Prvo opažanje:
Povezava mojega računalnika z internetom ne dela. Tudi žična povezava z usmerjevalnikom ne dela. No, pravzaprav obe delata, ampak preklemansko slabo: odpiranje spletnih strani in vmesnika za nastavljanje usmerjevalnika je obupno počasno, včasih pa sploh ne uspe; takisto včasih ne uspe pinganje usmerjevalnika. Začuda pa dela brezžična povezava računalnika mojih staršev z internetom in usmerjevalnikom.

Prvi sklep:
Težava je v mojem računalniku, kablu ali žičnem delu usmerjevalnika. Za natančnejšo določitev so potrebne dodatne raziskave.

Drugo opažanje:
Menjava kabla ne pomaga. Uporaba druge mrežne kartice takisto ne pomaga (izdelovalcem moje osnovne plošče je očitno zmanjkalo dobrih zamisli, po čem biti boljši od konkurence, pa so na ploščo vgradili dve mrežni kartici).

Drugi sklep:
Najverjetneje je težava v žičnem delu usmerjevalnika, čeprav povsem ne morem izključiti možnosti, da bi bila nekje v mojem računalniku. Opazujmo dalje.

Tretje opažanje:
Uporaba mrežnega tiskalnika z računalnika mojih staršev občasno ne dela najbolje. Tiskalnik je na usmerjevalnik priključen žično.

Tretji sklep:
Gotovo je kriv usmerjevalnik.

Četrto opažanje:
Moj računalnik ima zelo hude težave z žično mrežno povezavo. A istočasno moj prenosnik z žično povezavo dela brezhibno. Menjavanje kablov in vtičnic na usmerjevalniku ne pomaga.

Četrti sklep:
300 kosmatih, zdaj pa kaže, da je vendarle kriv moj računalnik. Že kar vidim, kako bo odpravljanje te težave zafrknjeno. Sploh ne vem, kje začeti. Ojej, ojej.

Peto opažanje:
Ker bi bilo res zelo dobro, da ne bi bil kriv moj računalnik, naredim še en preizkus. Z računalnikom se na internet priklopim mimo usmerjevalnika. Vse dela brezhibno.

Peti sklep:
Zbegan sem (ja, vem, to ni najbolj konstruktiven sklep). Četrto opažanje precej odločno kaže na težave z mojim računalnikom, iz petega bi pa človek sklepal, da je kriv usmerjevalnik. Kaj za vraga naj si mislim?

Zaključek:
Še najboljša razlaga vse godlje se zdi, da je težava v interakciji med usmerjevalnikom in mojim računalnikom, karkoli že to pomeni. Glede na to, da se da težava z usmerjevalnikom najbrž rešiti z nakupom novega, težava z računalnikom je pa rešljiva dosti teže, se zdi bolj smotrno zamenjati usmerjevalnik. Sploh ker je trenutni prastar – zmore le 11 MiB/s, pa še prenašanje datotek med računalniki in torrent ga tako upočasnita, da brskanje po spletu postane preizkušnja za živce.

Oni dan so me poklicali iz Toyote in mi priporočili, naj se oglasim pri njih, da mi nadgradijo firmware v motorju avta. Kajpak niso uporabili izraza firmware (ne spomnim se, kaj so rekli), vseeno je pa šlo za to. Hm, kako se že zadevi reče slovensko? Strojna programska oprema? No, kakorkoli že, avtomobili postajajo vedno bolj računalniški. Je že tako, da je računalnik nekaj tako splošno uporabnega, da najde pot v vse, v kar se da vtakniti. Kar je po eni strani dobro, saj splošnost neke naprave ali tehnologije niža njeno ceno in veča uporabnost znanja o njej. Lep primer so samostojni predvajalniki DVDjev (in kopice drugih 12-centimetrskih svetlečih se okroglin), ki so precej računalniški in za 30 EUR predvajajo vse, kar ti poželi srce, pametni uporabniki pa za nekatere pišejo prilagojeno strojno programsko opremo. Je pa po drugi strani res, da splošnost računalnikov tudi lajša delo malopridnežev, ki zanje pišejo zlonamerne programe.

No, pa da se vrnem k avtu. Ko sem se res zglasil na servisu in mojstre pobaral, kaj lepega naj bi nova strojna programska oprema prinesla, so malo zakrilili z rokami in dejali, da boljše delovanje motorja nasploh, med drugim nižjo porabo gorivo. Moram priznati, da boljšega delovanja nasploh nisem opazil, a tudi nič ni delovalo slabše, kar ni samoumevno. Se je pa poraba dejansko znižala za 0,1 l / 100 km. To je sicer malo in bi lahko bilo naključje, a mislim, da ni. Redno namreč opazujem, kaj ima potovalni računalnik povedati o povprečni porabi, in skoraj vedno trdi, da je 5,5 ali 5,6 l / 100 km, zdaj pa naj bi prvič bila 5,4 l / 100 km (tako zatrjuje že več kot en teden). Fino.

Pred nekaj dnevi sem opazil, da mi je nehal delovati Geo Plugin za določanje geografskega položaja zapisov v blogu. Edina razlaga, ki mi je prišla na misel, je bila, da se mi je na kak nedoumljiv način pokvarila namestitev bloga. Žal ponovna namestiev (najnovejše različice) WordPressa in vtičnika ni prav nič pomagala. Očitno bom moral poiskati kak nov tonamenski vtičnik, s čimer se mi pa preveč ne ljubi ukvarjati. No, vsaj svež WordPress imam. Del za avtorje je od starega kar precej različen (seveda, saj ga že celo večnost nisem nadgradil), ne bi pa zaenkrat mogel reči, da je boljši ali slabši.

Dopolnilo:
Eno spremembo pri Wordpresu sem pa opazil, in to zelo všečno: kategorije so prikazane hierarhično.

O izbiranju avta sem napisal kar precej, kaj se je zgodilo potem, pa ne. Do pred tremi dnevi se pravzaprav kaj dosti ni. Odločil sem se za toyoto auris in jo naročil. Pri tem mi svinje kapitalistične niso bile pripravljene dati nobenega popusta. Saj verjetno bi ga bil kdo, ki bi znal pravilno nastopiti, dobil. Žal pa jaz ne morem mimo tega, da se mi prodajanje avtov kot preprog na turški tržnici upira, tako da mi tovrstni nastopi pač ne gredo. Ni pa prav nič proti mojim načelom iztržiti pošteno ceno za stari avto (odločil sem se nakup staro za novo, ker je prodajanje avta čisto preveč nadležno opravilo), tako da sem jih pripravil do tega, da so mi ponudili 1.800 EUR. Morda bi na lastno pest lahko iztržil kakih 2.000 EUR (10 let stari megani brez klimatske naprave pač ne gredo za med), ampak morebitnih 200 EUR se mi za izogib mukam s prodajo zdi sprejemljiva cena. Sploh glede na to, da je avto potreben menjave jermena, kar ja precej drag poseg.

No, v četrtek, približno štiri mesece po naročilu, je novi avto prispel. Prej sem moral še enkrat pokazat starega in spet se je bilo treba malo pregovarjati o ceni, vendar smo na koncu ostali pri 1.800 EUR. Glede na to, da je od zadnjega obiska Toyote začel nekaj cviliti in da občasno čudne zvoke spušča tudi sklopka, sem bil z dogovorom zelo zadovoljen. Ja, za prodajo sem izbral zelo primeren čas.

Ker sem auris plačal z gotovino, so mi vanj še zastonj vgradili parkirne senzorje, kar je čisto simpatično (čeprav bi bil še bolj vesel, če bi mi recimo za njihovo ceno zmanjšali kupnino). Ko sem prispel pred salon, ga je bilo prav veselje pogledati: sredi sivih, belih in podobno dolgočasnih avtov je stal rdeči lepotec. Preden sem se usedel vanj, so sicer minile še tri ure, ki sem jih prebil ob podpisovanju raznih papirjev (nakupnih, prodajnih, zavarovalniških, cestninskih …), pa še ~1.000 EUR so mi izpulili iz žepa za zavarovanje, cestnino in morda še kaj, kar sodi k spravljanju novega avta v uporabo. A na koncu sem se vendarle odpeljal s krasnim novim avtom.

Vtisi so zaenkrat pretežno pozitivni. A ker sem siten človek, sem našel tudi nekaj pomanjkljivosti:

• pomanjkanje prikladnega odlagališča za denarnico in mobilni telefon;
• pokrovi platišč, ki so toliko izbočeni, da pri bočnem parkiranju pločnik zadenem z njimi namesto z gumo (kar prenesejo dosti slabše od gume – so že precej popraskani);
• širina – avto sploh ni videti velik (in tudi res ni daljši od megana), vendar gre v našo garažo, ki izvira iz časov, ko so bili avti še precej manjši, preklemansko na tesno;
• težavno zapiranje prtljažnika – o tem se moram ob priliki pogovoriti s serviserji.

Ampak če ne bo hujšega, se nama obetajo še mnoga leta složnega prevažanja.

Pred dobrimi petimi leti sem si omislil svoj prvi naprednejši mobilni telefon – Sony Ericsson T68i. Hkrati sem začel uporabljati koledar v Outlooku in ga skupaj z imenikom usklajevati s telefonom (kar se mi zdi uporabno in počnem še zdaj). V tistem času se je v telefonih ravno začel pojavljati bluetooth. Obetal je, da bo postal vsesplošen standard za brezžično povezovanje raznoterih naprav, in zdelo se je, da je tudi najsodobnejši in najbolj praktičen način za moje usklajevanje telefona z računalnikom. Tako sem si omislil pripravico, ki je računalniku omogočila pogovarjanje po bluetoothu, in se lotil usklajavanja. Rezultat žal ni bil navdušujoč. Modri zob se namreč izkazal za dosti manj praktičnega, kot sem si predstavljal, pa tudi za ne pretirano standardnega – bil je pravzaprav naravnost gnil.

Od prvega soočenja z bluetoothom sem uporabljal še dva telefona – Nokio 7610 in Nokio N80 in pri obeh so me pestile razne težave. Kaj je bilo krivo – telefon, programje za usklajevanje, modrozoba računalniška pritiklina ali gonilnik zanjo, je težko reči, toda nekaj je vedno bilo. A ker sem trmast in svojega videnja, kakšne bi stvari morale biti, nisem bil pripravljen ukloniti kruti resničnosti, sem vztrajal. Kar nas pripelje do prejšnjega tedna.

Okrog novega leta sem prenovil računalnik (o čemer moram še kaj napisati) in namestil Windows Visto. Kljub nekaterim svarilom mi ni povzročala nobenih težav (bila mi je prav všeč), dokler se nisem lotil bluetootha. Najprej sem poizkusil namestiti staro modrozobo napravico, pa ni delala. Rekel sem si, da je bržkone že preveč v letih, in si omislil novo (Gigabytovo, ki se razglaša za združljivo z Visto) – konec koncev 20 EUR ni ravno bogastvo. A glej ga zlomka, tudi nova ni delala – in to na prav enak način kot stara.

Napravici gonilniki za Visto sploh niso bili priloženi, na proizvajalčevi spletni strani jih pa tudi ni. Delovati bi sicer morala z Vistinimi vgrajenimi gonilniki, a ni. Po nekaj raziskovanja sem ugotovil, da gonilnike in spremljajoče programje za bluetooth delata predvsem dve podjetji (ločeni od izdelovalcev samih naprav), od katerih je za mojo napravico pravo BlueSoleil. Njihove gonilnike je mogoče sneti z interneta in tudi delujejo, a zastonj se dobi le preizkusna različica, ki ima prenos podatkov količinsko omejen. Ker bi za moje potrebe morali zadoščati Vistini gonilniki, sem si prizadeval usposobiti te, pa ni in ni šlo. Pisal sem Gigabytu, ki mi je priporočil, naj si z interneta snamem BlueSoleilove, čeprav sem jim vnaprej povedal, da so ti preizkusni, s katerimi nisem zadovoljen (ko sem jim to ponovno pojasnil, so odgovorili, da bodo zadevo preučili, kar počno že kak teden). Zato sem se vrnil Vistinim gonilnikom.

Zdelo se je, da problem pravzaprav ni v gonilnikih, ker so bili v Device Managerju videti zgledno nameščeni. Kljub temu modrozoba naprava ni delovala in tudi do nastavitev zanjo nisem mogel priti. Te nastavitve bi morale biti (med drugim) dosegljive prek ikone v Control Panelu, o kateri ni bilo ne duha in ne sluha. Googlanje je razkrilo, da ima to težavo precej ljudi, ni pa mi uspelo najti rešitve. Edino, kar sem dognal, je, da je kriv nezagon Bluetooth Support Services. Če sem dotično storitev poizkusil zagnati ročno, sem dobil neuporabno sporočilo “Error 1053: The service did not respond to the start or control request in a timely fashion.”.

Po še več googlanja (to je bil že drugi dan, ko sem se mučil s preklemanskim bluetoothom) sem končno našel tale zapis. Zdel se je najuporabnejši do zdaj, zato sem nemudoma sledil njegovemu nasvetu in iz registryja zbrisal HKEY_LOCAL_MACHINE\SYSTEM\CurrentControlSet\Services\BthServ (ki ustreza neubogljivemu Bluetooth Support Services). Po ponovnem zagonu računalnika je bilo vse po starem. A ker boljše zamisli nisem imel, sem ponovil vajo, le da sem bil temeljitejši. Najprej sem namestil BlueSoleilovo programje, ki je naredilo vtis, da počisti z Vistinim softverom za bluetooth. Nato sem modrozobo napravico iztaknil in BlueSoleilovo programje odstranil. Iz registryja sem zbrisal vse storitve, ki so smrdele po bluetoothu. Zdaj je bil računalnik čist, kolikor sem ga lahko čistega naredil. Ponovno sem ga zagnal. Priporočil sem se bogovom (najprimernejši so se zdeli nordijski, glede na to, je je bil Harald Modrozobi, po katerem je bluetooth dobil svoje ime, iz tistih krajev – še posebej Loki, s čigar naravo se bluetooth odlično sklada) ter vključil modrozobo napravico. In glej – delovala je!

Sicer sem imel potlej še težave z nekaterimi zmožnostmi napravice ali telefona (ne vem česa), za katere Vista nima gonilnikov, a očtino niso nič pomembnega, ker usklajevanje s telefonom deluje odlično – bolje kot kdajkoli prej. Držim pesti, da bi pri tem ostalo.

Vedno znova me preseneti, česa vsega se spomnijo capini, ki skušajo opetnajstiti uporabnike interneta. Včeraj sem na eBayu nekaj kupil. Danes sem na naslov moje_uporabniško_ime_na_eBayu@gmail.com dobil tri e-pisma. V dveh me nekdo obvešča, da ima na prodaj točno tisti predmet, ki sem ga pravkar kupil, in me poziva, naj mu pišem. V enem pa mi lopov, ki se izdaja za prodajalca tistega predmeta, sporoča, da ga je eBay obvestil, da sem zaradi eBayeve politike zmagovalec dražbe ne glede na to, koliko so ponudili drugi, in da naj povem, kolikšna je najvišja cena, ki sem jo pripravljen ponuditi. Posebej drugi poizkus je zvit, ker igra na dve zelo pogosti človeški lastnosti: pohlep in željo izkoristiti luknjo v sistemu. V mojem primeru je sicer dokaj prozoren, ker pri eBayu nimam registriranega naslova, na katerega sem dobil e-pismo, tako da je pošiljatelj ta naslov učitno uganil, pravi prodajalec pa bi mi pisal na moj eBayevski naslov. Tudi sicer ne bi imel možnosti za uspeh, ker sem prekaljen uporabnik interneta in čisto preveč nezaupliv do sveta nasploh, vendar vsi niso taki – o čemer jasno priča množica podobnih prevar, s katerimi je internet preplavljen.

Okrog prejšnjega novega leta sem se lotil prenove računalnika. A zaradi hudega pomanjkanja časa je podvig zastal in je šele zdajle spet prišel na vrsto. Za začetak sem sestavil seznam delov, ki jih potrebujem – za novi in za stari računalnik. Starega namreč ne bom prodajal, ker je še kar spodoben, iztržil pa zanj bržkone ne bi veliko, ampak ga bom najbrž raje preselil k Jelki.

Novi računalnik takoj:

• osnovna plošča,
• procesor,
• procesorski hladilnik,
• pomnilnik,
• grafična kartica in morda posebej hladilnik zanjo (če ne bo mogoče dobiti take z dovolj tihim),
• disk(i) – število še ni določeno,
• DVD-ROM in pekač,
• regulator hitrosti vrtenja ventilatorjev,
• Windows Vista (najbrž Home Premium).

Novi računalnik nekoč (ti deli so neobvezni, tako da bodo v izogib preveč dela in stroškom naenkrat malo počakali):

• enota HD-DVD,
• enota blu-ray,
• morda zvočna kartica s podporo zvočnim zapisom na HD-DVDju in blu-rayu – zvočne kartice so v zatonu, tako da se bo zvok najbrž dekodiral kar programsko,
• morda zvočniki – trenutno imam konfiguracijo 5.1, ki je nerodna in slabo izkoriščena (ker mi prostor ne dopušča stalne ustrezne postavitve), pa še zvok ni bleščeč,
• večnamenska naprava – tiskalnik, optični čitalnik in morda telefaks – trenutni tiskalnik je star in ne deluje več najbolje, čitalnik je še starejši, zato v obstoj gonilnikov za Visto zanj močno dvomim, zaporedne vtičnice za modem pa sodobne osnovne plošče nimajo več.

Stari računalnik takoj (kar utegne biti malo manj takoj kot pri novem računalniku):

• procesorski hladilnik – trenutni je že nekoliko izrabljen, hladilnike za procesorje na podnožju 478 pa bo bržkone vedno teže dobiti,
• grafična kartica – trenutna je dokaj glasna,
• ohišje in morda kak dodaten ventilator,
• napajalnik,
• disketnik,
• tipkovnica,
• miš.

Stari računalnik nekoč:

• najbrž brezžična mrežna kartica – če bo pristal pri Jelki, bo potrebna,
• morda zvočniki – ker namen tega računalnika še ni čisto jasen, jih zaenkrat nima smisla izbirati.

Danes zjutraj sem vozil še golfa. Ko sem v Volkswagnov salon prišel prvič, so mi povedali, da golfa z motorjem, kakršnega sem želel, sploh nimajo registriranega, z najbolj podobnim pa da jim ga je neka stranka zaletela. Vtis ob tem ni bil najboljši, vendar so ga uspeli popraviti: na preizkus sem dobil avto, ki me je zanimal. Njegov motor je naredil prav dober vtis, me ja pa zmotilo par drugi reči – ugotovitve sem dodal v prejšnji zapis.

Zdaj me čakata odločitev in nakup. Kar se tiče odločitve, se (še vedno) precej močno nagibam k aurisu, čeprav si bom do ponedeljka dal čas, da zadevo malo prespim. Se pa ne veselim nakupa. Ve se, da smo se pri kupovanju avtov prednosti, ki jo imajo naše trgovine pred turškimi tržnicami, namreč da so cene trdne in da se o njih ne pogaja, odrekli. Zakaj je tako, ne vem, vendar tako načelen, da bi se odrekel potencialnemu znatnemu popustu, nisem, zatorej bom ugriznil v kislo jabolko in barantal (pa iskal najboljšega ponudnika). Fuj.