Arhiv kategorij: Tehnika

Čudna so pota interneta

MTG, Razno, Tehnika

Letos se v Medvodah že 16. leto odvija magicaška liga v vintagu in legacyju, mojih priljubljenih formatih. Vendar število igralcev z leti upada in letos je zadeva postala dovolj resna, da smo se začeli pogovarjati, kaj v zvezi s to nevšečnostjo ukreniti. Očiten ukrep je poizkusiti privabiti več igralcev in očiten kraj za to početje je internet. A ob tem smo trčili ob težavo, da se tudi z internetom godijo nevšečne reči, od katerih mi nekatere ne gredo čisto v račun.

Nekoč so se internetne skupnosti zbirale predvsem na forumih. Tudi slovenski magicaši imamo enega, ki sicer ni neodvisen ampak je povezan s spletno trgovino s kartami Planeswalker.si, kar bi lahko bil problem, če bi se na njem dogajalo kaj, kar je v nasprotju z interesi dotične trgovine (recimo prodaja enakih izdelkov, kot jih prodajajo oni, po nižji ceni), ampak nam je precej let služil čisto v redu (pred tem smo imeli drugega, ki je bil povezan z drugim prodajalcem kart IRTS in nam je takisto služil v redu). Vendar dogajanje na tem forumu že nekaj časa zamira in trenutno je bolj ali manj mrtev. To je na žalost širši pojav: nekoč cvetoča foruma za legacy – MTG The Source in vintage – The Mana Drain sta prav tako mrtva (prvi pretežno, drugi pa povsem). Pojav ni omejen na magicaške forum, ampak da umiramo v družbi, je klavrna tolažba.

Kajpak se človek vpraša, kaj je pokopalo forume in kaj jih je nadomestilo. Najbolj očiten odgovor je, da družbena omrežja. Ljudje smo družabna bitja in ena od privlačnosti forumov je, da na njih uporabnik postane del skupnosti. Druga je, da tam najde koristne informacije, a občutek skupnosti je bržkone glavna motivacija za pisanje teh koristnih informacij. Pri družbenih omrežjih je družabni vidik bolj v ospredju kot pri forumih in tako to človeško potrebo zadovoljujejo bolje. Poleg tega so izjemno dobra pri tem, da uporabniku postrežejo z vsebinami, ki ga pritegnejo (ker so recimo kontroverznost in kake druge ne posebej plemenite lastnosti – da to deluje, je pokazala tudi znanost, tako da bo že res), čeravno ne služijo kakemu posebej koristnemu namenu. Občutek skupnosti in pritegnitev sta čustveni kategoriji, koristnost pa bolj razumska in da so čustva močnejši motivator kot razum, ni nič novega. Pa seveda ni nepomemben dejavnik to, da družbena omrežja zaradi zasvojljivosti nudijo boljšo priložnost za zaslužek od forumov, tako da so podjetja, ki stojijo za njimi, postala ogromna in posledično vanja vlagajo ogromno denarja, da bi to zasvojljivost še povečala. En rezultat njihovih prizadevanj za ta zlobni cilj je recimo, da smo marsikje na internetu deležni neskončnega sproti nalagajočega se seznama vsebin, kajti ko človek pride do konca ene strani takega seznama, bi lahko pomislil, da je čas, da neha. Tudi sam nisem čisto imun na kvarno privlačnost družbenih omrežij, zato jih ne uporabljam (o čem govorim, pa vem, ker sem to v milejši obliki izkusil na forumih in YouTubu).

Kako forume prekosijo družbena omrežja, torej lahko razumem, imamo pa še enega krivca za njihov zaton, ki ga je razumeti teže – Discord. Discord je v bistvu aplikacija za klepet. Vsakdo lahko enostavno ustvari svoj “strežnik” (v narekovajih zato, ker ne gre za dejanski računalnik ali samostojno namestitev programa, ampak le lasten prostor na skupnih Discordovih strežnikih). V njem so kanali in v te kanale obiskovalci lahko pišejo. Do sem stvar ne zveni preveč grozna in je do neke mere podobna forumom, čeprav daje občutek, da je namenjena hitrejši komunikaciji z manj poudarka na trajni hrambi zanimivih zapisov. Vendar ima dve prav odurni lastnosti. Prva je, da ja za vstop na strežnik potrebno povabilo. Nekaj jih je sicer mogoče najti na Discordovi spletni strani, ampak ti so po mojem v manjšini. Če se vrnemo k primeru magica – na forumu Planeswalker.si je nekdo kot fajn slovensko trgovino, kjer se dosti igra magic, izpostavil Cardpoint. A javne povezave na njihov Discordov strežnik nisem našel nikjer, čeprav bi jim menda moralo biti v interesu, da jih ljudje najdejo. Druga odurna lastnost Discorda pa je, da so vsebine nedostopne za spletne iskalnike, pa še Discordovo lastno iskanje ni kaj prida. Z drugimi besedami, spletno iskanje je bilo pretežno rešeno že konec prejšnjega tisočletja, Discord je pa iz njega zopet uspel narediti problem. Po kratkem raziskovanju Discorda sem tako zaključil, da je odločno slabši od forumov, zato sem šel raziskovat, kaj botruje njegovi priljubljenosti. Vse, kar sem našel, je tarnanje ljudi, da je Discord na njihovem področju (ki je lahko magic, računalniške igre ali kaj tretjega) naredil kup škode. In kako mnenje, da je Discordov strežnik postaviti laže kot forum, ampak tudi postaviti slednjega ni ravno težko. Vzpon Discorda, ki se mi zdi precej beden, tako zaenkrat štejem za nepojasnjeno skrivnost.

Tretji glavni nadomestek za forume je Reddit. Ta v bistvu ni slab, razlog za to pa je, da je pravzaprav forum – en centralen s “subredditi” za posamične teme. Kar je pri Redditu zelo dobro, je, da do njegovih vsebin lahko dostopajo spletni iskalniki in jih je tako mogoče najti. Manj dobro pa je, da vsebine znotraj subredditov niso tako lepo organizirane, kot pri običajnih forumih, tako da se je v njih malo teže znajti. Ampak v primerjavi z družbenimi omrežji v običajnam pomenu besede (tudi Reddit ima namreč lastnosti družbenega omrežja) in Discordom ga še vedno velja pohvaliti. Seveda se moram tudi tu vprašati, v čem je njegova prednost pred samostojnimi tematskimi forumi, glede na to, da sem eno slabost že našel (še ena je pa manj nadzora in odvisnost od podjetja, ki za Redditom stoji). Centralnost prinese enostavnost postavitve in vzdrževanja, kar morda odtehta slabosti. Zaslediti je denimo kar nekaj pritožb nad spamom na forumih, ki so mu bili lastniki težko kos. Spam se sicer načeloma da obvladovati precej dobro, ampak mogoče avtorji softvera za forume niso razvili dovolj dobrih orodij za to, kar je zmanjšalo priljubljenost forumov, kar je avtorjem dalo manj sredstev in motivacije za razvoj orodij zoper spam …

Ko sem ravno pri stvareh, ki mi na internetu niso všeč, bom navedel še dve (in tvegal, da bodo vsi trije bralci, ki jih tale blog ima, dokončno zaključili, da sem za časom). Pred davnimi časi, ko je bil svet (ali pa vsaj internet) še mlad, se je na njem precej pisalo o magicu. To se je bržkone začelo tule in se še nadaljuje, vendar je legacyju in vintagu najti precej malo zapisov, verjetno jih je pa manj tudi o drugih formatih, le da jaz tega ne opazim. In ker ljudje še vedno radi kaj izvemo o svojih konjičkih, se je tudi tu moralo pojaviti nadomestilo. Kar je seveda res: veliko je videov, kjer ljudje igrajo elektronski magic in ga komentirajo, pa tudi podcasti so dokaj priljubljeni. Ampak meni se ne eno in ne drugo ne zdi kaj prida. Če se hočem podučiti o nekem kupčku, bom podobno količino (sicer nekoliko drugačnih) informacij prejel iz članka, ki ga preberem v 10 minutah, in iz videa, ki ga moram gledati eno uro. Zakaj je boljše prvo, menda ni treba razlagati, samo problem je, da tega pogosto kratko malo ne morem dobiti. Podcasti so nekoliko bolj smiselni, ker jih lahko poslušam med vožnjo (ali kakim drugim početjem, ki sicer ne zahteva moje polne pozornosti), kar sem parkrat poizkusil, ampak so bili tako obupno razvlečeni, da sem nad njimi obupal.

Potlej so pa tu še spletne strani organizacij. Nekoč je veljalo, da organizaciji pritiče, da ima spletno stran, kjer so na voljo vsaj neke osnovne informacije. A kljub večji enostavnosti postavljanja takih strani se mi zdi, da jih je danes manj. Marsikdo se je preselil na Facebook, kar je res še nekoliko bolj enostavno, a če na Facebooku ne objavljaš redno novic, obiskovalec dobi vtis, da je stran mrtva. Vzemimo zopet za primer Cardpoint (ki se mu opravičujem, ker ga tule uporabljam kot primer slabe prakse, ampak njihova spletna prisotnost res ni navdušujoča, čeravno so drugače morda krasna ustanova) – na njihovi strani na Facebooku se letos ni zgodilo še nič, kar ne naredi dobrega vtisa (Discord, ko sem ga enkrat našel, kaže, da so povsem živi). Poleg tega iz te strani niti ni mogoče razbrati, ali so spletna ali fizična trgovina in kje se v drugem primeru nahajajo (tudi ta informacija je skrita na Discordu).

Mogoče le jaz ne grem v korak s časom in se drugi ljudje na dandanašnjem internetu znajdejo bolje, ampak sumim, da ni čisto tako. Vprašanje je, kaj storiti, da se stanje izboljša. Osebno se izogibam vsem praksam, ki sem jih tule označil za slabe, ampak s tem ne bom veliko dosegel. Kaj storiti, da bo isto v interesu tudi dovolj drugim, pa ne vem. Če semle zanese koga, ki ima o tem kako modro misel, naj jo zapiše v komentar.

Znanstveno kupovanje avta

Denarci, Tehnika

V novo leto sem zakoračil slabo: 3. januarja, ko so bili pametni ljudje še doma, sem šel v službo in na poti domov se je vame nekdo zaletel z avtom. Moj avto je ob tem potisnilo v tretjega, ki je stal pred mano, tako da je bil obtolčen spredaj in zadaj. V nesreči ni bil nihče poškodovan, je pa na mojem avtu škode gotovo več, kot je pri svojih častitljivih skoraj 12 letih vreden, tako da je bilo treba kupiti novega.

Ker je častitljivo star tudi moj blog, sem o kupovanju starega avta, ko je bil še nov, že pisal. Takrat sem začel s pregledom podatkov o zanesljivosti in tudi tokrat sem ravnal podobno. Uporabil sem dva vira: reliability index, ki ga računa Warranty Direct, britanska zavarovalnica, ki avte zavaruje za okvare po izteku garancijskega roka, in ADACovo statistiko o pomoči na cesti. Po reliability indexu je toyota auris – moj stari avto – na 46. mestu. Z njo resnejših težav nisem imel, kako manjšo pa vendarle, tako da si manj zanesljivega avta nisem želel. Glede na to, da indeks upošteva tudi ceno popravil, je večina avtov na prvih 45 mestih majhnih. Primerno veliki so tile (po vrstnem redu):

  1. mitsubishi lancer,
  2. honda insight,
  3. ford focus,
  4. honda civic,
  5. toyota prius,
  6. nissan almera,
  7. hyundai i30,
  8. kia ceed,
  9. vauxhall (pri nas opel) zafira,
  10. toyota corolla,
  11. renault scenic,
  12. toyota auris.

Nato sem si ogledal, kaj ima o teh avtih povedati ADAC. Žal o mnogih ne dosti, zato je bilo potrebnega nekaj ugibanja:

  1. mitsubishi lancer – manjka, a imajo ostali mitsubishiji zelo dobro statistiko, tako da sem ga štel za OK;
  2. honda insight – manjka, a ima honda jazz zelo dobro statistiko in tudi sicer ima splet o hondah dobro mnenje, tako je OK;
  3. ford focus – slab;
  4. honda civic – manjka, a kot rečeno, so honde OK;
  5. toyota prius – manjka, a imajo ostale toyote dobre statistike in tudi sicer prius velja za zanesljivega, tako da je OK;
  6. nissan almera – manjka, ostala nissana imata zmerno dobre statistike, poleg tega pa se almera v Sloveniji po vsem videzu že dolgo ne prodaja (zadnja, ki sem jo našel naprodaj, je iz leta 2006), tako da sem jo izločil;
  7. hyundai i30 – slab;
  8. kia ceed – slab;
  9. vauxhall (pri nas opel) zafira – slab;
  10. toyota corolla – manjka, ker jo je v letih, ki jo zajema statistika (in so zanimiva zame), nadomeščal auris;
  11. renault scenic – slab;
  12. toyota auris – dober.

Kot kandidati so toraj ostali mitsubishi lancer, honda civic in toyota auris. Ostala sta tudi hibrida honda insight in toyota prius, vendar sta očitno tako dobra, da se od njiju lastniki neradi ločijo, zato je rabljenih naprodaj malo ter imajo vsi veliko prevoženih kilometrov in so dokaj stari. Kupoval sem namreč rabljen avto, saj za novega nisem imel denarja, pa ponavadi pri novem tudi nekaj mesecev traja, da ga človek dobi, biti toliko časa brez avta mi pa ni dišalo.

Ko sem se lotil kupovanja, je bilo na Avto.net naprodaj 13 ustreznih avtov, ki niso imeli prevoženih preveč kilometrov in niso bili prestari ali predragi: en lancer, štirje civici in osem aurisov. Tako se je bilo treba nekako odločiti, kateri je najbolj vreden nakupa. Kot pravi naslov tegale zapisa in kot mojemu poklicu pritiče, sem se naloge lotil dokaj znanstveno – izdelal sem model za vrednotenje avtov. Najprej je bilo treba modelirati padanje vrednosti avta z leti. Izhajal sem iz predpostavke, da je življenjska doba avta 20 let in da po tem času ohrani 3 % vrednosti. Po občutku bi rekel, da je v prvem petletju avto brezhiben in se njegova vrednost zmanjšuje le zato, ker mu ostaja vedno manj življenjske dobe. V drugem petletju je že malo star in ga lahko doleti kaka težavica, tako da je njegova vrednost (brez upoštevanja krajše preostale življenjske dobe) 90 % vrednosti novega. V tretjem in četrtem petletju pa postane zastarel in so z njim težave, tako da je njegova vrednost 70 % oziroma 50 % vrednosti novega. Upoštevaje te odstotke avto v prvem petletju izgubi 31 % vrednosti, v drugem 28 %, v tretjem 22 % in v četrtem 16 %.

Trg se z mojimi občutki glede padanja vrednosti avta ne strinja in jim ceno z leti niža precej bolj strmo. Kolikor sem po spletu našel izračunov amortizacije avtov, so eksponentni: vsako leto avtu vrednost pade za nek odstotek. Če naj po 20 letih ostane 3 % vrednosti, mora biti letni padec vrednosti 13,6 %. A tudi s tem se trg ne strinja – zdi se mu prestrmo. S cenami onih 13 avtov, ki sem jih opazoval, se precej dobro sklada model, ki vključuje 25 % mojega skoraj linearnega in 75 % eksponentnega. Vendar posnemanje trga ni bil moj cilj – želel sem namreč najti avto z ugodno ceno, kar pomeni, da ima vrednost po mojem občutku višjo od cene na trgu. A ker tržne cene vendarle ne gre čisto zanemariti – konec koncev bi avto lahko želel prodati pred iztekom življenjske dobe – sem na koncu za vrednotenje avtov izbral 75 % mojega skoraj linearnega modela in 25 % eksponentnega.

Naslednji problem, ki ga je bilo treba rešiti, je, da so glavni dejavnik cene poleg starosti prevoženi kilometri. Po podatkih statističnega urada Slovenci s srednjevelikimi avti na leto prevozimo okrog 18.000 km, kar se zelo dobro ujema z mojimi lastnimi prevoženimi kilometri. Tako sem izračunal starost glede na prevožene kilometre preprosto kot število prevoženih kilometrov, deljeno z 18.000 km/leto. Starost avta za potrebe vrednotenja je bila potlej povprečje dejanske starosti in starosti glede na prevožene kilometre.

Preden sem lahko uporabil model za padanje cene avta z leti, sem moral določiti ceno novega avta. Ena možnost je uporabiti tržno ceno, ki jo je kupec dejansko moral plačati. A če se ta cena ne sklada z mojim mnenjem o vrednosti avta, to ni smotrno – konec koncev v primeru, da bi kupoval nov avto, ne bi plačal veliko denarja za takega, ki mi ne bi bil všeč. Tako sem si izmislil še cene, kakršne bi bil sam pripravljen plačati za nove avte. Te so predvsem odsevale dejstvo, da je bil edini praktičen problem mojega starega avta premajhen prtljažnik, v katerega je bilo težko spraviti vso prtljago, kadar smo šli na počitnice, in da bi bil torej pripravljen več plačati za avte z večjimi prtljažniki (hondo civic in toyoto auris karavan). Kot končno ceno novega avta sem uporabil 75 % moje cene in 25 % tržne.

Na vrednost avta kajpak bistveno vplivajo pričakovani stroški, ki jih bom z njim imel. Ti vključujejo cestnino in zavarovanje (ki bi pri vseh morala stati podobno in ju nisem upošteval – cestnino bi sicer lahko, izračunati strošek zavarovanja je pa težje), vzdrževanje (ki ga tudi ni lahko izračunati in zaradi izbire zelo zanesljivih avtov ne bi smelo biti predrago, tako da ga zopet nisem upošteval) ter gorivo. Slednje je glavni strošek in ga ni tako težko izračunati, zato sem ga upošteval. Problem je, da uradnim podatkom o porabi goriva ne gre povsem zaupati. Britanci so zbrali kopico podatkov o porabi iz resničnega življenja, tako da sem za porabo vzel pesimistično oceno, ki se je kar dobro skladala z mojim občutkom o dejanski: maksimum uradne in britanske iz resničnega življenja. Ob predpostavki, da si bom avto lastil, dokler ne bo star 15 let, je predvideni strošek goriva za mitsubishija lancerja in hondo civic dobrih 4.000 EUR višji kot za hibridno toyoto auris, bencinski auris je pa nekje vmes.

Na koncu sem naredil še nekaj popravkov vrednosti. Predvsem sem hibridnim avtom vrednost zmanjšal zaradi nevarnosti, da jim bo treba zamenjati baterijo. Po podatkih na spletu naj bi menjava stala okrog 2.000 EUR, z neoriginalno baterijo pa pol tega. Če vzamemo povprečje in predpostavimo, da je verjetnost za menjavo 50 %, to nanese odbitek 750 EUR. Dva avta sta se prodajala s kompletom poletnih in zimskih gum, zaradi česar sem vrednost zvišal za 200 EUR, eden je imel pa drage 17-colske gume, zaradi česar sem jo znižal za 200 EUR. Pa edinemu, ki ni bil dolgočasne bele ali sive barve, sem zaradi tega dodal 200 EUR. Sicer so imeli vsi zadovoljivo opremo, tako da je pri vrednotenju nisem upošteval.

Na koncu se je izkazalo, da so honde civic čisto predrage – predvsem zaradi višje porabe goriva, ki je trg očitno ne upošteva kaj dosti. Iz istega razloga je bil predrag tudi mitsubishi lancer, čeprav je bil absolutno najcenejši. Ostale so bencinske in hibridne toyote auris (zaradi nevarnosti predpisov zoper dizelske motorje takega nisem hotel). Tri so imele skoraj enako ocenjeno vrednost in med njimi sem izbral absolutno najcenejšo. Tako sem kupil hibridno toyoto auris karavan.

Po prvih izkušnjah z avtom lahko rečem, da je dovolj prostoren in se vozi prijetno (čeprav se hibridni pogon obnaša malo hecno). Pogon je mehansko dokaj preprost a zelo domišljen – tako, da moram priznati, da v celoti njegovega delovanja niti ne razumem, mi je pa všeč. Najboljša razlaga, ki sem jo našel, je tole. Trenutna poraba goriva – čeprav ugodnih 5,3 l / 100 km – je žal za skoraj liter višja od one pesimistične, ki sem jo uporabil za vrednotenje (seveda bi se pa isto lahko izkazalo tudi pri drugih avtih). Bomo videli, kaj bo po koncu zime, ko bi se morala nekoliko znižati. Avto ima tudi nekaj sitnih muh – recimo redno se pritožuje nad nepripetostjo potnikov na zadnjih sedežih, čeprav teh potnikov ni. Verjetno sta razlog otroška sedeža, vseeno bom pa bržkone na servisu prosil, da ta alarm izklopijo. A zaenkrat sem z avtom kar zadovoljen in upam, da bo tako tudi ostalo. Tudi zato, ker bo tak izid potrdil ustreznost načina izbire, s katerim se tule postavljam.

Dopolnilo:
Poraba goriva je sčasoma padla na 4,6 l / 100 km, kar se mi zdi v redu. A pri taki vrednosti vztraja le, dokler se vozim v službo, trgovino in podobno – če krenemo kam dlje po avtocesti, zlahka poskoči nad 5 l / 100 km.

Televizijsko-računalniške zgode in nezgode

Film, Tehnika

Preden smo se preselili, sva z Jelko za gledanje filmov in podobnega imela v spalnici projektor. To nama je precej ustrezalo, tako da sva si tudi v novi spalnici omislila napeljave za projektor in prostorsko ozvočenje. Sicer ugotavljam, da so cene velikih televizorjev toliko padle, da projektor morda ni več najbolj smiselen, medtem ko najine napeljave za televizor niso primerne, ampak s to tegobo se bom spopadel, ko bo treba. Kolikor toliko resen domač kino (in na neresnega pač ne pristanem) namreč stane par tisočakov, kar je izdatek, ki si ga človek po gradnji hiše težko privošči, tako da še ni prišel na vrsto. A kar kak film (in risanko) le radi pogladamo, smo kmalu po vselitvi začeli manj ambiciozno: s televizorjem v dnevni sobi in računalnikom za predvajanje filmov.

Za televizor smo si želeli, da bi meril vsaj kakih 50 col, in ko sva se z Jelko lotila izbiranja, sva najprej zadovoljno ugotovila, da tak televizor niti ni preveč drag. A ko sva nekaj ne preveč dragih primerkov videla v živo v trgovini, sva ugotovila, da imajo precej mizerno sliko – skrajno nenaravne barve. Dostojni televizorji so se začeli pri kakih 1.500 EUR, kar nama je bilo takrat (tega je zdaj slabe tri leta) čisto preveč. Tako sva se ozrla za rabljenimi in ugotovila, da je slika pri plazemskih televizorjih mnogo boljša, cene se pa gibljejo okrog najinim žepom mnogo prijaznejših 300 EUR (zdaj so še nižje). Tako smo si omislili lepo ohranjen Panasonic TX-50G20E, s katerim smo bili zelo zadovoljni.

Pozoren bralec je morda opazil, da sem v prejšnji povedi uporabil preteklik. Ta preteklik je povezan z drugim nakupom: igralno konzolo Nintendo Wii. Prišel sem namreč do zaključka, da wii premore veliko iger, primernih za otroke, da igranje nekaterih iger vključuje fizično gibanje (daljici imajo senzorje gibanja), ki je menda zdravo, in da je zadeva zaradi svoje priletnosti cenovno ugodna, tako da sem se pred dvema letoma zmenil z dobrimi decembrskimi možmi, da nam to konzolo prinesejo. Do sem vse lepo in prav. Kar ni tako lepo in prav, pa je, da je pri igranju kegljaške igre Vesna daljinec zabrisala v televizor, ki srečanja z njim ni preživel.

Razbit televizor je bilo kajpak treba zamenjati, kar smo storili z enakim modelom. Bil je namreč preizkušen, poleg tega pa so mu prilagojeni stenski nosilec in kabli, potegnjeni skozi steno. A žal se ta nakup ni izkazal za najboljšega. Televizor številka dve je namreč slabše ohranjen in čeravno sem opraskano ohišje zamenjal z onim od številke ena (neverjetno, s koliko vijaki je ta reč privita!), ostajata drugi težavi: naprava pri svetli sliki zoprno brenči, občasno pa tudi nekoliko utripne (kar se vidi pri podnapisih, ki poskočijo). Predstavljal sem si, da bi se ti težavi dali rešiti s prestavitvijo kake elektronske komponente iz televizorja številka ena, zato sem oba odtovoril v servis (z nemalo švicanja, saj sta preklemansko težka). Žal tam niso znali narediti ničesar, tako da sem imel od vsega skupaj le nekaj telovadbe (take vrste, ki ne prija mojemu hrbtu) in izgubljenega časa. Grrr!

S hardverom pa se naše težave niso končale. Sem namreč čudak, ki sem in tja kak film kupi na DVDju ali blu-rayu, namesto da bi ga spiratiziral, in takšno poštenje se človeku rado maščuje. Proizvajalci namreč filmske diske opremljajo z raznovrstnimi zaščitami pred kopiranjem, ki svojega namena ne dosegajo, uspešno pa grenijo življenje poštenim kupcem. Za predvajanje teh diskov smo najprej uporabljali program Laewo, ki je večino diskov uspešno predvedel, je bilo pa prebijanje skozi menije mučno zatikajoče in pri blu-rayih z risanko Full Metal Alchemist nikakor ni hotel prikazovati podnapisov. Zato sem poizkusil srečo še z bržkone nabolj uveljavljenim tovrstnim programom – PowerDVDjem. Ta se je sicer izkazal za manj hroščatega in Laewojevih težav ni imel, žal pa se je bolj držal omejitev zoper kopiranje in zato večine blu-rayev sploh ni hotel predvajati. Tako sem moral poseči po AnyDVDju – programu, ki tovrstne omejitve in zaščite učinkovito odstrani. Da je AnyDVD dobra rešitev, sem že ugotovil, žal pa ni poceni: dosmrtna naročnina me je stala čez 100 EUR. Pri tem, da je to že druga dosmrtna naročnina nanj, ki sem jo moral plačati, saj so izvirno podjetje, ki je program prodajalo, organi pregona zaprli.

A z ustreznim softverom za predvajanje filmskih diskov se naše težave niso končale. Zdaj se je namreč predvajanje začelo gladko, po kaki uri se je pa vendarle zataknilo. Jelka je imela vsega skupaj že toliko poln kufr, da je razglasila, da se blu-rayev ne gre več, jaz sem bil pa bolj trmast in sem posumil, da se morda optični pogon pregreva. Med predvajanjem je namreč postal kar topel, poleg tega pa zatikanja-čez-eno-uro nekoč ni bilo in kar se je od nekoč spremenilo, je bil nov optični pogon (stari namreč nekaterih diskov ni prebavljal in sem ga moral zamenjati – še ena postaja na naši trnovi poti). Tako sem v računalniško ohišje vgradil ventilator, kar je dejansko pomagalo. Čisto miren sicer še vedno nisem, saj so me bridke izkušnje naučile, da so filmski užitki s fizičnih diskov krhka in minljiva zadevščina, ampak zaenkrat stvari delujejo.

Mrežni disk

Tehnika

Doma imamo trenutno tri stacionarne računalnike ter en prenosnik in pol. Prvi stacionarec je v skupni rabi v dnevni sobi, drugi tiči pod televizorjem ter predvaja filme in podobno, tretjega si je pa omislila Jelka za svoje društvene posle. Prenosnik je moj službeni, za polovico pa štejem Jelkinega, ki je nekoliko prileten in bolj redko pride na plan. Jaz svoje reči včasih uganjam na skupnem stacionarcu, včasih pa na službenem prenosniku. Podtelevizorskemu računalniku je zmanjkalo prostora na disku, poleg tega bi si pa filme na njem nekoč želeli gledati tudi v domačem kinu, ki je v načrtu za spalnico. Te težave in še kaka se očitno rešijo s hrambo datotek na enem (dovolj prostornem) mestu. To mesto bi lahko bil domači strežnik in z mislijo nanj sem se nekaj časa poigraval. Tak strežnik je splošnonamenska naprava, ki zna vse, kar bi si človek skupinskega v domačem omrežju lahko zaželel, poleg tega je pa gotovo nekaj, kar računalničarju pritiče. A ker je računalničar pri naši hiši hudo zaposlen človek in ker kolikor toliko resen računalnik ni poceni, sem se na koncu odločil za mrežni disk.

Mrežni diski so pravzaprav majhni računalniki, v katere se vtakne eden ali več diskov, in znajo dandanašnji poleg hrambe podatkov početi marsikaj. Proizvajalci namreč zanje ponujajo kopico dodatnih aplikacij – za pretočno strežbo večpredstavnih datotek in spletnih strani, hrambo programske kode, dolvlečenje torrentov idr. Po nekaj raziskovanja teh zadevščin sem zaključil, da sta vodilna proizvajalca Synology in Qnap, ki za isto ceno sicer ponujata nekoliko šibkejšo strojno opremo kot manj uveljavljena podjetja (npr. Asustor), vendar boljšo programsko opremo in manj težav. Ker sem – kot omenjeno – hudo zaposlen človek, sem se raje odločil za manj težav, tako da sem izbiral med tema dvema. Ker nismo hudo zahtevni uporabniki in ne želimo zapraviti preveč denarja, smo izbirali med osnovnimi modeli (za dva diska – o odločitvi glede kapacitete kasneje). Pri Synologyju je to trenutno DS218j, pri Qnapu pa TS-228A. Oba staneta pod 200 EUR in Qnap ima boljšo strojno opremo (štirijedrni procesor namesto dvojedrnega in 1 GiB pomnilnika namesto 512 MiB), tako da se izbira zdi jasna. A ko sem se odločal o nakupu, sem prišel do ugotovitve, da ima Qnap pomanjkljive sposobnosti pretakanja videa, ki je zdejle, ko pišem tale zapis, ne uspem potrditi, tako da je najverjetneje zmotna. Poleg tega je bil takrat Synologyjev zmogljivejši model DS218play na voljo za ugodnih 220 EUR (trenutno ga tako poceni ne najdem), zato sem naročil tega.

Kajpak je mrežni disk v smislu računalnika treba napolniti z dejanskimi trdimi diski. Kot previden človek si želim RAID – torej več diskov, organiziranih tako, da ob odpovedi enega podatki niso izgubljeni.  Najmanjše število diskov v RAIDu je dva, ki sta preprosto zrcaljena (temu se reče RAID 1). Več diskov sicer nudi boljši izkoristek, saj je pri dveh diskih za preprečevanje izgube podatkov potrebnega 1/2 celotnega prostora, uporabnega je pa preostale 1/2 prostora, medtem ko je pri štirih diskih za preprečevanje izgube podatkov še vedno potreben en disk, a to pomeni 1/4 celotnega prostora, uporabnega je pa 3/4 prostora (tako deluje denimo RAID 5). Vendar so naprave za štiri diske dražje od takih za dva, manjši diski imajo pa višjo ceno na enoto kapacitete, tako da za uporabnike, kot smo mi, ki prav ogromno prostora ne potrebujemo, več kot dva diska nimata smisla. Trenutno potrebujemo približno 2 TB prostora, a ker je treba gledati v prihodnost, sem začel razmišljati o 4 TB. Po ugotovitvi, da cena na enoto kapacitete pada do 6 TB, od tam naprej pa je precej konstantna, sem se ne koncu odločil za 6 TB.  Poleg kapacitete je bilo treba izbrati tudi znamko. Pri tem je ključen dejavnik zanesljivost in k sreči obstaja ponudnik spletnega prostora za hrambo podatkov Backblaze, ki ima v svojih strežnikih okrog 100.000 trdih diskov, o katerih odpovedih javno poroča. Po njihovih podatkih je najbolj zanesljiv proizvajalec HGST (ki ga je kupil Western Digital in njihove diske zdaj ponuja pod znamko Ultrastar). Ultrastar kapacitete 6 TB stane okrog 220 EUR, medtem ko bolj plebejski diski iste kapacitete stanejo slabih 200 EUR – razlika se ne zdi prevelika za večjo zanesljivost po Backblazovih podatkih, dvakrat večji deklariran povprečni čas med odpovedmi in pet let garancije namesto tri.

Mrežni disk je zdaj uspešno v uporabi in zaenkrat z njim ni težav. Ker ga še ne uporabljamo dolgo, lahko poročam le, da je spletni uporabniški vmesnik prijazen in odziven, hitrost prenosa večjih datotek pa se giblje med 50 in 90 MB/s – zakaj ne dosega gornje meje trdega diska in omrežja (torej okrog 100 MB/s), težko rečem, a krivci so lahko tako mrežni disk kot tudi omrežno stikalo in precej metrov mrežnih kablov po hiši. Ugotovil sem tudi, da je za predvajanje videoposnetkov na računalniku pretočni video nepotreben (navadno odprtje datoteke povsem zadošča), tako da se bom s streženjem pretočnega videa morebiti ukvarjal, če bomo videoposnetke kdaj želeli gledati na kakih bolj omejenih napravah.

Ultimativni tehnični svinčniki

Otročarije, Tehnika

Odkar pomnim, so tehnični svinčniki moja najljubša vrsta pisal. Kljub temu sem povečini pisal s povprečnimi, kakršne so pač imeli v papirnici, kamor me je zaneslo. Pred nedavnim pa sem se odločil temu narediti konec in sem raziskal, kaj ima internet povedati o tem, kateri tehnični svinčniki so dobi. Izkazalo se je, da ima – kot o večini stvari – povedati kar precej. Poleg tega sem ugotovil, da najbolj čislani tehnični svinčniki – v nasprotju z večino stvari – sploh niso dragi. Ker več svinčnikov itak pride prav – eden je za v delovno sobo, eden za v jedilnico, eden za v nahrbtnik itd. – sem naročil pet najbolj priporočenih. Ugotovitve o njih pa kajpak z veseljem delim s svojimi bralci (v vrstnem redu, v katerem so na sliki).

Rotring 600 je menda precej legendaren. Izhaja iz časov, ko poklicni tehnični risarji še niso uporabljali AutoCada, in je bil zasnovan prav zanje. Vendar mu na prvi pogled in otip razen solidnosti in prikupnega rahlo staromodnega videza v prid ne govori veliko. Mogoče ima zelo zanesljiv mehanizem, ampak to se bo izkazalo šele čez leta. Kar lahko opazim takoj, je, da je nekoliko pretanek, da ima zelo majhno radirko in da mu ni mogoče pospraviti konice, kar ga naredi neprimernega za prenašanje po nahrbtnikih in torbah.

Pentel GraphGear 1000 je tudi namenjen tehničnim risarjem, vendar mi je bolj všeč. Je bolj debel, prav tako daje občutek solidnosti in lepo sede v roko. Poleg tega pritisk na veliko priponko na vrhu celotno konico pospravi v notranjost svinčnika – zelo kul! Verjetno je moj najljubši tehnični svinčnik.

Pentel Sharp Kerry je zaradi majhnosti in pokrovčka zelo prikladen za prenašanje naokoli. Pri pisanju je mišljeno, da se pokrovček povezne čez zgornji del svinčnika. Pokrovček ima na vrhu gumb, ki pritisne na spodaj ležeči gumb na samem svinčniku, tako da se minica da potiskati ven tudi, ko je pokrovček v pisalnem položaju. Radirka je spravljena pod gumbom v pokrovčku, tako da je pri pisanju pri roki. Ne morem pa reči, da mi je oblika posebej všeč, pa tudi držalo je pregladko, da bi bilo prav udobno.

Uni Kuru Toga si prizadeva reševati težavo, ki je sam domala nikoli ne opazim: da se minica pri pisanju neenakomerno obrabi in dobi obliko prisekanega stožca, nakar svinčnik čudno piše. Rešitev je, da svinčnik minico obrne, kadar jo človek dvigne s papirja in položi nazaj. Mehanizem je domiselen, vendar vsaj v moji roki ne deluje prav zanesljivo, poleg tega pa povzroča nečvrst občutek, ki me moti. Svinčnik je tudi precej plastičen, pa konica se ne pospravi. Kljub temu, da ga internet zelo hvali (in je favorit moje starejše hčere), meni tako ni preveč všeč.

Kokuyo FitCurve je dosti manj znan od prejšnjih štirih in sem ga preizkusil zato, ker naj bi bil med najboljšimi tehničnimi svinčniki z veliko radirko (kar se meni zdi kar pomembna lastnost). Priznati moram, da je precej všečen – je sicer nekoliko plastičen, vendar je občutek v roki prijeten, pa konica se lahko pospravi. In radirka je res kul – velika, ki se izproži z vrtenjem gornjega dela svinčnika. Ta je bil najbolj všeč moji mlajši hčeri (le da sem moral zanjo naročiti rožnatega).

Smotanost prevzema certifikata NLB

Denarci, Tehnika

NLB me je pred nedavnim obvestil, da mi bo kmalu potekel certifikat za njihovo spletno bančništvo Klik in da naj prevzamem novega. Na spletni strani NLB je sicer razumeti, da je za dostop do Klika potreben samostojen generator gesel ali mobilna aplikacija, vendar po vsem videzu vsaj dosedanji uporabniki lahko vztrajamo pri – za moj okus – bolj praktičnem certifikatu. Tako sem se pogumno lotil prevzema. Ker uporabljam brskalnika Chrome in Edge, sem kajpak certifikat želel shraniti v shrambo Windows, ki jo uporabljata oba. Zato nisem bil prav navdušen, ko so me obvestili, da za prevzem potrebujem Firefox ali Internet Explorer (ki ga je Microsoft z Windows 10 leta 2015 opustil!). Firefox ima svojo shrambo certifikatov, zato sem s stisnjenimi zobmi izbral opuščeni Internet Explorer. Sledil sem navodilu NLB in njihovo stran dal na seznam takih, ki naj bi se prikazovale v združljivostnem načinu (zlovešče znamenje). Rezultat ni bil najboljši – prenos certifikata se je končal z neinformativnim obvestilom o napaki. Tako mi ni kazalo drugega, kot da poizkusim s Firefoxom. Tu je postopek potekal gladko, tako da sem certifikat uspešno prevzel. Ker si ga v Firefoxu posebej ne želim, sem ga izvozil v datoteko, s čimer k sreči takisto ni bilo težav, kakor tudi ne z uvozom v shrambo Windows. Certifikat tako zdaj lahko normalno uporabljam, nikakor pa ne morem pohvaliti NLB, ki podpira le brskalnika s skupnim tržnim deležom okrog 20 %, pri čemer podpora za enega ne deluje. To namreč pomeni, da njihov certifikat lahko normalno prevzame le 10 % uporabnikov spleta, ostali moramo pa takole telovaditi.

Novi fotoaparat in urejanje videa

Tehnika

Do nedavnega sem uporabljal fotoaparat Panasonic lumix G1, s katerim sem bil dokaj zadovoljen: dela zadovoljive fotografije in rokovanje z njim je udobno. Je pa res, da zadovoljive fotografije dela tudi moj telefon, pred katerim G1 glede tega nima dosti prednosti niti pri slabi svetlobi, čeprav ima neprimerno večji objektiv in senzor. A ker je ergonomija telefona kot fotografskega pripomočka zanič in ker imam že toliko let, da si lahko privoščim kanec konzervativnosti, vztrajam pri namenski napravi. In ker je G1 tudi že častitljivo star – omislil sem si ga leta 2010 – sem se odločil za nov fotoaparat. Zamenjal sem ga za sedem generacij mlajšega naslednika G80 (ki se pojavlja tudi pod imenoma G81 in G85). Tej odločitvi so botrovale dobre recenzije in osebno zadovoljstvo z znamko – tako glede uporabe kot tudi glede filozofije standardnega formata mikro 4/3, za katerega lahko opremo izdeluje kdorkoli (resnici na ljubo je poleg Panasonica in Olympusa sicer malokdo). Zadnji fotoaparat iz vrste Gx je G9, vendar stane okrog 1300 EUR, medtem ko ne dramatično slabši G80 nov stane okrog 700 EUR, jaz sem pa malenkost rabljenega z garancijo na eBayu dobil za 500 EUR.

Novi fotoaparat pri slabi svetlobi res odločno prekosi starega. Glede na to, da sem objektiva obdržal, velikost senzorja je pa enaka (standardne 4/3 cole), je razlog seveda, da v redu slike dela do občutljivosti ISO 12800, stari jih je pa le do ISO 1600. Poleg tega ima enako udobno a bolj robustno in na vreme odporno ohišje s še nekaj več gumbi kot stari. Funkcije teh gumbov in delovanje fotoaparata nasploh so silno prilagodljivi, kar je po eni strani dobro, po drugi pa malo naporno, saj je zahtevalo veliko brskanja po zelo obsežnih menijih, preden sem fotoaparat nastavil tako, da sem z njim zadovoljen. In še eno pomembno prednost novi fotoaparat: zna delati videoposnetke. Ker tega nisem vajen, videoposnetkov še nisem naredil veliko, in tudi mislim, da pri zadržanosti glede njih velja vztrajati, saj urejanje videoposnetkov zahteva precej več časa kot urejanje fotografij – pa že neurejenih fotografij imam poln disk.

Urejanje videoposnetkov mi je kar krepko načelo živce, saj so zastonjski tonamenski programi povečini slabi. Izbiro sem začel s pregledom nekaj spletnih strani, kjer so zbrani najboljši (recimo tele). Preden sem prišel do enega prebavljivega, sem jih moral preizkusiti kar šest! Da morebitnim bralcem z istim problemom (sicer bržkone neobstoječim) prihranim delo, naj opišem svoje izkušnje:

  • OpenShot je precej enostaven a po vsej verjetnosti zame dovolj zmogljiv. Njegova težava je, da videa ni sposoben predvajati brez zatikanja. Res nimam prav mišičastega računalnika, a drugi programi za to težavo ne trpijo.
  • VideoPad je podobno enostaven in čisto simpatičen. Žal se je na enem mestu videoposnetka odločil, da slike ne bo predvajal več in je ta zamrznila, zvok je pa tekel dalje.
  • Shortcut tudi ne prekipeva od funkcij in ima nekoliko manj prijazen uporabniški vmesnik od prejšnjih dveh. Vseeno sem ob njem prebil največ časa, saj sem se njegove smotanosti zavedel šele, ko sem en videoposnetek uredil in shranil, saj sem ugotovil, da je shranjen grdo popačen.
  • VSCD Free Video Editor je zastonjska različica bolj resnega programa, kar se mu krepko pozna: je zmogljivejši od prejšnjih, a za nezahtevnega in o videu nevednega uporabnika, kot sem jaz, precej težko prebavljiv.
  • Freemake Video Converter je zmožen le rezanja in sestavljanja videoposnetkov, pa še pri tem je malo neroden, poleg tega pa zastonjska različica izdelkom doda svoj logotip.
  • Avidemux se je izkazal za najbolj sprejemljivega. Podobno kot prejšnji je zmožen le rezanja in sestavljanja posnetkov, ampak recimo, da s tem zaenkrat lahko shajam. Dobra plat te omejitve je, da videoposnetkov po urejanju ne kodira ponovno, tako da ne zmanjša njihove kakovosti, shranjevanje pa je hitro (pri Shortcutu je kodiranje in shranjevanje 5-minutnega posnetka ločljivosti 1920 x 1080 recimo trajalo okrog pol ure). Tudi uporabniški vmesnik ima dokaj prijazen.

Nazaj s Sicilije

Delo, Glavne počitnice, Naše domovanje, Tehnika

V sredo smo se vrnili s počitnic na Siciliji. Kot ponavadi sem o počitniškem dogajanju poročal po Twitterju, na kar bi bilo bolje bralce (vse tri ali kolikorkoli vas že je) opozoriti pred odhodom, a mi nekako ni uspelo. Tokrat me je precej zafrkavalo čivkanje prek SMSov – včasih so namreč čivki prihajali z nekajdnevno zamudo. Mogoče bom moral sprejeti, da je v današnjem svetu normalno, da je človek stalno priključen na internet, in čivkati na ta način – v Evropski uniji uporaba interneta na telefonu menda res ni več draga, izven nje se pa SMSi še vedno zdijo bolj varni.

Počitnice so bile fajn, kot je pač za počitnice v navadi, vrnitev pa malo manj. Gora službene e-pošte, ki jo je treba prežvečiti, je že dobro znana težava (v 14 dneh se je nabralo nekaj čez 400 primerkov), tokrat so se pa nad nas zgrnile še razne gradbene naloge in nadloge: o vhodnih vratih, ki bi jih morali vgraditi včeraj, ni ne duha in ne sluha; zidarji so zopet počili okensko polico in za povrh počeno kar vgradili; ponudnik kopalniške opreme ni uspel pripraviti svoje ponudbe in nič bolj uspešen ni bil fasader; treba je doreči senčila, nadstrešnico, svetila in še kaj; hišo je treba pripraviti na preizkus zrakotesnosti; najti je treba pleskarja; o pohištvu je tudi treba začeti malo bolj resno razmišljati … aaaa!

Popravek %naslova

Tehnika

Kar nekaj časa me je jezilo, da sta bili v blogu – kadar je bil prikazan en sam zapis – na dnu povezavi na %naslov (ki sta vodili na prejšnji in naslednji zapis). Težava je, da je prevajalec teme za WordPress prevedel tudi spremenljivko %title, kar je imelo za posledico, da je blog pri prikazu ni znal nadomestiti z dejanskim naslovom (o tem piše tule). Napako sem popravil v datoteki wp-content/languages/themes/twentythirteen-sl_SI.po, nakar sem to datoteko s programom Poedit pretvoril v twentythirteen-sl_SI.mo. Problem rešen!

Kul potni list imam

Službena pota, Tehnika

To mi je rekla uslužbenka na letališču v Seattlu. In ko mi je pokazala, kakšen je  videti pod ultravijoličasto svetlobo, sem moral priznati, da res. Žal sam nimam ultravijoličaste svetilke, da bi si ga lahko bolje ogledal, na spletu pa tudi ne najdem nobene tovrstne slike.

Ravnokar se vračam s konference Ubicomp v Seattlu, ki je bila – kot lani v Zürichu – precej zanimiva. Odštekanih predstavitev je bilo sicer morda malo manj, uporabnih pa prav toliko. Najbolj odštekan je bil verjetno en Japonec, ki je razlagal, kako lahko iz mikrovalov, ki uidejo iz mikrovalovne pečice, ugotovi, kaj se v njej greje. Lanski je bila podobna tudi po tem, da so nas nekoliko preveč hranili – in to precej po ameriško, povečini s svinjsko sladkimi in slanimi zadevami.

Sicer sem pa opazil, da v Ameriki sodobno mobilno tehnologijo v vsakdanje življenje uvajajo hitreje kot v Evropi. Taksi, s katerim sem se pripeljal na letališče, je imel recimo vgrajeno tablico, ki mi je razložila postopek plačila in ki je imela tudi vgrajen čitalnik kreditnih kartic. Videl sem tudi letališko restavracijo, ki je imeli tablice na mizah, tako da si lahko z njihovo pomočjo naročil, pa še opozorile so te lahko na odhod tvojega poleta. Tudi za ljudi na cesti se mi zdi, da mobilne telefone in tablice uporabljajo več kot Evropejci.