konec, saj je teh – kot omenjeno – precej različnih vrst. Zato se bom k tej temi vrnil, ko bo padla dokončna odločitev.