Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Mitja

Bil sem evropsek

Delo, Službena pota

Pred dobrim tednom (mnja, od ažurnosti tegale bloga ravno ne razganja) sem bil v Bruslju. Projektu Confidence, o katerem sem že pisal, se je izteklo prvo leto in Evropska komisija nam je malo pogledala pod prste. V ta namen so izbrali štiri recenzente (od katerih enega ni bilo na spregled), ki so najprej preučili razna poročila, ki smo jih dali od sebe. To so očitno delali predvsem v zadnjih dneh pred recenzijo, saj smo se s projektnimi partnerji dobili dva dni prej, da bi se pripravili, in ta dva dni smo po e-pošti dobivali njihova vprašanja. Tista, ki so prišla na večer pred recenzijo, so bila dokaj sitna (čisto upravičeno, saj s projektom nikakor ni vse v najlepšem redu – o tem bom nekoč morda še poročal), tako da sem bil kar malo zaskrbljen. A k sreči neupravičeno.

Na sami recenziji so se naši zasliševalci spotaknili ob marsikaj, nas pobarali, zakaj tega in onega nismo naredili drugače itd., a na koncu niti niso želeli, da vse svoje spodrsljaje zagovarjamo, ampak so nas le potrepljali po rami in dejali, da kar dobro delamo. Bržkone tudi sami vodijo projekte, v katerih se najde marsikak spodrsljaj. So nam pa dali zanimivo ponudbo. Namen Confidenca je izdelati sistem, ki bo zaznaval zdravstvene težave (starejših) uporabnikov in bo deloval v stanovanju in na prostem. Ker so recenzentje opazili, da bomo zadevo težko dobro izdelali in še temeljito preizkusili, so predlagali, da del za na prostem izpustimo. Za odločitev imamo časa pol leta (takrat bomo imeli izredno recenzijo) in bržkone je pametno, da predlog sprejmemo. Kot prvo bomo tako res laže opravili svoje delo, kot drugo pa nam ne bodo mogli na koncu očitati, da so nas pravočasno posvarili (če bi vztrajali pri trenutnem načrtu projekta in se to ne bi dobro izteklo).

Omizje med recenzijo

Peterica na koncu mize so recenzenti in dva evropske uradnika, mož, ki je zatopljen v telefon, je moj šef, poleg njega je koordinatorica Confidenca, zraven pa njena pribočnica.

Glavna privlačnost službenih potovanj je, da se grem lahko še malo turizma. A tokrat se mi to ni najbolje posrečilo. Kot prvo je ves čas deževalo in pihalo, kot drugo pa nisem imel časa. V tistih dneh je bila namreč ravno sezona za oddajanje predlogov za evropske projekte (take kakršen je Confidence) in ker je bil z mano moj šef, je poskrbel, da sva ves čas, ko nisva sestankovala, porabila za to. Za oglede Bruslja sem imel tako samo par ur. Vseeno sem v tem času videl nekaj starega mesta, ki je precej privlačno. Posebej je imeniten Grand place (česar se zaveda tudi Unesco) – trg, obdan s krasnimi srednjeveškimi zgradbami. Sploh ga mora biti veselje pogledati, ko ga prekrijejo z rožami, kar storijo vsaki dve leti (naslednjič 13.-15. 8. 2010 – morda mi uspe biti tam). In kajpak sem svoje potepanje po Bruslju izkoristil za nakup čokolad, o čemer bom poročal, ko vse poizkusim.

Mestna hiša

Mestna hiša na Grand placu

Kraljeva palača

Kraljeva palača na Grand placu

Lulajoč deček

Manneken pis, mestna maskota

Škocjanske jame

Razna klatenja

Pred dobrim letom in pol sva se z Jelko odpravila na izlet v Škocjanske jame. Pred odhodom se nisva najbolje navigacijsko pripravila in ko sva ob avtocesti zapazila rjav napis Rakov Škocjan, sva si rekla, da bo to bržkone to – da so Škocjanske jame v Rakovm Škocjanu, se vendar sliši logično. V Rakovem Škocjanu sva se imela prav fino, le nobene prave jame nisva uspela najti – kajpak zato, ker so Škocjanske jame kakih 40 km stran. Najina pomota je bila prav posrečena, saj bi brez nje Rakovega Škocjana bržkone ne videla, a sva se jo včeraj vendarle odločila popraviti.

Tokrat sva se pripravila bolje, tako da sva vedela, kam morava iti in ob katerih urah so ogledi. Vendar sva se zdoma spravila malce prepozno (nekaj težav s pravočasnim spravljanjem na pot imava oba, je pa pri Jelki ta lastnost bolj razvita) in ko sva na avtocesti naletela na zastoj, sem postal krepko tečen, saj je kazalo, da bova zamudila. No, na koncu se je vse dobro izteklo, saj sva na cilj prispela kako minuto pred začetkom ogleda. Obiskovalcev je bilo veliko (bi rekel, da nekje med 60 in 100), tako da so nas razdelili na dve skupini – eno angleško-nemško in eno slovensko-italijansko. Ja, večina obiskovalcev je bilo tujcev – Slovencev nas je bilo pravzaprav precej malo.

Privlačnost prvega dela jam so kapniki. Ni jih toliko kot v Postojnski jami, a niso nič manj lepi. Imeli smo priložnost primerjati kapnike v jami, stari kakih 100.000 let, in jami, ki jo je pred 12.000 leti poškodoval potres. V primerjavi s prvo so bili v slednji prav majhni – v povprečju dolgi morda kakih 15 cm. Vodička nas je tudi podučila, da se ‘živi’ kapniki, torej taki, ki še rasejo, prepoznajo po svetli barvi.

Drugi del jam je pa zanimiv predvsem zaredi reke, ki po skoraj 100 m globoki soteski teče skozenj. Menda se včasih zgodi, da se sifon, skozi katerega izteka, zamaši, in takrat se voda hitro dvigne. Če me spomin ne vara, se je dvignila že tudi za več kot 90 m. Do zamašitev je menda prihajalo predvsem včasih, ko so nad jamami na reki delale žage in je sifon mašil les, ki je priplaval po toku navzdol. A menda so imeli zamašitev tudi lani. Predstavljam si, da mora biti pogled na reko, ki narase v podzemno jezero, prav imeniten, a menda ob takih priložnostih turistov ne spustijo blizu.

Pod zemljo se žal ne sme slikati, menda zato, ker svetloba povzroča rast alg in lišajev. Razlog zveni malce privlečen za lase, a kaj sem hotel. Nekaj fotk sem zato naredil samo pri izhodu, kjer je v podzemlje že prihajala dnevna svetloba, in zunaj. Po ogledu jame sva si privoščila še sprehod po bližnji učni poti (a ne do konca, saj sva na nekem neoznačenem razcepu kajpak izbrala napačni krak), ki je bil prav prijeten, saj je okolica lepa.

Izhod iz jam (Taka fotka nastane, če je čas osvetlitve več kot dve sekundi in lahko fotoaparat naslonim le na ograjo.)

Slap blizu izhoda

Vas Škocjan

Poizkus objave v Science se je končal po pričakovanjih

Delo

Pred časom sem že pisal o tem, da si je moj šef Matjaž zamislil, da bomo objavili članek v Science (o preiskovalni patologiji, moji doktorski temi). Z njim smo se – včasih z večjo in včasih z manjšo intenzivnostjo – ukvarjali več kot dve leti.

Najprej je bilo treba narediti kup poizkusov s preiskovanjem dreves iger. Pri tem so nam delali sive lase modeli preiskovalnih dreves, ki nikakor niso hoteli dajati rezultatov, kakršne smo si želeli (vsaj ne vedno in povsod), zato smo jih v neskončnost popravljali. To je že v osnovi vprašljivo početje, saj modela ne smeš zasnovati tako, da se bo obnašal pravilno, ampak tako, da dobro posnema stvar, ki bi jo rad modeliral. Za povrh smo kot rezultat pridelali nekaj modelov, ki si jih ne bi želel preveč podrobno opisati nikomur. No, na koncu smo pristali pri treh modelih: dveh za igre z dvema igralcema (kot je denimo šah) in enem za igre z enim igralcem (kot je denimo uganka osmih ploščic). Od onih za igre z dvema igralcema mi je eden všeč, drugi, ki je bolj všeč Matjažu, je pa nekoliko sumljiv, a če ne veš, katere vmesne korake smo naredili, da smo prišli do njega, ne zveni tako napačno. Najbolj grozen je bil prvi model za igre z enim igralcem (za vsako skupino podatkov so bili parametri posebej ročno nastavljeni, da je dajal prave rezultate), a sem Matjaža vendarle prepričal, da tako ne gre, in ga popravil. Glede na to, da so se vsi modeli (končni trije in tudi razni vmesni) v grobem obnašali podobno, je moč sklepati, da podrobnosti modela niso tako pomembne, a to ne bi preprečilo recenzentom, da bi se spotaknili ob kake vprašljive prijeme. Je imelo pa naše dolgotrajno in mukotrpno klepanje modelov vsaj eno dobro plat: kolega, ki se je z njim največ ukvarjal, je iz njega diplomiral (in za diplomo celo dobil Prešernovo nagrado).

Poleg v modelih smo patologijo želeli pokazati tudi v igrah. Del teh rezultatov smo dobili od študenta Dane, našega ameriškega sodelavca, in so bili vsak teden drugačni – najprej so potrjevali našo tezo, nato je odkril hrošča in so jo nenadoma zanikali, potlej je nekaj izmeril drugače in so jo spet potrjevali itd. No, na koncu so bili sprejemljivi, vmes pa ni manjkalo razočaranj in veselj. Del rezultatov je pa prišel od sodelavca na FRI, ki ga ni bilo najlaže prepričati, da jih je pripravil, saj ni imel posebne vere v naš uspeh (česar mu ne morem ravno zameriti).

Na koncu je bilo članek seveda treba še napisati. Matjaž si je zamislil, da bi ga napisal Dana, ki naj bi bil tudi prvi avtor (ameriški prvi avtor naj bi nam dal boljše možnosti za uspeh, poleg tega bi pa Dana znal biti najboljši člankopisec med nami). No, možak je prvi avtor tudi bil, napisal je pa samo uvod, potlej mu je pa po vsem videzu zmanjkalo volje (bržkone tudi on ni imel dosti vere v uspeh). Osnutek preostanka članka je napisal Matjaž, jaz sem ga spravil v prebavljivo obliko, Dana ga je pa na koncu še malo spoliral. Članek je bil kar spodoben, a daleč od bisera, kakšni naj bi se objavljali v Science. Prva težava je bila, da smo večino najbolj zanimivih odkritij o patologiji že prej objavili drugje. Pa če bi v članku poizkusili predstaviti res celosten pogled na patologijo, ki bi vključeval delo vseh naših predhodnikov, bi morda vseeno imeli možnosti, a to bi terjalo precej dodatnih raziskav, česar Matjaž ni podprl. In tako smo v najimenitnejšo revijo poslali nekaj povprečnega.

Rezultat je bil kajpak temu primeren – članek so nam zavrnili, in to brez recenzije. Bržkone sprejmejo samo kak odstotek člankov in recenzirajo samo najboljših deset odstotkov. Seveda pa se kalvarija s tem ni končala, kajti nesrečni članek bo zdaj treba objaviti kje drugje. Se že veselim (in napovedujem, da nam ga bodo še enkrat zavrnili, preden bomo svoje ambicije znižali na primerno ravan).

Disklejmr:
Mogoče imam samo jaz patologije že poln kufr in posledično izkrivljen pogled na vso stvar. Mogoče je naše delo prav krasno. Bomo videli, ko dobimo kako recenzijo.

O Šrilanki odpredavano

Glavne počitnice, Tehnika

Kot rečeno, sva imele z Jelko prejšnji teden potopisno predavanje o najinem klatenju po Šrilanki. Pri tem sta se nama pridružili dve dekleti, ki sta bili na otoku dva meseca pred nama (in od katerih sva si izposodila Lonely Planet, ko sva šla tja). Mislim, da se je dogodek prav lepo posrečil. Obiskovalcev je bilo precej, bila sva primerno informativna in razvedrilna, še nekoliko bolj razvedrilni (a ne posebej informativni) sta bili pa najini sopredavateljici.

Imela sva le nekaj tehničnih težav: pred nastopom je namreč pri Jelkinem prenosniku crknilo napajanje. Menda se tovrstne reči Pri rdeči ostrigi, kjer smo predavali, rade dogajajo, ne vem pa, ali si jih ljudje le bolj zapomnijo od primerov, ko se ne zgodi nič posebnega, ali imajo tam čudno električno napeljavo (obe razlagi se zdita čisto verjetni). K sreči smo si lahko pomagali s prenosnikom ene od soporedavateljic, kaj je narobe z Jelkinim in kaj na to temo storiti, pa še nisva ugotovila.

Za potrebe predavanja sem narisal načrt poti. Za to sem hotel uporabiti Google Maps, ampak glej ga zlomka, čeravno Google velja za prvaka na tem področju, načrtovanje poti po Šrilanki ni delalo. Je pa delalo v Live Search Maps zlobnega in venomer kritiziranega Microsofta. Nastali zemljevid tule priobčujem. Pot od Anuradhapure do Elle ni čisto prava, ker program vodi po cestah, midva sva šla pa z vlakom.

Pot po Šrilanki

Vzajemno skladanje

Denarci

Pred leti sem začel vlagati v vzajemne sklade. To se je dogajalo v borzno dobrih časih in kajpak se je moje imetje lepo povečevalo. V nekaj letih sem si uspel nabrati točke kar desetih vzajemnih skladov, saj se je vedno našel kak nov sklad, ki je bil ravno takrat posebej privlačen. Čeprav sem se zavedal, da ima borza poleg vzponov tudi padce, pa je bilo to vedenje čisto abstraktno in zlobna finančna kriza je med mojimi naložbami naredila masaker. Skratka, ravnal sem točno tako, kot novopečeni vlagatelji menda radi ravnajo (tako vsaj pravijo razni članki, ki pred takim ravnanjem svarijo). In glede na to, da sem o sebi prepričan, da sem zelo pameten, ni vsa zadeva mojemu egu nič dobro dela (da denarnice ne omenjam). Zato sem se nameril malo počistiti svoj porfelj in nasploh narediti načrt za nadaljnje vlaganje.

Splošni načrt

Naložbe razdelimo na nevarne in varne. V prvo kategorijo sodijo delnice v raznih pojavnih oblikah, finančni inštrumenti, vezani na vrednost surovin, ipd. V drugo kategorijo pa sodijo denar, nepustolovske obveznice, finančni inštrumenti z garancijo ipd. Nevarnih naložb ne bom imel več kot 70 % portfelja, delnic ne več kot 60 % in nevarnih nedelnic takisto ne več kot 60 %. Od delniških naložb jih ne bo več kot 50 % v posamične delnice in zemljepisno ali panožno omejene sklade.

Zelo koristna sestavina naložbenih načrtov je vnaprejšen sklep o izstopu iz naložbe (pri vzajemnih skladih bržkone sicer ni prav pogosta, a menim, da to njene koristnosti ne zmanjšuje). Menda se iz dolgoročne naložbe (kar vzajemni skladi načeloma so) pogosto izstopi, ko njena cena pade pod dolgoročno (vsaj polletno) drseče povprečje ali kako drugo vrednost, ki od nedavne cene primerno odstopa navzdol (vsaj za toliko, kolikor cena navadno niha, sicer do izstopa pride prehitro). A hudič je, da nisem našel nobene spletne strani, ki bi grafe gibanja vrednosti točk vzajemnih skladov opremljala s primernimi indikatorji za take izstope. Dokler ne najdem izstopne strategije, ki jo bom lahko tudi v praksi udejanil, bom moral to početi bolj po občutku, kar je močno podvrženo nerazsodnosti. A glede na to, da kakih borznih vrhov zaenkrat ni na vidiku, imam še precej časa za reševanje tega problema.

Stanje pri vzajemnih skladih

Najprej si oglejmo globalne sklade (torej take, ki kupujejo vrednostne papirje z vsega sveta), katerih točke imam:

  • Ilirika Modra kombinacija
  • Probanka Alfa
  • Probanka Globalni naložbeni sklad

Primerjal sem jih v letih 2007 in 2008 (eno borzno dobro in eno slabo leto) ter ugotovil, da je Globalni naložbeni sklad med njimi zmagovalec. Med vzponom se je obnašal podobno kot Modra kombinacija, ki je bila živahnejša od Alfe, padel je približno toliko kot Alfa in manj kot Modra kombinacija. Globalni naložbeni sklad sem primerjal še z ostalimi ne pretežno obvezniškimi globalnimi skladi. Pri tem sem si pomagal z odlično spletno stranjo Finančna točka. Dotična v tabeli po zemljepisni usmeritvi nudi le tri- in eno-letni donos, iz katerih sem (po kopiranju tabele v Excel) izračunal razliko, ki naj bi pretežno izničila učinek slabega leta 2008. Najboljši skladi po teh treh kriterijih so:

  • Abančna Uravnoteženi
  • Abančna Mešani
  • Triglav Renta
  • Triglav Steber 1

Od njih je najboljši Abančna Mešani: leta 2007 je bil primerljiv z Globalnim naložbenim skladom, leta 2008 pa boljši. A glede na majhnost razlik in glede na to, da je moj cilj zmanjšati število skladov, ki si jih lastim, misim, da bom pri Globalnem naložbenem skladu vztrajal in ga v prihodnosti dokupoval. Praktično pri njem je, da se z njim trguje na borzi, čeprav ima žal po drugi strani slabost, da ni podsklad Probankinega krovnega sklada (to pomeni, da denarja v njem ne morem brez davčnih posledic prenesti v drug sklad). Modre kombinacije in Alfe bi se zavoljo lažjega pregleda nad naložbami najraje odkrižal, a glede na to, da ni z njima nič preveč narobe, s tem ne bom nikamor hitel.

Nadaljujmo z (zahodno)evropskima skladoma, katerih točke imam:

  • KD Galileo
  • Triglav Evropa

Tukaj kaj dosti študirati ni treba: Galileo je pridelal grozno izgubo. A glede na to, da tudi Triglav Evropa ni delal prav sijajno, sem naredil primerjavo z ostalimi tovrstnimi skladi. Najbolje so se obnesli:

  • Abančna Delniški Evropa
  • Franklin Templeton Mutual European
  • MP-Eurostock.si
  • Publikum Primus

Triglav Evropa v primerjavi z njimi niti ni slab, čeprav sta ga Abančna Delniški Evropa in Publikum Primus (ki sicer ni jasno evropsko opredeljen) prekosila. Glede na klavrne donose Galilea in glede na to, da ima še vedno več kot 46 % slovenskih delnic, kar ni zelo splošnoevropsko, se ga bom znebil, čim bo to z davčnega vidika primerno. Triglav Evropa pa zaenkrat ostane.

Preostali skladi, katerih točke imam, so precej raznorodni:

  • Infond BRIC
  • MP-Asia.si
  • MP-Balkan.si
  • Raiffeisen Global Rent
  • Raiffeisen Osteuropa Aktien

Infond BRIC lahko uvrstim med sklade trgov v razvoju. Najmočnejša konkurenta sta mu dva sklada kitajskih delnic, SGAM Fund – Equities China in Eurizon EasyFund – Equities China, a jima je Infond BRIC povsem kos, pa še splošnejši je. Vsekakor ga bom obdržal in bržkone kupoval dalje.

MP-Asia.si se je med azijskimi skladi obnesel povprečno. Še najboljši v njegovi kategoriji je VB-Pacific-Invest, a je te sklade težko primerjati, ker imajo precej različne naložbene strategije. Ker se poleg tega vrednost točke MP.Asia.si giblje podobno kot vrednost točke Infond BRICa, je na seznamu za odstrel ob prvi primerni priliki.

Pričakujem, da se bo z Balkanom dalo še dobro zaslužiti, zato bi nekaj balkanskega imel. Publikum Balkan in Triglav Balkan sta boljša od MP-Balkana.si, a glede na to, da ima slednji odliko, da se z njim trguje na borzi, ga zaenkrat ne nameravam menjati.

Obvezniški skladi prinašajo zelo nevznemirljive donose, tako da se nagibam k temu, da bi imel namesto njihovih točk raje denar (recimu tule), kar je bolj praktično. Global Renta se bom zato ob primerni priliki odkrižal.

Osteuropa Aktien se zdi čisto sprejemljiv pripadnik svoje vrste, a prav nujno potrebno ni, da bi si ga lastil, tako da se ga bom ob primerni priliki znebil.

Sklepi o vzajemnih skladih

Skladi, za katere želim, da ostanejo v mojem portfelju, so:

  • Probanka Globalni naložbeni sklad
  • Triglav Evropa
  • MP-Balkan.si
  • Infond BRIC

Poleg tega bom do nadaljnjega obdržal:

  • Ilirika Modra kombinacija
  • Probanka Alfa

Točke teh skladov pa nameravam prodati:

  • KD Galileo
  • MP-Asia.si
  • Raiffeisen Global Rent
  • Raiffeisen Osteuropa Aktien.

Zoprno je, da ima od skladov, ki jih kanim obdržati, vsak drugega upravljalca, zato denarja ne bom mogel brez davčnih posledic prestavljati med njimi. So pa razen Globalnega naložbenega sklada in MP-Balkana.si vsi ti skladi podskladi nekih krovnih skladov, tako da se v hudih časih sredstva iz njih da prestaviti na varno. Z Globalnim naložbenim skladom in MP-Balkanom.si se pa trguje na borzi, tako da se ju da vsaj zelo enostavno prodati.

Če se je komu tole morebiti zdelo suhoparno, naj v opravičilo povem, da je vsaj toliko kot bralcem (ki jih bržkone itak ni prav dosti) namenjeno meni. Danes sem namreč celo popoldne študiral vzajemne sklade in sem si pač želel zapisati vse ugotovitve.

Smukavši v Davosu

Razna klatenja

Kot ponavadi sem jo tudi letos s starši mahnil za en teden smučat (zato je prejšnji teden umanjkal zapis v blog). Tokrat smo šli v Davos. Na žalost se podvig ni najbolje posrečil. Kot prvo nam je nagajalo vreme, kar se nam zadnja leta rado dogaja: večino časa je bilo oblačno (kar pomeni, da je bilo smučišče v oblaku, ne le pod njim, in je bila zato vidljivost za en drek), malo je pa še snežilo (to je bilo sitno najbolj zato, ker prog niso pridno teptali, smučanje po kupih naritega snega mi pa ne ugaja preveč). Poleg tega me tudi smučišče samo – kljub prostranosti – ni ravno navdušilo: proge so bilo povečini preveč položne in mnogo je bilo odsekov, kjer sploh nisi smučal, ampak si se samo spustil ali pa celo poganjal, da si prišel do naslednjega za smučanje rabnega dela. Za piko na i sem zadnji dan prav nemarno zbolel (vročina, slabost, bolečine v udih in trebuhu, driska – ni da ni), a to se je k sreči presenetljivo hitro uneslo. Vsem pripombam navkljub preveč trpel nisem, saj je dopust vedno dobra stvar, rekreacija koristna in prijetna, pa tudi smučanje je kljub ne najbolj ugodnim razmeram čisto fino.

Kajpak smo se v Davosu šli tudi turizem. Najbolj pomembna tamkajšnja reč za ogledovanje je bržkone galerija dokaj slavnega ekspresionista Ernsta Ludwiga Kirchnerja. Vendar sem jaz precej slep za čare slikarstva, tako da name ni naredila kdove kakšnega vtisa. Me ja pa navdušil muzej igrač. Premore jako imenitne izdelke iz meccana (to je funkcionalno nekakšen predhodnik lega technica, pri katerem reči vijačiš pretežno iz naluknjanih pločevinastih ploščic): modele letal in drugih vozil, dvigal, vrtiljakov idr. Ne manjka lutk iz različnih snovi in obdobij ter hišk in gospodinjskih pripomočkov zanje (nekateri štedilniki so izdelani tako realistično, da bi v njih verjetno lahko zakuril in bi delovali – od pravih se po vsem videzu razlikujejo le po velikosti). Lastnici muzeja so očitno posebej pri srcu Noetove barke z živalmi, saj jih je nabrala cel kup; ena je imela zbirko kar 350 živali. Precej igrač je tako skrbno in podrobno izdelanih, da se jih zdi škoda dati v roke otrokom, in najverjetneje vse tudi niso bile mišljene za otroke. Mislim pa, da je tudi med tistimi, ki so bile, precej takih, ki so morale v časih pretežno ročne izdelave stati celo premoženje in so morale biti nedosegljive navadnim smrtnikom. Se sprašujem, ali imajo tudi danes bogataški otroci butično izdelane igrače ali se zadovoljijo z množično proizvedenimi iz trgovin.

Zanimivost krajev okrog Davosa je retijska železnica, ki ima na 384 km kar 84 predorov in 383 mostov. Nekateri mostovi so namenjeni le premagovanju vzponov in so zgrajeni v zanki, kot spiralno stopnišče. Najbolj slaven most je 65 m visoki Landwasserski viadukt, ki smo si ga tudi ogledali. Del proge je celo Unesco uvrstil na seznam svetovne dediščine. Za ta seznam opažam, da je v zadnjih letih postal ugledna reč, s katero se znamenitosti, ki so na njem, ne pozabijo pohvaliti.

Landwasserski viadukt

Pri slikanju Landwasserskega viadukta smo imeli to srečo, da je ravno takrat čezenj peljal vlak (no, malo smo ga počakali, ko smo nekje v daljavi zaslišali piskanje).

Jutri grem v Pariz

Delo, Službena pota

Jutri zjutraj grem v službo v Pariz namesto v Ljubljano – zjutraj tja in zvečer nazaj. Majhen je ta svet. Razlog je pa, da se dogovarjamo za nek projekt, ki ga financira Evropska obrambna agencija, in na sestanku v Parizu naj bi dorekli, kaj točno bo njegova tema in kaj bo kdo delal. Upam, da nas bom spodobno zastopal – glede na to, da sem za projekt izvedel pred štirimi dnevi, da ne poznam ne področja (vojaške simulacije) in ne partnerjev ter da se mi zdi, da se bo v projektu počelo nekaj, na kar se v našem odseku ne spoznamo najbolj, moja naloga bržkone ne bo lahka.

Šrilanka, prvi del

Glavne počitnice

Končno sem skupaj spravil prvi zapis o Šrilanki. Glede na to, da naj bi na to temo z Jelko 8. 3. imela potopisno predavanje Pri rdeči ostrigi, je skrajni čas, da malo osveživa in urediva vtise s poti.

Po dveh dneh potovanja (letela sva iz Münchna, tako da nama je že pot tja vzela nekaj časa, potem sva pa še pol dneva preživela na dubajskem letališču) sva okrog polnoči pristala v glavnem mestu Colombu. Na letališču so bile vse trgovine odprte in če bi bila hotela, bi bila zlahka kupila kak kos bele tehnike ali zabavne elektronike. Kljub odlični ponudbi sva se temu odrekla in sva šla poiskat prevoz v hotel. V ceno potovanja sva imela namreč vključeno prenočišče prvo noč in prevoz do njega. Tako so nama vsaj rekli v agenciji, ki nama je potovanje prodala, vendar o prevozu ni bilo ne duha in ne sluha. Na pomoč nama je prijazno priskočil nek možak, ki je najprej poklical najin hotel, ko tam ni bilo pomoči, pa nama je pomagal poiskati taksi. Taksi sva brez dvoma preplačala in pri tem je prijaznemu možaku gotovo kaj kanilo v žep, a jaz sem bil na smrt utrujen in povrhu še vedno nekoliko bolan (tik pred odhodom me je zgrabila neka želodčna tegoba), zato sem Jelko, ki je celo imela nekaj volje za iskanje alternativnega prevoza, strpal v avto in požrl tistih 25 USD.

Letališke trgovine

Letališke trgovine

Naslednji dan sem za svojo neškrtost prejšnjega večera plačeval s cijazenjem po Colombu z avtobusi. Teh je veliko in so poceni, samo enostavno ni ugotoviti, na katerega je treba sesti in kje izstopiti, pa mesto je ogromno. Saj domorodci pomagajo, če se z njimi uspeš sporazumeti, a to je pogosto težavno. Tisti dan sva se toliko časa izgubljala po mestu, da so nama pred nosom zaprli narodni muzej. Edina zares zanimiva reč celega dne je bilo barakarsko naselje ob neki (najbrž) opuščeni železniški progi, ki se je sploh Jelki zdelo jako kul (posebej šola ali bolje rečeno učilnica, ki jo je premoglo). Ker naju Colombo ni ravno očaral, sva se ga po enem dnevu zapustila in krenila proti Kandyju, kulturni in verski prestolnici dežele.

Barakarsko naselje ob železniški progi

Barakarsko naselje ob železniški progi

Na pot sva se – kot nasploh pri klatenju po Šrilanki – podala z avtobusom. Tudi medkrajevnih avtobusov je namreč veliko (na cesti več kot osebnih avtov) in so poceni, čeprav ne ravno udobni. Na katerega se je treba vkrcati, navadno ni pretežko dognati – če se pojaviš na postaji in si videti primerno zbegan, te kak domačin vpraša, kam greš, in te napoti k ustreznemu, pa tudi napise imajo. Je pa izziv včasih izstop. Na poti v Kandy sva se nameravala ustaviti v slonji sirotišnici v Pinnewali, za kar nama je Lonely Planet povedal, kje je treba izstopiti, ampak sopotnikom ta kraj po vsem videzu ni bil znan. Na koncu sva vendarle pristala na pravem mestu, malo tudi s pomočjo budnega spremljanja, kja se voziva. To je namreč na Šrilanki dokaj lahko, saj ima domala vsaka trgovina in podobna ustanova na izvesku naslov. Se pa tu zapleti niso končali, kajti treba se je bilo prekrcati na naslednji avtobus, za katerega so nama domorodci dali različne napotke, kje ga najti. Nalogo nama je otežilo še to, da – v nasprotju z avtobusi na daljše proge – vsi cilja niso imeli napisanega v latinici. No, pa tudi to težavo sva premagala in se znašla v Pinnewali.

Šrilanški avtobus

Vsak šrilanški avtobus ima oltarček ali pa vsak kako versko sliko.

Ko sva prispela v Pinnewalo, so bili sloni ravno pri dnevni kopeli v reki. Plačala sva vstopnino (če me spomin ne vara, dvajsetkrat tolikšno kot domačini, kar tudi za evropske pojme ni ravno poceni) in se odpravila k vodi. Tam je bilo ogromno slonov vseh oblik in velikosti (menda jih premorejo čez 100). Imelo so celo eno trinogo slonico, ki je stopila na mino. Sloni so postopali naokrog, tri evropske prostovoljke so jih polivale z vodo (razlog za to ni bil očiten, saj so stali v reki), midva pa sva si med postopkom privoščila čaj na verandi nad reko. Ko so se sloni vrnili domov, sva si jih na hitro ogledala še tam, potlej pa sva nadaljevala pot v Kandy. Prvi del te poti je bil sicer videti smrtno nevaren, ker je voznik avtobusa divjal kot zmešan, ampak sva preživela.

Sloni pri kopeli

Sloni pri kopeli

Trinoga slonica

Trinoga slonica

Slonji tič

Sloni imajo velikega.

Glavna znamenitost Kandyja je Svetišče zoba, kjer menda hranijo Budov zob. Ta zob je neznansko svet in če primerno plačaš, lahko za kratek čas vidiš posodo, v kateri hranijo posodo, …, v kateri ga hranijo. Jelki se je to zdelo neumno in ga ni hotela iti gledat, jaz bi bil pa šel, če me ne bi bil nek tečen domorodec tako zživciral, da mi je vzel veselje do vsega Budovega zobovja. Šrilančanov, ki bi te radi kam peljali ali ti kaj prodali, sicer ni malo in znajo biti kar sitni, ampak ta je bil pa nadpovprečno težak. Niti ne vem točno, kaj je hotel, je pa to hotel zelo močno in naju je zasledoval, dokler mu nisem jasno povedal, naj se pobere, pa še potem je hotel najprej vedeti, če sem jezen, in ko sem mu odvrnil, da sem, ga je zanimalo, zakaj (in čez čas se je oglasil še enkrat – očitno je hotel preveriti, če mi je po nekaj minutah odsotnosti postal kaj bolj ljub).

Svetišče zoba

Svetišče zoba ponoči

Druga kandyjska znamenitost so plesi in na plesno predstavo bržkone zvlečejo vse tujce, tako da se tam zaveš, da je v mestu kar nekaj turistov (na ulici namreč bolj redko kakega srečaš). Predstava je bila všečna in zaključila se je s hojo po ognju in sorodnimi ognjenimi vragolijami, kar je bilo tudi čisto zanimivo.

Kandyjski plesalci

Najimenitnejša oblika kandyjski plesalcev

Plesalec z masko

Plesalec z masko

Požiranje ognja

Tole bi znalo biti še bolj pekoče od čilija.

Bržkone najbolj kul zadeva v Kandyju je botanični vrt Peradeniya. Je ogromen in lepo urejen, tako da je sprehod po njem zelo prijeten oddih od mestnega vrveža. Vanj zahaja precej domačinov, posebej parčkov, ki radi posedajo po koreninah dreves, molčijo in so videti žalostni (pojma nimam zakaj, ampak tako je bilo). Ko sva se nekje tudi midva malo usedla, naju je obkrožila gruča razposajenih šrilanških mulcev, ki so se vsi hoteli z nama slikati. Saj so bili čisto prijazni, ampak občutek ob tem, ko se je ducat mladeničev v različnih skupinah in položajih slikal z nama, je bil pa vseeno malo čuden.

Zaljubljenci v botaničnem vrtu

Zaljubljenci v botaničnem vrtu

Postrani drevesa

Temle drevesom se v živo še precej bolj vidi, da so postrani.

Leteče lisice

Leteče lisice

Iz Kandyja sva si privoščila še izlet v skalno svetišče Dambulla. Sestavlja ga pet votlin z zidanimi pročelji, v katerih so Budovi kipi in slike. Svetišče je prav fino, je pa treba priznati, da so budistična svetišča nekoliko dolgočasna, saj z redkimi izjemami ne vsebujejo ničesar razen Budovih podob. Buda na njih sicer nastopa v različnih položajih (stoječi, sedeči in ležeči, ki meditira, uči ali počne kaj tretjega in ima nad glavo plamen razsvetljenosti ali ne), je pa povsod videti domala enak. Vodič nama je o enem izmed sedečih Bud povedal zanimivo zgodbo: neka rahlo pomanjkljivo oblečena turistka se mu je menda usedla v naročje, da bi se slikala, s čimer ga je tako oskrunila, da so ga morali prebarvati (zaradi sveže prebarvanosti je bil potem presunljivo rumene barve).

Pročelje svetišča

Pročelje svetišča

Oskrunjeni Buda

Oskrunjeni Buda (sedeči ki meditira in je razsvetljen)

Iz Kandyja sva jo mahnila proti Polonnaruwi, o kateri pa več prihodnjič.

Ugotovitve o sušiju

Prehranjevanje

No, najprej ugotovitev o pridnosti mojega pisanja v blog. Z zadovoljstvom opažam, da se je v primerjavi z lanskim letom dramatično izboljšala. Za cilj sem si zadal, da nekaj napišem vsaj enkrat tedensko, in zaenkrat mi uspeva. Ni mi pa še uspelo popisati počitnic na Šrilanki, ker je to malo zahtevnejši podvig. Ampak bom.

Prejšnji vikend sem – kot že nekajkrat prej – pripravljal suši. Tokrat ne v družbi moje najdražje, ampak doma za starše (oči je tudi sodeloval). Tole je par ugotovitev, ki jih zapisujem predvsem za svoje potrebe (za kadar se bom spet lotil sušija), seveda me bo pa veselilo, če bodo pomagale še komu:

  • Tole je dober recept za riž, edino vode ni napak dati malenkost več.
  • Za eno lačno osebo je treba približno 100 ml riža. Iz tega je nastal en zavitek maki-sušija (ki sem ga narezal na osem kosov) in en (pre)velik primerek nigiri-sušija.
  • Za en zavitek maki-sušija je treba približno 100 g ribe.
  • Najbolj okusen suši je iz lososa (posebej z avokadom gre lepo skupaj), napačna ni tudi tuna, mečarica je pa malo manj dobra. V maki-sušiju je čisto sprejemljiva, ker je zraven še zelenjava/sadje, v čistejši obliki mi pa ni bila najbolj všeč. Rad bi našel še kako ribo, ki je primerna za suši, ampak hitro guglanje ni dalo nobenega koristnega nasveta. Očitno bo potrebna natančnejša raziskava. Če ima kdo kak preizlušen predlog, pa prosim z besedo na dan.

Problem nasprotujočih si opažanj

Tehnika

Prvo opažanje:
Povezava mojega računalnika z internetom ne dela. Tudi žična povezava z usmerjevalnikom ne dela. No, pravzaprav obe delata, ampak preklemansko slabo: odpiranje spletnih strani in vmesnika za nastavljanje usmerjevalnika je obupno počasno, včasih pa sploh ne uspe; takisto včasih ne uspe pinganje usmerjevalnika. Začuda pa dela brezžična povezava računalnika mojih staršev z internetom in usmerjevalnikom.

Prvi sklep:
Težava je v mojem računalniku, kablu ali žičnem delu usmerjevalnika. Za natančnejšo določitev so potrebne dodatne raziskave.

Drugo opažanje:
Menjava kabla ne pomaga. Uporaba druge mrežne kartice takisto ne pomaga (izdelovalcem moje osnovne plošče je očitno zmanjkalo dobrih zamisli, po čem biti boljši od konkurence, pa so na ploščo vgradili dve mrežni kartici).

Drugi sklep:
Najverjetneje je težava v žičnem delu usmerjevalnika, čeprav povsem ne morem izključiti možnosti, da bi bila nekje v mojem računalniku. Opazujmo dalje.

Tretje opažanje:
Uporaba mrežnega tiskalnika z računalnika mojih staršev občasno ne dela najbolje. Tiskalnik je na usmerjevalnik priključen žično.

Tretji sklep:
Gotovo je kriv usmerjevalnik.

Četrto opažanje:
Moj računalnik ima zelo hude težave z žično mrežno povezavo. A istočasno moj prenosnik z žično povezavo dela brezhibno. Menjavanje kablov in vtičnic na usmerjevalniku ne pomaga.

Četrti sklep:
300 kosmatih, zdaj pa kaže, da je vendarle kriv moj računalnik. Že kar vidim, kako bo odpravljanje te težave zafrknjeno. Sploh ne vem, kje začeti. Ojej, ojej.

Peto opažanje:
Ker bi bilo res zelo dobro, da ne bi bil kriv moj računalnik, naredim še en preizkus. Z računalnikom se na internet priklopim mimo usmerjevalnika. Vse dela brezhibno.

Peti sklep:
Zbegan sem (ja, vem, to ni najbolj konstruktiven sklep). Četrto opažanje precej odločno kaže na težave z mojim računalnikom, iz petega bi pa človek sklepal, da je kriv usmerjevalnik. Kaj za vraga naj si mislim?

Zaključek:
Še najboljša razlaga vse godlje se zdi, da je težava v interakciji med usmerjevalnikom in mojim računalnikom, karkoli že to pomeni. Glede na to, da se da težava z usmerjevalnikom najbrž rešiti z nakupom novega, težava z računalnikom je pa rešljiva dosti teže, se zdi bolj smotrno zamenjati usmerjevalnik. Sploh ker je trenutni prastar – zmore le 11 MiB/s, pa še prenašanje datotek med računalniki in torrent ga tako upočasnita, da brskanje po spletu postane preizkušnja za živce.