Arhiv kategorij: Delo

Moj prenosnik ga spet serje

Nad njim sem se že večkrat pritoževal in nekaj težav sem celo uspel rešiti, zdaj pa se je pojavila nova (ki ji družbo dela že znana, namreč zaničnost baterije – to sem enkrat sicer že zamenjal, a očitno ni zaleglo za prav dolgo): prenosnik občasno noče priznati, da je priključen na električno omrežje. To pomeni, da se kljub priključenosti napaja iz baterije. Če je dobre volje, sicer dela, če baterijo vzamem ven, če je slabe (k čemur je nagnjen bolj in bolj), se pa v takih primerih občasno izključi. Ker se baterija izprazni v slabi uri, nakar se računalnik navadno brez opozorila ugasne, delo z njim ni ravno prijetno. K sreči vsaj polnjenje baterije ob ugasnjenem prenosniku za silo deluje, je pa dokaj počasno – zmanjšana kapaciteta baterije ni videti, da bi ga kaj pospešila.

Glede na množino težav s prenosnikom se zastavlja vprašanje, zakaj ga še nisem zemanjal. Tovrstno željo kajpak imam in tudi potreba po nakupu računalnikov na odseku je, a zaradi administrativnih zapletov na nakup čakamo že od pomladi. Grrrr!

Pattie Maes je faca

To sicer ni ravno presenetljiva ugotovitev, ker je ženska ena vodilnih znanstvenic s področja ambientalne inteligence, ampak do zdaj mi njeno delo ni bilo pobliže poznano. Danes pa sem videl, da v njenem laboratoriju v resničnost prenašajo čisto pravo znanstveno fantastiko. Najbolj me je navdušila zapestnica s čitalnikom RFID, ki telefonu sporoči, kaj je uporabnik prijel v roko (ob predpostavki, da ima predmet oddajnik RFID, kar bo verjetno kmalu držalo za zelo veliko predmetov). Telefon nato uporabniku prek slušalke o predmetu ponudi dodatne informacije, recenzije in nakup ter mu omogoči izmenjavo sporočil z drugimi uporabniki, ki so/bodo imeli ta predmet v rokah. Kul se mi je zdela tudi možnost iskanja s telefonom po fizični okolici (kot po internetu – z vpisovanjem ključnih besed), ki jo omogoča telefonovo brezžično pogovarjanje s predmeti okrog njega. In še marsikaj zanimivega je pokazala.

Informacijskodružbeni špas 2007 se začenja

Tudi letos bomo na IJS organizirali konferenco Informacijska družba in še vedno imam to izredno srečo, da sem podpredsednik njenega organizacijskega odbora. Do velikega dogodka je še dober mesec, priprave se pa že začenjajo. To velja tudi za Nigerijce: danes sem dobil prošnjo šesterice, naj jim oskrbim povabila (to je neka hudo uradna zadeva, ki jo izda veleposlaništvo). Vsi so zaposleni v podjetju Yemnik Nig Ltd in razen enega, ki je zgolj inženir, imajo tudi lepo zveneče nazive. Jih imam pa močno na sumu, da jih konferenca ne zanima preveč in da bi jo predvsem radi popihali v beli svet. Zaradi tega sem jim odpisal, da vabila dobijo le, če imajo na konferenci sprejet kak prispevek.

Z mojim časom je sicer še vedno slabo (vedno slabše!), tako da bom po temle kratkem zapisu brž spet postal hudo zaposlen.

(Legal) registration number

Izpolnjujem nek obrazec za Evropsko komisijo. V njem je postavka legal registration number (pozor, besedica legal se bo kasneje izkazala za zelo pomembno), ki je prijazno že izpolnjena (s številko X). Ker so obrazci zagonetna reč, se posvetujem z institutskim administrativnim osebjem, ki mi pove, da je tja treba napisati neko drugo številko (recimo ji Y). To storim in obrazec odpošljem. Dobim odgovor, da če predizpolnjena številka ni bila prava, pomeni, da Komisija ne pozna prave Institutove legal registration number in da ji moram torej poslati še en obrazec (poštempljan in sploh hudo uraden), s katerim jo bom z njo seznanil. Dobim tudi ta obrazec, ki pa ima postavko registration number (brez legal). V ta obrazec menda spada številka X (in torej Evropska komisije ne bo seznanil z Y), kajti registration number ni isto kot legal registration number. Hudič je le, da se Evropska komisija te finese naše birokracije očitno ne zaveda. Zdaj čakam, da institutska administracija ugotovi, kaj mi je storiti.

Dopolnilo:
Po tehtnem razmisleku in več posvetih je odločitev padla: Institut bo poslej povsod uporabljal številko X. V čast si štejem, da sem s svojo težavico pripomogel k temu prelomnemu dogodku.

Vancouvrska mineštra

Na lanski konferenci AAAI sem imel bostonsko mineštro, tako da bodi tokrat vancouvrska.

V hotelu so mi prijazni neznanci oskrbeli zastonj dostop do interneta: na voljo mi je nezaščitena dostopna točka, ki sicer ne omogoča pošiljanja e-pošte in uporabe MSN Messengerja, ampak podarjenemu konju se ne gleda na zobe.

Letos se mi konferenca zdi nekoliko slabša kot lani. Ker kakega pametnega razloga za upad kakovosti ne vidim, domnevam, da imam manj srečno roko pri izbiri predavanj. Malo je za to najbrž krivo, da sem namenoma šel na par sekcij s področij, ki mi niso blizu (da bi se pač seznanil z njimi), pa v enem primeru nisem ničesar razumel, v enem sem se pa dolgočasil.

Na konferenci je spet precej znancev iz Edmontona, čeprav malo manj kot lani – predvsem manjkajo člani Vadimove skupine. Sta pa tu Vadim in Yngvi, eden od obeh Islandcev, o katerih sem pisal lani. Drugi je pustil akadamske vode in dela za neko banko (kar menda ni preveč zanimivo, je pa dobro plačano). Tudi tokrat lahko postrežem s fotografskimi dokazi o našem druženju – spet jih je posnel Vadim. Na večerji smo bili v precej posrečeni japonski restavraciji: za dobrih 20 CAD lahko poješ poljubne količine sušija zelo raznolikih vrst in drugih japonskih jedi.

V Vancouvru je presenetljivo veliko beračev in brezdomcev, ki svoje imetje naokrog prevežajo z nakupovalnimi vozički. Pojma nimam, zakaj je tako – kolikor vem, v Kanadi vlada precejšnje blagostanje, in menda je tudi kolikor toliko socialna država.

Vancouverčani se radi prevažajo s kolesi. S tem je bržkone povezano, da se očitno kolesa tu tudi precej kradejo: videl sem že dve priklenjeni, ki sta jima manjkali sprednji kolesi in krmili, ter eno, pri katerem je lastnik sprednje kolo snel in ga priklenil skupaj z zadnjim.

V Londonu odsestankoval, Vancouver še čaka

Kar lepo smo se zmenili, kaj naj bi bil predmet našega projekta, in ta predmet tudi ni napačen. Našemu odseku sem izposloval točno tisti del, ki nas zanima, kar je načeloma dobro. Ima pa tudi manj navdušujočo posledico, da je naš del nekoliko manjši od delov nekaterih drugih partnerjev, kar pomeni, da bo v naš žep kanilo manj denarja (če bo projekt sprejet). Bomo videli, kaj bo rekel šef. Ogledovanje mesta bo pa dobilo svoj zapis, ker je ura pozna, jutri pa zgodaj letim v Kanado.

Zagovarjanje doktorata

Zgodilo se je prejšnjo sredo, ampak sem (po pričakovanju) šele zdajle prišel do tega, da ga popišem.

Kot rečeno, sem se priprave predstavitve lotil štiri dni pred zagovorom. Po treh dneh pacanja sem imel pred mentorjem generalko, na kateri sem ugotovil, da je predstavitev zanič (malo mi je do te ugotovitve pomagal mentor, malo sem pa do nje prišel kar sam). Kot prvo sem nekatere dele premalo podprl s slikami in animacijami, da bi jih v pol ure, kolikor sem imel na voljo, lahko predstavil tako, da bi me kdo razumel. Kot drugo sem pa ugotovil, da sem nekatere pomembne dele kratko malo izpustil, ker so se meni, ki sem se s področjem dolgo ukvarjal, zdeli samoumevni. No, zadnji dan sem zadevo potem besno popravljal in na koncu sem bil z njo kar zadovoljen. Vseeno me je pa skrbelo, kako bo šel nastop, ker se mi je že med vajo doma nakoliko zatikal, ko bo šlo zares, je bilo pa pričakovati, da se bo kvečjemu bolj.

Na prizorišče dogajanja sem prišel pol ure pred začetkom velevažnega dogodka, ker sem se hotel prepričati, da ne bo kakih tehničnih težav. Moja skrb načeloma ni bila neutemeljena, ker so morali dan prej zamenjati kabel projektorja in ker je na zagovoru pred mojim pokorščino odpovedala klimatska naprava, vendar sem z zadovoljstvom ugotovil, da projektor deluje odlično (izredno točno prikazuje barve) in da je tudi s klimo vse v najlepšem redu. To mi je potem dalo čas, da sem si še pol ure grizel nohte. Tačas se je nakapljalo občinstvo, med katerim so bili kajpak Jelka in starši, kar nekaj sodelavcev in par neznancev. Povabil sem bil tudi nekaj prijateljev, od katerih pa ni prišel prav nihče. Nekaj jih je sicer imelo dobre razloge (crknitev avta na poti, zagovor diplome naslednji dan in službeni opravki – pri enem celo v Kazahstanu!), ostale moram pa okrcati: krc, krc.

Po prihodu komisije so najprej odžebrali moj življenjepis in oceno disertacije, potem se je pa začelo. Bil sem prav presenečen, kako gladko je šla predstavitev – dosti bolje kot med vajo. Sledila so vprašanja komisije, ki so bila pretežno neškodljiva. Samo prvo je bilo nastrojeno malce nevarno, pa tudi iz tistega sem se čisto dobro izvlekel. Na koncu je eno prišlo še iz občinstva, kar je precejšnja redkost (ker občinstvo pač noče dodatno moriti zagovorjevalca), pa niti kakega pametnega odgovora nisem znal dati nanj, ampak takrat je bilo najhujše že za mano, tako da se nisem prehudo sekiral. No, potlej se je komisija šla malo pogovorit, nakar se je vrnila in razglasilia, da sem postal doktor. Juhej!

Na FRI je v navadi, da zagovorjevalec komisijo pelje na kosilo. Ker so se tisti dan zgodili kar trije zagovori, pri katerih je bil presek komisij znaten, in ker človek pač ne more kositi trikrat na dan, smo se zmenili, da gremo jest vsi skupaj. Po izboru mojih sotrpinov smo šli pod Vrbo. Kosilo je bilo čisto prijetno, sploh ker so nas zagovarjalce spremljale družice, hrana me pa ni ravno očarala. Na tem koncu Ljubljane se najde tudi kaj boljšega in priložnosti bolj primernega, čeprav kajpak dražjega. No, ampak glede na to, da sem bil nekolikanj vznesen, se pomanjkljivosti kulinaričnih užitkov prehudo nisem dal motiti in zdi se mi, da se drugi tudi niso.

Živčen!

Jutri imam zagovor doktorata. Predstavitev ustvarjam že štiri dni in trenutno se ne morem odločiti, ali je predolga (ker bom šel skoznjo dovolj počasi, da bo kdo celo kaj razumel), nerazumljiva (ker jo moram odpredavati v pol ure) ali morda celo oboje. Da bo dan bolj zabaven, sem pa zjutraj še naročen pri zdravniku. Juhej!

Še malo o doktoratu

Po komentarjih na prejšnji zapis moram o svojem umotvoru še kako reči. Kaj raziskujem (no, ali pa sem vsaj raziskoval do zdaj), sem razlagal v telih dveh zapisih, in to tudi tvori jedro mojega doktorata. Če koga vsebina zanima bolj podrobno, je pa najbolje, da si ogleda kar samo disertacijo.

Moram reči, da sem z njo dokaj zadovoljen (izvzemši pomisleke o koristnosti, s katerimi se ukvarjam v zapisu o patologiji minimaksa): sem in tja kak košček mozaika sicer manjka, a v glavnem sem razložil vse, kar sem si razložiti zastavil, pa tudi ubesedil in oblikoval sem zadevo kar zadovoljivo. Pisal sem v Wordu, ki zna biti muhast, ampak tokrat me je prav lepo ubogal in ugotovil sem, da se s slogi v njem da narediti več in bolje, kot sem si predstavljal. Za vodenje seznama litarature in njeno navajanje sem uporabljal EndNote, ki to opravilo precej poenostavi: literaturo vpišeš v bazo in oblikuješ slog navajanja, nakar delo navedeš s pritiskom na tipko, na seznam literature se pa uvrsti samo. Poleg tega je baza uporabna tudi v prihodnje – zadeva je nekakšen BibTeX za Word.

Z indukcijo se sicer da dokazati, da imam v disertaciji neskončno napak (v prvi različici so napake vsekakor bile in ve se, da vsakič, ko zadevo prebereš, najdeš še kako), vendar se mi zdi precej verjetno, da prav groznih ni več. Rekel bi, da je končni izdelek s 115 stranmi malenkost krajši od povprečja, a je dovolj naphan z učenostjo, da to ni nikogar zmotilo. Nasploh se je komisija za zagovor zaenkrat obnašala, kot da je z disertacijo zadovoljna: dobil sem par pozitivnih komentarjev, zahtev po popravkih pa ni bilo prav veliko (in še tisti, ki sem jih dobil, so bili v glavnem jezikovni, ne vsebinski). Upam, da niso vsega, kar jim ni bilo všeč, prihranili za zagovor.