Arhiv kategorij: Igre

Madrid, ostalo

Danes bom kako rekel še o nemagicaški plati obiska Madrida. Nekaj besed si najprej zasluži ulica, v kateri je bil hostel, kjer sem bival z drugimi slovenskimi magicaši. Bila je precej v središču mesta, a obenem očitno zbirališče sumljivih osebkov. Kot prvo so enega našega tam okradli, še eden pa je nekega falota pregnal, ko mu je ta že šaril po žepu. Kot drugo pa je na njej mrgolelo prostitutk, ki sem se jim očitno jaz zdel prav posebej privlačen. Dvakrat se mi je namreč pripetilo, da sem šel s kolegi po ulici in se je ena zapičila prav vame. Čudno – ponavadi mi gre izžarevanje nepriljudnosti kar dobro od rok.

Na tekmovanju sem se prehranjeval mizerno (cel dan sem jedel piškote in energijske tablice, ker za kaj resnejšega ni bilo prilike), ob večerih sem si pa kar privoščil. Prvi dan smo šli z dvema kolegoma na paello, ki je bila prav solidna. Da sva dva od jedcev prišla do posebej krepke doze morskih sadežev, pa je poskrbel tretji. Morske hrane namreč ni bil vajen in je naročil mešano paello (z morskimi sadeži in drugim mesom). Ko jo je dobil na mizo, so bili očitni predvsem morski sadeži, ki so se mu tako hudo uprli, da je kazalo, da ne bo pojedel ničesar. Potlej je pa le postal sumničav, ker o nemorskem mesu ni bilo ne duha in ne sluha. Poklical je natakarja, ki je potrdil, da so mu prinesli napačno paello. Kolega ga je nato skušal prepričati, da mu nadomestne ne bi prinesli, on pa ne bi plačal, a natakar na to uho ni hotel slišati. Tako je dobil še eno paello – tokrat res mešano, ki pa je bila prav tako preveč morska. Zato je pustil tudi večino te, drugi kolega in jaz pa sva si postregla z njegovimi školjkami in raki.

Drugo zanimivo prehranjevanje pa sem imel zadnji dan. Sklenil sem namreč pokusiti cocido madrileño, ki naj bi bila najbolj značilna madridska jed. Kaj je na njej tako značilno madridskega, ne vem, vsekakor pa ne to, da bi jo stregli v mnogih madridskih restavracijah. Obresti sem jih moral namreč kakih dvajset, da sem jo našel (še sreča, da imajo navado jedilne liste obešati pred vrata). Pa še v restavraciji, kjer so cocido imeli, sem imel srečo, saj jo strežejo samo ob ponedeljkih. O jedi sem vedel le, da je nekakšna juha v več hodih. Izkazalo se je, da je prvi hod juha (z rezanci), drugi hod pa zelenjava in meso iz juhe (po regeljcih naj bi se zelenjava in meso postregla posebej, ampak meni so dali oboje skupaj). Vse skupaj se mi ni zdelo preveč okusno (kot je vsak, ki pozna moj odnos do goveje juhe in z njo povezane hrane, bržkone že uganil). Od zelenjave sem dobil čičeriko (ključna sestavina), korenje, krompir in nekaj, kar je bilo najbrž zelje (ni bilo najboljše). Od mesa sem dobil pa neke kar užitne kose svinjine (najbrž) in dve vrsti klobase (ki sploh nista bili najboljši). Sama juha je kajpak imela okus po vseh teh rečeh, najbolj po mesu, in mi zaradi tega tudi ni šla posebej v slast. Je bila pa količina ogromna, tako da sem se nažrl kot prasec.

Za ogled mesta sem imel časa samo en dan, kar je kajpak premalo, saj je v Madridu videti marsikaj. S kolegi smo obiskali bikoborsko areno, ki je od zunaj precej kul, od znotraj pa malo manj, sploh ker je bil tiste dni notri postavljen cirkus. Imeli smo vodičko, ki je govorila angleško (med Španci na ravno pogost pojav), tako da smo izvedeli, da si domala vse sedeže lastijo kupci sezonskih vstopnic (ki stanejo nekaj tisoč evrov), da najboljši bikoborci zaslužijo po par milijončkov letno, da morajo za to biku pred nosom mahati z desetkilsko cunjo in še par zanimivosti. Da se greš ceremonialno dražiti bike, moraš biti že tako malo prismuknjen, da to počneš v zlatih pajkicah z desetkilsko cunjo, pa sploh. In na koncu bik še nikoli ne zmaga, tako da sploh ni zanimivo.

Nekoliko temeljiteje sem si ogledal še kraljevo palačo. Kot druge tovrstne palače po Evropi vsebuje kopico razkošnih sob, od katerih pa je ena s svojo presenetljivo okusno rokokojsko kičavostjo vendarle izstopala (fotografirati se ni smelo, zato fotka s spleta). Poleg tega je v sklopu palače tudi zbirka oklepov in orožja, katere pa je bilo odprte le pol. Škoda, kajti take reči me zanimajo. In škoda tudi, da je bil zvočni vodnik preveč splošen in nasploh dokaj dolgočasen. Sem imel pa srečo, da je ravno med mojim obiskom na dvorišču palače kakih 5o jezdecev z zastavami, meči in trobentami uganjalo neke zapletene manevre neznanega namena. Mimo drugih madridskih zanimivosti sem se zgolj sprehodil, tako da bo mesto treba obiskati še kdaj. Jelka pravi, da bo treba pogledati tudi kako galerijo (po čemer sam ne hrepenim prav goreče).

Bikoborska arena
Bikoborska arena
Kraljeva palača
Kraljeva palača
Stolnica Almudena in jezdeci pred kraljevo palačo
Stolnica Almudena in jezdeci pred kraljevo palačo
Stolpa Kio, ki sta menda precej imeniten inženirski dosežek
Stolpa Kio, ki sta menda precej imeniten inženirski dosežek
Medved, ki je simbol mesta
Medved, ki je simbol mesta
Kip boginje Kibele
Kip boginje Kibele
Vrata Alcalá
Vrata Alcalá
Sončni zahod nad parkom Retiro
Sončni zahod nad parkom Retiro

Grand prix je bil grand

Prejšnji vikend se je v Madridu pisala zgodovina – doživeli smo največji magicaški grand prix vseh časov (in s tem bržkone tudi največje magicaško tekmovanje nasploh). Zbralo se je 2224 igralcev, kar je bilo očitno precej več, kot so organizatorji pričakovali. Gneča je bila namreč strašna, tekmovanje se je začelo s krepko zamudo in pred prvim krogom so oznanili, da če pri mizi, ki nam je dodeljena, ni stola, naj pač igramo v stoje. Stole se potem v zadnjem trenutku dostavili, vseeno pa je preobilje igralcev dogodek naredilo malce neudoben, tudi na ta način, da se je devet krogov prvega dne igralo do polnoči. Ampak zgodovinski je pa bil!

Horde magicašev na prizorišču
Horde magicašev na prizorišču
... in pred njim
... in pred njim

Na grand prixu sem igral aggro loam, podoben prvemu na tejle strani. Razlogov za to odločitev je več. Kot prvo sem želel igrati kupček, ki zna početi nefer stvari, recimo s chalice of the void v prvi potezi onemogočiti pol nasprotnikovega kupčka ali pa z life from the loam potegniti po tri karte na potezo. Da se dobro odrežeš na velikem tekmovanju, nujno potrebuješ nekaj sreče, in s kupčkom, ki je preveč fer, je imeti srečo težje. Kot drugo sem želel igrati kupček, kjer je vsaka karta resna grožnja in ki zna kolikor toliko hitro zmagati, da se igre preveč ne vlečejo. Tudi to je na velikem tekmovanju odločna prednost. Seveda pa tem kriterijem še vedno zadosti precej kupčkov in da sem se med njimi odločil ravno za aggro loam, je v precejšnji meri naključje. Če me spomin ne vara, sem izbiral kupček za friday night magic, ko je bilo zadnje veliko tekmovanje v legacyju Star City Games Open St. Louis, kjer se je aggro loam dobro odrezal. Po tistem sem sicer razmišljal še o nekaj drugih možnostih, a se mi je zdelo bolj priporočljivo vztrajati pri kupčku, s katerim sem si bil nabral že nekaj izkušenj.

Tekmovanje sem začel precej klavrno. Med testiranjem sem ugotovil, da sta za aggro loam najbolj zoprni zadevi kombo in hiter progenitus (s kakršnim zna postreči recimo bant z natural orderjem). In na kaj sem naletel v prvem krogu? Na dream halls, ki so mi v obeh igrah v tretji potezi igrali show and tell, ki je v igro postavil progenitusa. Grrr! Seveda sem izgubil. V drugem krogu sem se spopadel z merfolki, s katerimi sem zaradi pomanjkanja časa izenačil. Če bi bilo časa dovolj, bi bil najbrž zmagal, ampak ga pač ni bilo. Merfolki namreč niso prehud sovrag, razen če me pretepejo s hitrim wake tresherjem, ki pa ga v tej igri nisem opazil. V tretjem krogu pa sem igral proti neki beli zadevi, za katero bi rekel, da je zanič, če me ne bi bila porazila. V prvi igri sem kot edini grožnji potegnil tarmogoyfa in terravora, nasprotnik pa jötun grunta. Kako se je izteklo to, si ni pretežko predstavljati. V drugi igri sem pa dvakrat mulliganal in še potem nisem imel dovolj mane (kar se s kupčkom, ki igra 26 zemelj, ne bi smelo dogajati prepogosto, včasih se pa vendarle). Tako sem že po treh krogih ostal brez možnosti, da se prebijem v drugi dan. Če se je do semle prebil kdo, ki magica in grand prixov ne pozna: igrajo se dva dni, tokrat smo prvi dan igrali devet in drugi osem krogov po švicarskem sistemu (to pomeni, da igralci nabirajo točke glede na to, ali zmagajo, izgubijo ali izenačijo, in da ni nihče izločen), v drugi dan napredujejo vsi z dvema porazoma ali manj, najboljših osem pa se na koncu pomeri na izločanje (v četrtfinalu, polfinalu in finalu).

Mi je pa preostanek dneva šlo bolje kot prve tri kroge. Eden od razlogov je bil morda, da sem igral proti slabšim nasprotnikom, eden bi lahko bil, da sem bil bolj sproščen, ker rezultat ni več dosti štel, nekaj je bilo pa gotovo tudi sreče. Zmagal sem proti staxu, aggro loamu, nekakšnim vampirjem in dvema bantoma (brez natural orderja). Enega od slednjih je igral nek Belgijec, simpatičen dečko, ki je bil moj edini nešpanski nasprotnik v celem vikendu (nalomil sem ga tudi v igri, kjer mi je ostala samo še ena življenjska točka, on jih je imel pa več kot 30). Izgubil sem pa še proti enchantress, proti kateri ugotavljam, da ima aggro loam zelo zelo slabe možnosti. Edini smiselen način za boj proti enchantress, ki mi prida na misel, je, da engineered explosives zamenjam s pernicious deedom. Morda bom to kdaj preizkusil. Na koncu sem tako z rezultatom 5-3-1 pristal na 490. mestu. To nikakor ni navdušujoče, pretirano slabo pa konec koncev tudi ne. In če se primerjam z rojaki, ki jim je šlo dolgo časa dobro in so možnosti za drugi dan zapravili šele čisto na koncu, sem lahko kar zadovoljen, saj so vsaj nekateri bili dosti slabše volje od mene. Od Slovencev, ki nas je na grand prix prišlo 15, sta se v drugi dan uvrstila dva, vendar jima potem ni šlo prav dobro (nekaj je bilo slišati o burni noči, ki je k temu morda kaj prispevala).

Drugi dan grand prixa sem izkoristil za tekmovanje v vintagu. Zavoljo nedavno natisnjenega lodestone golema sem igral mud in kupček je očitno dober, saj so se z njim med prvih osem prebili kar štirje igralci (morda celo pet). Žal mene ni bilo med njimi. Sem si pa z rezultatom 5-3 za nagrado prislužil tri razširitvene pakeljce kart, kar je sicer bolj borno, a vseeno bolje od večine drugih tekmovalcev. Za konec lahko rečem, da sem vsekakor zadovoljen, da sem se grand prixa udeležil, čeprav sem bil le zmerno uspešen in sem bil konec vikenda povsem izmučen. Glede na velik obisk v Madridu se nadejam, da na naslednji evropski grand prix v legacyju ne bo spet treba čakati štiri leta. Če bom le mogel, bom tam.

Dopolnilo:
Včeraj sem pozabil dodati fotki, kar sem zdaj popravil.

Pot v Madrid

Najprej naj povem, da sem na grand prixu zmagoval več kot izgubljal, da pa se s kakimi prav spektakularnimi dosežki ne morem pohvaliti. Sicer bom madridske pustolovščine opisal po vrsti, kar pomeni, da bom začel s potjo. O tej se da povedati precej, slabega več kot dobrega.

V Madrid sem letel iz Berlina, ki je od Rostocka oddaljen dobrih 250 km. Odločiti sem se moral, ali bom šel v Berlin z vlakom ali z avtom, in oboje se mi je v primerjavi s ceno poleta (86 EUR) zdelo drago. Vlak do Berlina in nazaj namreč stane nekaj čez 80 EUR, parkiranje na berlinskem letališču bi me pa prišlo še malo več (in to za le dobre štiri dni – lopovi oderuški!). Ker se mi je cena letališkega parkiranja zdela res nesramno visoka, sem poguglal, če kdo pozna kako alternativo. Ugotovil sem, da jo: obstaja parkirišče blizu letališča, kjer lahko za 24 EUR parkiraš cel teden in ki nudi prevoz na letališče in nazaj. Odločil sem se za to možnost.

Kaki dve uri pred poletom, ko sem bil že v Berlinu, sem dobil SMS: EasyJet mi je sporočil, da so moj polet odpovedali. Kajpak sem se po tistem odpeljal naravnost na letališče ugotovit, kaj zdaj. Izvedel sem, da mi EasyJet lahko ponudi nadomesten let dva dni kasneje, s katerim pa grand prixa ne bi ujel. To sem kajpak zavrnil, kar je pomenilo, da sem si moral pomagati sam. Predlagali so mi, naj pokličem Iberio, ki da v Madrid leti še isti dan. To sem tudi storil in izvedel, da me lahko tja spravijo za dobrih 1.000 EUR, ker so imeli na voljo le še poslovni razred. Naslednji dan, kar bi bilo še vedno dovolj zgodaj, pa so imeli let za še vedno zelo neugodnih 600 EUR. Tako sem jo po letališču mahnil za lov za navdihom, kako naj pridem v Madrid. Našel sem ga v obliki neke zadnjeminutne turistične agencije, ki mi je ponudila let za 212 EUR naslednji dan. To se mi je zdelo sprejemljivo in sem rekel da. Ob tej priliki sem tudi ugotovil, čemu služijo turistične agencije na letališčih. Do zdaj sem se jim vedno čudil, saj se mi je zdelo, da človek turistično agencijo potrebuje, preden gre na letališče.

Na letališkem turističnem uradu sem si dal poiskati še hotel, saj sem moral v Berlinu prespati, v Madrid pa sem letel z drugega letališča, kot sem izvirno načrtoval (Berlin ima namreč dve letališči). Kako je s parkiranjem tam, nisem vedel, a ko sem ugotovil, da se da na ulici pred hotelom čisto zakonito parkirati zastonj, sem avto pustil tam in jo na letališče mahnil z javnim prevozom. Tja sem prispel okrog 5 zjutraj (let sem imel ob 7 in sem bil raje previden, ker nisem vedel, koliko časa bom potreboval za vožnjo). Optimistično sem se postavil pred Lufthansino okence, kjer so mi povedali, da nimam vozovnice. Aaaaa! Agencija, ki mi jo je bila domnevno prodala, mi je bila sicer izročila nek papir, a tisto je bil samo račun ali nekaj takega, elektronske vozovnice mi pa niso bili izdali. Posledično me seveda niso spustili na letalo in ni mi kazalo drugega, kot da počakam dve uri, da se agencija odpre. Čez dve uri sem se vrnil k Lufthansi, kjer so agencijo poklicali in izvedeli, da je bila v prodajo moje vozovnice vpletena še neka agencija, ki je začela obratovati še dve uri kasneje. Ob 9 je potlej Lufthansina uslužbenka (zelo prijazna) vendarle uspela na telefon dobiti pravo osebo in kmalu po tistem sem sedel na letalu.

Na poti nazaj sem imel več sreče, saj moja prtljaga ni obtičala v Münchnu, čeprav so imeli za pretovarjanja časa samo pol ure (se je pa na tekočem traku pojavila čisto zadnja, tako da sem bil prepričan, da je ne bo), in tudi avta mi v Berlinu niso ukradli.

Zdaj moram samo še od EasyJeta nazaj dobiti kupnino za vozovnico in z nekaj sreče tudi odškodnino. Na nekih papirjih, ki so jih delili na letališču, namreč piše, da naj bi dobil 400 EUR odškodnine. Bomo videli, če bo kaj iz tega.

Ves magičen sem

Pravkar odhajam v Madrid igrat magic. Tam se namreč odvija grand prix v mojem priljubljenem formatu legacyju. Madrid ni ravno blizu, pa tudi z dopustom moram biti varčen, ker mi bo, ko bo Jelka rodila, ves prišel zelo prav, ampak tole je važna reč. Grand prixi so namreč veliki in imenitni dogodki (obišče jih po kakih 1.000 igralcev) in v legacyju so posejani zelo naredko. Kolikor vem, je bil do zdaj edini tovrsten v Evropi pred dobrimi štirimi leti, ravno ko sem bil v Kanadi (in sem ga zato seveda zamudil), tako da se mi tale ne sme izmuzniti. Zaradi priprav na magic sem zadnja dva tedna tudi malo manj pisal v blog, kot bi bil sicer. Bom po vrnitvi napisal kaj več.

Mojih 15 minut slave

Obljubil sem, da bom napisal še nekaj malenkosti na temo Traviana. Ena od njih je opis mojega napada na sovražno čudo.

Tole je moja prestolnica pred napadom. Poraba žita je bila kljub žitnim poljem na najvišji smiselni stopnji za igralca, ki glavno vojsku uri v prestolnici, in 125-odstotnemu pribitku k proizvodnji zaradi oaz globoko negativna. So pa seveda nekateri imeli še precej hujše tovrstne težave, kajti moja vojska je bila dokaj zmerne velikosti.

Prestolnica pred napadom

Tole je sam napad. Vojska, ki se je urila kakih pet mesecev, je v trenutku izpuhtela. Takrat sem bil igre že malo naveličan in se niti sekiral nisem več. Zbirališče je bilo uničeno, ker je velikih skladišč zmanjkalo. Mislim, da so sovragi taktizirali in so namesto velikih zgradili nekaj več navadnih skladišč.

Napad na sovražno čudo

Takole sem se pa v žitu utapljal po napadu.

Prestolnica po napadu

Stvar je taka, stoji pa tako

Travianski strežnik Si3 se je pred slabim mesecem končal z našo zmago. To je bil pričakovan izid, a vseeno so zadeve pred koncem postale zanimive, kajti alianse na severozahodu, ki so bile do takrat v vojni, so se združile in tako postale kar dostojen nasprotnik (potihem so se o sodelovanju sporazumele že kar nekaj časa pred tem). Vendar je bilo naše glavno čudo predobro branjeno in rušilne vojske sovragov premalo številčne (čeprav precej močne), da bi nam prizadejale škode za več kot dobrih deset dni gradnje. Naših vojsk je bilo več in temu primerno večja je bila tudi škoda, ki smo jo naredili nasprotnikom. Na koncu se je izkazalo, da smo imeli nekaj hudo imenitnih rušilnih vojsk še v rezervi – njihovi lastniki so tik pred zaključkom strežnika do tal porušili vsa sovražna čuda. Običajno se namreč čud ne napada, saj napadi na infrastrukturo (predvsem velika skladišča) gradnjo čuda zaustavijo za dlje časa, a ko je bila zmaga na dlani, se je rušiti čuda očitno zdelo zabavneje. Zgodovina strežnika je popisana tule, tole je pa filmček, ki obeležuje našo zmago.

Z zaključkom strežnika sem zadovoljen. Po prebivalstvu sem priplezal do 92. mesta, kar je glede na to, da sem začel igrati kaka dva meseca po začetku strežnika, odličen razultat, sodeloval sem pri rušenju sovražnega čuda, malo sem se udejstvoval pri vodenju alians in kajpak na koncu bil na zmagovalni strani. Seveda bi bil lahko naredil več in igral bolje, a za svoj prvi strežnik sem se kar dobro odrezal. Sem pa z zaključkom zadovoljen še na drug način: konec je in kup časa, ki je šel za Travian, lahko porabim za kaj drugega, med drugim za pisanje v blog. Tudi o Travianu bom napisal še kako malenkost, predvsem bom pa v bližnji prihodnosti poročal o počitnicah, kajti pretekle tri tedne sem preživel na Šrilanki (zato se tudi oglašam šele mesec dni po koncu igranja Traviana).

Že dolgo časa sem si želel na počitnice v Azijo. Z Jelko sva se dogovorila za mesec Tajske, ki se zaradi turistične razvitosti zdi najprimernejša za prvi obisk tistega dela sveta. Potlej so pa ravno takrat, ko bi morala leteti tja, protivladni protestniki zasedli letališče v Bangkoku. Nekaj dni sva bila na trnih, ali bodo letališče vendarle pravočasno odprli, a na koncu je bil najin let odpovedan. Naslednji prost let na Tajsko po razumni ceni je bil šele zgodaj spomladi, kar nama ni prav nič ustrezalo: oba sva se duševno pripravila na počitnice, Jelka ima spomladi druge obveznosti, jaz sem imel pa poln kufr službe in sem potreboval dopust. Tako sva našla zadnjominutno ponudbo za tri tedne Šrilanke in teden dni po predvidenem odhodu na Tajsko letela tja. Bilo je jako fino, podrobnosti pa sledijo.

Finale je tu

Svoje čase sem, ko sem bil za računalnikom in ne najbolj razpoložen za delo, prebral kak članek na spletu ali zapis v blogu ali pa sem v blog kaj napisal sam. Zadnje pol leta pa v takih trenutkih klikam po Travianu. In čeravno še vedno priznavam, da je Travian odlična igra, moram tudi priznati, da mi že malček preseda. Saj bi ga lahko kadarkoli nehal igrati, vendar je nekaj, v kar sem vložil toliko truda, težko kratko malo pustiti (z drugimi besedami: malček zasvojen sem). Zdaj pa se je igra končno prevesila k koncu: danes so na naš strežnik (Si3) prišli Natarji, računalniško vodeno ljudstvo, ki jim je treba zavzeti naselje, kjer se zgradi čudo sveta, in upleniti načrte za čudo. Ko neka aliansa (zavezništvom se po zaslugi nerodnega prevoda v Travianu reče alianse, tako kot se vojašnici reče barake) čudo dogradi, se igra konča.

Precej verjetno je, da bo ena od zmagovitih alians (za zmago navadno sodeluje več alians) naša: USK-1 (USK-1 in USK-2 sta v tem zavezništvu celo vodilni aliansi). Naš položaj je trenutno tako močan, da nekateri pravijo, da bo zaključni del igranja dolgočasen, ker ne bomo imeli dostojnih nasprotnikov. To pravzaprav drži, a jaz pravim, da je cilj igre zmagati in da je velika premoč dobra stvar, saj zagotavlja veliko verjetnost zmage. Seveda je povsem veljavna filozofija tudi, da mora biti igra vznemirljiva, ampak – vsaj v temle primeru – menim, da bo zmaga čisto dovolj vznemirljiva. Pa tudi povsem ne gre izključiti možnosti, da bi do vznemirjenja prišli tako, da bi nam kaka zavezniška aliansa zasadila nož v hrbet, saj podle poteze v Travianu niso ravno redek pojav.

Da sem član alianse, ki se ji nasmiha zmaga, gre malo pripisati moji sposobnosti, malo sreči in malo poznanstvu z nekim starim travianskim mačkom (ki je igral račun orange, ampak se je zdaj upokojil).

Zasluga moje sposobnosti je, da sem dovolj umno gospodaril, da me je USK (in prej X Legija, aliansa, ki se je USK priključila) vzela v svoje vrste. Nekaj sem pripomogel tudi s surovinsko podporo skupnim ciljem, nekaj z organizacijo (v X Legiji sem bil proti koncu njenega obstoja član vodstva, od nedavnega pa sem to tudi v USK-1) in nekaj z vojaškim udejstvovanjem. A resnici na ljubo ne politično in ne vojaško nisem bil zelo dejaven, tako da ne bi mogel trditi, da sem na ta način pomembno prispeval k uspehu USK.

Kar se tiče sreče, je tako: V Travianu je ozemlje razdeljeno na štiri kvadrante. Uspešne alianse svoje delovanje tradicionalno omejijo na enega izmed njih (ti kvadranti so povsem arbitrarna razdelitev, omejitev ozemlja pa je nujnost). Da je USK, ki deluje na jugovzhodu, močna aliansa, je mogoče pripisati sposobnosti, da se enako močna aliansa ni pojavila nikjer drugje, pa je sreča. USK je namreč čez meje svojega kvadranta začela resneje posegati šele v zadnjih mesecih in če bi v kakem drugem kvadrantu imela enakovrednega nasprotnika, se ji to najbrž ne bi posrečilo tako dobro, kot se ji je. Jugozahod je lep čas izčrpavala vojna in dokler ni USK začel pomagati aliansi o.O, nihče ni mogel doseči odločilne prednosti. Ko smo se v vojno vmešali mi, pa smo sovrage o.O dokaj učinkovito zatrli. Na severovzhodu je bil sicer mir, vendar sta bili tam dve močni in med seboj ne najbolj prijateljski aliansi. Ko smo se z eno (N.G.) udarili, je druga (RS) izkoristila priložnost in s skupnimi močmi smo hitro zmagali ter nato sklenili zavezništvo. Zaveznikov nimamo le na severozahodu, a tudi tam se že dolgo bije vojna. Sicer najmočnejša tamkajšnja aliansa lepo uspeva, a je sama, pa še njihovega igralca, ki je domnevoma uril vojsko za zavzetje natarskega naselja, smo onesposobili (porušili smo mu naselje, kjer je ta vojska verjetno nastajala, to pa povzroči, da vojska izpuhti). In navsezadnje se mi je sreča nesmehnila tudi tako, da je moje prvo naselje nastalo dovolj daleč od roba kvadranta, da so mi bili prihranjeni obmejni spori, in nasploh v mirni soseski.

Zaradi prijateljevanja z orangom sem svoje prvo naselje ustanovil v istem kvadrantu kot on (kvadrant si je na začetku igre mogoče izbrati, sicer pa je postavitev začetnega naselja naključna). To mi je omogočilo, da sem se pridružil USK. In da je USK močna aliansa, sumim, da orange ni nezaslužen. Dodobra so mu namreč poznana zavita (in pogosto umazana) pota travianske politike in kolikor vem, jih je za dosego svojih ciljev spretno uporabljal.

Travianska filozofija

Pravijo, da je Travian vojna igra. To sploh radi poudarjajo tisti, ki kritizirajo ‘igralce SimCityja‘, torej take, ki se ukvarjajo z gradnjo svojih naselij in zanemarjajo vojsko. Ampak jaz menim, da to ne drži: v prvi vrsti je Travian ekonomska igra. Ko sem se lotil igranja, sem po internetu iskal kake koristne napotke. Najboljše, kar sem našel, je tole. Nekatere podrobnosti v tem vodniku sicer ne držijo, najbrž zato, ker so pisane za neko starejšo različico igre, filozofija se mi zdi pa prava. Sicer ni edina prava filozofija, sploh za zelo zagnane igralce in sploh za take, ki igrajo s Tevtoni (njim se bolj splača osredotočiti na urjenje vojske in ropanje sosedov), meni pa nadvse ustreza.

Končni cilj Traviana je dograditev čuda sveta – zmaga zavezništvo, ki se mu to prvo posreči. Za dosego tega cilja je potrebno veliko vojske, da ga obraniš pred sovragi, da sovragom rušiš njihova čuda ter da si priboriš parcelo in načrte za čudo. Iz tega bi bilo res mogoče sklepati, da je Travian vojna igra, a gradnje čuda se je mogoče lotiti šele 300 dni po začetku obratovanja strežnika (lahko tudi prej, če administratorji tako presodijo, a dosti prej bržkone ne), tako da je pot do tja dolga. Na tej poti – ki ji posvetiš večji del igranja – pa je treba rasti, kar pomeni, da je treba pridobivati surovine, jih vlagati v reči, ki omogočajo pridobivanje še več surovin itd. Brez primerno razvitega gospodarstva namreč vojaško udejstvovanje ni mogoče.

Seveda pri gospodarskem razvoju vojska igra precejšnjo vlogo, a vojska je le orodje za doseganje ekonomskih ciljev in šele na koncu igre se to obrne. V svetu Traviana se vsak dan pridela toliko in toliko surovin: nekaj v tvojih naseljih, nekaj pa v naseljih drugih igralcev. Tvoj cilj je, da tiste surovine, ki si jih pridelal sam, sam tudi porabiš in da si prisvojiš čim več surovin drugih igralcev. Tu pa v igro pride vojska.  Z njo ropaš sosede in vsaka napadalna enota se amortizira, ko naropa toliko surovin, kolikor si jih porabil za njeno urejnje. Število uspešnih ropov za amortizacijo se giblje med 4.16 (pri gorjačarju) in 31 (pri equites caesaris), kar pomeni, da je napadalna enota smiselna le, če ostane živa dovolj dolgo. Seveda ja to poenostavitev, saj napadalne enote služijo tudi temu, da pobijajo napadalne enote drugih igralcev, tako da ti z njimi ne ropajo tebe. Potem pa so tu še obrambne enote, ki jih je še teže vrednotiti, saj le preprečujejo, da bi drugi igralci ropali tebe (in ti rušili naselja, kar je še bolj škodljivo). A nenehno je treba imeti pred očmi, da urjenje vojske stane in da se ta cena povrne le, če vojska živi dovolj dolgo. To pa pomeni, da je treba biti previden in (z redkimi izjemami) napadati dovolj šibke igralce, ki se ne morejo uspešno braniti.

Plenjenje šibkih sicer zveni precej nešportno in neprijazno, a to je le zato, ker se temu početju reče ropanje, ker se skupkom bitov, ki to počno, reče vojaki itd. Denimo, da bi bil Travian predstavljen drugače: namesto da ‘s 1.000 imperijani (to je vrste enote) napadeš naselje’ drugega igralca, bi ‘s 1000 entitetami vrste A izvršil akcijo B nad entiteto C’ drugega igralca. V tem primeru se igra ne bi zdela prav nič nešprotna in neprijazna več, čeprav bi bil mehanizem igranja popolnoma enak (samo teže bi se mu bilo privaditi). Tudi v taroku nihče ne reče, da je s škisom pobrati kralja nešportno.

Travian zasvaja

Travian je večigralska strateška igra. Igrati začneš z vasico in nekaj surovinami (les, glina, železo in žito). Te surovine tvoja vasica tudi prideluje. Uporabljaš jih za gradnjo stavb, od katerih so nekatere namenjene povečevanju pridelave surovin, druge urjenju vojske, tretje trgovanju itd. Ko izuriš vojsko, lahko z njo napadaš sosede in jim ropaš surovine ter se braniš pred tistimi, ki hočejo ropati tebe. Ko si dovolj razvit, lahko ustanoviš novo naselje, kjer spet gradiš stavbe, uriš vojsko itd.

Tale opis ne zveni nič posebnega – morda celo nekoliko dolgočasen, če ne bi igra imela nekaj lastnosti, ki so jasen dokaz, da je delo zlobnega genija. Prva je enostavnost uporabe: teče v brskalniku in ne potrebuje nikakršne namestitve, pa še zastonj je, tako da jo lahko začneš igrati nemudoma in se zanjo lahko usedeš domala kjerkoli in kadarkoli. Druga je, da igraš z živimi nasprotniki, kar ji da močno politično komponento: ustanavljajo se zavezništva, ki se med seboj vojskujejo, si pomagajo, vohunijo drugo za drugim itd. Tretja – in bržkone najpomembnejša – pa je, da igra teče nenehoma, ne glede na to, ali si za računalnikom ali ne. Surovine pritekajo stalno, določena količina vsako uro. Stavbe se gradijo od nekaj minut do nekaj ur. Vojske korakajo noč in dan, tako da lahko napad doživiš kadarkoli. Za pot sicer potrebujejo nekaj časa (od ure do bližnjih sosedov do več ur ali celo dni, če bi se ti zahotelo napasti nekoga na drugem koncu sveta) in če si za računalnikom, si posvarjen, da nekdo prihaja nadte, če te ni, te pa prihodnjič, ko se prijaviš, utegne čakati neprijetno presenečenje.

Svet, v katerem igra teče, zaradi neštetih lastnosti živi, v njem se stvari dogajajo neodvisno od tebe in če te ni zraven, se bojiš, da boš kaj zamudil. Zato pogosto preverjaš, ali nadte ne prihaja kak napad, kako se je iztekel napad, ki si ga poslal nad soseda, ali se je že nateklo dovolj surovin, da daš graditi naslednjo zgradbo, ali te zavezništvo poziva, da pošlji okrepitve tovarišu, ki ga nadleguje sovrag … Kadar te ni za računalnikom, se vse te reči vseeno utegnejo dogajati, zato razmišljaš o njih, zato Travian napolnjuje tvoje misli, tudi kadar ga ne igraš. Če k temu dodaš še, da je igra dobra, da je odlično domišljena in uravnotežena, postane preklemansko zasvajajoča – prav zares delo zlobnega genija.

Mene je nad Travianom že pred precej časa skušal navdušiti nek prijatelj, pa se nisem dal. Potem ga je pa pred dobrima dvema mesecema začela igrati Jelka in takrat sem podlegel. Zasvojenost je nastopila hitro – tako pri meni kot pri Jelki. Jelko je obsedel do te mere, da je pred nekaj dnevi sklenila, da hoče svoje življenje nazaj, in je nehala. To je tudi mene nekoliko streznilo in sem sklenil, da moram biti pri igranju malo bolj zmeren. Zaenkrat mi nekako uspeva – bomo videli, kako mi bo v prihodnje. Bom poizkusil poročati – če se bom s Travianom ukvarjal manj, bom imel morda kaj več časa za blog.

Festival iger 2007

Na Gospodarskem razstavišču so danes svoje stojnice postavili več ali manj vsi, ki pri nas prodajajo takšne ali drugačne namizne igre (na čelu z Laserjem plus), pa tudi nekateri, ki jih ne (recimo Tolkienovo društvo). Mnoge igre so razstavljalci demonstrirali, še več pa si si jih lahko izposodil in jih preizkusil sam. Pretekla leta (ta festival je že peti) sem bil tam sam in sem se pridruževal skupinam, ki so se zbirale okrog demonstratorjev, letos pa sem imel za družbo sodelavko in njenega moža (oba velika navdušenca nad igrami) ter popoldne tudi Jelko in proti koncu še eno znanko. To je bila vsekakor izboljšava, saj zna biti iskanje mize, za katero se obiskovalci ravno spravljajo k igranju kake igre, naporno, sploh pa je prijetneje igrati s prijatelji kot z neznanci.

Preizkusili smo:

  • mesto modrega meseca – kompleksno strateško igro, ki nam je bila precej všeč;
  • manga manga – enostavno igro s kartami, podobno enki, ki nas ni ravno očarala, bi bila pa najbrž primerna za kako družabno priložnost, ki se ne vrti ravno okrog iger;
  • kitajski zid – srednje zapleteno strateško igro, ki tudi ni bila od muh;
  • cluedo – znano logično igro, ki je razen Jelke nihče ni prav dobro zapopadel in ki je tudi nismo utegnili dokončati – morda se je lotimo kdaj drugič (če prej ne, na festivalu prihodnje leto).

Bilo ja zabavno, edino opremil sem se slabo – s seboj bi bil moral imeti pisalo in papir ter pijačo in kak sendvič (slednje dvoje so sicer prodajali na prizorišču, ampak je bolj praktično in ceneje imeti svoje). Bom (upam) vedel za prihodnje leto. Če koga zanima, festival poteka še jutri.