Pri objavljanju znanstvenih člankov so recenzentje nujno zlo, saj nekdo pač mora presoditi, ali tisto, o čemer avtor bralca skuša prepričati, drži, ali si avtor zgolj prizadeva za še eno objavo. Včasih so recenzenti bolj nujni, včasih pa bolj zli. Kot je mogoče sklepati iz naslova, bom danes govoril o slednjih.

Lani jeseni smo poslali članek v neko dokaj čislano revijo. Z njim smo bili zelo zadovoljni in se nam je zdelo precej verjetno, da bo sprejet. Pred slabima dvema mesecoma pa smo dobili odgovor: zavrnjen! Sicer s priporočilom, naj ga pošljemo še enkrat (kajpak popravljenega), a naše navdušenje je bilo vseeno hudirjevo majhno. In ko smo si ogledali recenzije, je postalo še kanček manjše. Dve recenziji sta bili dokaj ugodni – ena sploh, druga je pa imela sicer veliko (tehtnih) pripomb, a nobenih prav usodnih. Glavni razlog za naše nenavdušenje je bila tretja recenzija, v kateri nam je nek cepec očital, da nismo naredili nič novega. Osnovno zamisel članka sta sicer res dva Nemca odkrila že pred nami (mi smo jo ponovno neodvisno od njiju, a to nam nič ne pomaga), vendar to ni razlog za zavrnitev – o mnogih bistrih zamislih je napisanih veliko člankov, ki so čisto dovolj izvirni, saj se o bistrih zamislih pač navadno da veliko povedati. Naša predhodnika sta svojo bistro zamisel razdelala nerodno in ne posebej temeljito, mi pa smo njuno delo korenito nadgradili. Tale recenzent si nam je pa celo drznil očitati, da ja naša obravnava slabša, pri čemer je na več kot enem mestu v recenziji jasno pokazal, da si onega nemškega članka niti pošteno prebral ni (no, ali pa se je delal neumnega; hm, mogoče je celo res bil). Bes ga lopi!

Pozoren bralec je bržkone opazil, da naslov namiguje na več kot enega malopridnega recenzenta. In res – tudi pri članku, ki smo ga letos z Vadimom in sodelavci poslali na konferenco AAAI, se stvari niso dobro iztekle. Spet smo dobili tri recenzije in te so bile vse dokaj ugodne. Recenzentje so priznali, da je članek zelo dobro napisan, in tudi kakovosti rezultatov niso mogli oporekati – skratka, na podlagi recenzij bi bilo pričakovati, da bo sprejet. Vendar ga je očitno pokopala ena pripomba, ki sta jo imela dva recenzenta in ki sicer ni povsem brezpredmetna, a smo jo po mojem mnenju dokaj dobro zavrnili (avtorji smo namreč imeli priložnost na pripombe recenzentov kratko odgovoriti). Za povrh se bojim, da je k neugodnemu vtisu, ki smo ga naredili na najbolj sitnega recenzenta, prispevalo to, da možak ne loči med “best known” in “best-known” (se pa lahko motim, ker njegova recenzija v tej točki ni povsem jasna). Mi smo namreč za nek algoritm trdili, da je najbolj znan, on pa je menda razumel, da trdimo, da je najboljši znan (kar je tako zelo neres, da bi bilo trditi kaj takega povsem absurdno in bi se mu že zaradi tega moralo posvetiti, kaj smo pravzaprav napisali). Tudi tega lopi bes (in za dobro mero še njegove pajdaše).

Obljubil sem, da bom pojasnil, kaj je patologija minimaksa.

Minimaks je algoritem, na katerem temeljijo domala vsi programi za igranje iger. Tovrstni programi si pri igranju pomagajo z drevesom igre. Vozlišča v njem ponazarjajo možne položaje v igri, povezave pa poteze. Koren drevesa ponazarja trenutni položaj, povezave, ki vodijo iz korena, poteze, ki so na voljo v trenutnem položaju, itd. V listih so možni izidi igre, še večkrat pa njihove ocene, saj bi za prave izide drevo morali razviti do konca igre, kar je ponavadi prezamudno. Na spodnji sliki je majhno drevo igre – iz neznanih razlogov računalničarji drevesa največkrat rišemo tako, da je koren na vrhu, listi pa spodaj.

Minimaks služi izbiri najboljše poteze v korenu drevesa igre. V ta namen ocene izidov iz listov prenese proti korenu drevesa, da se na njihovi podlagi odloči, katera poteza bo prinesla največji izid. Koren je vozlišče vrste maks (rdeče), vozlišča nivo niže so vrste min (modra) in tako se nivoji izmenjujejo vse do listov (na sliki imamo le en nivo vsake vrste). Igralec, ki je na potezi v vozliščih maks, si prizadeva za čim večji izid, njegov nasprotnik, ki je na potezi v vozliščih min, pa mu seveda želi slabo in si prizadeva za čim manjši izid (od tod imena min, maks in minimaks). Modra vozlišča tako označimo z najmanjšim izidom v njihovih naslednikih (vozliščih nivo niže), rdeče pa z največjim. Oznaka v korenu na izbiro poteze sicer na vpliva, pomeni pa pričakovani izid igralca maks. Rdeča in modra povezava ustrezata potezam, ki ju igralca povlečeta – rdeča je tista, ki jo z minimaksom iščemo.

Praksa kaže, da globlje ko drevo igre z minimaksom preiščemo, bolje igramo. To ni presenetljivo, saj preiskovati globlje pomeni ‘premisliti’ več potez naprej. Ko pa so se pred dobrega četrt stoletja raziskovalci odločili to teoretično utemeljiti, so prišli do nepričakovanega odkritja, da naj bi veljalo prav nasprotno: da naj bi bile ocene izidov igre, ki so z minimaksom proti korenu prenešene z globljim preiskovanjem, manj zanesljive od tistih, ki so rezultat plitvejšega. Temu pojavu so rekli patologija minimaksa in so si ga kar lep čas prizadevali razložiti. Njihovim prizadevanjem sem se pridružil tudi sam in zdi se mi, da se mi je posrečilo najbolje do sedaj. Dognal sem marsikaj, glavna ugotovitev pa je, da so bili modeli igranja igre, ki so se izkazali za patološke, kratko malo nerodno zastavljeni.

Zdaj, ko zaključujem z doktoratom, se sprašujem, ali bi bilo bolje, da bi bil izbral kako drugo temo. Vsekakor sem bil pri patologiji minimaksa uspešen (dejansko sem jo razložil, poleg tega pa sem ugotovitve predstavil na priznani konferenci in objavil v prestižni reviji) in nemogoče je vedeti, ali bi bil kje drugje prav tako. Po drugi strani pa patolgija kake posebne uporabne vrednosti nima in tako sem postal strokovnjak za nekaj, s čimer si v prihodnje ne bom mogel dosti pomagati. A če bi si bil izbral splošno igranje iger, ni nič bolj gotovo, da bi mi kdaj prišlo prav. Edino razčlenjevanje slovenščine je nesporno uporabno, vendar je njegova uporabnost omejena na Slovenijo, pa še težavno je zaradi pomanjkanja jezikovnih virov.

Najboljša tema doktorata bi bila nekaj, s čimer bi se ukvarjalo več mojih sodelavcev, ki bi tako znali dobro presoditi njeno primernosti in mi pri delu pomagati, jaz pa bi dodal košček v mozaik znanja odseka. A žal v našem odseku to ni mogoče, ker se vsakdo ukvarja z nečim drugim. Zaradi tega ravno pretirano ne obžalujem, da sem izbral patologijo, čeprav povsem zadovoljen tudi nisem.

Glede na to, da sem v zadnjih dveh mesecih uspel izdaviti nekaj besed o svojem doktoratu in da so me že pred časom bralci spraševali, kaj sploh raziskujem, je menda prav, da napišem nekaj o tem. Začnimo s kancem zgodovine.

Ko sem prišel na Institut, mi je Matjaž, moj mentor in šef, pojasnil, da se bom ukvarjal s samodejnim programiranjem. To je postopek, pri katerem računalniku povemo, kakšen program želimo (denimo tako, da mu podamo primere vhodnih in izhodnih podatkov), nato pa računalnik program napiše sam. Zdelo se je zanimivo in uporabno, tako da sprva nisem nič ugovarjal – bil sem pač še zelen. Ko sem preučil dotedanje dosežke na tem področju, pa sem ugotovil, da so presneto borni in da se ne zdi verjetno, da bi bili moji kaj dosti boljši. Poleg tega se je področje čisto vsem, s katerimi sem govoril, zdelo neobetavno – z izjemo Matjaža. No, na koncu sem prepričal tudi njega, tako da smo se začeli ozirati za čim drugim.

Matjaž se je precej navduševal nad agenti (to so programi, za katere sicer ni povsem jasno, po čem se ločijo od neagentnih programov, dokaj gotovo pa je, da naj bi bili do neke mere inteligentni, samostojni in zmožni sodelovanja z drugimi podobnimi programi) ter sematičnim spletom (topodročne raziskave se ukvarjajo predvsem z zapisom podatkov v taki obliki, da je računalnikom umljiva njihova vsebina, da jih ‘razumejo’). Žal nam preskoka od načelnega navdušenja do konkretne teme ni uspelo narediti, tako da tudi iz teh dveh področij ni bilo nič.

Meni sta tiste čase po glavi hodili dve temi. Prva je bila splošen program za igranje iger – to je tak, ki poleg pravil o igri ne ve ničesar, a jo vseeno zna igrati (običajni programi za igranje iger vsebujejo precej več znanja o igri kot zgolj pravila). Igre so me namreč zanimale že od diplome, ko sem za diplomsko nalogo spisal Silicijastega tarokista, program za igranje taroka. Druga tema pa je bila razumevanje naravnega jezika, kar bi pomenilo predvsem skladenjsko razčlenjevanje povedi. Žal Matjaž ni odobril nobene od mojih zamisli, jaz pa nisem bil dovolj vztrajen – kot rečeno, bil sem še zelen. Da splošno igranje iger ni bilo slaba tema, se je izkazalo lani, ko so na Stanfordu začeli organizirati tekmovanja tovrstnih programov. Z razčlenjevanjem slovenščine se pa za doktorat ukvarja kolega – sicer mu ne gre najbolje, nihče mu pa ne očita, da problem ni zanimiv.

Kar nekaj časa po prihodu na Institut sem se poleg iskanja teme doktorata ukvarjal tudi s Silicijastim tarokistom. Razlog je bil, da je Matjaž menil, da je o njem treba napisati kak članek, kajti ve se, da je smisel obstoja znanstvenikov pisanje člankov. Par člankov je res nastalo, imelo pa je to početje eno še pomembnejšo posledico. Ko sem si nekega dne za preučevanje taroka prizadeval zasnovati poenostavljen model igranja igre, se je Matjaž spomnil patologije minimaksa, pojava, s katerim se je pred četrt stoletja ukvarjal skupaj z mojim fakultetnim mentorjem (ki je bil tudi Matjažev mentor). Zadeva me je pritegnila in tako sem začel raziskovati patologijo minimaksa.

Več o dotičnem pojavu pa boste izvedeli v naslednji epizodi Hrabrega miška.

Pred časom sem zapisal, da najbrž ni zdravo kazati daru za predstavljanje Instituta šolarjem. In glej ga zlomka, izkazalo se je, da sem imel čisto prav. Zdajle (v soboto) namreč tičim na IJS, kjer sem ravnokar udeležencem srednješolskega tekmovanja v računalništvu predstavil naš odsek. Zaskrbljeno tudi ugotavljam, da se mi je predstavitev spet kar dobro posrečila. No, ali pa sem domišljav, kar je prav tako skrb zbujajoče. V majhno uteho mi je edinole, da šef, ko sem mu rekel, da za sobotno službeno udejstvovanje želim kak dodaten evro, ni ugovarjal.