Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Mitja

Prazničnost

Razna klatenja

Včeraj popoldne in zvečer (malo pa tudi danes) sem pospravljal sobo. V omarah namreč nisem imel več prostora za vso svojo kramo, tako da mi je stala na raznih mestih po sobi (nekatera že skoraj leto dni). Imel sem pa po drugi strani v omarah kar precej zadev, ki se jih že več let nisem pritaknil. Tako sem se v preteklih tednih nekaj slednjih znebil, včeraj sem pa večino prvih pospravil na njihovo mesto. Za redoljuba, kakršen sem, je bilo to zelo zadovoljujoče, čeravno ne preveč praznično opravilo. Ni pa delo še opravljeno, tako da se priložnost za kak novoletni sklep ponuja kar sama. In če je pozoren bralec iz zapisanega sklepal, da ne praznujem božiča, se ni zmotil.

Jutri se pa začenja zame bolj praznični del praznikov: grem namreč v Makedonijo k svoji najljubši deklici.

Nekrolog menzi

Delo, Prehranjevanje

Včeraj je bridki konec storila menza na IJS. V preteklih štirih letih me je med prizadevanjem, da bi mi priskutila prehranjevanje, naučila marsičesa:

  • da je industrijsko pripravljena hrana – denimo štruklji – lahko precej boljša od sveže;
  • da pa zna biti industrijsko pripravljen cesarski praženec naravnost ogaben;
  • da je ocvrt sir imeniten izhod v sili, ker je hitro nared in ga je težko skaziti;
  • da je riž lahko hkrati razkuhan in trd;
  • da se tudi odlična riba, kakršna je orada, v pravih rokah lahko spremeni v zdruzasto-trskat gravž (in da največji mojstri to dosegajo z osupljivo stalnostjo);
  • da obstajajo živila brez določljivega okusa, ki so posebej primerna za omake ter sadne in vanilijeve prelive.

No, da se ne bom samo pritoževal: menza je imela tudi nekaj uslužbencev, ki so bili – kljub po vsem videzu pomanjkljivim kuharskim sposobnostim – čisto fejst ljudje. In ko smo šli v petek slavnostno tja na poslednje kosilo, so nam postregli z zastonj potico, piškoti, sokom in vinom. A žaloval za njo vseeno ne bom prav nič.

Pogin dosedanje menze seveda ne pomeni, da bomo na Institutu kar nehali jesti. Po novem letu se bodo lotili širitve in prenove prostorov, potem pa jo bo prevzelo neko drugo podjetje. Kakšna bo v prihodnje usoda naših želodcev, naj bi ugotovili enkrat aprila.

HD-DVD in blu-ray: trenutno stanje

Film, Tehnika

Prav navdušujoče ni. Pred kakim letom sem mislil, da bi letos okrog novega leta utegnil katerega od naslednikov DVDja že gledati na računalniku, pa ne bo nič iz tega.

HDCP, ki me je najbolj skrbel, zeankrat ni problematičen: na nekaj mestih sem namreč prebral, da studiji do leta 2010 ne nameravajo onemogočati predvajanja filmov na napravah, ki ga ne podpirajo. Brez HDCPja je sicer možno le analogno predvajanje, ampak to ni tragično, saj je analogni VGA čisto zadovoljiv – konec koncev ga brez prehudega trpljenja uporabljam tudi pri svojem 24-inčnem monitorju LCD, ker imam bedno grafično kartico, katere izhod DVI ne podpira ločljivosti večjih od 1600 x 1200 (za take ločljivosti je namreč potrebne malo telovadbe, ki je bila njenemu izdelovalcu očitno pod častjo).

Prva resna težava je pomanjkanje računalniških pogonov za HD-DVD in blu-ray. Da bi se kak dobil pri nas, sploh še nisem zapazil, pa tudi sicer jih ni na pretek. Za HD-DVD se sicer da uporabiti kar pogon za X-Box 360, ki stane ~200 USD, za blu-ray je pa videti, da so na voljo le zapisovalniki, ki stanejo 700 USD in več.

Naslednji problem, na katerega niti pomislil nisem, pa je očitno kar resen, so programi za predvajanje filmov. Zaenkrat so namreč z njimi sami križi in težave. Klavrno!

Potlej je pa zoprna še zahtevnost dekodiranja filmov komprimiranih s H.264. Video na obeh vrstah diskov je lahko komprimiran na različne načine, a H.264 (ki je različica MPEG-4) je najučinkovitejši in posledično je njegovo dekodiranje najzahtevnejše. Brez hardverskega pospeševanja grafične kartice zna postopek celo Intelov najzmogljivejši procesor Core 2 Duo X6800 (no, štirijedrni QX6700 je zmogljivejši, če so izkoriščena vsa štiri jedra) obremeniti v povprečju ~67-odstotno. S hardverskim pospeševanjem se obremenitev sicer spusti, najbolj z geforcom 8800 GTS/GTX (na ~40 %), a še vedno je sodoben dvojedrnik nujen. Podrobnejši rezultati za HD-DVD so tule, za blu-ray (ki je zaradi večje kapacitete še trši oreh) pa tule.

Očitno je, da moj trenutni računalnik, ki je sicer povsem zadovoljiv, za predvajanje naslednika DVDja ne bo uporaben. 3-gigaherčni pentium 4 je prepočasen, pa tudi sodobnih grafičnih kartic na vodilu AGP ni. Najbrž se bom prihodnje leto lotil postopne prenove in upam, da bom ob letu osorej lahko poročal o užitkih ob gledanju filmov v visoki ločljivosti.

Jelka postavljena

Razno

 Novoletna jelka

Sicer je plastična (ker je to bolj praktično in morebiti celo bolj ekološko, če seveda njena izdelava in nekoč njena usmetitev ne bosta naredili več škode, kot bi jo posek n jelk, pri čemer je n življenjska doba naše jelke v letih) in nekoliko kičasta (takšna je že narava novoletne jelke, malo pa pripomore tudi mami, ki se ne da prepričati, da bi nekatere obeske veljajo vreči stran), ampak je naša in jo imamo radi.

Liga v vintagu in legacyju je spet tu

MTG

Odvijala se je že v letih 2005/2006, ampak jaz sem se je bolj malo udeleževal, predvsem zato, ker sem bil veliko zdoma. Pa še takrat, ko sem igral, mi ponavadi ni šlo najbolje. Prejšnji vikend se je pa začela nova sezona in sem sklenil, da se moram tokrat bolj izkazati. To izvesti bo sicer težje kot skleniti, ampak za začetek recimo ne bom igral slabih kupčkov, pa mogoče kakega tudi ne bom igral samo enkrat.

Prvo tekmovanje je bilo v vintagu in za svoje orožje sem izbral control slaver (do popisa kupčka pripelje prejšnja povezava). Bil sem neporažen, kar se zdi povsem v skladu z načrtom. A hudič je, da sta se dve igri končali z izenačenjem in da smo zaradi malo igralcev igrali le štiri kroge, tako da sem pristal na petem mestu. Ker so se takisto zaradi malo igralcev naprej uvrstili samo prvi štirje, razultat le ni bil prav bleščeč. Prvi razlog zanj je bil gotovo, da kupčka nisem najbolje obvladal, drugi pa, da hitrost control slaverju ni ravno odlika.

S sestavo kupčka sem sicer dokaj zadovoljen. Želel bi si edino vanj stlačiti še eno zemljo, pa ne vem, kaj vzeti ven. Najbrž triskeliona ali duplicanta, ker imata sorodno nalogo, čeprav enake tudi ne. V soboto sem imel opraviti s samimi velikimi bitji, tako da je bil duplicant primernejši, ampak na tekmovanju je bilo tudi nekaj majhnih (konec koncev so zmagali goblini), da ne omenjam, da je triskelion kar zajetna beštija in zna po potrebi pretepsti nasprotnika. Še ena dilema je colossus ali sundering titan, ampak se mi zdi colossus v kupčku in titan v sideboardu kar prava rešitev. Proti modrim kupčkom potem igram titana, ki tako ne uniči vseh mojih zemelj, pa še igrati ga ni nemogoče, če mi ga nasprotnik vrne v roko (kar se po sideboardanju raje zgodi).

Sideboard mi prav veliko ni pomagal. Še najbolje se je obnesel proti oathu, ko sem prvo potezo z black lotusom igral engineered plague na spirite, ampak to je bila sreča. Proti oathu bi verjetno moral dodati kak spawning pit, ker je enigneered plague načeloma lahko prepozen. Najbolj (popolnoma) neuporaben se je izkazal proti kurjavi, tako da bi bil kak hydroblast ali blue elemental blast najbrž umesten (vsaj proti goblinom je še uporaben). Nerodno je le, da ne vem, kaj iz sideboarda umakniti, ker se vse karte v njem zdijo čisto uporabne. V soboto so bili nekoristni pyroclasmi in flametongue kavuji, a naslednjič (če bom seveda control slaver še igral) bo lahko drugače.

Metropolis

Film

Metropolis je nemi znanstvenofantastični film Fritza Langa iz leta 1927. Pripoveduje o mestu v letu 2026, kjer na površju v razkošju živi vladajoči sloj, pod zemljo pa garajo zatirani delavci. Med delavci se kuha upor, a svetniška Maria jim prigovarja, naj bodo potrpežjivi in naj čakajo na posrednika med njimi in vladajočimi. V Marijo se zaljubi Freder, sin gospodarja mesta Joha Fredersena, in zdi se, da bi utegnil on postati ta posrednik. A njegov oče skuša grožnjo upora odpraviti s tem, da bi ga izzval in tako dobil izgovor, da bi proti delavcem uporabil silo. V ta namen norega znanstvenika Rotwanga nagovori, naj robotu, ki ga ravno izdeluje, da podobo Marije. Umetna Maria nato upor res izzove, a na koncu se vse dobro izteče.

Film ob nastanku ni bil posebej uspešen, sploh glede na to, da je bil najdražji film svojega časa (stal je ~200 milijonov USD današnjega denarja). A z leti je pridobil status klasike in je imel znaten vpliv na kasnejše filme (sploh Rotwang z zmršeno pričesko in umetno roko ter laboratorijem polnim spektakularnih naprav je dal navdih za mnoge nore znanstvenike). Žal je izvirna različica, za katero se domneva, da je trajala 153 minut, izgubljena. Do pred nedavnim so bile najbolj znane ~90-minutne, ki temeljijo na filmu skrajšanem za ameriški trg. Leta 2002 pa je bila izdana 123-minutna računalniško obnovljena različica, ki vključuje vse ohranjene kose filma in ki manjkajočo zgodbo povzema z vmesnimi napisi (scenarij je namreč ohranjen).

To najbolj popolno različico so v čast desetletnice Slovenske kinoteke v petek predvajali v Cankarjevem domu. Film je spremljal orkester Camerata Labacensis (na področju spremljanja nemih filmov so menda kar priznani, žal pa so slabši na področju imetja spletne strani, tako da mi o njih ni uspelo kaj prida izvedeti), ki mu je dirigiral nek Robert Israel (menda priznan skladatelj glasbe za neme filme, ampak jaz zanj še nisem slišal – kar pa seveda dosti ne pomeni, ker tudi za nobenega drugega tovrstnega skladatelja še nisem).

Film sem (kot se pravovernemu ljubitelju znanstvene fantastike spodobi) pred časom že gledal in mi ni bil všeč (to ne vem, če se spodobi, ampak tako je bilo). A kar sem videl eno od 90-minutnih različic, bi razlog za neugajanje lahko bila okleščenost. Tole predvajanje v Cankarjevem domu se mi ja tako zdelo nadvse primerno, da Metropolisu dam še eno priložnost. Res je daljša različica bistveno boljša, a ravno navdušen še vedno nisem bil. Predvsem so me motile nelogičnosti v zgodbi (načrt, da se upor delavcev zatre tako, da se jim dovoli uničiti mestno elektrarno in nato razsajati po ulicah, se ne zdi ravno vreden velikega gospodarja mesta), pa tudi nekoliko naivno je bilo vse skupaj. Poleg tega mi ni ugajalo pretiravanje pri igranju, ki je za nemi film sicer značilno in ima svoj smisel (če ni govora, je treba več povedati z mimiko), a prepričljivosti vseeno ni v prid. Pa malo več pozornosti bi bilo treba nameniti stvarjenju okolja prihodnosti – da bi se oblačila, ročne ure, avti in letala 100 let ne spremenili, se ne zdi ravno verjetno, in četudi to ni bistveno za sporočilo filma, je vseeno moteče. Ima pa film dramatične trenutke, ki me niso pustili hladnega, in upoštevaje starost je naravnost odličen – hudič je le, da starosti ne znam upoštevati na tak način, ki bi bistveno vplival na užitek ob ogledu. Najbolj moram pa pohvaliti glasbo: filmska mi je že nasploh ljuba, ta konkretna je zelo dobra in živa izvedba ji je dala dodaten čar.

Glasbena želja

Tehnika

Ni ravno glasbena, je pa želja, ki jo bom danes uslišal. Pred časom sem obljubljal, da bom v blogu manj nergal. Potlej sem pa oni dan govoril z znancem, ki je rekel, da se nerganje pravzaprav čisto fino bere in da se je še prav posebej zabaval ob mojih zapisih o Zelinki in sinovih. No, ker epiloga svojega trnovega pota še nisem objavil, ga bom danes. Zgodil se je že pred precej časa, tako da je moja jeza v dobršnji meri splahnela (pa tudi malo manj silovita je bila kot ob prvih dveh srečanjih z malopridneži), ampak se bom potrudil, da bo vseeno primerno doživet.

Zvesti bralci že vedo, da se ob takilih priložnostih nad Zelinko kliče kaka bolezen. Ker je njihov zadnji greh nekoliko manjši od prejšnjih dveh, naj bo tokrat manj smrtonosna: denimo griža. Od štirih težav, ki sem jih s prenosnikom imel, so v prvih dveh poizkusih uspeli odpraviti eno, za še eno (slab stik z diskom) pa zaradi nerednega pojavljanja itak nisem imel posebnega upanja, da jo kdaj bodo. Zaradi tega sem se pri tretjem obisku osredotočil na preostali dve: slabo delujoč pekač CDjev in bluetooth. Za pekač so po moji demonstraciji priznali, da res ne dela dobro, in obljubili zamenjavo. Za bluetooth so pa lopovi vztrajali, da ga nisi dolžni popraviti v okviru garancije, ker naj bi bil okvaro zakrivil sam (s tem, da sem namestil nadgradnjo, ki mi jo je ponudil proizvajalec prenosnika). Zato smo se zmenili, da ga bodo preprosto odklopili, da ne bo povzročal nadležih obvestil o napaki – uporabljal ga itak nisem skoraj nikoli.

Ko sem prenosnik dobil s servisa, sta bili obe težavi res odpravljeni. A kot je bralec lahko razbral iz uvoda, seveda vse ni bilo prav (hm, konec koncev govorimo o Zelinki). Pekač sicer deluje brezhibno in namesto zgolj CDjev zna peči tudi DVDje, vendar ni model namenjen mojemu prenosniku, tako da se ohišju ne prilega niti približno – vse skupaj je videti jako zanikrno. Bluetooth pa tudi ne dela več zgage, a obenem ne deluje lučka, ki oznanja vklopljenost brezžične mrežne kartice (vklaplja se skupaj z bluetoothom). Seveda bi se nad obojim lahko pritožil, ampak kratko malo nisem imel več volje. Poleg tega bi se lahko zgodilo, da bi mi pekač zamenjali s takim, ki zna peči le CDje, za lučko bi pa skoraj zanesljivo rekli, da se ne da popraviti (in mogoče se enostavno celo res ne da). Zdaj samo upam, da z Zelinko ne bom imel nikoli nič več opraviti, a glede na zoprne omejitve, ki jih imamo kot javni zavod pri nakupu opreme in glede na spretnost Zelinke pri dajanju ponudb za dotično opremo se kaj lahko zgodi, da mi bodo še kdaj žrli živce. No, in seveda se mi utegne še kdaj pokvariti prenosnik – glede na dosedanje izkušnje je to celo verjetno.

JA: Rože iz Namaqualanda

Glavne počitnice

Namaqualand je pokrajina na severozahodu Južne Afrike, ki se začne kakih 400 km severno od Cape Towna in se razteza do meje z Namibijo. Je precej sušna (leži ob robu puščave Kalahari), zato poleti tam skoraj ni videti rastlinstva, ko pade prvi zimski dež (kar se navadno zgodi avgusta), pa vse vzcveti. A tudi če rože cvetijo, so pri temperaturah pod 16 stopinj C zaprte, tako da pred odhodom v tiste kraje nikoli ne moreš vedeti, ali jih boš videl v vsem njihovem sijaju. Mi smo v Namaqualandu preživeli en dan ter še dva na poti iz Cape Towna in nazaj. Rože so cvetele in tja grede smo imeli tudi lepo vreme, tako da so bile odprte, dan, ki smo ga prebili v okolici Springboka (glavnega mesta pokrajine), je bil pa hladen in deževen. Vseeno mi ni žal, da smo krenili v Namaqualand, kajti celo meni, ki se nad rožami ne navdušujem prehudo, so se zdele kar spektakularne (mami je bila pa sploh čisto navdušena).

Vse je oranžno
Vse je oranžno (pri čemer so rože celo zaprte)

Zaprti roži
Tamkajšnje rože so zaprte na takle hecen način

Tulčevec
Tulčevec, za Namaqualand značilna rastlina (Tulčevec je moj prevod za quiver tree, kajti pravega slovenskega imena ne poznam.)

Roža

Roža

Roža

Roža

Ob cesti med Cape Townom in Springbokom se je vredno ustaviti na kmetiji Quaggaskop, kjer imajo urejeno trikilometrsko pot namenjno ogledovanju sočnic. Menda v Namaqualandu rase kar tretjina vseh vrst sočnic na svetu.

Sočnica

Sočnica

Sočnica

Sočnica
(Mogoče je kdo opazil, da v temle zapisu manjka precej naslovov slik. Ja, žal ne poznam imen rož na slikah. Lepe/zanimive so pa vseeno.)

No, s temle zapisom svoje poročilo o klatenju po Južni Afriki zaključujem. Za konec bi se spodobil kak moder sklep, ampak ga ne bo. Priznati namreč moram, da sem poročilo zastavil malce preveč obširno in sem se do konca že nekoliko izčrpal. Bom v prihodnje bolj jedrnat, pa mi bo morda ostala tudi volja za modre sklepe.

Tole je pa kazalo vseh zapisov s poti, če stvar koga zanima in ostalih ni prebral:

22. knjižni sejem

Čtivo

Knjižnemu sejmu v naslovu sem pritaknil številko, ker zrem v prihodnost in mislim na to, da bo prihodnje leto spet knjižni sejem, ter se mi zdi nekako narobe imeti več zapisov z enakim naslovom. To sem storil že pri LIFFe. Malo kompliciram, kajne? Ja, če nekaj zastavim, vedno hočem, da je narejeno tako, da bo dobro za vekomaj. In potem pogosto vsemu trudu navkljub ni.

Včeraj sem skratka šel na knjižni sejem. Čeprav imam za branje dosti manj časa, kot bi si želel, se vseeno rad sprehodim med knjigami in žal mi je, da sem tako dolgo tičal v službi, da sem imel časa le slabo uro. Tako sem bolj malo knjig utegnil vzeti v roke in malo prelistati. Za manj učinkovito razgledovanje so poskrbeli tudi organizatorji, ki so sejem razširili na tri nadstropja, od katerih so v vseh treh nastopale iste založbe (no, vsaj nekatere).

Vseeno sem si nekaj kupil, namreč Sebični gen, slavno in nekoliko kontroverzno knjigo o evoluciji Richarda Dawkinsa (pri čemer imam Dawkinsa v mislih kot avtorja knjige, ne kot rezultat evolucije, čeprav je seveda tudi slednje). Oko sem vrgel še na Eragona, neko novo fantazijsko knjigo, ampak je nisem kupil. V slovenščini sem si namreč pred leti omislil Harryja Potterja (in to prav na knjižnem sejmu), kar je imelo za posledico, da sem moral še vse ostale dele kupiti v slovenščini za dvakrat več denarja kot v angleščini in še pol leta po izidu za povrh. No, danes sem ugotovil, da naj bi Eragon imel samo tri dele, tako da si ga mogoče kdaj le privoščim – konec koncev ima domača beseda tudi svoj čar.