Postavljanje strehe se začne z ostrešjem, zato bom z njim začel tudi jaz. Običajna streha ima vzdolžno (v smeri slemena) položene lege – to so debeli tramovi, od katerih eden teče prav po slemenu (ali pa dva nekoliko niže obakraj slemena), dva pa ob straneh hiše po vrhu kolenskega zidu. Prečno na lege so položeni špirovci – to so nekoliko tanjši tramovi. Vzdolžno so nato položene deske, ki jih pokriva sekundarna kritina – folija, ki ob poškodbi strešnikov (primarne kritine) zadrži dež, obenem pa je paroprepustna, da lahko skoznjo vlaga iz hiše prehaja na prosto, namesto da bi škodila ostrešju. Prečno so na sekundarno kritino položene kontra letve, vzdolžno pa na koncu letve. Na letve se pritrdijo strešniki (ali druga vrsta kritine), kontra letve pa zagotavljajo zračni most med primarno in sekundarno kritino. Ta zračni most služi poletnemu hlajenju strehe, saj sonce primarno kritino močno segreva, ta segreva zrak v zračnem mostu, zrak se zaradi segrevanja dviguje in izstopa skozi zračnike v primarni kritini na vrhu strehe, od spodaj pa ga nadomešča hladnejši zrak.

Naše ostrešje je nekoliko drugačno. Ima samo dve legi obakraj slemena, ki sta pomaknjeni precej narazen, da njuni podpori ne ovirata hoje po podstrešju, in ne gledeta čez zatrep, tako da ju od zunaj ni videti. Nanju so – kot običajno – prečno pritrjeni špirovci. Nad kolenskim zidom so ti privijačeni kar na betonsko ploščo nad mansardo namesto na dve dodatni legi. Vzdolžno so na špirovce pritrjeni tramovi enake debeline – lahko bi jim rekli kontra špirovci (na sliki spodaj so označeni kot morali). To, da imamo špirovce in kontra špirovce, nam da zadostno debelino strehe za izolacijo (32 cm), ne da bi bila ta debelina grdo opazna. Ponavadi se dodatna izolacija položi pod špirovce, vendar se s tem zniža kolenski zid v notranjosti mansarde, ki je pri nas že tako neprijetno omejen z občinsko zahtevo, da mora biti na zunanji strani cel skrit pod napuščem. Kontra špirovci podpirajo napušč nad zatrepom, kar zaradi manjše debeline in enakomerne razporeditve počno bolj lično kot lege, ki imajo to vlogo običajno. Pri napušču ob straneh hiše so vidni tako špirovci kot kontra špirovci, za kar smo sprva mislili, da bo videti čudno, a se je izkazalo za povsem v redu. Na kontra špirovce so nato pritrjene deske, ki so položene prečno na sleme, od tam naprej pa je streha narejena kot običajno.

Spodnje fotke za silo pokažejo ostrešje med in po postavljanju, žal pa niso povsem zadovoljive. Med najbolj zanimivim delom postavljanja me namreč ni bilo zraven, pa tudi sicer moram priznati, da gradnje ne slikam toliko, kot bi jo lahko. Mogoče je razlog to, da mi gradnja nekoliko gloda živce, fotografiranje pa je v moji glavi povezano s počitnicami in drugimi sprostitvenimi dejavnostmi.

Krovec – Blaž Pohleven – je sprva predlagal, da ostrešje naredimo klasično. Meni se je pa zgoraj opisana rešitev zdela posrečena in sem pri njej vztrajal, čeravno je porabila malenkost več lesa in je bila posledično dražja. Moram reči, da mi ni žal, saj je končni rezultat prav čeden, pa tudi to, da imamo hišo malček posebno, mi ugaja (posebnosti, ki bi bila funkcionalna, lepa in ne preveč draga, namreč pri gradnji ni lahko doseči). Nakoliko me žulijo le deske, ki so položene stikoma. Dobro je namreč, da so med deskami špranje, ki omogočajo zračenje. Zdaj, ko je podstrešje hladno, to ni bistveno, če ga bomo nekoč naredili bivalnega in pod deske položili izolacijo, pa bo – takrat bo namreč nevarno, da bo v izolacijo prodrl topel zrak iz prostorov pod njo, ki se bo ob deskah ohladil, iz njega pa se bo kondenzirala vlaga, ki bo nato uničevala ostrešje, če ne bo mogla na prosto. To se sicer preprečuje s parozaporno folijo pod špirovci, vendar jo je težko položiti brez lukenj (zaenkrat je položena le na delu strehe, kjer je pod špirovci betonska poševnina, ki je že sama dokaj dobra parna zapora, tako da tam težav ne pričakujem). Krovec sicer pravi, da se bodo deske zaradi sušenja lesa skrčile in bodo med njimi nastale za prst debele špranje. To bi zračenje moralo olajšati, sicer pa ostaja možnost, da pri morebitnem preurejanju podstrešja izolacije ne položimo povsem do desk in vrh obeh zatrepov naredimo odprtine, skozi katere se bo prostor med izolacijo in deskami lahko dodatno zračil.

Ko je ostrešje postavljeno, je kajpak čas za kritino. Izbiramo lahko med naslednjimi glavnimi vrstami, urejenimi po padajoči priporočljivosti:

• Opečni strešniki imajo skoraj same prednosti, edino malenkost dražji so od ostalih možnosti. So domala večni – njihova življenjska doba naj bi bila daljša od življenjske dobe ostrešja. Imajo gladko površino, ki se je ne oprimerjo zlahka mahovi in lišaji ter je primerna za zbiranje deževnice (kar imamo v načrtu). Poleti se zvečer ohladijo počasneje od drugih vrst kritine, zato ni nevarnosti kondenzacije vlage v toplem zraku, ujetem pod njimi (tak kondenz kajpak škodi ostrešju).
• Betonski strešniki so nekoliko cenejši od opečnih, naj bi pa bila njihova življenjska doba malo krajša in površina manj gladka, pa hitreje se ohlajajo (ampak verjetno ne tako hitro, da bi to bil problem). So težji od opečnih, kar je na vetrovnih legah prednost, in bolj trdi, kar dobro dene pri toči. Človek bi pomislil, da je večja masa sicer slabost, ker zahteva močnejše ostrešje, vendar glavnino obremenitve ostrešja prineseta sneg in veter, tako da masa kritine ni bistvena.
• Pločevinasta kritina je lahko poceni (ni pa to nujno) in se enostavno polaga. Ker je iz velikih plošč, se precej krči in razteza ob temperaturnih spremembah, kar lahko povzroča pokanje in puščanje pri vijakih (sploh če ni dobro položena). Če spodaj nima protikondenčnega obrizga (plasti izolacije), ima tudi težave s kondenzom. Če ima grobo površino (kot recimo znani gerard), se z nje spirajo drobci in ni najbolj primerna za zbiranje deževnice.
• Bitumenska in vlaknocementna kritina naj bi bili poceni a najmanj fajn, kaj več koristnih informacij v povezavi s stanovanjskimi hišami pa o njima nisem našel.

Prednosti opečnih strešnikov so naju z Jelko hitro prepričale. Krovca sva dobila v paketu z zidarjem in ta je določil proizvajalca strešnikov – Braas. Mislim sicer, da proizvajalec ni zelo pomemben, saj je večina dobrih in tudi o Braasu ni slišati slabega. Nato je bilo treba določiti še model in barvo. Modeli precej vplivajo na ceno, čeprav mi ni jasno, zakaj, saj se mi zdi, da proizvodni stroški od oblike niso dosti odvisni. Mogoče gre modo – čisto gladki strešniki (pri Braasu se jim reče turmalin) so recimo modni in zato dražji. Nama so k sreči ustrezali nemodni a cenovno ugodnejši topas (drugi proizvajalci ponujajo enako obliko, le imenujejo jo drugače). Kar se tiče barve, nama je pa izbiro olajšala občina, saj je zapovedala, da mora biti enaka kot pri sosedih – torej siva. Sprva sem mislil, da bomo imeli engobirane strešnike – engoba je barva, ki se nanese pred žganjem in se nato pri žganju spoji z opeko. Kar se tiče površinske obdelave, sta poleg engobiranih možnosti še povsem naravni, ki so nekoliko manj gladki in trpežni (in kajpak ne sivi), ter glazirani, za katere sem včasih mislil, da so sicer posebej trpežni, a dragi in nevšečno svetleči. Pa se je izkazalo, da Braas topas v sivi barvi ponuja samo glaziran, ki ni posebej svetleč in streho podraži le za kakih 200 EUR, tako da sva vzela take.

Dopolnilo:
Projektant je poslal 3D model ostrešja, kjer se lepo vidijo špirovci in kontra špirovci. Ima pa ta model slemensko lego namesto dveh stranskih – tako je načrtoval na začetku, pa smo to spremenili, da podpore slemenske lege ne ovirajo hoje po podstrešju.

Naša hiša je pod streho, tako da se zdaj pripravljamo na vgradnjo grobih napeljav. Zlaganje opek v zidove je potekalo brez prehudih pretresov. Enkrat se je zapletlo pri oknu, nad katerim po besedah zidarjev ni bilo dovolj prostora za preklado in ga je torej projektant slabo načrtoval, po besedah projektanta pa bi se preklada dala narediti, kot je bila predvidena, le malo bolj težavno bi bilo. Meni se zdi, da bi se res dala narediti, kot je bila predvidena, a bi bil moral projektant to bolj podrobno narisati. A tudi to, da imamo zdaj okno široko 2,8 m namesto 3 m, ni nič hudega. Zidarji so se nad projektantom pritožili še, ker ni narisal stika med poševno betonsko ploščo nad mansardo in stranskim zidom frčade, tako da so morali v ta zid naknadno izdolbsti utor, kamor se je ulila plošča. Verjetno bi to res moralo biti narisano, ne vem pa, ali obstaja kaka boljša rešitev od tega dolbenja. Malo bolj resen spodrsljaj je bil, da so na napačnem mestu naredili odprtino za dimnik in nato prestavili še en zid, ker čez odprtino pač ni mogel teči. Tokrat projektant ni bil kriv (oboje je bilo narisano prav), tako da so morali odprtino za dimnik in zid pač prestaviti. A v dobro jim štejem, da pri tem niso nič negodovali, in nasploh lahko rečem, da so zidali lepo in sem z njimi zadovoljen – pohvalili so jih tudi nekateri drugi, ki so za ocenjevanje kakovosti zidave bolj kvalificirani od mene.

K zidanju spadata dve betonski plošči – med pritličjem in mansardo ter med mansardo in podstrešjem. Slednja ni običajna, vendar pripomore k ugodni poletni temperaturi mansarde, saj lahko beton sprejme veliko toplote iz prostorov. Skoznju je bilo treba narediti več odprtin, pri čemer se nismo najbolj izkazali. Odprtin za vodovod in podobne reči zaradi nesporazuma kratko malo nismo naredili, za prezračevanje smo jih pa, a ne najbolj uspešno. Glede na to, da so nam naredile kar nekaj sivih las, naj o njih napišem malo več. Cevi za prezračevanje pritličja bodo tekle v plasti izolacije pod tlakom mansarde, ventili za dovod zraka v prostore in odvod iz njih pa bodo vstavljeni v odprtine v medetažni plošči, tako da bodo v pritličje gledali skozi strop. Podobno bo pri mansardi – prezračevalne cevi bodo tekle po podstrešju, ventili pa bodo v odprtinah v plošči nad mansardo. E-netsi – zastopnik za naš prezračevalni sistem – priporoča, da se odprtine za prezračevalne ventile naredijo tako, da se pred betoniranjem na ustrezna mesta postavijo kosi kanalizacijskih cevi DN100 z razširitvijo na DN110 (razširitev naj bo zgoraj). Glede kanalizacijski cevi smo jih ubogali, glede ustreznih mest pa žal ne povsem. Do napake je prišlo, ker položajev ventilov na načrtu ni kotiral že projektant, ker izvoda načrta, kamor smo vnesli še nekaj popravkov, nismo natisnili v pravem merilu in ker so se položaji odmerjali kar z ravnilom po tem načrtu brez preverjanja merila – skratka, več vpletenih je postrelilo čredico kozlov, zato nas čaka vrtanje (E-netsi pravi, naj se vrtajo odprtine premera 12 cm).

V obeh betonskih ploščah je tudi kopica cevi za električne napeljave. To je nekoliko zoprno, saj se utegne zgoditi, da bomo pri vrtanju novih odprtin za prezračevanje kako presekali (pri prestavljanju odprtine za dimnik se je to že zgodilo). Isto grozi pri kasnejšem pritrjevanju česarkoli na strop (npr. nape ali videoprojektorja). Slednji težavi bi se ognili, če bi bile cevi pritrjene na zgornjo armaturo v betonskih ploščah in bi bile tako dovolj daleč od stropov, ampak niso, ker se menda laže pritrdijo na spodnjo (če bi bil na to pomislil pravočasno, bi morda naredili drugače). Takisto bi se ji lahko ognili, če bi vedeli, kje cevi tečejo, ampak ne vemo – to natančno poslikati in popisati bi zahtevalo precej časa, ki ga nismo imeli, saj sta se obe plošči ulivali tik po tistem, ko so bile cevi položene. S tem je svoje življenje dal še en kozel, saj bi pregled pred betoniranjem razkril tudi napačne položaje prezračevalnih ventilov in napačne položaje luči, ki jih imamo ravno tako nekaj – cevi za električne napeljave morajo namreč na mestih, kjer bodo na stropu luči, priti iz stropa.

Tele napeljave po ploščah so skratka zadeva, s katero nisem najbolj zadovoljen. A izvzemši to, da bi jih morali čim več pritrditi na zgornjo armaturo ter pred zalitjem na nek primeren način poslikati in popisati, mislim, da so vseeno narejene kar prav. Obstajajo sicer tudi drugi načini, a imajo vsi svoje slabosti:

• Lahko bi vse napeljave razen prezračevalnih cevi za mansardo dali v plast izolacije pod tlakom. Problem je, da je teh napeljav veliko, tako da bi izolacija morala biti debelejša, zaradi prepredenosti s cevmi bi jo bilo pa težko lepo položiti.
• Lahko bi prezračevalne cevi dali v betonski plošči, ostale napeljave pa v plast izolacije pod tlakom. Glede na to, da načrtujemo poletno pohlajevanje prezračevalnega zraka, bi bilo to dobro, ker bi zrak hladil plošči, ki bi potem prostore hladili bolj nežno od samega zraka. Vendar so te cevi dovolj debele, da oslabijo plošči, tako da bi jih bilo treba upoštevati pri statičnem izračunu in morda plošči kaj odebeliti. Pa tudi morebitne napake pri nameščanju cevi bi bile zelo težko popravljive.
• Lahko bi napeljave (ali del njih) dali nad spuščen strop iz mavčnih plošč. Za prezračevalne cevi to v primeru poletnega pohlajevanja najbrž ni pametno, saj na njih lahko pride do kondenzacije. Če pohlajevanja na bi imeli, je pa spuščen strop najboljša rešitev, saj so napeljave laže dostopne in še za vgradne luči je primeren, a obenem tudi najdražja.

Za konec bi seveda moral kaj napisati o strehi, ampak bom to preložil na naslednjič, da ne bo tale zapis preveč čakal.

Hiša je pretežno sezidana (do tretje gradbene faze manjka še streha), tako da je skrajni čas, da povem, kako se je to zgodilo. Kajpak se je bilo najprej treba odločiti, iz česa zidati. Da iz opečnih zidakov, sem zapisal že pred časom, vendar je tudi teh cel kup. Izbiro je nekoliko omejila odločitev, da bodo zidovi debeli 25 cm. Manj kot 24 cm prepovedujejo predpisi, več pa le trati prostor, da ne omenjam, da bodo skupaj s toplotno izolacijo zidovi že tako ali tako polmetrski. Tradicionalna debelina je sicer 29 cm, nekateri pa uporabijo še debelejše toplotnoizolativne zidake, vendar v tem ne vidim posebnega smisla, saj izolira bolje in ceneje namenska izolacija.

Pri opečnih zidakih imamo tri glavne možnosti. Prva so navadni zidaki v večjih in manjših izvedbah. Večje izvedbe naj bi pripomogle k hitrejši gradnji, čeprav to pri zidovih z veliko okni in drugimi nepravilnostmi verjetno ne drži. Pri nas jih ponujajo Wienerberger in Goriške opekarne ter nizkocenovnika Leier in Unitherm. Menda sta nizkocenovnika čisto v redu, zidaki Goriških opekarn pa izstopajo po nekoliko večji trdnosti. Naslednja možnost so toplotnoizolativni zidaki, ki so – kdo bi si mislil – nekoliko bolj izolativni od navadnih, sicer jih pa ponujajo ista podjetja kot navadne. Kako se doseže ta večja izolativnost, povsem točno ne znam povedati, a mislim, da pripomore tako drugačna razporeditev odprtin v opeki, kot tudi primesi glini (mislim, da se vanjo zameša nekaj, kar pri žganju zgori in tako ustvari mehurčke). Vsa ta opeka se veže z navadno malto (ali termomalto, ki malenkost poveča toplotno izolativnost in je menda precej dražja, tako da je njena smiselnost vprašljiva). Tretja možnost pa so brušeni zidaki, ki so enako ali bolj toplotno izolativni kot nebrušeni izolativni, a se ne vežejo z navadno malto temveč se lepijo z lepilom. Pri nas je gotovo najbolj znan ponudnik tovrstnih Wienerberger z zidaki Porotherm profi, vendar jih Čehi očitno obvladajo bolje: KM Beta (zastopnik) dela zidake, ki so malenkost slabši od Wienerbergerjevih a precej cenejši, Heluz pa take, ki so boljši in cenejši. Za oboje sem izvedel v povezavi z Masivno pasivno: o KM Beta so razmišljali najprej, vendar so pri obisku tovarne ugotovili, da njihova proizvodnja ni prav sodobna in da tudi kakovost zidakov ni najboljša (so razpokani in ne čisto pravilnih oblik), nakar so se odločili za Heluz. Teh zidakov ne uporabljajo le sami, ampak jih je pri njih mogoče tudi kupiti.

V spodnji tabeli primerjam različne zidake (vsi podatki morda niso točni, ker sem primerjavo začel sestavljati že lani). Zadnji stolpec kaže približno ceno (brez DDV) za zidake z vezivom in s toliko dodatne toplotne izolacije (grafitnega EPS), da dosežemo vrednost 0,14 W/(mK) – po tem stolpcu je zidake najbolj smotrno primerjati. Obsežnejša tabela je pa na voljo tule.

Iz tabele se hitro vidi, da zidaki naših največjih dveh proizvajalcev – Goriških opekarn in Winerbergerja – niso smiselna izbira. Glede na to, da ima po mojem mnenju lepilo prednost – z njim se zida bolj naravnost – so najboljša izbira zadnji dvoji, sploh ker so KM Beta skoraj najcenejši od vseh. A na koncu smo sledili mnenju Pasivne masivne in se odločili za Heluz. Zidarji so jih ocenili za v redu, malo so okarali le njihovo ravnost – spodnje in zgornje stranice so v redu, ostale pa so malo napihnjene. Pri Pasivni masivni so tudi dejali, da lepilo, ki se namaže po celi površini zidakov, zapre odprtine v njih, kar pripomore k zrakotesnosti, saj se zrak po zidovih ne more prosto gibati – to naj bi bila prednost pred porotherm profi, kjer se lepilo nanese le v dveh pasovih. Vendar po mojem mnenju to lahko dosežejo le superzidarji, ki lepilo po namažejo popolno, medtem ko običajnim to ne uspe povsem.

Naša gradnja napreduje hitreje, kot imam o njej čas pisati. Stojijo že zidovi pritličja, ampak danes se bom ustavil niže. Začne se s temelji, kjer imamo dve možnosti: pasovne temelje in temeljno ploščo. Pasovni temelji so nekakšni betonski zidovi  v zemlji, ki podpirajo nadzemne zidove, temeljna plošča pa je debela (v našem primeru 30-centimetrska) betonska plošča, na kateri se zgradi celoten nadzemni del hiše.  Tradicionalna rešitev so pasovni temelji. Temeljna plošča je potrebna na slabo nosilnih tleh, se pa v zadnjem času uporablja tudi zaradi toplotne izolativnosti – omogoča namreč položitev izolacije pod ploščo, kar skupaj s fasadno in strešno izolacijo tvori neprekinjen toplotni ovoj celotne hiše. Koliko je to koristno v praksi, težko rečem, je pa elegantno in ugodno računsko, kar ni nepomembno, če moraš pasivnost hiše dokazati Eko skladu (nekaj pikrih o tem ima tule povedati Robi). Dodatna odlika temeljne plošče je, da s svojo maso znotraj toplotnega ovoja povečuje toplotno stabilnost, saj lahko po potrebi odda ali sprejme kar nekaj toplote (žal to nekoliko pokvari dodatna izolacija med ploščo in tlakom). Pa še nekaj prednosti pri potresu naj bi imela, saj se lahko premakne glede na tla – koliko je to res in pomembno, sicer ne vem. Ljudstvo pravi, da so cenovno pasovni temelji in temeljna plošča blizu (neupoštevaje toplotno izolacijo) – pri pasovnih temeljih je več dela (predvsem z opažem za betoniranje), pri temeljni plošči pa več materiala. Izolacija je pa pri temeljni plošči neizogibno dražja, saj mora biti tlačno trdnejša. Kot domala vse pasivne hiše bo tudi naša imela temeljno ploščo.

Preden se lahko ulije plošča, pa je treba postoriti še marsikaj. Najprej so prišle na vrsto cevi za kanalizacijo in druge napeljave, ki tečejo pod ploščo. Te je verjetno zdravo dati blizu roba, da se dajo doseči, če gre z njimi kaj narobe, vendar tega nismo najbolj upoštevali – projektantu in nadzorniku se očitno ni zdelo pomembno, jaz sem bil pa na zadevo tudi premalo pozoren. Vsaj nekaj cevi smo dali za rezervo, kar nam utegne priti prav, če bomo dobili optični internet, si želeli zunaj priključek  za polnjenje električnega avta ali kaj podobnega. Naslednji korak je bil podložni beton, ki služi kot podlaga za izolacijo. Pri izolaciji pa se stvari nekoliko zapletejo.

Najprej se je treba odločiti za vrsto izolacije, pri čemer poznam dve možnosti: penjeno steklo in ekstrudiran polistiren (XPS – podoben stiroporu, ampak bolj trden, odporen na vlago in navadno zelene barve). Eko sklad ima rad penjeno steklo, saj je ekološko – narejeno iz recikliranega stekla, medtem ko je XPS iz nafte. Odlika penjenega stekla je tudi, da lahko nadomesti tampon, saj se da utrditi in dobro odvaja vodo (to pomeni, da bi prišlo pod podložni beton). Pri Arhemu, kjer ga prodajajo, so te in druge njegove odlike močno poudarjali, a cena, ki so jo postavili, je bila po mojih izračunih kakih 1.000 EUR višja kot za XPS (arhemovci so sicer med vodilnimi slovenskimi strokovnjaki za pasivno gradnjo, a njihovo trženje je nekoliko preveč agresivno, cene pa visoke – od njih sem dobil tudi ponudbi za projekt za izvedbo in nadzor, ki sta za moje pojme stala čisto preveč). Tudi projektant je iz cenovnih razlogov priporočil XPS, tako smo se odločili za to. Je pa poleg toplotne izolacije potrebna še hidroizolacija, ki se lahko da na več mest. Prvo je na podložni beton, ki pa ob morebitnem potresu najverjetneje razpoka – in z njim vred hidroizolacija. Druga možnost je med dve plasti toplotne izolacije, kot kaže prerez spodaj. Tako priporoča Fibran – naš vodilni proizvajalec XPSa – in tako smo naredili tudi mi. Spodnja plast je širša od temeljne plošče, da preprečuje zmrzovanje pod hišo. Pri tej možnosti bi hidroizolacija morala preživeti kak potres, je pa potrebna taka, ki se ne vari (kot je pri hidroizolaciji običaj), ampak hladno lepi, v kar nekateri izražajo nezaupanje. Tretja možnost pa je na vrhu temeljne plošče, kar je tradicionalni način, ki se uporablja pri pasovnih temeljih. Odlika te možnosti je po mojem, da je dovolj visoko in posledično na toplem, da nad njo vlaga ne more kondenzirati, seveda je pa lahko mokro vse pod njo. Ali se pri prvih dveh možnostih nad hidroizolacijo kdaj nabere dovolj kondenza, da bi delal težave, žal ne vem, kakor tudi ne, koliko je pri tretji možnosti škodljiva vlaga pod njo, tako da ne znam presoditi, ali je boljša druga ali tretje možnost.

Skozi hidroizolacijo (in druge plasti pod hišo) je treba speljati prej omenjene napeljave, kar ni povsem enostavno. Kanalizacijske cevi se vstavijo v dodatne širše cevi, kar jim da nekaj prostora za premikanje med potresom. Nato je (zunanje) cevi treba oviti s hidroizolacijo, ki se spoji s hidroizolacijo pod hišo, kar tvori neprekinjen hidroizolativni ovoj do vrha temeljne plošče (tam luknja pač mora biti, sicer cevi in kabli ne morejo v hišo). Takoj ko je bila hidroizolacija položena, to še ni bilo narejeno pravilno, zidarji, ki so rekli, da bodo zadevo uredili, pa niso zveneli povsem prepričljivo, tako da sem se odpravil na lov za informacijami, kako ta problem rešiti. Od Fibrana sem dobil fotke, ki jih z njihovim dovoljenjem priobčujem spodaj. Kažejo kanalizacijsko cev, s kakršnimi se dela laže kot s prožnimi cevmi za druge napeljave. A na koncu so se zidarji potrudili in mislim, da so zadevo naredili dobro. Pomagali so si z grelno pištolo, saj je hidroizolacija bolj ubogljiva, kadar je topla. Rešitev, o kateri sem tudi razmišljal, je tekoča/kremasta hidroizolacija (točnega agregatnega stanja ne poznam) – Sika igolflex 2k in verjetno kak Den Bravenov izdelek. A glede na to, da se prve ne da kupiti manj kot 28 kg, drugo sem pa našel samo na Koroškem, sem kar zadovoljen, da ju nismo potrebovali.

Ko je bilo vse to narejeno, so se začele priprave za ulivanje temeljne plošče. Okrog se dali lesen opaž, znotraj pa armaturo. Pri armaturi so se stvari spet nekoliko zapletle. Naš nadzornik je tudi statik in ima v nekaterih pogledih drugačna mnenja kot statik, ki je delal načrt armature, jaz pa seveda pojma nimam, kdo ima prav. Za povrh je bil nadzornik takrat, ko se je plošča ulivala, odsoten, tako da sem armaturo lahko pregledal le jaz. Kolikor sem lahko presodil, je zelo podobna tisti na armaturnem načrtu, kar je razlik, pa mislim, da so nastale zaradi dogovora nadzornika z zidarji in se mi niso zdele sumljive. Na armaturo je električar pritrdil ozemljilo – trakove iz nerjavečega jekla (običajno se uporabijo iz pocinkanega železa, a pri nas bližnja železnica utegne povzročati tako imenovane blodeče tokove, ki znajo ozemljilo razkrojiti, na kar je jeklo menda bolj odporno). Ali je ozemljilo potrebno ali ne, je nejasno – Elektro Gorenjska pravi, da ga ne zahtevajo, saj je ozemljitvi namenjen eden izmed njihovih kablov, naš električar pa pravi, da ga vedno dajo in da ponavadi elektro želi tako. In kot se pri gradnji rado zgodi, so se stvari odvile prehitro, da bi temu vprašanju prišel do dna, tako da zdaj temeljno ozemljilo pač imamo.

No, zdaj je bilo za ulivanje končno vse nared in pripeljala je prva hruška z betonom. Naši mojstri – Zidarstvo Dimov – so bili lepo uigrani in ulivanje je teklo gladko. Eden je vodil cev z betonom, drugi meril višino, tretji je beton z grabljami porival od tam, kjer ga je bilo preveč, tja, kjer ga je manjkalo, četrti ga je vibriral, da v njem ni bilo zračnih mehurjev, peti pa ga je na koncu lepo zgladil. Oni, ki je meril višino, je imel za to prav kul napravo – laser, postavljen poleg plošče, je s svojim žarkom določal neko višino, on pa je v roki držal palico, ki je laserski žarek zaznavala, z njegovo pomočjo izračunala višino svojega spodnjega konca in s pisknjem oznanjala, koliko je ta višina ustrezala predvideni višini vrha plošče. Preden je bilo betoniranje končano, so se izmenjale še tri hruške, ki so svoj tovor zlile v prvo, ampak vse skupaj je šlo precej hitro in v kakih dveh urah smo imeli temeljno ploščo. Juhej!

V temle zapisu sem bom moral vrniti malo nazaj v času (to se človeku zgodi, če v blog ne piše redno). Omenil sem že, da se eno slovensko podjetje loteva gradnje montažnih zidanih hiš, a sem takrat sumil, da bova midva z Jelko začela graditi, preden bodo oni zagnali posel. To podjetje je Masivna pasivna (tule je njihova spletna stran, ki zaenkrat še ne deluje, nekaj več o njih pa je moč prebrati na Facebooku). Ker se je najino pridobivanje gradbenega dovoljenja zavleklo, ker se je izkazalo, da je projektant, ki nama je delal projekt za izvedbo, eden izmed lastnikov Masivne pasivne, in ker se je njihovi prvi stranki nekaj zapletlo pri urejanju gradbenega dovoljenja, pa je gradnja z njimi postala mogoča – in tudi privlačna.

Prvi del privlačnosti je sam način gradnje. Izdelajo namreč natančne načrte, po katerih v proizvodni dvorani sezidajo zidove ter vanje vstavijo (cevi za) napeljave in slepe okvire za okna. Nato zidove naložijo na tovornjak, prepeljejo na gradbišče, postavijo na ustrezna mesta ter v prostore med njimi vstavijo armaturo in jo zalijejo z betonom. Končni rezultat naj bi bil prav tak kot pri klasični gradnji, le da so zidovi zaradi boljših pogojev dela lahko narejeni bolj natančno, gradnjo pa ima manj možnosti ovirati vreme. To prav gotovo je korak naprej pri tehnologiji gradnje – morda celo prvi korak na poti k temu, da se gradnja zidanih hiš postavi ob bok drugim sodobnim industrijskim dejavnostim. Kajti če se zidovi zidajo v proizvodni dvorani, si je zlahka predstavljati tudi, da jih zidajo roboti, ki jih računalnik samodejno vodi na podlagi načrtov – kot sodobni proizvodnji pritiče. Zaradi tega je Masivna pasivna precej kul – lahko celo začetnica revolucije pri gradnji zidanih hiš. Imam pa občutek, da samega rezultata njihov način gradnje prav dramatično ne izboljša (če jih primerjamo s sposobnim klasičnim gradbincem), in tudi strošek je zaenkrat verjetno primerljiv s klasično gradnjo, saj se zidovi v proizvodni dvorani res zgradijo laže in hitreje, a bolj podrobno načrtovanje in prevoz na gradbišče zahtevata dodaten napor. Verjamem sicer, da se bodo tudi pred robotizacijo (če bo do nje kdaj prišlo) z utečenostjo postopka pojavili prihranki, sploh pri tipskih hišah – h katerim se Masivna Pasivna itak namerava usmeriti (verjetno so do taistih ugotovitev prišli ponudniki lesenih montažnih hiš, ki zato ravnajo enako).

Drugi del privlačnosti Masivne pasivne je v tem, da hišo zgradi na ključ. To pomeni, da se na začetku natančno zmenimo, kakšna naj bi hiša bila – od osnovnih načrtov do modela kljuk na vratih; nato pa prelitje s papirja v opeko v celoti prevzame Masivna pasivna in se stranki s tem ni treba obremenjevati. Tudi s pridobivanjem subvencije Eko sklada se ukvarjajo oni, tako je tveganje, da je ne dobijo, njihovo. Mislim, da je njihova gradnja na ključ še malo bolj ključasta, kot pri lesenih montažnih hišah, saj začnejo pri temeljni plošči, kanalizaciji in odvodnjavanju ter končajo pri svetilih in ureditvi pasu okrog hiše (leseni montažniki imajo navado izpustiti vsaj temeljno ploščo, verjetno pa še kaj). Začetna ponudba, ki so nama jo pripravili, je vsebovala vse, kar je potrebno za dobro delujočo pasivno hišo, in je bila zelo blizu najinih želja. Vključena sta bila že vrhunski prezračevalni sistem ter pametno upravljanje žaluzij in ogrevanja, sicer pa so bili sestavni deli kakovostni a ne prestižni. Gradnja na ključ mi je zelo všeč, ker me najbolj skrbi prav prelivanje hiše s papirja v opeko z vsemi umazanimi in živce kravžljajočimi podrobnostmi ter morebitnimi smotanimi ljudmi, ki te podrobnosti izvajajo. Masivni pasivni pa dodatno pristaja, ker se lepo sklada z montažnim načinom gradnje, saj podrobnejše načrtovanje, ki ga montažna gradnja zahteva, zelo prav pride tudi pri gradnji na ključ, kjer je potrebno vnaprej natančno poznati stroške (no, ali pa vsaj koristno, da gradbinec stranki za vsak slučaj ne zaračuna preveč, ker je menda pri klasični gradnji na ključ pogost pojav). To je nekaj, do česar so leseni montažniki že prišli, pri zidani gradnji je pa po moji vednosti vsaj pri nas novost.

Po vsem napisanem bi bralec lahko sklepal, da sva se odločila za Masivno pasivno. A žal se je zataknilo pri ceni oziroma njeni neusklajenosti z najinimi finančnimi zmožnostmi. Kot sem že zapisal, izkušnje drugih graditeljev pravijo, da se hiša, kakršno želiva, da zgraditi za kakih 1.000 EUR/m2, za kar recimo, da si lahko privoščiva. To številko sta potrdila tudi izračun najinega nadzornika in moj lasten, pri katerem sem po internetu poiskal in seštel cene posamičnih delov hiše. Ob prvem srečanju z Masivno pasivno so nama povedali, da se njihove cene gibljejo od 1.050 do 1.300 EUR/m2. Spodnja meja tega razpona bi bila sprejemljiva, žal pa so nama naračunali okrog 1.170 EUR/m2 (brez odštetja subvencije, ampak tudi onih 1.000 EUR/m2 je mišljenih tako). Bralca naj na tej točki opozorim, da je bila ta cena ponujena za najino hišo v takratni situaciji in če tudi sam razmišlja o gradnji z Masivno pasivno, naj se nanjo ne opira preveč. Mislim, da je cena v primerjavi z lesenimi montažnimi in skeletnimi hišami ugodna, pri tem da je po mojem mnenju zidana hiša zaradi večje toplotne stabilnosti in morda trajnosti boljša. Vseeno pa sva se (po kar nekaj cincanja) odločila, da bova gradila v lastni režiji. Bistven razlog je prav gotovo, da dodatnega denarja pravzaprav nimava (oziroma ga potrebujeva za opremo hiše). Poleg tega cena Masivne pasivne vključuje znanje o pasivni gradnji, ki sva ga precej pridobila že sama, pa tudi projektant ga je vključil v načrte. Malo naju je pa zmotilo še tehnološko in poslovno tveganje, ki bi ga prevzela kot njihovi prvi stranki –  sicer verjamem, da so sposobni in pošteni (spoznati  sem imel priliko vse tri lastnike podjetja in se mi zdijo precej fejst fantje), ampak tudi takim kdaj spodleti. Kot prvima strankama so nama sicer ponudili nekaj popusta, ki je že zajet v navedeni ceni, a glede na celotno vrednost investicije ta ni bil ravno pretresljiv. Na koncu nama je odločitev olajšal nadzornik, ki zaenkrat kaže odlične znake, da bo pomagal koordinirati gradnjo – več o tem, ko se bo kaj več zgodilo. Kar se tiče Masivne pasivne, pa lahko poročam, da so že podpisali pogodbo s prvo stranko, tako da bomo o njih bržkone še slišali.

Glede na to, da smo zdaj krenili v akcijo, je čas, da pokažem, kaj kanimo zgraditi. Tlorisa na slikah sta najbolj sveža iz projekta za izvedbo. Slike fasade so še iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, ampak glede na to, da vmes kakih bistvenih sprememb ni bilo (saj jih tudi ni smelo biti), dobro kažejo, kakšna bo hiša. Kot sem že omenil, je zastavljena tako, da se da preurediti v dvostanovanjsko in da je nasploh čim bolj prilagodljiva, saj je njena življenjska doba tolikšna, da se v tem času lahko zgodi marsikaj.

Prva možnost za preureditev v dvostanovanjsko hišo je, da se bivalni prostor v mansardi zapre z vrati, delovna soba pa še napraj pripada pritličju. Druga možnost je, da mansardniki pritličnike vržejo še iz delovne sobe, ki jo nadomesti kako delovno mesto v dnevni sobi ali spalnici v pritličju (pritličnika bova v tem primeru bržkone samo dva in bova imela prostora za kaj takega dovolj). Tretja možnost pa je, da se mansardno stanovanje razširi še na podstreho, kjer je prostora za dve manjši sobi (na sredini je visoka okrog 2,5 m). Za ta primer je predviden prostor za širitev stopnišča na podstreho, podstreho pa bo treba tudi izolirati, saj je zdaj zastavljena kot hladna, in ji dodati kako okno. Odločitev o topli ali hladni podstrehi nama je delala nemalo težav: projektant ne verjame, da bova podstreho kdaj potrebovala, in je opozoril, da bi v primeru tople dodatna prostornina znoraj toplotnega ovoja nekoliko otežila doseganje pasivnosti; jaz sem se hotel izogniti dodatnim stroškom (par tisoč EUR) in nisem želel olajšati kopičenja nepotrebne krame na podstrehi; Jelko pa skrbi prav to, kam bomo spravljali kramo (izrazu “nepotrebna” se izogiba).

Še ena misel na prihodnost sta predvideni mesti za dimnika. Prvi je v tehničnem prostoru (ki je na načrtu ne povsem primerno označen kot pralnica/šivalnica) za primer, da bi se kdaj v prihodnje ogrevanje s čim, kar se kuri, izkazalo za bistveno bolj primerno kot s čim, kar se ne. Zaenkrat je predvideno ogrevanje z elektriko, ki bo poganjala toplotno črpalko, v prihodnje pa dosti bolj navijam za fuzijski reaktor pod hišo kot za kurjenje v običajnem pomenu besede, ampak napovedovati je težko, posebej prihodnost. Drugi morebitni dimnik je v dnevni sobi in bi lahko služil kaminu, ki ga sicer štejem za nepotrebno in drago komplikacijo, ne odrekam mu pa povsem romantičnosti (in še malo bolj se v to smer nagiba Jelka). Če sem še nekoliko bolj vizionarski, si pa lahko zamislim tudi zaton trenutne civilizacije, pri katerem bi prav prišlo ogrevanje in kuhanje na drva (gozda nimamo ravno daleč), za kar je mesto med kuhinjo in dnevno sobo zelo primerno.

… je bila zasajena v zemljo naše parcele. Predvčerajšnjim so naredili grobo zakoličbo za gradbeno jamo, včeraj pa so potlej gradbeno jamo tudi izkopali. Nisem prepričan, ali je izkopana do končne globine, saj geomehansko poročilo resda določa, kako globoka naj bi bila, a nadzornik pravi, da je dokončno odločitev o tem smiselno sprejeti, ko vidimo, kakšna zemljina v resnici je.

Dopolnilo:
Gradbena jama je bila izkopana do končne globine, saj je zdaj že zasuta z grobim tamponom (malo finega pa menda še pride).