Če te Institut pošlje na službeno pot, potrebuješ potni nalog. Mene prihodnji mesec kani poslati in ker je naša tajnica te dni na bolniškem dopustu, sem imel priložnost ugotoviti, kako pridobivanje in obdelava tega imenitnega dokumenta potekata.

Najprej je treba izpolniti obrazec. Ko sem to naredil, sem ga pokazal tajnici sosednjega odseka, ki mi je nekaj stvari popravila (da bi meni, nevadnemu smrtniku, tak dokument uspelo sestaviti pravilno, pač ni pričakovati). Izpolnjen obrazec je treba v treh izvodih podpisati in ga nato dati podpisati še vodji odseka, kar mi je tudi uspelo. Potem se vsi trije izvodi pošljejo neki osebi, ki oskrbi podpis direktorja (do sem sem zaenkrat prišel). Na tej točki je nalog podpisan dovolj temeljito, da se lahko razpošlje osebam, ki se dejansko ukvarjajo z organizacijo potovanja. Pri tem je treba paziti, da se izvod z najbolj pristnim direktorjevim podpisom (vsi trije namreč niso enaki) pošlje pravi osebi. Še prej pa je treba narediti dve dodatni kopiji naloga, od katerih se ena pošlje četrti osebi, zadnja pa gre v odsečni arhiv.

Kajpada je to šele prvi del potovalnih kolobocij. Drugi pride po vrnitvi s poti, ko je treba napisati poročilo s poti in obračun potnih stroškov. Poročilo je dokaj neproblematično (in dokaj nekoristno – ne vem, ča ga kdaj kdo prebere), pri obračunu se mi je pa že zgodilo, da so mi iz računovodstva zatežili, da jim nisem poslal nekega velevažnega ostanka letalske vozovnice, da moj račun za hotel ni videti dovolj pristen in še kaj bi se najbrž našlo.

Aaaaa!

(Če se komu zdi, da spet preveč nergam, je moj izgovor, da je taka volja bralstva.)

Oni dan so v revijo Informatica neki Alžirci poslali članek, ki je bil napisan v zelo slabi angleščini. Avtorjem sem odpisal, da “… the language is completely inadequate. To begin the review process, the paper must be proof-read and corrected.” In kaj mi odgovorijo? Tole:

I have the respectfully honor to address to you in order to say that I have not understand your message especially this sentence “the language is completely inadequate”. What I must to do.

Človek ne ve, ali bi se smejal, ker tile gumpci po vse videzu niti angleškega slovarja ne znajo uporabljati, pa bi vseeno radi objavljali v angleščini, ali jokal, ker se jim Informatica zdi dovolj bedna revija, da bi utegnila sprejeti njihov umotvor.

Jelko sem danes zjutraj dostavil na ljubljansko železniško postajo, zdajle je v Beogradu, jutri zjutraj bo pa spet v Strugi. Naslednjič se bova videla enkrat aprila.

Prihodnjo soboto gremo s starši smučat (kar sicer ne sodi pod tale naslov), do takrat pa bi bilo zelo zaželeno, da bi spisal prvo različico doktorske disertacije in jo dal brati mentorjema (kar pod naslov hudo sodi, saj je dela z njo še za več kot en teden). S tem povezana tegoba je, da je petek, jaz pa ob 19:30 še vedno tičim v pisarni.

Jamr, jamr, jamr …

Torek, o katerem sem govoril v prejšnjem zapisu, namreč. Sicer o tem poročam malo pozno – ta teden je bil namreč nasploh precej dogajanja poln, ampak bolje pozno kot nikdar.

Članek smo srečno oddali in je dokaj dober. Tisti, ki sva ga z Vadimom oddala lani, je bil po mojem mnenju sicer napisan bolje, vendar ta opisuje udarnejše rezultate, tako da ima verjetno boljše možnosti za sprejetje. Da se mi je lanski zdel napisan bolje, ni presenetljivo, ker sem ga povečini napisal sam, letošnjega je pa v glavnem Vadim. Pri tem sem se znašel v položaju, v kakršnem še nisem bil: vse članke, katerih soavtor sem bil v preteklosti, sem namreč bodisi napisal sam in sem zanje sam opravil tudi večino raziskav ali pa sem bil pri njih le minimalno udeležen. V prvem primeru so bile končne odločitve pri pisanju moje, v drugem pa mi te odločitve niso toliko pomenile. Pri zadnjem članku pa sva večino raziskav opravila z enim od Islandcev, gonilo podviga, glavni pisec in prvi avtor pa je bil Vadim, tako da so bile tudi končne odločitve pri pisanju njegove. Saj nad večino teh odločitev nimam pripomb, nekaj stvari pa me vendar moti in še dodatno me jezi, ker sem svoje pripombe Vadimu sporočil, nisem pa imel priložnosti o njih se pogovoriti (in ga poizkusiti prepričati, da imam prav).

Predstavitev elektronskih odsekov IJS gimnazijcem je tudi dokaj uspela. Od šestih odsekov (poleg mojega) sta mi sicer svoj prispevek k predstavitvi poslala samo dva (ostale naj bo sram), ampak mi je kljub temu uspelo narediti kar zanimivo predstavitev – zdi se mi, da se je taka zdela gimnazijcem (kar je glavno), pa tudi institutska predstavnica za stike z javnostjo me je pohvalila. Slednje me sicer malo skrbi, ker se bojim, da sem se zaklal in mi bodo še kdaj naložili kaj podobnega, ampak vseeno bolje to, kot pa da bi se osramotil (z drugimi besedami: dober izid ni bil možen, tako da se mi je posrečilo manjše zlo).

Pišem doktorsko disertacijo. To se dogaja že kar nekaj časa, ampak se nekako nisem mogel pripraviti do tega, da bi o dogajanju kaj napisal. Razlog za to pa je, da mi gre disertacija na živce, ker z njo zamujam. Sem namreč mladi raziskovalec, kar pomeni, da je državni mošnjiček za mojo mezdo razvezan štiri leta in pol, v tem času pa moram doktorirati. Mladoraziskovalstvo se mi izteče konec junija in ker bo faks moj izdelek gotovo prežvekoval lep čas, bi bilo zaželeno, da bi ga spisal do konca meseca. Izvedljivo, ampak težavno. Zdaj, ko sem zbral korajžo, bom o napredku še kdaj poročal.

Z Vadimom, dvema Islandcema in samim presvitlim šefom računalniškega oddelka Univerze v Alberti pišemo članek, ki ga kanimo poslati na konferenco AAAI 2007. Vsa stvar se je začela dokaj nedolžno: videti je bilo, da bom moral narediti nekaj ne preveč zapletenih poizkusov, pa bo – konec koncev je pri podjetju udeleženih dovolj ljudi, da na nobenega ne bi smelo odpasti preveč dela. Pa se je izkazalo, da je dela kar precej, je pa tudi res, da so rezultati boljši, kot smo pričakovali. Upajmo, da bomo imeli več sreče kot lani. Rok za oddajo člankov je pojutrišnjem, tako da se tole prav dolgo ne bo več dogajalo, je pa zato tele dni dogajanje toliko bolj intenzivno.

Določili so me, da bom pojutrišnjem na nekakšnem dnevu odprtih vrat trumi gimnazijcev razlagal, kaj na IJS počno odseki, ki se ukvarjajo z elektronskimi zadevami. To je neugodno iz več razlogov. Prvi je očiten in banalen: dela imam čez glavo in ne ljubi se mi. Drugi je, da za te odseke v glavnem sploh ne vem, kaj počno, in da mi večina očividno ne kani poslati strani predstavitve, k čemur so bili pozvani. Tretji pa je, da imata direktor Instituta in moj neposredni šef o predstavitvi nekoliko različne zamisli. Direktor (s katerim smo na temo dogodka imeli celo sestanek – prvič, da sem sploh govoril z njim) bi rad, da nas znanstvenike dijakom predstavim kot (dokaj) navadne ljudi, kot nekaj, kar lahko postanejo tudi oni. Moj šef si pa želi, da povem, da smo carji, ter da bi se kak dijak zglasil na našem odseku in z nami kako sodeloval (kar se mi ne zdi prav realistično pričakovanje, pa še delati reklamo za lastni odsek bi utegnilo biti malce neokusno).

Ker se najboljše prihrani za konec, naj nazadnje povem še, da je Jelka za dober teden prišla domov. Včeraj sva bila tule – poročilo in fotke sledijo.

Ja, dogaja se. Na delovnem področju čisto preveč. Sicer se bodo čez dva dni razmere nekoliko popravile, je pa tudi res, da našteto ni ravno izčrpen seznam opravil, ki mi visijo nad glavo.

Tegale Jeremija imam v mislih. Včeraj sem dobil kopijo njegovega e-pisma predsedniku American Biographical Institute (Jeremijevo obsedenost z življenjepisnimi bukvami sem že omenil).  V e-pismu predsednika poziva, naj pritisne na glavnega urednika Informatice, naj že končno objavi Jeremijev članek, ki ga je v revijo poslal leta 2002. Dokler ta članek ni objavljen, namreč ne more poslati naslednjega, tako podlo preprečevanje pošiljanja članka – nedvomno velike mojstrovine – pa bi po Jeremijevo v Sovjetski zvezi pod Brežnjevim označili za resen političen zločin.

Zakaj Jeremijev članek ni bil objavljen, ne vem, saj je prispel pred mojim časom pri Informatici, ampak po vsej verjetnosti zato, ker je slab.

Treba je pa še povedati, kaj je American Biographical Institute, ustanova lepo zvenečega imena, na katere predsednika je bilo Jeremijevo e-pismo naslovljeno. Kot nam pove denimo Wikipedia, se inštitut ukvarja s tem, da v svojih knjigah objavlja življenjejpise tistih, ki za to primerno plačajo. Poleg tega si lahko pri njih že za 195 USD omisliš naziv človek leta (na izbiro pa so tudi drugi ugledni naziv) in se tako znajdeš v družbi imenitnih mož, kakršen je denimo gambijski predsednik (da, naziv je naveden na njegovi uradni strani).

V pisarni imamo štiri vrste luči. Ta teden je bila vsako jutro ena vrsta prižgana in nikakor si nisem znal razložiti, zakaj. Edini, ki bi utegnil v moji odsotnosti hoditi po pisarni, je snažilka, ampak celo če bi prihajala v temi in bi luč potrebovala (pa mislim, da pride zjutraj, ko je že svetlo), bi bilo čudno, da bi prav vsakič eno vrsto pustila prižgano (in to celo vedno isto). Danes se mi pa zdi, da sem ugotovil, kaj se dogaja. Za luči imamo na vsaki strani pisarne po štiri stikala. Če kake vrste luči ne prižgeš in ugasneš na isti strani, kajpada njeno stikalo ostane v drugačnem položaju kot ostala. In točno to se je s tisto vrsto, ki je bila vsako jutri prižgana, zgodilo. Očitno naša vrla snažilka lično enakemu položaju stikal daje prednost pred dejansko ugasnjenostjo luči. Zdaj sem problematične luči ugasnil na drugi strani pisarne, pa bomo videli, kaj bo.

Dopolnilo:
Moj prijem je očitno deloval – zadnja dva dneva so bile zjutraj vse luči ugasnjene.

Nasproti moje pisarne en tip z motorko žaga steno. Nadvse slikovito in nič manj blagozvočno. Da ne omenjam, da se tovrstne reči dogajajo že kaki dve leti, pa naše nadstropje še vedno ni prenovljeno. Grrr!

Dosti pa ni manjkalo, da bi ji bil podlegel, kajti bila je hudičevo naporna. Saj zaradi tega sem tudi pretekli teden čisto zanemaril blog.

Dnevi so se že začenjali neprijetno: vstati sem moral uro prej kot ponavadi in se do Ljubljane prebijati skozi hudo prometno gnečo. Navadno namreč v službo hodim ob takem času, da sem na cilju okrog 9:00, ko je promet že znosen, pa še spim lahko civilizirano dolgo.

Po prihodu na Institut sem najprej pripravil računalnika in projektor (večino dni so se predavanja odvijala hkrati na dveh prizoriščih, od katerih je eno imelo lasten projektor). To opravilo ni bilo nič groznega in ker je bila konferenca pretežno računalniška, udeleženci tudi niso imeli kakih resnejših tehničnih težav (z izjemo nekega možaka, ki mu nikakor ni uspelo brezžično na internet, in drugega, ki mu je utripal video v predstavitvi – osramočen moram priznati, da mi ni uspelo rešiti nobenega od teh dveh problemov).

Dvakrat dnevno je bilo treba pripraviti sokove in piškote, da so se poslušalci lahko okrepčali po napornih predavanjih (s čimer se sicer nisem ukvarjal predvsem jaz, pomagal sem pa vendarle). In kajpak je bilo te reči treba hoditi iskat v trgovino, kjer so nastopili tudi birokratski zapleti z naročilnico, s katero smo hrano plačali. Glede na to, da nimam nobenih ambicij postati natakar ali ekonom, mi ta del ni prav nič dišal. Sploh je bilo pa zabavno v sredo, ko smo imeli na obisku ministra in druge pomembne može. Takrat je bilo namreč treba pripraviti narezek, kar je zahtevalo pogajanja z našo oderuško menzo (oderuška je samo pri posebni ponudbi, kot sta kava in narezek za konferenco, sicer je pa še kar poceni poceni in zanič), vlačenje miz naokoli ter na koncu hitrostno zabadanje zobotrebcev v sir in uren umik s prazno embalažo pred prihajajočimi lačnimi pomembnimi možmi. Ponovitev sredine zabave smo v malo blažji obliki imeli še v petek.

Kadar slučajno nisem imel opraviti z ničemer od naštetega, sem tiskal in razobešal programe, okrog nosil to ali ono, fotkal predavanja ali se ukvarjal s kakim drugim iz množice zabavnih opravil, ki jih je nudila konferenca (pa da ne bo nesporazuma: teh opravil je bilo dovolj tudi za par mojih sotrpinov). Vse to besno organiziranje je imelo za posledico, da v nasprotju s prejšnjimi leti nisem prisluhnil nobenemu predavanju – kadar sem slučajno imel čas, sem bil namreč konference toliko sit, da nisem imel veselja. Škoda. Tudi zato, ker ne morem tule zapisati ničesar pikrega o okultnem delu konference.

Se mi pa dozdeva, da je konferenca letos kar uspela. Predavanja so bila solidno obiskana (v preteklosti sem več kot enkrat videl, da je v predavalnici sedelo le par zdolgočasenih ljudi, ki so bili tam zgolj zato, ker so morali tudi sami predavati), na slavnostni otvoritvi je bilo dovolj obiskovalcev (še ena ne najbolj svetla točka iz zgodovine konference je bilo predavanje ministra, ki ga ni skoraj nihče prišel poslušat) in kakih omembe vrednih organizacijskih spodrsljajev ni bilo. Takih Informacijskih družb bi si še želel, če bi jih le organiziral kdo drug.