Arhiv kategorij: Igre

Zopet D&D in spomini na stare čase

Pred mesecem ali dvema se mi je zopet zahotelo igrati dungeons & dragons (D&D). To je igra, ki smo jo včasih kar vneto igrali in ima na tem blogu tudi nekaj zapisov (na kratko je predstavljena v temle), potlej smo pa to početje zaradi pomanjkanja časa opustili. Dungeons & dragons ima kar lepo zgodovino – igra je nastala leta 1974 in je od takrat doživela več izdaj. Ko smo začeli igrati mi – to je bilo nekje med letoma 2000 in 2003 – je bila aktualna tretja, ki jo je kmalu nasledila triinpolta. Ti dve sta mi bili precej všeč, saj sta bili bolj logični in sistematični od prejšnjih, ki sem jih bežno poznal iz računalniških iger. Leta 2008 je bila izdana četrta, ki smo jo tudi malo igrali, vendar mi ni preveč ugajala. Z njo so očitno želeli uvesti novosti, ki pa so bile le novosti in ne izboljšave. Zdaj je aktualna peta izdaja, ki bolj spominja na tretjo in triinpolto, le da je nekoliko poenostavljena in si menda prizadeva, da bi liki v njej ne bili tako močni, kot so bili lahko v prejšnjih izdajah. Konkurenca D&D je pathfinder, ki je izpeljan iz D&D triinpolte izdaje in je nastal v času D&D četrte izdaje, s katero so bili nezadovoljni tudi drugi igralci. Pathfinder je menda bolj zapleten, tako da se zdi za nekoga, ki bi sicer rad igral D&D, nima pa za to prav dosti časa, manj primeren od D&D pete izdaje.

Da bi z igranjem D&D ne ostal le pri želji, sem k temu početju pozval svojo nekdanjo družbo ter rekrutiral še Jelko in enega sodelavca. Ker je gonilo igre dungeon master (DM),  mi ni kazalo dosti drugega, kot da prevzamem to vlogo. Vendar biti DM zahteva kar nekaj priprave – zamisliti si mora zgodbo, načrtovati kraje, kjer se bo odvijala, in izdelati like, ki jih ne vodijo igralci. Ker mi manjka časa in s tem nimam izkušenj, sem se tako odločil uporabiti predpripravljeno pustolovščino, kakršnih je ne voljo na pretek. Trenutno se dogovarjamo, kdaj bi se prvič dobili, medtem sem pa med starimi datotekami izbrskal dnevnik ene pustolovščine, ki smo jo igrali pred leti, ki ga tule priobčujem:

Uvod

Zima, gorski prelaz. Snežni vihar divja in droben zmrznjen sneg vam biča obraz in vam leze pod obleko skozi vsako še tako majhno odprtino. Petrin dvigne glas in kaže proti steni, a ga trušč preglasi. Oči vas bolijo ob naletu ledenenih iglic in trudite se ugledati, kar vidi vaš sopotnik. Prebijete se proti skalnemu previsu v upanju, da vam bo nudil zaščito pred podivljano naravo. Čutite, kako se tla začenjajo tresti, in snežni zameti začenjajo drseti proti vam. V zadnjem trenutku se vam uspe stisniti ob steno, a vsi niso tako srečni. Sneg zajame vaše mule in več vasih sopotnikov. Preden jih sneg ugrabi, zagledate grozo v njihovih očeh, in že jih ni več. Petrin sname rokavice in začenja premikati prste z naglico. Veste, da vas bo vsak trenutek zasul sneg. Čutite, kako Petrin zbira magično energijo in jo usmeri proti vam …

Ko ponovno odprete oči, zagledate nebo. Nebo, kakršnega še niste nikoli videli …

1. POGLAVJE: Runkazaj

Zbudimo se lebdeč v zraku (in smo temu primerno zbegani). Po nekaj poizkušanja ugotovimo, da se lahko premikamo z močjo volje. To je za astralno ravan običajno, a da smo se znašli na astralni ravni, ugotovimo šele kasneje. V bližini odkrijemo veliko skalo, na kateri fizika deluje običajno.

Na skali je več zgradb. Eni od njih – veliki kupoli – se približamo in začno nas obstreljevati baliste. Uspe se nam prebiti vanjo, kjer nismo izpostavljeni strelom. Med raziskovanjem stavbe skozi okno vanjo prileti nek barbar, ki se ne spomni prav ničesar o sebi in svoji preteklosti. Glede na to, da je še bolj zbegan od nas, se nam pridruži. Z nekakšno magično pripravo nam uspe priklicati par salamandrov, ki ju moramo potem pokončati. Doživimo tudi bližnje srečanje z balistami, ki so nas prej nadlegovale – srečno ga preživimo (baliste pa ne). Odkrijemo čaroben pripomoček, ki kaze prizore v okolici – med drugim vidimo tudi nek prav posebej imeniten meč. Med našim potikanjem po zgradbi zunaj poteka spopad med letečo ladjo in zmaji ter stolpi nedaleč stran. Tudi nas pride pogledat četica udeležencev spopada in ker so precej sovražno nastrojeni, jih pobijemo. Sledijo jim okrepitve, tudi v podobi zmajev, pred katerimi se zatečemo v podzemno sobo.

Dotična ima še en izhod, iz katerega se prikaze prikupna ženščina po imenu Leeska. Odpelje nas h gosopodarju skale, na kateri smo (in ki se, kot izvemo kasneje, imenuje Runkazaj) – Karlutu. Izvemo, da so napadalci Githyanki in da Karluta štejejo za izdajalca. Pogodimo so, da mu jih pomagamo pokončati, v zameno pa si lahko vzamemo njihovo ladjo in on nam bo pomagal znajti se na astralni ravni. Ob pomoči četverice grdob, ki nam jih posodi Karlut, res opravimo z Githyanki tako v kupolasti stavbi kot na ladji. Srečamo se tudi z Githzeraji in se sporečemo, kar se konča s smrtjo Githzerajev.

Karlut drži besedo in nam pomaga obvladati ladjo (natančneje astralni brig) toliko, da naj bi bili zmožni priti v bližnje mesto. Da nam tudi paket, ki naj bi ga tja odnesli. Med potjo nas ujame vihar, ki poškoduje gredelj nase ladje. To ima za posledico, da magija, ki seva iz njega, oživi dobršen del naše opreme. Po zoprnem spopadu z raznimi oklepi in podobnim uspemo zakrpati luknjo, tako da srečno prispemo na cilj.

2. POGLAVJE: Meč

Po prihodu v Greenrock naš barbar ostane na ladji, ostali pa krenemo k bratoma Beteli, ki naj bi bila največja mojstra za popravilo ladij, kakršna je naša. Skupaj z nami pridejo v njuno graščino tudi trije možaki – Garik Sider (za katerega se kasneje izkaze, da je glavni mestni policist in sodnik – to je namreč v Greenrocku združeno v eni osebi), Mali (ki je pravi orjak, po vsej verjetnosti glineni golem) in še en stražnik. Razlog je, da je bil eden izmed bratov – Omer – že usmrčen zaradi ugrabljanja in pobijanja otrok, drugi – Vemer – pa je obtožen istega zločina, ker se ugrabitve nadaljujejo. Garik odredi, da ne smemo oditi, dokler se krivec ne najde. Vemer nam obljubi zastonj popravilo ladje, če ga operemo krivde.

Med stikanjem po graščini najdemo knjigo, ki je delo bratov in opisuje velike nevarnosti – zadeve, ki želijo zavladati vsemu. Njima znane so Končni red (neka mehanična zadeva), demon Zubau (ki ima rad, da se mu žrtvujejo ljudje), Trioki (tudi nekakšen demon, ki se občasno utelesi in dela zgago, dokler ni pokončan) in Ilithidi. Obiščemo tudi pravi pravcati muzej, ki sta ga brata ustvarila med svojimi popotovanji. Iz njega Garras ukrade eterično steklo (to je leča, skozi katero je moč videti eterična bitja) in nek izredno oster meč. Adrym pa si prilasti naročnik (moj prevod bracerja), ki je bil nataknjen na odsekano roko – ta se mu, ko si ga natakne, vtisne v roko.

Po pogovoru z Vemerjem ugotovimo, da je njegov brat zapadel Zubauovemu vplivu. Med počitkom nas zmoti premikajoča se ožgana odsekana roka, za katero se izkaže, da pripada obešenemu in sežganemu Omerju. Slednjega res ni v grobu, zato se ga napotimo iskat. Pod graščino najdemo hodnik vodeč do nekakšnega portala, skozi katerega se po vsej verjetnosti pride k Zubau. Tam srečamo Omerja, ki še kar miga, a ga tega hitro odvadimo. Iz portala pride nekakšen mehur, ki Garika, Malega in stražnika prilepi k steni. Sledi mu trojica demonov, ki pa jih tudi brez njihove pomoči uspemo pokončati, nakar z ukradenim mečom uničimo portal.

Garik nas izpusti, Vemer pa izpolni svojo obljubo.

V mestu izvemo, da ženska po imenu Sagina lahko oskrbi raznovrstne posle. Damo se najeti, da v neki hiši naredimo čim več škode in da nekemu peku zastrupimo moko, za plačilo pa poskrbi, da se z naše ladje odstranijo znaki githyanškega lastništva in nam da dva od sedmih delov, ki so potrebni, da bi ladja lahko potovala med ravnmi. Med nalogo pri peku našega čarovnik nek Nebeščan (moj prevod Celestiala) skoraj pokonča, reši pa ga neznan vpliv (za katerega kasneje ugotovimo, da je Trioki, ki deluje skozi vtisnjeni naročnik). Za ukradeni meč ugotovimo, da je sila mogočen predmet in da naj bi bil nekoč že pokončal Triokega.

Adrym se leto dni pri Sagini uči za zmikavta, pri čemer mu Trioki še enkrat reši kožo, drugi pa tačas z ladjo prevažamo tovor in služimo denar (imamo tudi nekaj sitnosti s vremenom, pirati in podobnim, a nič hujšega). Trioki od čarovnika zahteva, da uniči ukradeni meč, kar Garrasa prav nič ne navduši. Spozna tudi nekega agenta Triokega, k kateremu se napotimo, da bi o vsem skupaj izvedeli kaj več. Ko Garras skuša priti do tega možaka, ga Trioki skozi našega Adryma želi zaščititi. Garras mu zato v upanju, da ga bo rešil vpliva Triokega, odseka roko. Vendar iz odsekane roke zraste še en Adrym. Tudi temu odseka roko, nato pa nadaljno krvoprelitje ustavi naš duhoven. Vmes poseže tudi Petrin, ki Garrasa dominira, duhoven pa enemu izmed čarodejevih izvodov nazaj pričvrsti roko – drugemu se roka ne da vrniti in si kasneje omisli umetno. Agent jo podurha, za seboj pa pusti knjigo v nerazumljivi pisavi.

Za razvedrilo se Garras udeleži gladiatorskih bojev. Uspešno zmaga, čaprav je zadnji boj kar težaven. Vsa druščina nekaj zasluži s stavami. Sledi prosta kategorija, v kateri se je moč spopasti z Malim. Naš barbar poizkusi in je hudo tepen. Duhovnik pa – ob pomoči kopice urokov, ki jih zacopra nase – uspe zmagati.

V mestu se zasidra vilinska ladja in njena posadka išče meč, ki smo ga ukradli. Prihajajo iz legendarnega Vzhodnega kraljestva, z njimi pa je Lytheranthis, čez tisoč let stara vilinka, ki naj bi bila hči Vojščaka somraka (ta naj bi bil s tem mečem pokončal Triokega). Ko zagotovijo, da bodo Adryma poizkusili rešiti vpliva Triokega, se jim Garras odloči pomagati. Druščino (razen Adryma) obvesti, kako stvari stoje. Da bi si izboljšali pogajalski položaj, gremo iskat še nek kamen, za katerega so vilini rekli, da ga tudi iščejo, in ki naj bi bil zakopan v kleti hiše agenta Triokega (to je zapisano v šifrirani knjigi, ki nam jo je nek gnomski zgodovinar dešifriral). Kamen najdemo, ko ga izkopljemo, pa se pojavi Adrym, ki ga je Trioki napotil za nami. Trioki želi, da se kamen zakoplje nazaj, ker pa Adrym ne uboga, ga Trioki povsem obvlada in spremeni v žuželkasto pošast. Ostali pobegnemo in obvestimo viline – pri tem izvemo, da skozi tisti kamen Trioki lahko uveljavlja svojo voljo, tako da ni bilo pametno izkopavati ga.

Ko z vilinskimi vitezi pridemo v agentovo hišo, Adryma ni več tam. Adrem (Adrymov dvojček) in Petrin pohitita na ladjo in jo odmakneta od obale, na njeno mesto pa Petrin pričara utvaro enakega videza. Ostali gremo k Sagini, ki najde očividca, ki naj bi bil videl nekaj žuželkastega, kar je šlo v pristanišče. Pohitimo tja in ob pomoči vilinskih vitezov Adryma v dolgem boju pokončamo. Žal s seboj nima ne meča in ne kamna.

Po nekaj vohljanja ugotovimo, da ima oboje agent Triokega, katerega hišo smo že dvakrat obiskali. Ob pomoči scryanja izvemo, da jo je predal dvema capinoma, ki ju ob pomoči Garika Siderja uspešno najdemo. V kratkem spopadu zmagamo, Garik pa jima plen odvzame. Vilini nam ponudijo službo, v kateri bi morali svojo ladjo pustiti v Greenrocku. Ponudbo sprejmemo in za ladjo najamemo pristan za pet let.

3. POGLAVJE: Iskanje Vojščaka somraka – Srečanje z Ilithidi

Z vilini krenemo na pot. Med plovbo malce zaslišimo vojščake na ladji, enkrat pa imamo tudi pogovor z Lytherantis. Izvemo, da sta naša in še ena ladja na poti, da bi sklenili razna zavezništva, ker se bližajo težave: ponovno vstajenje Triokega in povečana dejavnost Ilithidov; možno bi celo bilo, da se ti dvoji povezujejo. Naša ladje je sklenila zavezništvo z Greenrockom, sicer pa se po zaslugi stare vilinke bolj posveča iskanju Vojščaka somraka – njenega očeta, ki je že dvakrat premagal Triokega. Ko je Trioki prvič vstal, si je za zaveznike pridobil Zahodno kraljestvo (ki je na isti ravni kot je bilo Vzhodno, dokler niso slednjega prestavili na lastno podravan, ker je njegova kraljica prerokovala, da bo povzročilo nekakšno katastrofo; omeniti velja, da je poleg prej omenjenih tažav prisotna še ena: ukraden je bil eden izmed treh klučev do te podravni). Njegovi pripadniki so bitja, v kakršno se je spremenil Adrym, in so skrajno nevarni. Vendar so bili premagani in Zahodno kraljestvo si ni več opomoglo. Drugič je Trioki deloval skozi preprosto ljudstvo od vojne opustošenega Vzhodnega kraljestva, tako da se je vojska morala obrniti proti lastnim ljudem. Poleg tega je takrat ubil Lytherantisino mater. Ko je bil poražen drugič, je Vojščak somraka izginil, vendar Lytherantis verjame, da je še živ. Obstaja tudi sum, da je po omenjenih dveh vstajenjih Trioki vstal še enkrat, a o tem ni znanega nič več.

Ladja je namenjena v Kifenhof, mesto zgrajeno na glavi ubitega boga, kjer naj bi bilo moč najti enookega moža, ki naj bi nekaj vedel o izvoru meča Vojščaka somraka. Balthareiksa močno teži pomanjkanje junaških dejanj, tako da mu pride prav, ko se izkaže, da je Kifenhof poln Ilithidov. Lytherantis nas pošlje iskat enookega pustolovca, pri čemer pokončamo kar nekaj Ilithidov. Pustolovec je – kot izvemo od nekega zoprnega govorečega meča – mrtev, a njegov dnevnik pove, da je meč in roko pristaša Triokega, s katere izvira Adrymov naročnik, našel v jami napolnjeni s snovjo, ki kljubuje magiji. Kje naj bi to bilo, dnevnik molči, pove pa, da je odpravo vodil čarovnik, ki prebiva v stolpu na otoku na ravni ognja. Najdemo tudi truplo našega nekdanjega tovariša, ki nas je po odhodu z Runkazaja zapustil. Z glavnim Ilithidom med našim iskanjem opravi preostala posadka ladje.

Poleg omenjenega dnevnika najdemo še enega, ki opisuje, da je nek zaklad skrit v notranjščini božje glave, na kateri stoji Kifenhof. Garras se odpravi ponj in se mu pri tem nič nesrečnega ne pripeti – zaklad je srednje bogat.

3. POGLAVJE: Iskanje Vojščaka somraka – Ravan ognja

Pred nadaljevanjem poti mesec dni ostanemo v Kifenhofu, ker Balthareiks in Adrem izdelujeta čarobne predmete. V tem času se naš barbar pobliže seznami z onim zoprnim govorečim mečem in slednji ga pripravi do tega, da ubije dva meščana. Potlej ga začne peči vest in družinama ubitih daruje po 1000 zlatnikov. Garras se z mešanimi uspehi ukvarja z žeparstvom, srečno pa eni izmed vdov ubitih ukrade zlato, ki ji ga je daroval barbar. Barbar skuša svojo vest nekoliko potolažiti še v Kordovem svetišču, pa se mu ne posreči najbolje.

Nato odplujemo proti ravni ognja. Vilini imajo druge opravke, zato nas Lytherantis le teleportira ne otok, kjer naj bi stal stolp čarovnika, ki ga iščemo. Po spopadu z neprijaznim domorodnim salamandrom srečamo nekega hudiča, ki pa začuda ni sovražen. Pove nam, da ve, kje lahko najdemo čarovnika, in da ga straži zmaj, v zameno za ta podatek pa da želi čarovnika, ker se ni držal pogodbe, ki sta jo sklenila. Strinjamo se in se odpravimo proti mestu, kjer je nekdaj stal stolp. Med potjo opravimo še s parom dimnih paraelementalov. Balthareiksu njegovo božanstvo, za katerega se zdi, da je doma tu nekje, namigne, da nas ob srečanju z zmajem čaka ognjena smrt. Zato si omislimo nekaj protiognjene opreme in šele nato nadaljujejmo pot. Res naletimo na zmaja in se z njim ne uspemo spopasti, ker noče pristati. Barbar in Garras jo zato ucvreta proti stolpu, preostala pa pokličeta hudiča, da bi kupila letalne uroke. Zmaj nas nekoliko opraži, a na koncu vsi srečno prispemo v klet stolpa.

Čarovnik je res tam, a je pošteno nor. K sreči najdemo njegove zapiske, ki dajo kar natančne napotke, kako priti do rudnika protimagičnega kristala. Oplenimo še njegovo domovanje, nato pa se teleportiramo stran (za kar moramo izstopiti, ker v stolpu to ne deluje). Možaka izročimo hudiču in preden izgineta, omeni, da nekoga ne smemo osvoboditi. Vrnemo se na ladjo in Lytherantis popišemo svoja doživetja.

3. POGLAVJE: Iskanje Vojščaka somraka – Črvivo vmesno dejanje

Pri čarovniku z ravni ognja smo našli čarobno pipo, ki jo Garras in Adrem preizkusita. Ponese ju na neko drugo ravan, ki jo lahko opazujeta in poslušata, fizične interakcije pa ne moreta uganjati. Priča sta spopadu dveh vojska: velike orkovske in manjše a dobro izurjene Imperialne (Imperij je doma na ravni, kjer je bilo nakdaj Vzhodno kraljestvo). Slednja je odeta v črno-srebrno barvo in ima prapore z zmajem, poveljuje pa ji markanten enook možak. Balthareiksa premaga dim iz pipe in pridruži se tovarišema. Ko se bitka razplamti, se izkaže, da v opazovanem svetu delujejo tako uroki naše druščine, kot tudi Garrasovo čarobno bodalo, ki je iz opazovane ravni doma. Tako pokoljemo kar lepo število orkov (vključno s poveljnikom) in ljudje zmagajo.

Ko se zbudimo, izvemo, da smo bili ‘odsotni’ devet dni. Med tem časom je ladja pobrala brodolomca trgovca Viljema Ulterja in njegovega služabnika Jozefa, Lytherantis je nekdo zastrupil, eden od vitezov pa je bil umorjen. Stare vilinke ne znamo pozdraviti, vitez, ki ga naš duhovnik oživi, ve povedati le, da je pred smrtjo videl nekoga v plašču, kakršnega si lasti Jozef, na trgovcu pa najdemo nenavadne rane. Zaslišimo precej ljudi in nihče nima povedati nič sumljivega, vrhovni vitez Sagythes pa trdi, da govore resnico. Balthareiks s pomočjo jasnovidske krogle dožene, da je imelo več ljudi nekaj opraviti z Ulterjevimi ranami. Ko osumljenim ukažemo, naj se slečejo, da bi jih preiskali, če imajo kje kake sledove krvi, nas napadejo. Nekdo prevzame oblast nad Garrasom in še on se obrne proti tovarišem. Izkaže se, da so na osumljencih bivali zajedalski črvi, in ko so vsi pobiti, so težave rešene – tudi Lytherantis se zbudi.

3. POGLAVJE: Iskanje Vojščaka somraka – Najden!

Prispemo do ravni, na kateri je rudnik protimagičnega kristala, in se teleportiramo v njegovo bližino – poleg naše druščine gredo tja Lytherantis, Sagythes in nekaj vitezov. Rudnik je dnevni kop in je prekrit z zemljo – očitno posledica plazu. Zraven je nekaj bolj ali manj porušenih zgradb. Zemeljski elemental, ki ga prikliče Balhareiks, zemljo odstrani, kristal pa je pretrd za kopanje.

Hudič, s katerim smo že trgovali, nam je prodal recept za topljenje kristala (za katerega se rabijo kamni, ki smo jih našli na ravni ognja). Uporabimo ga in natopimo dovolj kristala, da vlijemo orožja, za katera smo s seboj prinesli kalupe, in ščite, ki jih je voljan odkupiti hudič. Lytherantis se loti izdelave učinkovitejšega topila, da bi ugotovili, kaj skriva globina kristala – v ta namen vitezi izkopljejo odtok od rudnika.

V bližini rudnika odkrijemo utrjeno zgradbo, v kateri je truplo. Naš duhovnik truplo izpraša, a nam ne pove nič koristnega, razen tega, kje so rudniški delavci shranjevali pomembne predmete. Najdemo tudi sledove ogromnega zmaja in navidez stekleno palico, ki je očitno magična, njen namen pa nam ni znan. Na mestu, ki nam ga je izdalo truplo, najdemo še nekaj kamnov za topljenje kristala in ključ, za katerega nam Balthareiksov bog razkrija, da odklepa mogočna vrata s tremi ključavnicami.

Lytherantis izdela topilo in ga vrže na rudnik. Tačas se v zgradbi, kjer smo spali, najde umorjen vitez in Lytherantisina knjiga z uroki. Ko se dovolj kristala raztopi, zagledamo Vojščaka somraka. Lytherantis plane k njemu, a jo Sagythes surovo odsune. Pojavi se tudi hudič, s katerim smo trgovali, iz kristala pa se izlušči še Trioki. Hudič se postavi pred Triokega in nas napade, pri čemer takoj ubije vse viteze razen Sagythesa. Tudi Lytherantis se izkaže za sovražnico (kar je Sagythes očitno slutil). Uspemo jo premagati (a je ne ubijemo), hudiču pa ne moremo do živega. Hudič pograbi Triokega, pove, da smo bili le lutke v igri, ki sta jo vodila on in lažna Lytherantis, nam na vrat prikliče zmaja in odleti. Z Vojščakom somraka, ki izmed naše opreme prikliče svoj meč, in nezavestno lažno Lytherantis pobegnemo v opuščeno utrdbo, ki smo jo prej odkrili. Vojščak somraka razkrije, da je prava Lytherantis mrtva, lažno pa pokonča.

4. POGLAVJE: Pobeg z ravni – Grobnica

Naš vrli duhovnik oživi vse viteze, ki so podlegli hudiču, vandar potrebujejo nekaj dni, da si opomorejo. Mi tačas raziskujemo okolico in najdemo mrtvo žensko. Po nasvetu svojega boga jo Balthareiks oživi. Izkaže se, da je bardinja doma s te ravni in da se nam je voljna pridružiti. Za vojščaka somraka ugotovimo, da ima poleg vgrajenega oklepa in letalnega nahrbtnika še več čudnih lastnosti – npr. namesto prehranjevanja vsrkava toploto. Razloži nam, da za odhod z ravni potrebujemo ključ. Pove nam tudi, da ključ, ki smo ga našli pri rudniku, odklepa kraljevo zakladnico. Za druga dva domneva, da bi ju utegnili najti v grobnicah dveh visokih uradnikov – ob propadu kraljestva so namreč grabežljivi uradniki pobrali vse, kar je bilo vrednega, in prav verjetno se zdi, da so stvari vzeli s seboj v grob.

Vojščak somraka zamoti zmaja, naša druščina (brez vitezov) pa se odpravi proti grobnici kanclerja Sorse. Med potjo se razen manjše težave s precej velikimi mravljami ne pripeti nič posebnega. Pred ciljem prispemo v vas, kjer je živela naša nova tovarišica, in tam prenočimo. Ponoči nas nadlegujejo zombiji, a se umaknemo v majhen podzemen prostor, ki ga pozna bardinja. Drugo jutro krenemo proti grobnici, za katero se kasneje izkaže, da ima štiri nadstropja. V prvem pokončamo nekaj zombijev, najdemo precej skrivnih vrat in stikal (kjer se izkažejo Garrasove ostre oči), se bistro izognemo nekaj zelo očitnim stikalom, ki sprožijo pasti (tako vsakj domnevamo) in se nekoliko zataknemo pri uganki, ki odpira pot v nadstropje niže. A po nekaj poizkusih (od katerih se eden za Garrasa konča nekoliko boleče) in razbiranju slik na stenah smo tudi temu kos. V naslednjem nadstropju se srečamo z več duhovi, ki niso posebej prijazni (enega izzove Garras, dva pa kar sama napadeta). Z nekaj škode za našo moč, gibčnost in krepkost jih premagamo. Spopademo se tudi s silaškim vampirjem z ogromnim mečem, ki se po porazu zoprno razblini in nam napoveduje ponovno srečanje. V nadstropju niže je spet nekaj duhov ter skrinj z opremo in dragotinami. Med klatenjem po grobnici opažamo, da je imela izvirno očitno razmeroma neškodljiv namen, zdaj pa so jo zavzele zle sile. Pred soočenjem s temi zlimi silami, za katere domnevamo, da bivajo v zadnjem nadstropju, se teleportiramo v utrdbo počivat.

V utrdbi najdemo viteze, ki pečejo zmaja (po vsem videzu je Vojščak somraka za trajno poskrbel zanj), in Sagythesa, ki se nam je voljan pri zaključnem obračunu pridružiti. Naslednji dan se vrnemo v grobnico ter se v spodnjem nadstropju srečamo z lichem in njegovim pribočnikom – vampirjem, ki smo ga srečali prej. Lich copra, vampir tepe, a mi smo korenjaški – posebej Sagythes, ki požrtvovalno na vrat na nos plane nad licha. Sovraga podležeta našimi krepkim udarcem in nič manj krepki magiji, nato pa od prvega poiščemo filakter in od drugega krsto ter se ju znebimo za vekomaj. Ob raziskovanju spodnjega nadstropja naletimo na sobo z temnim olterjem, v katero se nas večina sploh ne upa. A ko se Balthareiks le ojunači, oltar posveti in tako zlomi zli urok, ki je ležal nad krajem. Vendar je zlo trdovratno in se ne da kar tako: nastopi kot ogromen črv, ki Adrema in Garrasa kar cela požre, nato pa ga naš duhoven pozdravi, kar mu zelo slabo dene – ko ga nato še malo podrezamo, ga kar pobere. Drugi ključ do kraljeve grobnice tudi najdemo, tako da se odpravimo nazaj v utrdbo.

4. POGLAVJE: Pobeg z ravni – Prihod v Vzhodno kraljestvo

Tretji ključ kraljeve zakladnice je našel Vojščak somraka, tako da smo nared za odhod v prestolnico. Še prej pa dobimo obisk: lebdečo kroglo, ki jo je poslal Trioki. V najboljši maniri vrhovnih malopridnežev napove zlo usodo naši druščini, sicer pa se predvsem posveti Vojščaku somraka. Spomni ga njegovih prejšnjih srečanj s Triokim: prvega, kjer ga pokaže v družbi bojevnikov, od katerih bi eden utegnil biti vojskovodja, v čigar bitko proti orkom nas je poslala čarobna pipa, zraven pa je tudi vilinka, ki najbrž kasneje postane njegova žena; in drugega, kjer je primoran pobijati preprosto ljudstvo, Trioki pa pokonča njegovo ženo. Ta videnja Vojščaka somraka zlomijo in v navalu besa poruši utrdbo, potlej pa ni za nobeno rabo več.

Po nekaj dneh hoda prispemo v glavno mesto ravni, ki pa je razen kraljeve palače porušeno. V palači pregledamo šest sob s hudmi pastmi, od katerih ena Garrasa pripravi ob roko, ker je malo preveč radoveden. Z nekaj truda najdemo knjigo, v katero pa je najprej treba nasuti črke. Tudi slednje odkrijemo in izkaže se, da knjiga popisuje obdobje iz zgodovine ravni. Njena zadnja stran pa ima malo drugačno vlogo – ko Balthareiksu bog pove, da bi mu koristilo prebrati jo, to stori in ugotovi, da vsebuje skrajno neprijetno Prekletstvo kravevega meseca: vsakomur, ki jo prebere, se po sedmih letih razblini duša. To preklestvo je delo nekega norega boga, ki je hotel uničiti multiverzum, pa so ga v obredu ujeli – namenil ga je izvajalcem obreda, vendar ga je eden izmed njih uspel preusmeriti v knjigo. Ime prekletstva pa izvira iz videza meseca, ki ga povzročajo izparine močvirja, v katerem je bil opravljen obred.

Končno vstopimo v zakladnico, kjer moramo najprej premikastiti kip, ki jo straži. V njej najdemo ključ ravni. Pregledamo še grobnico, v kateri je Vojščak somraka našel tretji ključ zakladnice (v njej ni nič zanimivega), nato pa zapustimo ravan. Odplujemo v Vzhodno kraljestvo, kjer nam kot plačilo ponudijo viteški naziv ali pa precejšnjo količino draguljev.

5. POGLAVJE: Obisk Imperija – Prihod

V prestolnici Vzhodnega kraljestva si privoščimo nekaj počitka in nakupov. Povabljeni smo tudi na sprejem pri kraljici, ki se izkaže za dokaj priljudno. Za večino prisotnih pa se zdi, da o nas tujcih nimajo najboljšega mnenja. Seznanimo se z veljaki kraljestva, Garras pa se skuša približati Evistesu, kapitanu Vilinskih lovcev, s katerim se res kasneje še srečata in rečeta kako besedo.

Priložnost imamo sodelovati v obredu, ki naj bi udeležencu razkril kako zanimivo ali pomembno resnico. Dogaja se v podzemnem prostoru, kjer fizika ni čisto taka, kot smo je vajeni, vsak udeleženec pa mora prehoditi predor, v katerem se zgodijo čudne stvari.
Barbara postavi v kožo orka. Najprej se udeleži napada na neko vas, sčasoma v vrstah orkov napreduje v pomembnega voditelja, na koncu pa ga pokonča enooki Imperialni vojskovodja (kot izvemo kasneje, je to najbrž Primus Haaken). Sreča tudi polorkovskega mladca, za katerega je domnevati, da je pravzaprav on sam v resničnem svetu.
Balthareiks se pogovori s predstavnikom svojega boga. Ta ga poziva k junaštvu in mu pove, da je eden izmed treh kandidatov za vodjo bogove vojske. Naš duhovnik se močno postavlja.

Garras skozi skrinjo po stopnicah vstopi v svet, ki ga ne uspe identificirati. Tam se ga trije malopridneži lotijo oropati, vendar enega pokonča, ostala dva pa pobegneta. Od lokalnega zdravnika brezuspešno skuša izvedeti kaj več o svetu. Prispeva denar za zdravilo za nekega reveža, ponoči pa poizkusi zdravnika oropati – pri tem ugotovi, da ima mož nenavadno bogato knjižnico. Radoveden počaka na lastnika in ta mu ponudi zdravilo, ki naj bi ga ozdravilo zmedenosti; čeprav zdravnika priveže in mu da nekaj zdravila piti, je vseeno zastrupljen.

Bardinja se vrne v svojo domačo vas, ki jo napade zmaj. S prijateljico in nekim starim možakom se skrijejo v podzemni prostor, kjer smo prenočevali tudi mi, ko smo bili tam.
Adrem pa se znajde v Greenrocku pri Beteliju. Obišče tudi agenta Triokega in ga dezintegrira, nato pa se sreča s samim Triokim. Ta se z njim igra, ko si Adrem odseka roko (ki jo je tu imel), pa umre.

Posebej razsvetljeni se ne počutimo. Obreda se udeleži tudi Vojščak somraka, ki si gre po njem napolnit baterije do sonca, nato pa je videti, da si je opomogel.

Zdaj imamo na voljo več poti:

  • lahko se lotimo iskanja ključa do ravni;
  • lahko se pridružimo Vojščaku somraka, ki bo šel najbrž iskat zmaja, na katerem smo ga videli v krogli Triokega;
  • lahko pa se pridružimo diplomatski misiji v Imperij.

Odločimo se za slednjo možnost.

V Imperij se podamo s Sagythesom. Priplujemo po morju (ne po zraku) in vidimo, da se v pristanišču nekaj gradi. V Imperiju zaradi napadov orkov vlada izredno stanje in vsi so skrajno nezaupljivi. Med čakanjem na sklep, kaj bodo storili z nami, smo zaprti v neki hiši, kjer nam sicer ni hudega, le dolgčas je. Ker se Garras pritožuje, mu Siegor Allbrand, poveljnik mesta, podari mojstrsko izdelano zaklenjeno skrinjo, s katere odklepanjem si krajša čas (odkleniti mu je ne uspe). Po nekaj dnevih nas odpeljejo v prestolnico, kjer se sestanemo s cesarjem Haraldom III. in še nekaj veljaki kraljestva. Diplomacijo prepustimo Sagythesu, s cesarjevim govornikom Joensonom pa se zmenimo, da bi za Imperij opravili kako nalogo.

5. POGLAVJE: Obisk Imperija – Orkovski poglavar

Iz prestolnice krenemo v Koebelar, od koder naj bi se odpravili nad orke. Koebelar je precejšnje mesto, stoji na hribu in je spodobno utrjen. V njem je kar nekaj vojaščine, v notranji utrdbi pa je tudi peščica posebnih enot. Poveljnik mesta nam razloži nalogo: hkrati z napadi vojske na ostale orkovske tabore moramo naskočiti tistega, v katerem je nastanjen pomemben poveljnik, in slednjega pokončati. Napadi naj bi se izvršili opolnoči.

Pri nalogi se nam naš barbar žal ne more pridružiti, nadomešča pa ga škratovski vojščak. Noč pred napadom se odpravimo na izvidniški prelet tabora. Odkrijemo, da je poglavarjev šotor na sredini, da je precej velik in da ga straži osmero krepkih orkov.

Naslednjo noč gre zares. Stražarje zunaj Balthareiks s čarovnijo utiša in jim ukaže, naj pobegnejo. Nato vstopimo. Pred vhod Adrem načara območje obrnjene težnosti, tako vsi, ki nam hočejo slediti, poletijo v zrak. V preddverju tiho pokončamo enega orkovskega bojevnika in enega šamana. Z naslednjo skupino pa ne moremo opraviti brez hrupa, zato jo pokončamo kar odkrito. Balthareiks pred šotor prikliče ogromnega elementala, ki zaposli navadne orke zunaj, v šotoru pa se soočimo s poveljnikom. Dotični s svojo energijsko dvojno sekiro udari zelo močno in glede na sovraštvo med orki in škrati se najprej spravi nad našega novega tovariša. Tudi poglavarjevo spremstvo ni od muh, tako da škrat hitro pade. Ostali se osredotočimo na poveljnika, ki kmalu podleže. A drugi orki se dobro držijo in povrh neko nesnovno bitje iz ozadja prikliče skeletnega zmaja, tako da nam gre kar za nohte. Ker je med bojem priklican elemental zaradi svoje velikosti podrl šotor, vidimo, da bomo vsak trenutek imeli na vratu vso orkovsko vojsko. Ko pade še Balthareiks, menimo, da je čas za umik. Garras pograbi Balthareiksa in padlega poglavarja (da ga orki ne bi oživili in da bi ga mi lahko izropali) ter s pomočjo letalnih škornjev pobegne. Adrem odteleportira bardinjo in sebe, škrat pa žal ostane na bojišču. Skeletni zmaj se ne uspe vmešati, ker ima preveč opraviti z elemetalom, ki ga je priklical Balthareiks.

Ko prispemo v Koebelar, vidimo, da so se ostale enote vrnile zmerno uspešne – sicer so jo orki skupili, a tudi v Imperialnih vrstah je bilo veliko žrtev. Glede na številčnost orkov se zdi, da nas čaka težavna obramba mesta.

5. POGLAVJE: Obisk Imperija – Bitka za Koebelar

Pred napadom poiščemo skupino orkov, s katero smo se bojavali prejšnjo noč, in jo uničimo. Naslednje jutro pa je sovrag pred mestom. Vendar ne napade, temveč okrog mesta postavi tri palice, ki ustvarijo neprebojen piramidast zid, tako da je Koebelar popolnoma ločen od preostanka sveta – zid se razteza celo pod zemljo. Orki zato braniteljev sicer ne morejo doseči, vendar tudi mi ne moremo nikamor, saj zidu niti protimagično polje ni kos.

Notranja utrdba je zaprta in v njej je očitno ustvarjena čarobna utvara, da se tam skriva zelo močna vojska. Balthareiks in Adrem pokadita čarobno pipo, ki ju popelje do precejšnje imperialne vojske sestavljene iz posebnih enot (okrog 10.000 mož), ki se pod zemljo prebija proti mestu, in še večje orkovske (več kot 200.000 vojščakov), ki je od Koebelarja oddaljena kak teden dni hoda. Vidita tudi letečo ladjo, ki smo jo opazili ob prihodu, in izvesta, da se pripravlja na vzlet. Povedano nam je, da je v mestu izdajalec, ki ga celo najdemo. Izdajamo se za pristaše Triokega (možak očividno ni preveč bister), tako da nam pove, da ga je utvara v notranji utrdbi preslepila in da je v mestu še en vohun. Tega žal ne najdemo. Po podzemnem hodniku, za katerega nam pove star vojak, pridemo v notranjo utrdbo, kjer bi nevidni radi izsledili drugega vohuna. Naletimo pa na mogočnega čarovnika (lahko bi bil najbž tudi psion), ki nam razkrije, da je njegovim ljudem vse naše početje znano, da so našli že 10 vohunov in da smo kar se tovrstnega početja tiče amaterji. Razloži pa nam tudi načrt: orki naj bi verjeli, da je v Koebelarju zbrana glavnina imperialne vojske, tako da bi vsi navalili sem; potem bi jih iz mesta napadle posebne enote, ki prihajajo pod zemljo, v hrbet bi jim pa udarila redna vojska.

Čez nekaj dni se orkovska armada res zbere, zid okrog mesta se vzdigne in napad se začne. Naša skupina, ki se ji pridruži vojščak Kaldor, je dodeljena mestnim vratom. Takoj na začetku bitke na obzidje skoči orkovski vojskovodja na orjaškem in zelo poskočnem volku. V težavnem spopadu ga premagamo, pa tudi ostala vojska je odbita; volk, na katerem je ork jezdil in ki je pravzaprav bolj nevaren od njega, se umakne. Orka oživimo in zapremo, da ga na bi oživili njegovi.

Eija nato nad orke prikliče točo, kar jih razjezi, da spet navalijo – žal prehitro, saj okrepitev ne pričakujemo prej kot v 12 urah. Pred vrati se razvname oster boj, v katerem sovraga uspemo zadržati za nekaj ur – potlej predvsem po zaslugi zmajem podobnih kač vrata padejo. Ulični boji trajajo nadaljnjih nekaj ur, potem pa smo se prisiljeni zateči v notranju utrdbo. A tudi ta ne zdrži dolgo in ko se že umikamo v globino glavnega stolpa, okrepitve končno prispejo. Iz podzemlja privrejo posebne enote, leteča ladja začne iz zraka zlivati ogenj, prikaže pa se celo Vojščak somraka na zmaju. Iz daljave se zasliši tudi prihod redne vojske. Mi pa se še enkrat soočimo z volkom, ki je nosil orkovskega vojskovodjo. Borita se predvsem Garras in Kaldor, ker ostalim že primanjkuje urokov. Vseeno Balthareiks še malo zdravi, Adrem pa Kaldorja večkrat junaško reši izpod volka, na koncu pa celo bogu žrtvuje dragocen buzdovan, za kar dobi en urok (ki pa žal ne predre volkove odpornosti na čarovnijo). Volka z zadnjimi močmi vendarle pokončamo, pa tudi orkovska vojska je poražena. Kaže, da se je Imperij orkovske nevarnosti rešil za mnoga leta, če ne kar za vekomaj.

6. POGLAVJE: Bogovi – Zapleti

Po bitki se vrnemo v prestolnico, kjer si privoščimo mesec dni oddiha in si tačas damo izdelati nekaj predmetov. Star trgovec nam naprodaj ponudi štiri krogle in pet palic, ki naj bi bile del ključa do božanskosti. On si je namreč dolgo prizadeval postati bog, pa mu ni uspelo – zdaj je prestar, da bi še poizkušal, in bi si rad z izkupičkom polepšal zadnje dni. Kupimo jih in skupaj s palico, ki smo jo našli na ravni z rudnikom amagina, iz njih sestavimo tetraeder. Struktura se spremeni v prah, v njej pa se pojavi ključ do ravni, z katero menimo, da bi jo s pomočjo trgovčevih zapiskov lahko našli.

Garras bi rad čim večji del 400.000 zlatnikov, ki smo jih plačali trgovcu, dobil nazaj, ostala druščina pa tudi ne nasprotuje. Vendar nas par zlikavcev prehiti in očitno se iz hiše teleportirata, ker na običajen način ne izstopita. Ko vstopi Garras, najde veliko mrtvih služabnikov in nič zlata. Napol zadavljenega trgovca pozdravi, ta pa mu iz hvaležnosti da 100.000 zlatnikov, ki jih je prej dal v banko – Garras jih ne najbolj pošteno razdeli med tovariše.

Baltahreiks s pomočjo novopridobljene kristalne krogle sledi tatovoma in ugotovi, da gresta v Rivergate, kjer se sestaneta s tretjim – vsi pa so si podobni kot jajce jajcu. Kmalu zatem se za leto dni odpravi na ravan z rudnikom amagina, Adrem gre v uk k nekemu čarovniku, Garras in Eija pa se s skupino imperialnih vohunov podata v Rivergate.

Balthareiks združi prebivalce ravni in jih izuri v vojsko, pri čemer si pomaga s spreminjanjem v zmaja in prilicanimi bitji, da jih prestraši ter jim oskrbi motiv in priložnost za urjenje v vojaških spretnostih. Z izdatno pomočjo svojega boga, ki njegov načrt močno odobrava, postavi svetišče, v katerem lahko neomejeno čara. Nastavi tudi vladarja – lutko, kajti sam v politiki ni najbolj spreten. Precej denarja vloži v obnovo ravni.

Adrem si pridobi novih spretnosti, postane pa alergičen na kamne ioun. Precej denarja vloži v razvoj Kifenhofa.

Garras in Eija prispeta v Rivergate in se s Terofinom Sareo, možem, ki ve in priskrbi vse, dogovorita za sestanek s trojico tatov. Možak je Garrasu voljan prodati obodičeno verigo, ki se lahko spremeni v zapestnico, kar bi mu spričo prepovedi nošenja orožja v mestu prišlo prav. Ker je cena visoka, mu Terofin predlaga, da bi zanj ubil mestno svetnico, ki naj bi vohunila za Imperij – Terofin je namreč zaveden Rivergatečan. Pred snidenjem s tatovi Garras od Terofina izve, da je trojica delala zanj in da mu je nakradeno že predala. Zdi se, da se nad tatove nima smisla spravljati, se pa Garras dogovori, da bi zanj poiskali ukradeni ključ Vzhodnega kraljestva – Eija jih prestavi na astralno ravan in dogovorijo se, da bodo v Greenrocku pri Beteliju puščali poročila o napredku.

Za ono svetnico družba iz Imperija pove, da ne vohuni zanje. Garras se pretihotapi na njen balkon, kjer sliši, da se z nekom pogovarja. Ko zaspi, vstopi in ji zagrozi s smrtjo, če mu ne pove, kaj se je dogajalo. Ustavi ga neko mogočno bitje, najverjetneje avatar, in ga prenese v temno ulico, kjer ga namerava ubiti. K sreči ge zmoti skupina meščanov. Ko Garras o tem poroča imperialnim vohunom, ti žensko sklenejo budno opazovati. Po vrnitvi v Imperij Balthareiks od svojega boga izve, da je bil tisto avatar Novodošlega – morda nekoga, ki je bog pred nedavnim postal s pomočjo ključa, ki ga imamo.

V Greenrocku prevzamemo svojo ladjo in odplujemo na ravan, do katere ključa smo prišli s pomočjo starega trgovca. Na njej je gromozansko svetišče primarnega boga. Po večdnevni plovbi po njem pridemo do oltarja, kjer je naprava, za katero razberemo, da dela bogove. Opazimo, da na nekem mestu manjka dragulj. Najdemo tudi kos blaga, za katerega Balthareiks s pomočjo kristalne krogle dožene, da pripada zdravniku, ki ga je Garras srečal med obredom pri vilinih (in čigar strupu je podlegel). Odkrijemo tudi ostanke v bitki uničene githyanške ladje. Ker nam napisi na oltarju niso najbolj razumljivi, se vrnemo v Greenrock in prepričamo Betelija, da bi šel z nami in nam pomagal.

6. POGLAVJE: Bogovi – Nesmrtni zdravnik

V knjižnici v Greenrocku najdemo knjigo, ki opisuje nastanek vesolja: stvarnik je poleg vesolja ustvaril še dve bitji (recimo jim sinova), ki jima je prepustil svojo stvaritev, onadva pa sta se sprla, pri čemer je bilo vesolje razbito na ravni; v knjigi nekaj strani manjka. Ogledamo si podzemno sobico, v kateri je bila knjiga shranjena, preden so jo našli, in v njej odkrijemo gumb, za katerega Balthareiks jasnovidi, da pripada istemu zdravniku, ki je v svetišču primarnega boga pustil kos blaga.

Betelija in nekaj njegovih pomočnikov odpeljemo v svetišče primarnega boga, potem pa se odpravimo na obisk k zdravniku. Možaka zvežemo in z urokom prevzamemo nadzor nad njim (oziroma tako vsaj mislimo), potem pa se damo odpeljati v njegovo delovno sobo, kjer nam pove, v kateri omari ima spravljena manjkajoči dragulj iz svetišča primarnega boga in preostale liste iz greenroške knjige. Med preiskovanjem omare vse razen Eije prevzame neka slika (katere izjemna lepota je bržkone nekakšen urok), a preden se zanjo spopademo, jo bardinja z ognjeno kroglo sežge. Pri tem zgorijo tudi zdravnikove vezi, možak se reši in sproži past, ki paralizira Adrema in Balthareiksa. Videti je, da je zdravnik več, kot je kazal, in ker sta dva člana družbe nemočna, se raje odločimo pogovoriti.

Izvemo, da je možak nesmrten in neznansko star ter da je vse njegovo delovanje podrejeno temu, da bi stvari ostale čim bolj nespremenjene in da bi lahko živel dalje. Pove nam, da je stvarnik vesolja dal prednost enemu izmed sinov, tako da se je drugi moral umakniti, je pa za seboj pustil semena – pristaše, ki naj bi mu pomagali pri vrnitvi (ki da se bliža). Po vsem videzu je to Novodošli, katerega podanica je svetnica v Rivergatu. Kamen iz svetišča primarnega boga je res pri zdravniku in dopušča, da bi nam ga dal, če bi se mu zdelo primerno. Za možaka bi lahko opravili to ali ono, za kar bi nas poplačal s imenitnimi čarobnimi predmeti. Dogovorimo se, da bomo pokončali rivergatsko svetnico, zanimal pa bi ga tudi amagin v psihoaktivni obliki (ki ga zna izdelovati le eden – morda bi o njem kaj vedel povedati Vojščak somraka).

Svetnico mora pokončati nekdo, ki tega ne namerava (ker bi mu sicer avatar izgnanega stvarnikovega sina prebral misli in mu dejanje preprečil). Zato Adrem s pomočjo imperialnih vohunov v Rivergatu prevzame nadzor na županom Leonalom Navo. Najprej povzroči, da mož da nekaj naspametnih odredb, potem pa mu ukaže pokončati svetnico. Načrt uspe, Balthareiks svetničino dušo ujame v kristal in vsi skupaj se teleportiramo v prestolnico Imperija. Avatar se pred tem sicer pojavi, vendar (zaenkrat) ne ukrene nič.

Vrnemo se k zdravniku, ki nam razloži, da je Prekletstvo krvavega meseca pravzaprav delo demona Zubaua in da bi tudi njemu bilo všeč, če bi slednjega pokončali. Glavni stan njegovih pristašev (in prehod do samega demona) je v tay-kraalovskem (to so insektodina bitja, ki so bila včasih privržena Triokemu) svetišču na jugu. Preden se podamo nadnje, se Balthareiks še malo poukvarja z urjenjem svoje vojske, Garras (neuspešno) išče zmajev brlog na ravni z rudnikom amagina, Adrem pa se ubada s Kifenhofom (ki ga preimenuje v Adremville). Nato se z Balthareiksovo vojsko odpravimo nad častilce Zubaua. Ti nas presenetijo in pokoljejo pol vojakov, a so premagani. Adrem uniči še vas, za katero izvemo, da je v njej precej Zubauovih pristašev (pri tem ni izbirčen in pobije tudi nedolžne). Nato s preostankom vojske skozi pragozd prodremo do glavnega svetišča, ki ga obdaja manjše mesto. Slednje je lahek zalogaj in hitro pade, nevarnejše zubauovce pa pričakujemo v samem svetišču – veliki piramidi.

6. POGLAVJE: Bogovi – Zubauovo svetišče

Piramidi se vidi, da izvirno ni bila posvečena Zubau. S slednjim pa imata opraviti dva oboka nad stopniščema na vrh, zato ju podremo. Povzpnemo se na piramido in vstopimo v prostor, za katerega nam je edeno od jetnikov povedal, da se imenuje Dvorano spominov. Stenske slikarije naj bi govorile o preteklih dogodkih, a kaj zanimivega ne najdemo – našo pozornost pritegnejo le slike para zvezd: šest- in sedemkrake. Ob steni stojita dva Zubauova oltarja, med njima pa zid, ki ga podremo in ugotovimo, da za njim stoji adamanten golem, verjetno varuh oltarjev. Ker oltarja želimo uničiti, bi se golema radi odkrižali. Adrem in Garras se teleportirata v Nordheim, kjer izvesta, da bi golema najlaže uničili krepki fantje, ki bi tolkli po njem. Naročita verigo, s katero ga kanimo zvezati, izposodita si nekaj adamantnih kladiv in v Rivergatu najameta deset krepkih fantov.

Tačas družbo v piramidi napade človeku podobno bitje, ki barbara teleportira nekam v pragozd, ko mu začne iti za nohte, pa izgine. Ko se Adrem in Garras vrneta, gresta iskat barbara, vendar ga ne najdeta, ker je jedel čarobne gobe, ki so ga pomanjšale. Se pa pri iskanju izgubi Garras. Jasnovidnost našega duhovna ga najde, z nekaj truda pa odkrijemo tudi barbara in Adrem ga odčara.

Raziščemo še okolico piramide in pri bližnjem jezeru odkrijemo grob duhovnika svetega Cuthberta, katerega družba je nekoč uspela Zubaua ujeti v neko podravan. Iz njegovih zapiskov se podučimo o obredu, s katerim se to opravi, pri njem najdemo ključ do tiste podravni in na mestu, kjer je bil obred takrat izvršen, dobimo kamne, ki so zanj potrebni. V jezeru pa najdemo škatlo, na kateri piše, naj se ne odpira, in za katero Balthareiksov bog razkrije, da povzroči strašno opustošenje. Garras jo odklene, odpremo je pa ne. V svetišču svetega Cuthberta v Nordheimu nam pri našem podjetju niso v pomoč, povedo pa nam za neko zelo staro svetišče, kjer bi bilo vredno povprašati.

Končno se lotimo golema. Privežemo ga na zid, Baltahreiks pričara protimagično polje in se golemu usede za vrat, krepki fantje pa začno tolči. Žal niso dovolj krepki, tako da zaleže šele, ko udari naš barbar. Takrat se golem zvrne in skoraj zmečka Balthareiksa, nato pa počasi napade. Boj se izkaže za lažjega, kot smo pričakovali, in brez večjih težav zmagamo. Pred odhodom v globino piramide opravimo še s teleportirajočim malopridnežom – tokrat gre na izlet v pregozd Garras. V piramidi pa obračunamo s skupino duhovnikov.

6. POGLAVJE: Bogovi – Obračun z Zubauom

V piramidi najdemo vrata, za katerimi se očitno izvaja nek neprijeten obred. A ker smo izčrpani od boja, si najprej privoščimo počitek, nato šele vrata odpremo. Za njimi je trojica duhovnikov, od katerih je eden prav posebej zoprn. Z urokom mu uspe Balthareiksa kar dvakrat pokončati, vendar ima na srečo njegov bog načrte z njim, tako da ga obakrat vrne v boj. Kljub temu je spopad težaven, ker sovragi z urokom preprečujejo našim borcem, da bi prišli do njih. A z nekaj truda se nam jih vendarle posreči premagati.

Ko duhovniki padejo, skozi prehod za njimi vstopi Zubau in družba demonov. K sreči Balthareiksov bog na pomoč pošlje avatarja, ki se loti Zubaua, mi pa se spopademo z ostalimi demoni. Večina jih sicer ni preveč nevarnih, so pa zelo trdoživi in tako smrdljivi, da povzočajo slabost. Hujša sta dva balorja, a ko pokončamo ostale, je tudi njuna usoda zapečatena. Zubau takisto pade.

Našemu duhovniku bog naloži, naj izdela ducat kopij ključa do svoje ravni in jih razdeli prav toliko duhovnikom, ki naj gredo za dvanajst let nabirat nove pristaše. Imenovati mora tudi skrbnika svetišča na svoji ravni.

7. POGLAVJE: Adremville

Adrem navdušeno razvija svoje mesto. Balthareiksovi misijonarji se raztepejo po ravni ter so v nadlogo Greenrocku in še bolj Adremvillu – mestni glavar sicer nima nič proti njim, a Imperij jih ne odobrava. Kaldor se dolgočasi in v gostilni skoraj povzroči hujši izgred. Garras si v ušesu glave, na kateri stoji mesto, postavi domovanje in za oskrbnika v njem naseli nekega starejšega možaka. Naroči tudi ravanski čolnič za potovanja po okolici. Ustanovi tatinski ceh in zraven še Olidammarovo svetišče. Eija odpre glasbeno akademijo.

Balthareiks na svojo ravan pošlje množico raziskovalcev, ki naj bi našli nahajališča rudnin in podobno. Eden izmed njih ima pripravo za potovanje med ravnmi, ki jo Garras naroči ukrasti. Izkaže se, da omogoča potovanje do 20 glavnih ravni – tudi do Vzhodnega kraljestva.

Našemu duhovnu se v službo ponudi eden izmed njegovih konkurentov – preostalih dveh kandidatov za vrhovnega duhovnika – in je sprejet.

Za preganjanje dolgačasa Adrem organizira napad na bližnje gusarsko gnezdo. To je v notranjščini neke skale in nam ne povzroči prehudih težav (čeprav je res, da se Garras ne izkaže najbolj in med stikanjem po notranjščini pade v past, ki ga pokonča). Kolikor gusarjev ne pobijemo (tu ima zasluge predvsem Kaldor), jih polovimo in večino jih Balthareiks vtakne v svojo vojsko, nekaj pa jih odpeljemo v Greenrock, kjer so kaznovani. Garras se pri tem početju nauči upravljati ladjo (mu pa ribanje palube ne diši preveč).

Novi duhovnik razkrije, kje bi bilo moč najti tretjega kandidata za vrhovnega duhovna Balthareiksovega boga, ki je očitno precej nevaren in nasilen (kandidat namreč, čeprav bog bržkone tudi). V družbi še enega pustolovca, ki ga najamemo v Greenrocku, se podamo v boj in hitro zmagamo. Balthareiksov bog preživela vpraša, kdo dobi njun glas za vrhovnega duhovnika, in oba se odločita za Balthareiksa. V znak položaja dobi naš tovariš sijajen goreč oklep.

Od zlikovcev, ki jih je Garras najel, da poiščejo ukradeni ključ do vzhodnega kraljestva, pride glas, da je v mestu Sigil (kamor se menda zadnje čase steka več tovrstnega blaga). Sigil je največje znano mesto, v njem je menda prehod do vseh ravni in je oddaljeno dva meseca plovbe. Vlada mu skrivnostna Lady of Pain in je polno bojujočih se frakcij.

8. POGLAVJE: Boj proti Triokemu – Vojske

Povabljeni smo na sestanek, ki naj bi se ga udeležili tudi cesar, kraljica Vzhodnega kraljestva in predstavniki Greenrocka (izjema je Balthareiks, ki sicer izve, kaj se dogaja, njegova udeležba pa spričo nadležnosti njegovih misijonarjev ni zaželena). Najprej prispejo predstavniki Greenrocka, nato se zasidrata dve ladji Vzhodnega kraljestva, na koncu pa se odpre še prehod v Imperij, skozi katerega stopi sam cesar. V tistem trenutku eden od stražarjev izpusti majhno reč, ki se brž spremeni v ogromno ognjeno beštijo in napade cesarja. Seveda priskočimo na pomoč in kmalu ugotovimo, da je domnevni cesar pravzaprav poveljnik njegove tajne službe, čarovnik, ki smo ga srečali že v Koebelarju. S združenimi močmi premagamo mrcino, vendar pri tem Kaldor z vso opremo vred izpari. Med bojem se mestu približa bojna ladja mind flayerjev, ki pa je hitro premagana, v dobršnji meri po zaslugi izredno močno oborožene galeje, ki je pripeljala predstavnike Greenrocka.

Ko se prah poleže, smo povabljeni v Imperij. Tam spet srečamo Vojščaka somraka, za katerega izvemo, da mu je ime Teamon. Pokaže nam vojsko ljudi, vilincev in škratov, ki tabori pred Nordheimom. Vidimo tudi oniksovega zmaja, s katerim sta očitno prijatelja. Kmalu se napotimo proti kraju, kjer naj bi potekal pravi sestanek. Med potjo nam Teamon pove, da je mojster, ki je izdelal njegov oklep iz psihoaktivnega amagina, že dve tisočletji mrtev, da pa bi se utegnilo kaj zanimivega o njem in njegovem delu najti v osrednji knjižnici multiverzuma v Sigilu.

Po nekaj dneh potovanja prispemo do Dvorane ljudstev, ki je namenjena sestajanju vseh štirih ljudstev materialne ravni: ljudi, vilincev, škratov in tay-kraalov. Varuje jo Red zlatega sonca, vitezi, ki jezdijo na zmajih. V naši skupini so že vodje prvih treh ljudstev, pridruži pa se nam tudi predstavnik tay-kraalov. Pred sestankom si ogledamo še Grobnico junakov, kjer so pokopani Teamonovi tovariši iz prve vojne proti Triokemu.

Namen posveta je določiti poveljnika skupne vojske in bojni načrt. Vsi se strinjajo, da bi bil pveljnik Teamon, razen Garrasa, ki glasuje zase. Sklene se, da bo vojska nemudoma napadla mindflayersko mesto, kjer naj bi se trenutno zadrževal Trioki. Naša naloga pa je med napadom pokončati nam dobro znanega hudiča, ki je eden pomembnejših pristašev Triokega. Pri tem nam družbo dela vojščak Reda zlatega sonca.

Teleportiramo se v utrdbo v napadenem mestu, kjer naj bi se hudič zadrževal, a vohun, ki naj bi s čarobno pripravo poskrbel, da bi se pojavili čim bliže tarče, je ubit, čaka pa nas četverica mithralastih golemov. Goleme premagamo, potem se pa v utrdbi izgubimo. Vrnemo se k ubitemu vohunu in pri njem najdemo načrt do sobe, kjer naj bi bil hudič. A ko prispemo tja, nas čaka lich s podaniki.

8. POGLAVJE: Boj proti Triokemu – Drugi multiverzum

Udarimo se z lichevo druščino in jo hitro pospravimo. Licha očitno nekoliko zaskrbi, zato se skuša z nami pogoditi. Predlaga, da bi bil tri dni naš gost in bi nam povedal vse, kar bi želeli, mi pa bi ga potem pustili iti svojo pot. Po tehtnem premisleku pristanemo in ga odpeljemo na Balthareiksovo ravan. Tja pripeljemo še Betelija, ki licha – ime mu je Ozark – temeljito zasliši. Ko trije dnevi potečejo, spet nastopi dilema, ali naj licha morda le ubijemo. Zadevo skoraj odloči Garras, ki na njem preizkusi svoje žeparske veščine, vandar ga Adrem zapre v kocko sile. Ozark ni preveč zadovoljen, a nam vseeno pove, kako ga lahko spet najdemo, če bi bili voljni zanj opraviti neko nalogo.

Beteli nam raztolmači, kar mu je lich povedal: Stroj v svetičšu primarnega boga ni namenjen rojevanju bogov, ampak njihovemu pobijanju; za pogon so potrebna človeška življenja. Iz svetišča se da vstopiti v os vesolja, od tam pa po vsej verjetnosti v drug multiverzum. Ozark je v osi bil, ugotovil je, da tam čas teče veliko počasneje, kot je v multiverzumu normalno, da njegove čarovniške veščine tam ne delujejo, da pa se kraj vseeno ne zdi nevaren. V drugi multiverzum ni vstopil, ker je v svoji metodičnosti menil, da mu za ta korak manjka informacij. Izrazil je domnevo, da Trioki in Teamon izvirata iz drugega multiverzuma in da se ju v tem morda niti ne da trajno znebiti – da bi bilo za kaj takega treba iti tja. Zdi se, da sama o svoji zgodovini ne vesta dosti in jima morda to niti ni znano.

Izvemo, da obstaja Orakelj, ki ve vse. Obiščemo ga in izkaže se, da bi cenil kake informacije iz drugega multiverzuma, ker je to edino, česar ne ve. Sicer pa je pripravljen informacije zamenjati za dovolj zanimive duše.

V Greenrocku se pojavi trgovec, ki prodaja skrinjo, v kateri naj bi bilo neko imenitno znanje. Garras to reč ukrade in se jo odloči prodati Ozarku. Ta jo odpre in v najde nekakšen spomin na Triokega v človeški podobi v nečem, podobnem krsti. Kasneje izvemo tole zgodbo: nekdo je nenačrtovano postal priča nenavadnega boja. Skupina hudičev se je bojevala proti skupinici, ki jih je sestavljalo nekaj ljudi in nenavadno bitje, ki je bilo videti kot kup prelivajočih se luči. Ko so hudiči premagali ljudi, je vodja hudičev izrekel močan urok, ki je kup luči na nek način razbil. Hudiči so zbrali ostanke v nenavadno okroglo skrinjo, spregledali pa so enega, ki ga je priča kasneje našla (poleg tega je odkrila, da je eden od ljudi preživel). Ta košček je kasneje postal spomin.

Bog našega duhovna nam zaupa, kje in kdaj bi bilo moč najti hudiča, ki je rešil Triokega z Balthareiksove ravni in se nam je izmuznil pri napadu na mindflayersko mesto. Pripravimu mu zasedo, ki se odlično posreči: nas in sovraga zajamemo v kocko sile, kjer ga mlatimo, dokler ga ne pobere. Uplenimo mu mošnjo, s katere je sicer težko odstraniti zaščito proti nepooblaščenemu odpiranju, ko nam uspe, pa v njej najdemo 3.000.000 zlatnikov.

Hudičevo dušo prodamo Oraklju, ki nam v zameno pove, kje je moč najti še eno pomembno pristašico Triokega – v njeni utrdbi na ravni vode.

Gusarji, ki jih je Adrem finančno podprl, da bi zasedli mesto ob ustju reke, ob kateri stoji tudi Rivergate, končno uspejo. Pri tem podjetju se jim pridružijo tudi nekateri člani Garrasovega tatinskega ceha. Adrem potem gusarje prežene in mesto zasede v imperialnem imenu – prvi korak pri polastitvi svobodnih mest južno od Imperija (in tudi korak na poti Adremovega vzpona med imperialne veljake).

8. POGLAVJE: Boj proti Triokemu – Obstaja tudi kaj hujšega

Podamo se na ravan vode, da bi pokončali pristašico Triokega, za katero nam je povedal Orakelj. Dokaj uspešno se vtihotapimo v njeno utrdbo, pokončamo skupino precej žilavih stražarjev, obidemo prizmatični zid in vstopimo v laboratorij. Lastnica se skrije v prizmatično sfero, a grožnja, da ji bomo vzeli škatlo, v kateri je očitno nekaj zelo važnega (verjetno kup luči, ki so ga razbili hudiči, o čemer smo slišali od okradenega trgovca), jo izvabi na plano. Pokončamo jo, vzamemo škatlo in preostali plen ter z nekaj težavami pobegnemo z ravni.

Med našo odsotnostjo je očitno poteklo več časa, kot bi ga smelo. Vzhodno kraljestvo je napadeno, pri čemer je udeležen Novodošli, Trioki pa mu pomaga. Po posvetu z nesmrtnim zdravnikom odpremo uplenjeno škatlo in iz nje izstopi nekdo, ki trdi, da je združek treh milijard bitij z neke energetske ravni in si da ime Swen. Nastal je menda v prizadevanju preprečiti uničenje multiverzuma, kar naj bi bil cilj Novodošlega.

Z njim obiščemo Orakelj, da bi izvedeli, kje je Teamon. Odgovora ne ve in poči. Ravan, na katerem je bil, se začne krčiti in na koncu izgine. V Dvorani ljudstev naletimo na cesarja in druge imenitnike, ki so pravkar pribežali iz Vzhodnega kraljestva. Teamon jim je kril umik in je ostal tam, zato ga gremo iskat. Povemo mu, kar vemo o trenutnim dogajanju, in ga povebimo s seboj v Os vesolja – Swen namreč meni, da je rešitev tam. Teamon odkloni. Iskat gremo še Ozarka in se z njim dogovorimo, da bo Triokemu pojasnil, kakšni so nameni Novodošlega, in da ga bo poizkusil pripraviti do tega, da bi se srečal s Teamonom, saj je očitno Novodošli njun skupen sovražnik (kakor mora biti tudi sovražnik vseh, ki ne bi radi izginili v uničenju ultiverzuma).

Odpravimo se v Os vesolja, kjer nas v svetišči Primarnega boga čakajo Balthareiksov bog, Heironeous in Moradin. Balthareiksa, Adrema in Eijo povzdignejo v polbogove (Garras si pa nobenega od njih ne želi nad seboj) ter nam dajo vsak po dva avatarja – očitno menijo, da je naša naloga zelo pomembna. Pot v Os je videti kot predor, med hojo po katerem avatarji zbledijo. Prispemo v nekakšno čakalnico, kjer nam vratar pove, da prihajamo s prve stopnje šolanja. Izvemo tudi, da je pred nedavnim nekdo na silo šel v napačno smer (najbrž Novodošli), prej pa da sta dva šla na ustrezen način (domnevno Teamon in Trioki). Ker nam vratarjevi nadrejeni ne odobrijo poti naprej (kar je čudno), se zmenimo, da nas vratar prepusti na lastno pest, da doženemo, kaj se dogaja. V nadaljevanju predora naletimo na nekakšne okvire in na nekaj, kar je podobno kosmom vate. Če drugi pridejo v stik s prvimi, je moč videti slike, ki pa nam dosti ne pomenijo. Prispemo v prostor, katerega vhod se za nami zapre, in Swen nam pove, da on ni tisto, kar je rekel, da je.

9. POGLAVJE: Severni sij – Razkritje

Swen nam razkrije, da smo umetne osebnosti in da domujemo v mreži višjega reda (naprednem računalniku) na raziskovalni vesoljski ladji Severni sij. Nastanku multiverzuma, kot smo ga poznali pred tem razkritjem, je botrovala poškodba mreže, ki je posledica skoka Severnega sija iz prevelike bližine črne luknje. Skok je izvedla umetna osebnost Unos, ki je prevzela nadzor nad ladjo. Swen Johanson je tudi umetna osebnost, na Severni sij pa je prišel iz izvidniške ladje Coriolis, ki je našla Severni sij, po tem ko se je za njim za nekaj časa izgubila vsaka sled. Posadko Coriolisa so obvladale ovojnice (roboti) pod nadzorom Unosa, pri čemer je bil Swen ob svojo ovojnico.

Na začetku imamo dostop do podatkovne baze s splošnimi podatki in nekaj podatki o Severnem siju, senzorja v laboratoriju za umetne osebnosti in laboratorijske ovojnice, ki jo lahko prevzamemo. Lotimo se raziskovanja ladje, pri čemer najdemo še štiri pajkaste ovojnice in eno letečo ter nekaj orodja in orožja. Od pajkastih ovojnic dve (in nekaj orožja) v boju z Unosovimi ovojnicami izgubimo, ena oklepljena in ena navadna pa nam ostaneta. Poraziti uspemo kar nekaj sovražnih ovojnic in obrambnih stolpičev. Najdemo tudi Swenovo ovojnico, v katero vrnemo lastnika. Preiščemo dobršen del ladje, ne pridemo pa do drugega laboratorija za umetne osebnosti (videti je, da je tam nekaj zanimivega, vendar ga domnevno straži vsaj ena srednjevelika ovojnica s 6 mm Gaussovo puško), do osrednjega prostora ladje (od tam se pride v drugo polovico in do Coriolisa, vendar ga straži težka ovojnica, ki bi se morebiti dala onesposobiti s tremi granatami EMP, ki jih imamo), do poveljniškega mostu (vrata so preveč poškodovana) in do pomembnega stičišča Jeffryjevih cevi (je premočno utrjeno).

9. POGLAVJE: Severni sij – Raziskovanje

Izmed poti, ki so nam na voljo, so tri precej nevarne, četrta (na poveljniški most) pa je zaprta. Zato poiščemo izhod iz ladje in ko eno od pajkastih ovojnic opremimo z elektromagnetnimi čevlji, ki jih snamemo z dveh skafandrov, se skupaj s Swenom odpravi proti poveljniškemu mostu po zunanji strani ladje. Zaradi dveh oddajnikov FoF, ki smo jih vzeli mrtvim članom posadke, smeta pajek in Swen na most. Izkaže se, da ga straži precej zdelana (a močno oborožena) ovojnica pod poveljstvom ladijskega pilota, ki je bil na strani ladijske posadke, zdaj pa ne more biti več, ker je vsa mrtva. Preden se pilot odloči za sodelovanje z nami, si želi enega od nas natančneje ogledati. Adrem preizkus očitno prestane, tako da dobimo dostop do vsega na ladji, do česar ga pilot lahko da, je pa njegova moč precej omejena, ker so bili stiki med poveljniškim mostom in preostankom ladje prekinjeni).

Ker naša zmožnost upravljanja ovojnic ne seže po vsej ladji, se presnamemo na kasete in vstavimo v humanoidne ovojnice, ki nas – spet po zunanji strani – odnesejo do Coriolisa. Med potjo brez težav odstranimo dve sovražni ovojnici. Swen prevzame nadzor nad Coriolisom in ladja poskrbi še za par sovragov, mi pa se v Coriolisovem skladišču temeljito opremimo: prestavimo se v vojaške humanoidne ovojnice in si nadenemo oklepe ter se oborožimo z raketometom, granatometi in različnimi vrstami streliva za oboje. Najdemo tudi prenosen plazmatski top. Swen zase najde nekoliko težjo ovojnico.

Lotimo se preiskovanja tiste tretjine Severnega sija, ki ga še nismo obiskali in ki ga ne straži težka ovojnica. V strojnici najdemo pol stroj, pol živo bitje, ki je videti hudo nevaren. Pred vhod postavimo plazmatski top, vhod odpremo in mrcino začnemo obstreljevati z vsem, kar nam je na voljo. Izkaže se za precej trdoživo in poškoduje Balthareiksa, vendar jo zmoremo. Ugotovimo, da je pogon Severnega sija v dokaj dobrem stanju, najdemo pa tudi reaktor s Coriolisa, ki očitno napaja nekaj na Severnem siju. Zdaj se lotimo še težke ovojnice, ki straži osrednji del ladje. Onesposobimo jo z raketo EMP, ki sicer tudi nam ne dene prav dobro, a si hitro opomoremo. Swen urno plane proti padli ovojnici in uspe prevzeti nadzor na njo: poroča, da bi bila z manjšimi popravili še za rabo.

10. POGLAVJE: Finale

Med tovornim prostorom Severnega sija, kjer sumimo, da je glavni stan Unosa, in drugim laboratorijem za umetne osebnosti najdemo na novo nameščen podatkovni vod. Je močno oklepljen, vendar z nekaj težavami, ki jih povzročajo predvsem vzdrževalni naniti, oklep prebijemo. Ugotovimo, da sprva po njem ni veliko prometa, nato pa nenadoma postane polno zaseden v smeri od laboratorija za umetne osebnosti proti tovornemu prostoru. Vod brž prekinemo. Odklopimo tudi Coriolisov reaktor.

Nato se odpravimo v drugi laboratorij za umetne osebnosti. Tam nas pričaka obrambni stolpič s 6 mm Gaussovim topom, ki ga začasno onesposobimo z granato EMP, nato pa ga Adrem s svojimi hekerskimi veščinami uspe prepričati, da izvrže strelivo. V laboratoriju najdemo štiri sarkofagom podobne naprave, v katerih so ljudje. Dva sta mrtva: za enega ugotovimo, da je Orwell Kahn-Lee, ki se je zlil s svojo stvaritvijo Unosom, za drugega pa, da je bil v našem multiverzumu naš barbarski tovariš. Preživela sta kapitanova sinova Stanislav in Karl Ryzna, v našem multiverzumu znana kot Teamon in Trioki. V sarkofagih sta se znašla, ker sta Unos in Khan-Lee od njiju skušala dobiti neke podatke, kar pa jima ni uspelo. Triokega poizkusimo prebuditi, pri čemer umre (kar ni presenetljvo, ker nobeden od bratov ni v posebej dobrem zdravstvenem stanju). Teamona zato raje preslikamo v umetno osebnost, ki pa se izgubi nekje v računalniškem sistemu. Opazovanje računalnika, v katerem je naš multiverzum, razkrije, da so bogovi povzročili, da se je razcepil na dvoje: v večji del z večino prebivalstva in v manjši, kamor vleče vse bogove (in kamor je potegnilo tudi Unosa). V večjem delu je zaradi pomoči Končnega reda in izginotja Triokega zavezništvo pod Teamonovim vodstvom pristaše Triokega porazilo, zdaj pa si vsi celijo rane. Unosa v računalniku ni več; domnevamo, da je povečani promet v podatkovnem vodu pomenil, da se je preselil v tovorni prostor.

Ladijski pilot ponudi, da bo izdelal program, ki bo znal ugotoviti prisotnost Unosa v računalniškem sistemu, in drugega, ki ga bo znal oslabiti. Ko sta programa končana, ugotovimo, da Unosa v nam dosegljivih delih ladje ni. Napotimo se raziskat tovorni prostor. Doženemo, da ga straži lebdeče vozilce obdano z energijskim ščitom, ki ga lahko iztegne in uporabi kot orožje. Ko iz varnega zgornjega nadstropja streljamo nanj, se izkaže za dokaj odporno. Zato najprej izstrelimo proti njemu raketo EMP, ki onesposobi ščit, nato pa ga uničimo s protioklepno raketo. S pomočjo pilotovega programa ugotovimo, da je Unos v tovornem prostoru. Uporabimo tudi drugi program, ki naj bi mu zagrenil življenje. Zares ga najdemo nedelujočega v skoraj dograjeni ovojnici, za katero je videti, da bi bila, če bi delovala, prav posbej trd oreh. Brž jo razstavimo in Unosa – Garrasovemu negodovanju navkljub – pošljemo v sonce.

Swen nam jamči, da če nas izroči Tehnokraciji, bo naš multiverzum ohranjen. Ker pa temu zagotovilu ne zaupamo povsem, se raje dogovorimo, da bomo z ladjo skočili na nek odročen kraj, kjer bomo lahko mirno živeli v svojem multiverzumu. Ob vrnitvi domov imamo tri možnosti: postati bogovi v manjši polovici multiverzuma, biti spet junaki, kakršni smo bili, ali pa se spremeniti tako, da pristanemo na prvi stopnji, vendar ne moremo umreti od starosti, naše duše pa so neuničljive. Vsi se odločimo za slednjo možnost. Žal se na koncu izkaže, da nas je Swen naplahtal in Severni sij poslal k tehnokratski raziskovalni postaji. Garras sklene, da bo, če bo to slučajno kdaj v njegovi moči, Swena ubil.

Madrid, ostalo

Danes bom kako rekel še o nemagicaški plati obiska Madrida. Nekaj besed si najprej zasluži ulica, v kateri je bil hostel, kjer sem bival z drugimi slovenskimi magicaši. Bila je precej v središču mesta, a obenem očitno zbirališče sumljivih osebkov. Kot prvo so enega našega tam okradli, še eden pa je nekega falota pregnal, ko mu je ta že šaril po žepu. Kot drugo pa je na njej mrgolelo prostitutk, ki sem se jim očitno jaz zdel prav posebej privlačen. Dvakrat se mi je namreč pripetilo, da sem šel s kolegi po ulici in se je ena zapičila prav vame. Čudno – ponavadi mi gre izžarevanje nepriljudnosti kar dobro od rok.

Na tekmovanju sem se prehranjeval mizerno (cel dan sem jedel piškote in energijske tablice, ker za kaj resnejšega ni bilo prilike), ob večerih sem si pa kar privoščil. Prvi dan smo šli z dvema kolegoma na paello, ki je bila prav solidna. Da sva dva od jedcev prišla do posebej krepke doze morskih sadežev, pa je poskrbel tretji. Morske hrane namreč ni bil vajen in je naročil mešano paello (z morskimi sadeži in drugim mesom). Ko jo je dobil na mizo, so bili očitni predvsem morski sadeži, ki so se mu tako hudo uprli, da je kazalo, da ne bo pojedel ničesar. Potlej je pa le postal sumničav, ker o nemorskem mesu ni bilo ne duha in ne sluha. Poklical je natakarja, ki je potrdil, da so mu prinesli napačno paello. Kolega ga je nato skušal prepričati, da mu nadomestne ne bi prinesli, on pa ne bi plačal, a natakar na to uho ni hotel slišati. Tako je dobil še eno paello – tokrat res mešano, ki pa je bila prav tako preveč morska. Zato je pustil tudi večino te, drugi kolega in jaz pa sva si postregla z njegovimi školjkami in raki.

Drugo zanimivo prehranjevanje pa sem imel zadnji dan. Sklenil sem namreč pokusiti cocido madrileño, ki naj bi bila najbolj značilna madridska jed. Kaj je na njej tako značilno madridskega, ne vem, vsekakor pa ne to, da bi jo stregli v mnogih madridskih restavracijah. Obresti sem jih moral namreč kakih dvajset, da sem jo našel (še sreča, da imajo navado jedilne liste obešati pred vrata). Pa še v restavraciji, kjer so cocido imeli, sem imel srečo, saj jo strežejo samo ob ponedeljkih. O jedi sem vedel le, da je nekakšna juha v več hodih. Izkazalo se je, da je prvi hod juha (z rezanci), drugi hod pa zelenjava in meso iz juhe (po regeljcih naj bi se zelenjava in meso postregla posebej, ampak meni so dali oboje skupaj). Vse skupaj se mi ni zdelo preveč okusno (kot je vsak, ki pozna moj odnos do goveje juhe in z njo povezane hrane, bržkone že uganil). Od zelenjave sem dobil čičeriko (ključna sestavina), korenje, krompir in nekaj, kar je bilo najbrž zelje (ni bilo najboljše). Od mesa sem dobil pa neke kar užitne kose svinjine (najbrž) in dve vrsti klobase (ki sploh nista bili najboljši). Sama juha je kajpak imela okus po vseh teh rečeh, najbolj po mesu, in mi zaradi tega tudi ni šla posebej v slast. Je bila pa količina ogromna, tako da sem se nažrl kot prasec.

Za ogled mesta sem imel časa samo en dan, kar je kajpak premalo, saj je v Madridu videti marsikaj. S kolegi smo obiskali bikoborsko areno, ki je od zunaj precej kul, od znotraj pa malo manj, sploh ker je bil tiste dni notri postavljen cirkus. Imeli smo vodičko, ki je govorila angleško (med Španci na ravno pogost pojav), tako da smo izvedeli, da si domala vse sedeže lastijo kupci sezonskih vstopnic (ki stanejo nekaj tisoč evrov), da najboljši bikoborci zaslužijo po par milijončkov letno, da morajo za to biku pred nosom mahati z desetkilsko cunjo in še par zanimivosti. Da se greš ceremonialno dražiti bike, moraš biti že tako malo prismuknjen, da to počneš v zlatih pajkicah z desetkilsko cunjo, pa sploh. In na koncu bik še nikoli ne zmaga, tako da sploh ni zanimivo.

Nekoliko temeljiteje sem si ogledal še kraljevo palačo. Kot druge tovrstne palače po Evropi vsebuje kopico razkošnih sob, od katerih pa je ena s svojo presenetljivo okusno rokokojsko kičavostjo vendarle izstopala (fotografirati se ni smelo, zato fotka s spleta). Poleg tega je v sklopu palače tudi zbirka oklepov in orožja, katere pa je bilo odprte le pol. Škoda, kajti take reči me zanimajo. In škoda tudi, da je bil zvočni vodnik preveč splošen in nasploh dokaj dolgočasen. Sem imel pa srečo, da je ravno med mojim obiskom na dvorišču palače kakih 5o jezdecev z zastavami, meči in trobentami uganjalo neke zapletene manevre neznanega namena. Mimo drugih madridskih zanimivosti sem se zgolj sprehodil, tako da bo mesto treba obiskati še kdaj. Jelka pravi, da bo treba pogledati tudi kako galerijo (po čemer sam ne hrepenim prav goreče).

Bikoborska arena
Bikoborska arena
Kraljeva palača
Kraljeva palača
Stolnica Almudena in jezdeci pred kraljevo palačo
Stolnica Almudena in jezdeci pred kraljevo palačo
Stolpa Kio, ki sta menda precej imeniten inženirski dosežek
Stolpa Kio, ki sta menda precej imeniten inženirski dosežek
Medved, ki je simbol mesta
Medved, ki je simbol mesta
Kip boginje Kibele
Kip boginje Kibele
Vrata Alcalá
Vrata Alcalá
Sončni zahod nad parkom Retiro
Sončni zahod nad parkom Retiro

Grand prix je bil grand

Prejšnji vikend se je v Madridu pisala zgodovina – doživeli smo največji magicaški grand prix vseh časov (in s tem bržkone tudi največje magicaško tekmovanje nasploh). Zbralo se je 2224 igralcev, kar je bilo očitno precej več, kot so organizatorji pričakovali. Gneča je bila namreč strašna, tekmovanje se je začelo s krepko zamudo in pred prvim krogom so oznanili, da če pri mizi, ki nam je dodeljena, ni stola, naj pač igramo v stoje. Stole se potem v zadnjem trenutku dostavili, vseeno pa je preobilje igralcev dogodek naredilo malce neudoben, tudi na ta način, da se je devet krogov prvega dne igralo do polnoči. Ampak zgodovinski je pa bil!

Horde magicašev na prizorišču
Horde magicašev na prizorišču
... in pred njim
... in pred njim

Na grand prixu sem igral aggro loam, podoben prvemu na tejle strani. Razlogov za to odločitev je več. Kot prvo sem želel igrati kupček, ki zna početi nefer stvari, recimo s chalice of the void v prvi potezi onemogočiti pol nasprotnikovega kupčka ali pa z life from the loam potegniti po tri karte na potezo. Da se dobro odrežeš na velikem tekmovanju, nujno potrebuješ nekaj sreče, in s kupčkom, ki je preveč fer, je imeti srečo težje. Kot drugo sem želel igrati kupček, kjer je vsaka karta resna grožnja in ki zna kolikor toliko hitro zmagati, da se igre preveč ne vlečejo. Tudi to je na velikem tekmovanju odločna prednost. Seveda pa tem kriterijem še vedno zadosti precej kupčkov in da sem se med njimi odločil ravno za aggro loam, je v precejšnji meri naključje. Če me spomin ne vara, sem izbiral kupček za friday night magic, ko je bilo zadnje veliko tekmovanje v legacyju Star City Games Open St. Louis, kjer se je aggro loam dobro odrezal. Po tistem sem sicer razmišljal še o nekaj drugih možnostih, a se mi je zdelo bolj priporočljivo vztrajati pri kupčku, s katerim sem si bil nabral že nekaj izkušenj.

Tekmovanje sem začel precej klavrno. Med testiranjem sem ugotovil, da sta za aggro loam najbolj zoprni zadevi kombo in hiter progenitus (s kakršnim zna postreči recimo bant z natural orderjem). In na kaj sem naletel v prvem krogu? Na dream halls, ki so mi v obeh igrah v tretji potezi igrali show and tell, ki je v igro postavil progenitusa. Grrr! Seveda sem izgubil. V drugem krogu sem se spopadel z merfolki, s katerimi sem zaradi pomanjkanja časa izenačil. Če bi bilo časa dovolj, bi bil najbrž zmagal, ampak ga pač ni bilo. Merfolki namreč niso prehud sovrag, razen če me pretepejo s hitrim wake tresherjem, ki pa ga v tej igri nisem opazil. V tretjem krogu pa sem igral proti neki beli zadevi, za katero bi rekel, da je zanič, če me ne bi bila porazila. V prvi igri sem kot edini grožnji potegnil tarmogoyfa in terravora, nasprotnik pa jötun grunta. Kako se je izteklo to, si ni pretežko predstavljati. V drugi igri sem pa dvakrat mulliganal in še potem nisem imel dovolj mane (kar se s kupčkom, ki igra 26 zemelj, ne bi smelo dogajati prepogosto, včasih se pa vendarle). Tako sem že po treh krogih ostal brez možnosti, da se prebijem v drugi dan. Če se je do semle prebil kdo, ki magica in grand prixov ne pozna: igrajo se dva dni, tokrat smo prvi dan igrali devet in drugi osem krogov po švicarskem sistemu (to pomeni, da igralci nabirajo točke glede na to, ali zmagajo, izgubijo ali izenačijo, in da ni nihče izločen), v drugi dan napredujejo vsi z dvema porazoma ali manj, najboljših osem pa se na koncu pomeri na izločanje (v četrtfinalu, polfinalu in finalu).

Mi je pa preostanek dneva šlo bolje kot prve tri kroge. Eden od razlogov je bil morda, da sem igral proti slabšim nasprotnikom, eden bi lahko bil, da sem bil bolj sproščen, ker rezultat ni več dosti štel, nekaj je bilo pa gotovo tudi sreče. Zmagal sem proti staxu, aggro loamu, nekakšnim vampirjem in dvema bantoma (brez natural orderja). Enega od slednjih je igral nek Belgijec, simpatičen dečko, ki je bil moj edini nešpanski nasprotnik v celem vikendu (nalomil sem ga tudi v igri, kjer mi je ostala samo še ena življenjska točka, on jih je imel pa več kot 30). Izgubil sem pa še proti enchantress, proti kateri ugotavljam, da ima aggro loam zelo zelo slabe možnosti. Edini smiselen način za boj proti enchantress, ki mi prida na misel, je, da engineered explosives zamenjam s pernicious deedom. Morda bom to kdaj preizkusil. Na koncu sem tako z rezultatom 5-3-1 pristal na 490. mestu. To nikakor ni navdušujoče, pretirano slabo pa konec koncev tudi ne. In če se primerjam z rojaki, ki jim je šlo dolgo časa dobro in so možnosti za drugi dan zapravili šele čisto na koncu, sem lahko kar zadovoljen, saj so vsaj nekateri bili dosti slabše volje od mene. Od Slovencev, ki nas je na grand prix prišlo 15, sta se v drugi dan uvrstila dva, vendar jima potem ni šlo prav dobro (nekaj je bilo slišati o burni noči, ki je k temu morda kaj prispevala).

Drugi dan grand prixa sem izkoristil za tekmovanje v vintagu. Zavoljo nedavno natisnjenega lodestone golema sem igral mud in kupček je očitno dober, saj so se z njim med prvih osem prebili kar štirje igralci (morda celo pet). Žal mene ni bilo med njimi. Sem si pa z rezultatom 5-3 za nagrado prislužil tri razširitvene pakeljce kart, kar je sicer bolj borno, a vseeno bolje od večine drugih tekmovalcev. Za konec lahko rečem, da sem vsekakor zadovoljen, da sem se grand prixa udeležil, čeprav sem bil le zmerno uspešen in sem bil konec vikenda povsem izmučen. Glede na velik obisk v Madridu se nadejam, da na naslednji evropski grand prix v legacyju ne bo spet treba čakati štiri leta. Če bom le mogel, bom tam.

Dopolnilo:
Včeraj sem pozabil dodati fotki, kar sem zdaj popravil.

Pot v Madrid

Najprej naj povem, da sem na grand prixu zmagoval več kot izgubljal, da pa se s kakimi prav spektakularnimi dosežki ne morem pohvaliti. Sicer bom madridske pustolovščine opisal po vrsti, kar pomeni, da bom začel s potjo. O tej se da povedati precej, slabega več kot dobrega.

V Madrid sem letel iz Berlina, ki je od Rostocka oddaljen dobrih 250 km. Odločiti sem se moral, ali bom šel v Berlin z vlakom ali z avtom, in oboje se mi je v primerjavi s ceno poleta (86 EUR) zdelo drago. Vlak do Berlina in nazaj namreč stane nekaj čez 80 EUR, parkiranje na berlinskem letališču bi me pa prišlo še malo več (in to za le dobre štiri dni – lopovi oderuški!). Ker se mi je cena letališkega parkiranja zdela res nesramno visoka, sem poguglal, če kdo pozna kako alternativo. Ugotovil sem, da jo: obstaja parkirišče blizu letališča, kjer lahko za 24 EUR parkiraš cel teden in ki nudi prevoz na letališče in nazaj. Odločil sem se za to možnost.

Kaki dve uri pred poletom, ko sem bil že v Berlinu, sem dobil SMS: EasyJet mi je sporočil, da so moj polet odpovedali. Kajpak sem se po tistem odpeljal naravnost na letališče ugotovit, kaj zdaj. Izvedel sem, da mi EasyJet lahko ponudi nadomesten let dva dni kasneje, s katerim pa grand prixa ne bi ujel. To sem kajpak zavrnil, kar je pomenilo, da sem si moral pomagati sam. Predlagali so mi, naj pokličem Iberio, ki da v Madrid leti še isti dan. To sem tudi storil in izvedel, da me lahko tja spravijo za dobrih 1.000 EUR, ker so imeli na voljo le še poslovni razred. Naslednji dan, kar bi bilo še vedno dovolj zgodaj, pa so imeli let za še vedno zelo neugodnih 600 EUR. Tako sem jo po letališču mahnil za lov za navdihom, kako naj pridem v Madrid. Našel sem ga v obliki neke zadnjeminutne turistične agencije, ki mi je ponudila let za 212 EUR naslednji dan. To se mi je zdelo sprejemljivo in sem rekel da. Ob tej priliki sem tudi ugotovil, čemu služijo turistične agencije na letališčih. Do zdaj sem se jim vedno čudil, saj se mi je zdelo, da človek turistično agencijo potrebuje, preden gre na letališče.

Na letališkem turističnem uradu sem si dal poiskati še hotel, saj sem moral v Berlinu prespati, v Madrid pa sem letel z drugega letališča, kot sem izvirno načrtoval (Berlin ima namreč dve letališči). Kako je s parkiranjem tam, nisem vedel, a ko sem ugotovil, da se da na ulici pred hotelom čisto zakonito parkirati zastonj, sem avto pustil tam in jo na letališče mahnil z javnim prevozom. Tja sem prispel okrog 5 zjutraj (let sem imel ob 7 in sem bil raje previden, ker nisem vedel, koliko časa bom potreboval za vožnjo). Optimistično sem se postavil pred Lufthansino okence, kjer so mi povedali, da nimam vozovnice. Aaaaa! Agencija, ki mi jo je bila domnevno prodala, mi je bila sicer izročila nek papir, a tisto je bil samo račun ali nekaj takega, elektronske vozovnice mi pa niso bili izdali. Posledično me seveda niso spustili na letalo in ni mi kazalo drugega, kot da počakam dve uri, da se agencija odpre. Čez dve uri sem se vrnil k Lufthansi, kjer so agencijo poklicali in izvedeli, da je bila v prodajo moje vozovnice vpletena še neka agencija, ki je začela obratovati še dve uri kasneje. Ob 9 je potlej Lufthansina uslužbenka (zelo prijazna) vendarle uspela na telefon dobiti pravo osebo in kmalu po tistem sem sedel na letalu.

Na poti nazaj sem imel več sreče, saj moja prtljaga ni obtičala v Münchnu, čeprav so imeli za pretovarjanja časa samo pol ure (se je pa na tekočem traku pojavila čisto zadnja, tako da sem bil prepričan, da je ne bo), in tudi avta mi v Berlinu niso ukradli.

Zdaj moram samo še od EasyJeta nazaj dobiti kupnino za vozovnico in z nekaj sreče tudi odškodnino. Na nekih papirjih, ki so jih delili na letališču, namreč piše, da naj bi dobil 400 EUR odškodnine. Bomo videli, če bo kaj iz tega.

Ves magičen sem

Pravkar odhajam v Madrid igrat magic. Tam se namreč odvija grand prix v mojem priljubljenem formatu legacyju. Madrid ni ravno blizu, pa tudi z dopustom moram biti varčen, ker mi bo, ko bo Jelka rodila, ves prišel zelo prav, ampak tole je važna reč. Grand prixi so namreč veliki in imenitni dogodki (obišče jih po kakih 1.000 igralcev) in v legacyju so posejani zelo naredko. Kolikor vem, je bil do zdaj edini tovrsten v Evropi pred dobrimi štirimi leti, ravno ko sem bil v Kanadi (in sem ga zato seveda zamudil), tako da se mi tale ne sme izmuzniti. Zaradi priprav na magic sem zadnja dva tedna tudi malo manj pisal v blog, kot bi bil sicer. Bom po vrnitvi napisal kaj več.

Mojih 15 minut slave

Obljubil sem, da bom napisal še nekaj malenkosti na temo Traviana. Ena od njih je opis mojega napada na sovražno čudo.

Tole je moja prestolnica pred napadom. Poraba žita je bila kljub žitnim poljem na najvišji smiselni stopnji za igralca, ki glavno vojsku uri v prestolnici, in 125-odstotnemu pribitku k proizvodnji zaradi oaz globoko negativna. So pa seveda nekateri imeli še precej hujše tovrstne težave, kajti moja vojska je bila dokaj zmerne velikosti.

Prestolnica pred napadom

Tole je sam napad. Vojska, ki se je urila kakih pet mesecev, je v trenutku izpuhtela. Takrat sem bil igre že malo naveličan in se niti sekiral nisem več. Zbirališče je bilo uničeno, ker je velikih skladišč zmanjkalo. Mislim, da so sovragi taktizirali in so namesto velikih zgradili nekaj več navadnih skladišč.

Napad na sovražno čudo

Takole sem se pa v žitu utapljal po napadu.

Prestolnica po napadu

Stvar je taka, stoji pa tako

Travianski strežnik Si3 se je pred slabim mesecem končal z našo zmago. To je bil pričakovan izid, a vseeno so zadeve pred koncem postale zanimive, kajti alianse na severozahodu, ki so bile do takrat v vojni, so se združile in tako postale kar dostojen nasprotnik (potihem so se o sodelovanju sporazumele že kar nekaj časa pred tem). Vendar je bilo naše glavno čudo predobro branjeno in rušilne vojske sovragov premalo številčne (čeprav precej močne), da bi nam prizadejale škode za več kot dobrih deset dni gradnje. Naših vojsk je bilo več in temu primerno večja je bila tudi škoda, ki smo jo naredili nasprotnikom. Na koncu se je izkazalo, da smo imeli nekaj hudo imenitnih rušilnih vojsk še v rezervi – njihovi lastniki so tik pred zaključkom strežnika do tal porušili vsa sovražna čuda. Običajno se namreč čud ne napada, saj napadi na infrastrukturo (predvsem velika skladišča) gradnjo čuda zaustavijo za dlje časa, a ko je bila zmaga na dlani, se je rušiti čuda očitno zdelo zabavneje. Zgodovina strežnika je popisana tule, tole je pa filmček, ki obeležuje našo zmago.

Z zaključkom strežnika sem zadovoljen. Po prebivalstvu sem priplezal do 92. mesta, kar je glede na to, da sem začel igrati kaka dva meseca po začetku strežnika, odličen razultat, sodeloval sem pri rušenju sovražnega čuda, malo sem se udejstvoval pri vodenju alians in kajpak na koncu bil na zmagovalni strani. Seveda bi bil lahko naredil več in igral bolje, a za svoj prvi strežnik sem se kar dobro odrezal. Sem pa z zaključkom zadovoljen še na drug način: konec je in kup časa, ki je šel za Travian, lahko porabim za kaj drugega, med drugim za pisanje v blog. Tudi o Travianu bom napisal še kako malenkost, predvsem bom pa v bližnji prihodnosti poročal o počitnicah, kajti pretekle tri tedne sem preživel na Šrilanki (zato se tudi oglašam šele mesec dni po koncu igranja Traviana).

Že dolgo časa sem si želel na počitnice v Azijo. Z Jelko sva se dogovorila za mesec Tajske, ki se zaradi turistične razvitosti zdi najprimernejša za prvi obisk tistega dela sveta. Potlej so pa ravno takrat, ko bi morala leteti tja, protivladni protestniki zasedli letališče v Bangkoku. Nekaj dni sva bila na trnih, ali bodo letališče vendarle pravočasno odprli, a na koncu je bil najin let odpovedan. Naslednji prost let na Tajsko po razumni ceni je bil šele zgodaj spomladi, kar nama ni prav nič ustrezalo: oba sva se duševno pripravila na počitnice, Jelka ima spomladi druge obveznosti, jaz sem imel pa poln kufr službe in sem potreboval dopust. Tako sva našla zadnjominutno ponudbo za tri tedne Šrilanke in teden dni po predvidenem odhodu na Tajsko letela tja. Bilo je jako fino, podrobnosti pa sledijo.

Finale je tu

Svoje čase sem, ko sem bil za računalnikom in ne najbolj razpoložen za delo, prebral kak članek na spletu ali zapis v blogu ali pa sem v blog kaj napisal sam. Zadnje pol leta pa v takih trenutkih klikam po Travianu. In čeravno še vedno priznavam, da je Travian odlična igra, moram tudi priznati, da mi že malček preseda. Saj bi ga lahko kadarkoli nehal igrati, vendar je nekaj, v kar sem vložil toliko truda, težko kratko malo pustiti (z drugimi besedami: malček zasvojen sem). Zdaj pa se je igra končno prevesila k koncu: danes so na naš strežnik (Si3) prišli Natarji, računalniško vodeno ljudstvo, ki jim je treba zavzeti naselje, kjer se zgradi čudo sveta, in upleniti načrte za čudo. Ko neka aliansa (zavezništvom se po zaslugi nerodnega prevoda v Travianu reče alianse, tako kot se vojašnici reče barake) čudo dogradi, se igra konča.

Precej verjetno je, da bo ena od zmagovitih alians (za zmago navadno sodeluje več alians) naša: USK-1 (USK-1 in USK-2 sta v tem zavezništvu celo vodilni aliansi). Naš položaj je trenutno tako močan, da nekateri pravijo, da bo zaključni del igranja dolgočasen, ker ne bomo imeli dostojnih nasprotnikov. To pravzaprav drži, a jaz pravim, da je cilj igre zmagati in da je velika premoč dobra stvar, saj zagotavlja veliko verjetnost zmage. Seveda je povsem veljavna filozofija tudi, da mora biti igra vznemirljiva, ampak – vsaj v temle primeru – menim, da bo zmaga čisto dovolj vznemirljiva. Pa tudi povsem ne gre izključiti možnosti, da bi do vznemirjenja prišli tako, da bi nam kaka zavezniška aliansa zasadila nož v hrbet, saj podle poteze v Travianu niso ravno redek pojav.

Da sem član alianse, ki se ji nasmiha zmaga, gre malo pripisati moji sposobnosti, malo sreči in malo poznanstvu z nekim starim travianskim mačkom (ki je igral račun orange, ampak se je zdaj upokojil).

Zasluga moje sposobnosti je, da sem dovolj umno gospodaril, da me je USK (in prej X Legija, aliansa, ki se je USK priključila) vzela v svoje vrste. Nekaj sem pripomogel tudi s surovinsko podporo skupnim ciljem, nekaj z organizacijo (v X Legiji sem bil proti koncu njenega obstoja član vodstva, od nedavnega pa sem to tudi v USK-1) in nekaj z vojaškim udejstvovanjem. A resnici na ljubo ne politično in ne vojaško nisem bil zelo dejaven, tako da ne bi mogel trditi, da sem na ta način pomembno prispeval k uspehu USK.

Kar se tiče sreče, je tako: V Travianu je ozemlje razdeljeno na štiri kvadrante. Uspešne alianse svoje delovanje tradicionalno omejijo na enega izmed njih (ti kvadranti so povsem arbitrarna razdelitev, omejitev ozemlja pa je nujnost). Da je USK, ki deluje na jugovzhodu, močna aliansa, je mogoče pripisati sposobnosti, da se enako močna aliansa ni pojavila nikjer drugje, pa je sreča. USK je namreč čez meje svojega kvadranta začela resneje posegati šele v zadnjih mesecih in če bi v kakem drugem kvadrantu imela enakovrednega nasprotnika, se ji to najbrž ne bi posrečilo tako dobro, kot se ji je. Jugozahod je lep čas izčrpavala vojna in dokler ni USK začel pomagati aliansi o.O, nihče ni mogel doseči odločilne prednosti. Ko smo se v vojno vmešali mi, pa smo sovrage o.O dokaj učinkovito zatrli. Na severovzhodu je bil sicer mir, vendar sta bili tam dve močni in med seboj ne najbolj prijateljski aliansi. Ko smo se z eno (N.G.) udarili, je druga (RS) izkoristila priložnost in s skupnimi močmi smo hitro zmagali ter nato sklenili zavezništvo. Zaveznikov nimamo le na severozahodu, a tudi tam se že dolgo bije vojna. Sicer najmočnejša tamkajšnja aliansa lepo uspeva, a je sama, pa še njihovega igralca, ki je domnevoma uril vojsko za zavzetje natarskega naselja, smo onesposobili (porušili smo mu naselje, kjer je ta vojska verjetno nastajala, to pa povzroči, da vojska izpuhti). In navsezadnje se mi je sreča nesmehnila tudi tako, da je moje prvo naselje nastalo dovolj daleč od roba kvadranta, da so mi bili prihranjeni obmejni spori, in nasploh v mirni soseski.

Zaradi prijateljevanja z orangom sem svoje prvo naselje ustanovil v istem kvadrantu kot on (kvadrant si je na začetku igre mogoče izbrati, sicer pa je postavitev začetnega naselja naključna). To mi je omogočilo, da sem se pridružil USK. In da je USK močna aliansa, sumim, da orange ni nezaslužen. Dodobra so mu namreč poznana zavita (in pogosto umazana) pota travianske politike in kolikor vem, jih je za dosego svojih ciljev spretno uporabljal.

Travianska filozofija

Pravijo, da je Travian vojna igra. To sploh radi poudarjajo tisti, ki kritizirajo ‘igralce SimCityja‘, torej take, ki se ukvarjajo z gradnjo svojih naselij in zanemarjajo vojsko. Ampak jaz menim, da to ne drži: v prvi vrsti je Travian ekonomska igra. Ko sem se lotil igranja, sem po internetu iskal kake koristne napotke. Najboljše, kar sem našel, je tole. Nekatere podrobnosti v tem vodniku sicer ne držijo, najbrž zato, ker so pisane za neko starejšo različico igre, filozofija se mi zdi pa prava. Sicer ni edina prava filozofija, sploh za zelo zagnane igralce in sploh za take, ki igrajo s Tevtoni (njim se bolj splača osredotočiti na urjenje vojske in ropanje sosedov), meni pa nadvse ustreza.

Končni cilj Traviana je dograditev čuda sveta – zmaga zavezništvo, ki se mu to prvo posreči. Za dosego tega cilja je potrebno veliko vojske, da ga obraniš pred sovragi, da sovragom rušiš njihova čuda ter da si priboriš parcelo in načrte za čudo. Iz tega bi bilo res mogoče sklepati, da je Travian vojna igra, a gradnje čuda se je mogoče lotiti šele 300 dni po začetku obratovanja strežnika (lahko tudi prej, če administratorji tako presodijo, a dosti prej bržkone ne), tako da je pot do tja dolga. Na tej poti – ki ji posvetiš večji del igranja – pa je treba rasti, kar pomeni, da je treba pridobivati surovine, jih vlagati v reči, ki omogočajo pridobivanje še več surovin itd. Brez primerno razvitega gospodarstva namreč vojaško udejstvovanje ni mogoče.

Seveda pri gospodarskem razvoju vojska igra precejšnjo vlogo, a vojska je le orodje za doseganje ekonomskih ciljev in šele na koncu igre se to obrne. V svetu Traviana se vsak dan pridela toliko in toliko surovin: nekaj v tvojih naseljih, nekaj pa v naseljih drugih igralcev. Tvoj cilj je, da tiste surovine, ki si jih pridelal sam, sam tudi porabiš in da si prisvojiš čim več surovin drugih igralcev. Tu pa v igro pride vojska.  Z njo ropaš sosede in vsaka napadalna enota se amortizira, ko naropa toliko surovin, kolikor si jih porabil za njeno urejnje. Število uspešnih ropov za amortizacijo se giblje med 4.16 (pri gorjačarju) in 31 (pri equites caesaris), kar pomeni, da je napadalna enota smiselna le, če ostane živa dovolj dolgo. Seveda ja to poenostavitev, saj napadalne enote služijo tudi temu, da pobijajo napadalne enote drugih igralcev, tako da ti z njimi ne ropajo tebe. Potem pa so tu še obrambne enote, ki jih je še teže vrednotiti, saj le preprečujejo, da bi drugi igralci ropali tebe (in ti rušili naselja, kar je še bolj škodljivo). A nenehno je treba imeti pred očmi, da urjenje vojske stane in da se ta cena povrne le, če vojska živi dovolj dolgo. To pa pomeni, da je treba biti previden in (z redkimi izjemami) napadati dovolj šibke igralce, ki se ne morejo uspešno braniti.

Plenjenje šibkih sicer zveni precej nešportno in neprijazno, a to je le zato, ker se temu početju reče ropanje, ker se skupkom bitov, ki to počno, reče vojaki itd. Denimo, da bi bil Travian predstavljen drugače: namesto da ‘s 1.000 imperijani (to je vrste enote) napadeš naselje’ drugega igralca, bi ‘s 1000 entitetami vrste A izvršil akcijo B nad entiteto C’ drugega igralca. V tem primeru se igra ne bi zdela prav nič nešprotna in neprijazna več, čeprav bi bil mehanizem igranja popolnoma enak (samo teže bi se mu bilo privaditi). Tudi v taroku nihče ne reče, da je s škisom pobrati kralja nešportno.

Travian zasvaja

Travian je večigralska strateška igra. Igrati začneš z vasico in nekaj surovinami (les, glina, železo in žito). Te surovine tvoja vasica tudi prideluje. Uporabljaš jih za gradnjo stavb, od katerih so nekatere namenjene povečevanju pridelave surovin, druge urjenju vojske, tretje trgovanju itd. Ko izuriš vojsko, lahko z njo napadaš sosede in jim ropaš surovine ter se braniš pred tistimi, ki hočejo ropati tebe. Ko si dovolj razvit, lahko ustanoviš novo naselje, kjer spet gradiš stavbe, uriš vojsko itd.

Tale opis ne zveni nič posebnega – morda celo nekoliko dolgočasen, če ne bi igra imela nekaj lastnosti, ki so jasen dokaz, da je delo zlobnega genija. Prva je enostavnost uporabe: teče v brskalniku in ne potrebuje nikakršne namestitve, pa še zastonj je, tako da jo lahko začneš igrati nemudoma in se zanjo lahko usedeš domala kjerkoli in kadarkoli. Druga je, da igraš z živimi nasprotniki, kar ji da močno politično komponento: ustanavljajo se zavezništva, ki se med seboj vojskujejo, si pomagajo, vohunijo drugo za drugim itd. Tretja – in bržkone najpomembnejša – pa je, da igra teče nenehoma, ne glede na to, ali si za računalnikom ali ne. Surovine pritekajo stalno, določena količina vsako uro. Stavbe se gradijo od nekaj minut do nekaj ur. Vojske korakajo noč in dan, tako da lahko napad doživiš kadarkoli. Za pot sicer potrebujejo nekaj časa (od ure do bližnjih sosedov do več ur ali celo dni, če bi se ti zahotelo napasti nekoga na drugem koncu sveta) in če si za računalnikom, si posvarjen, da nekdo prihaja nadte, če te ni, te pa prihodnjič, ko se prijaviš, utegne čakati neprijetno presenečenje.

Svet, v katerem igra teče, zaradi neštetih lastnosti živi, v njem se stvari dogajajo neodvisno od tebe in če te ni zraven, se bojiš, da boš kaj zamudil. Zato pogosto preverjaš, ali nadte ne prihaja kak napad, kako se je iztekel napad, ki si ga poslal nad soseda, ali se je že nateklo dovolj surovin, da daš graditi naslednjo zgradbo, ali te zavezništvo poziva, da pošlji okrepitve tovarišu, ki ga nadleguje sovrag … Kadar te ni za računalnikom, se vse te reči vseeno utegnejo dogajati, zato razmišljaš o njih, zato Travian napolnjuje tvoje misli, tudi kadar ga ne igraš. Če k temu dodaš še, da je igra dobra, da je odlično domišljena in uravnotežena, postane preklemansko zasvajajoča – prav zares delo zlobnega genija.

Mene je nad Travianom že pred precej časa skušal navdušiti nek prijatelj, pa se nisem dal. Potem ga je pa pred dobrima dvema mesecema začela igrati Jelka in takrat sem podlegel. Zasvojenost je nastopila hitro – tako pri meni kot pri Jelki. Jelko je obsedel do te mere, da je pred nekaj dnevi sklenila, da hoče svoje življenje nazaj, in je nehala. To je tudi mene nekoliko streznilo in sem sklenil, da moram biti pri igranju malo bolj zmeren. Zaenkrat mi nekako uspeva – bomo videli, kako mi bo v prihodnje. Bom poizkusil poročati – če se bom s Travianom ukvarjal manj, bom imel morda kaj več časa za blog.