Umetnost krajšanja

Letos sem izboljšano različico tegale članka poslal na konferenco ECAI 2008. Tako sem si bil namreč ustvaril priliko, da sem nekaj reči, ki so me žulile, še raziskal, pa tudi zdelo se mi je, da si zasluži nekoliko boljšo objavo od tiste, ki je je bil deležen. Sprejet je bil kot plakat, kar je sicer malo manj imenitno kot poln članek, a vseeno ne napak, sploh ker je ECAI precej dobra konferenca (o tem priča tudi to, da je bilo od 561 poslanih člankov v polni različici sprejetih 121, v plakatasti pa še 105).

Hudič je le, da sem moral najprej napisati poln, petstranski, članek, potem sem ga moral skrajšati na dve strani (toliko prostora je plakatom dodeljenega v zborniku), na koncu bo pa treba narediti še sam plakat. In menda bomo imeli tudi plakatarji nekakšne kratke predstavitve, tako da mi niti priprava predstavitve ne uide. Gora dela skratka.

Sploh krajšanje članka je preklemansko neprijetno delo, kajti nekaj, kar sem povedal na petih straneh, je zelo težko povedati na dveh. V prvem poizkusu sem ven vrgel nekaj manj pomembnih elementov, kar je delo tri strani. A šele takrat sem začel potiti krvavi pot, saj je bilo zdaj vse v članku pomembno. Najprej sem pogoljufal pri slikah in tabelah, ki sem jih stisnil, kolikor je bilo mogoče. A še vedno sem imel pred sabo dve strani in pol. Potem sem pa začel obračati vsak stavek: nekatere sem črtal, druge sem skrajšal in le redke sem pustil nedotaknjene. Posebej sem se posvetil odstavkom, katerih zadnje vrstice so imele le malo besedila. Po dveh dneh, polnih bentenja,  mi je vendarle uspelo. Juhej!

Konfuzni tudi v letu 2008

Konfuzija je slovenska znanstvenofantastična konvencija, ki se je letos zgodila drugič (obakrat v Sečovljah). Lani sva jo z Jelko obiskala oba in sva se na Primorskem mudila vse tri dni dogajanja, letos je pa Jelka ravno te dni na neki mladinski izmenjavi v Turčiji, tako da sem šel sam. Tam sem bil samo včeraj (poteka še danes in jutri), ker toliko le dam na udobje, da mi do spanja na prizorišču ni bilo, samo zase se mi ni zdelo vredno iskati prenočišče v okolici, več dni zapored voziti se v Sečovlje se mi pa tudi ni ljubilo.

Ko sem prispel, sem bil – podobno kot lani – malo izgubljen, ker tam nisem nikogar zares poznal, navezovanje stikov pa ni moja močna točka. Vendar sem lani predvsem igral igre, ki navezovanje stikov olajšajo, letos jih pa ni bilo v programu. Tako sem večino časa tičal v predavalnici, kar sploh ni bilo slabo, saj so bila predavanja zanimiva.

Prvo je bilo o Nostradamusu in glede na to, da o možaku nisem vedel nič, razen seveda tega, da je prerokoval, je bilo precej poučno. Izvedel sem, da je bil zdravnik, ki se je dokaj uspešno boril proti kugi – v nasprotju z večino sodobnikov je namreč poznal vrednost higiene, ki je bila v tistih časih še najučinkovitejše sredstvo proti tej bolezni. Njegov prvi preroški podvig je bil letni almanah z bolj pritlehnimi prerokbami (o vremenu ipd.), šele kasneje pa je spisal tiste, po katerih je danes znan. Vse njegove prerokbe so v verzih in pomen nepritlehnih je – domnevno zaradi strahu pred verskimi fanatiki, ki bi prerokovanje lahko razumeli kot zvezo s hudičem ali kaj takega – zakrit z uporabo metafor, anagramov ipd. To je bržkone tudi razlog, zakaj se z njimi da razložiti toliko reči – ker pač ni jasno, kaj sploh pomenijo, in jim torej pomen pripiše bralec. Predavatelj je svoje delo opravil čisto spodobno, le zaključil je z neumesto izjavo, da vprašanj ne sprejema (morda zato, ker je danes s predavanjem nadaljeval, ampak ta razlog se mi zdi slab). No, med poslušalci je bilo tudi par Hrvatov, ki so to gladko ignorirali – ne vem, ali zato, ker ga niso razumeli, ali zato, ker se je tudi njim nesprejemanje vprašanj zdelo neumestno – in mu zastavili nekaj vprašanj. Pravilno!

Lani smo na Konfuziji igrali dungeons in dragons, pri čemer sta bila dungeon mastra dva Hrvata, recimo jima Hrvat A in B (najbrž bi lahko izbrskal njuni imeni, ampak za tale zapis nista potrebni, tako da si bom privoščil malo lenobe). S Hrvatom A sem igral jaz in je bil nekoliko dolgočasen, Hrvat B se je pa zdel odličen. Hrvat A je lani predaval o srednjeveškem bojevanju, kar je sicer zanimiva tema, a je bil tudi tu malček suhoparen. Letos pa je predaval Hrvat B – o rimskih obegovalnih napravah – in je bil prav prijeten. Predavanje je poživil še Hrvat A, ki je zgodovinar in je stalno težil, da Hrvat B kake podrobnosti ni pravilno predstavil. Moram priznati, da mu je vloga nadloge šla bolje kot vloga predavatelja. Samemu predavanju je manjkala kaka tehnična podrobnost, a glede na to, da mi je bila tema slabo poznana, sem vseeno izvedel dosti zanimivega. Predavanje je bilo zaokroženo z opisom znanega obleganja Alesie, kjer je Cezar porazil Galce. Na mestu, kjer se domneva, da je Alesia stala, je dandanes rekonstrukcija zidu, s katerim je rimska vojska obdala mesto – zadeva je videti kar imenitna in bi jo rad videl.

Pred naslednjim predavanjem sem ujel konec uprizoritve dela Izvajanje velikega blatarja (če slediš povezavi, si zadevo lahko prebereš in ogledaš). Dogodek je bil bržkone zanimiv, žal pa sem skoraj vsega zamudil, ker ga nisem pravočasno našel – bil je namreč na malo skritem kraju.

Dr. Bata Leviki in veliki blatar

Dr. Bata Leviki si med predavanjem o velikem blatarju privošči kozarček piva

Sledilo je predavanje o samurajskih filmih, ki ni bilo ravno višek informativnosti, je bilo pa zanimivo občinstvo. Nek možak – po vsem videzu sicer poznavalec – je pogosto vskočil s kakim komentarjem in glede na to, da je imel zelo avtoritativen nastop, predavatelj je bil pa pa bolj plah, mu je na trenutke kar prevzel predavanje. Potlej je bila pa tu še neka ženska, ki je dajala vtis častilke vsega japonskega (vrsta osebe, ki jo predvsem med ljubitelji animejev pogosto srečaš) in je zalo rada govorila – tudi nje predavatelj ni uspel krotiti.

Zadnje predavanje je bilo o Juretu Grandu iz Kringe v hrvaški Istri, prvem dokumentiranem vampirju. O njem je pisal Valvasor v Slavi Vojvodine Kranjske in možno je, da je prav ta zgodba prek Byrona našla pot v viktorijansko književnost, ki je kot vrhunec žanra dala Stokerjevega Drakulo. Pred nekaj leti so v Kringi zgodbo začeli oživljati, odprli so bar Vampir, organizirali so literarne večere na temo vampirjev in drugih grozljivosti ter celo začeli s Festivalom fantastične književnosti. Pred nedavnim je izšla tudi knjiga, navdahnjena z zgodbo o Juretu Grandi, ki je prevedena v slovenščino. Vsa čast Kringi: iz svojega zlohotnega prebivalca so iztržili, kolikor se je največ dalo. Edino, kar jim manjka, je kaka uporabna spletna stran (da je tako, priča tudi pomanjkanje povezav v temle odstavku).

Za konec (zame – Konfuzija se je nadaljevala, vendar jaz nisem prevelik ljubitelj ponočevanja in sem krenil domov) sem bil priča ša kvalifikacijam za tekmovanje v najboljši uprizoritvi dvoboja med Darthom Vaderjem in Lukom Skywalkerjem, v katerem prvi drugemu pove, da je njegov oče. Nastopil je samo en par, bila sta pa kar kul.

Dvoboj med Darthom Vaderjem in Lukom Skywalkerjem

Darth Vader ima brado, Luke Skywalker pa dolgo čupo

Temule zapisu manjkata dve fotki, vendar je ena izmed pridobitev novega WordPressa, da vstavljanje dotičnih ne dela. To funkcijo v vsaki naslednji različici naredijo bolj kompleksno in manj delujočo – jezen! Ko mi težavo uspe rešiti, bom fotki dodal.

Dopolnilo:
Težavo rešil. Mapa za slike je bila nastavljena na nekaj čudnega in neobstoječega. Pri vstavljanju slik se zdaj da celo nastaviti velikost pomanjšane slike (juhej!), je pa njihovo centriranje nekaj muhasto, pa z Internet Explorerjem se ne razume.

Geografski položaj in nadgradnja WordPressa

Pred nekaj dnevi sem opazil, da mi je nehal delovati Geo Plugin za določanje geografskega položaja zapisov v blogu. Edina razlaga, ki mi je prišla na misel, je bila, da se mi je na kak nedoumljiv način pokvarila namestitev bloga. Žal ponovna namestiev (najnovejše različice) WordPressa in vtičnika ni prav nič pomagala. Očitno bom moral poiskati kak nov tonamenski vtičnik, s čimer se mi pa preveč ne ljubi ukvarjati. No, vsaj svež WordPress imam. Del za avtorje je od starega kar precej različen (seveda, saj ga že celo večnost nisem nadgradil), ne bi pa zaenkrat mogel reči, da je boljši ali slabši.

Dopolnilo:
Eno spremembo pri Wordpresu sem pa opazil, in to zelo všečno: kategorije so prikazane hierarhično.

Travian zasvaja

Travian je večigralska strateška igra. Igrati začneš z vasico in nekaj surovinami (les, glina, železo in žito). Te surovine tvoja vasica tudi prideluje. Uporabljaš jih za gradnjo stavb, od katerih so nekatere namenjene povečevanju pridelave surovin, druge urjenju vojske, tretje trgovanju itd. Ko izuriš vojsko, lahko z njo napadaš sosede in jim ropaš surovine ter se braniš pred tistimi, ki hočejo ropati tebe. Ko si dovolj razvit, lahko ustanoviš novo naselje, kjer spet gradiš stavbe, uriš vojsko itd.

Tale opis ne zveni nič posebnega – morda celo nekoliko dolgočasen, če ne bi igra imela nekaj lastnosti, ki so jasen dokaz, da je delo zlobnega genija. Prva je enostavnost uporabe: teče v brskalniku in ne potrebuje nikakršne namestitve, pa še zastonj je, tako da jo lahko začneš igrati nemudoma in se zanjo lahko usedeš domala kjerkoli in kadarkoli. Druga je, da igraš z živimi nasprotniki, kar ji da močno politično komponento: ustanavljajo se zavezništva, ki se med seboj vojskujejo, si pomagajo, vohunijo drugo za drugim itd. Tretja – in bržkone najpomembnejša – pa je, da igra teče nenehoma, ne glede na to, ali si za računalnikom ali ne. Surovine pritekajo stalno, določena količina vsako uro. Stavbe se gradijo od nekaj minut do nekaj ur. Vojske korakajo noč in dan, tako da lahko napad doživiš kadarkoli. Za pot sicer potrebujejo nekaj časa (od ure do bližnjih sosedov do več ur ali celo dni, če bi se ti zahotelo napasti nekoga na drugem koncu sveta) in če si za računalnikom, si posvarjen, da nekdo prihaja nadte, če te ni, te pa prihodnjič, ko se prijaviš, utegne čakati neprijetno presenečenje.

Svet, v katerem igra teče, zaradi neštetih lastnosti živi, v njem se stvari dogajajo neodvisno od tebe in če te ni zraven, se bojiš, da boš kaj zamudil. Zato pogosto preverjaš, ali nadte ne prihaja kak napad, kako se je iztekel napad, ki si ga poslal nad soseda, ali se je že nateklo dovolj surovin, da daš graditi naslednjo zgradbo, ali te zavezništvo poziva, da pošlji okrepitve tovarišu, ki ga nadleguje sovrag … Kadar te ni za računalnikom, se vse te reči vseeno utegnejo dogajati, zato razmišljaš o njih, zato Travian napolnjuje tvoje misli, tudi kadar ga ne igraš. Če k temu dodaš še, da je igra dobra, da je odlično domišljena in uravnotežena, postane preklemansko zasvajajoča – prav zares delo zlobnega genija.

Mene je nad Travianom že pred precej časa skušal navdušiti nek prijatelj, pa se nisem dal. Potem ga je pa pred dobrima dvema mesecema začela igrati Jelka in takrat sem podlegel. Zasvojenost je nastopila hitro – tako pri meni kot pri Jelki. Jelko je obsedel do te mere, da je pred nekaj dnevi sklenila, da hoče svoje življenje nazaj, in je nehala. To je tudi mene nekoliko streznilo in sem sklenil, da moram biti pri igranju malo bolj zmeren. Zaenkrat mi nekako uspeva – bomo videli, kako mi bo v prihodnje. Bom poizkusil poročati – če se bom s Travianom ukvarjal manj, bom imel morda kaj več časa za blog.

Pravljice, Alvin in veverički

V četrtek sva se z Jelko namenila v Cankarjev dom na pripovedovalski festival Pravljice danes. Tisti večer naj bi devet ljudi iz različnih držav pripovedovalo pravljice iz svoje domovine. Ker sem za dogodek izvedel šele dan prej in ker se mi je zdelo, da je bolj obskurne vrste, v nasprotju s svojo navado za vstopnice nisem poskrbel vnaprej, pa tudi preveril nisem, če so še na voljo. To se je izkazalo za jako nespametno, saj sva pred Cankarjevim domom ostala z dolgim nosom. Ker je bila Jelka že v Ljubljani in ker že dolgo nisva bila v kinu, sva se zato odpeljala v Kolosej.

V Koloseju me je najprej ujezilo, da nimajo nikjer jasno prikazanega sporeda za tisti dan. Sicer spored se pojavlja na zaslonu nad okenci za prodajo vstopnic, vendar ga prekinjajo druge reči in pokaže se za prav kratek čas. Po kakih treh pojavitvah sva bile dokaj gotova, da kako uro in pol ne bo ničesar gledljivega – kar me je tudi ujezilo. Nato se je začela jeziti še Jelka in sicer nad mano, ker sem bil tečen. K sreči nama je preden sva se skregala padel v oči oglas za Xpand (za tiste, ki ga – kot do predvčerajšnjim midva – ne poznajo: to je kino z zelo velikim platnom in posebnimi učinki, v njem pa vrtijo tudi 3D filme), kjer je bil na sporedu Alvin in veverički. Kakšen film je, sicer nisva vedela, a sva ga šla – nič preveč hudega sluteča – pogledat, da bi enkrat videla vsaj sam Xpand.

Film se je izkazal za zabavnega na več nivojih. Kot prvo se mu je vsake toliko časa posrečila kaka namerna zabavnost. Kot drugo si nisva mogla kaj, da se ne bi smejala njegovi neznanski trapastosti (alternativa je bila, da bi jokala, in če mora človek izbirati med tem dvojim, je smeh vseeno boljši). Kot tretje pa je bila komično bedna sinhronizacija. Potlej pa so bili tu še Xpandovi posebni učinki – opletanje sedežev ter pihanje v vrat in druge dele telesa. Boljšega zlitja s filmom sicer niso dosegli (prej bi rekel, da so bili moteči, tako da je bila še sreča, da nama niso kvarili kakega dobrega filma; pa še na voljo so samo na sedežih, ki so čisto preblizu platna), so bili pa po svoje – zabavni.

Grindelwald

Tako se imenuje čarovnik, ki se pojavlja v zadnjem delu Harryja Potterja (morda pa tudi v kakem prejšnjem, le da se tega ne spomnim). Vendar jaz nimam v mislih čarovnika, ampak smučišče v Švici, kjer sem prejšnji teden s starši smučal.

Smučanje je bilo prijetno. Vreme bi sicer lahko bilo lepše, a je bilo še vedno boljše kot lani in predlani. Malo je snežilo, malo je bil sneg premehek, malo je bila vidljivost slaba, a večino časa vse te tegobe niso bile dovolj hude, da bi nas resneje ovirale pri smuki. Prog imajo dovolj, da ti v enem tednu ne postane dolgčas, pa tudi kar všečne so, čeprav ne ravno izstopajoče krasne. Nekoliko nadležno je, da se na smučišče pelješ z zobato železnico, kar ni ravno najhitrejši način, ampak tudi to ni nič groznega.

Ima pa grindelwaldska privrženost železnici eno dobro plat: progo so potegnili do prelaza pod Jungfrau, na višino 3454 nad morjem. Rezultat je vsega občudovanja vreden. 7,1 km so je speljeli skozi predor in v gorsko steno izklesali dve okni, ob katerih se ustaviš in razgleduješ. Podvig jim je uspel že leta 1912. Užitke na vrhu sem imel sicer malce okrnjene, ker ne prenašam dobro višine (glava me boli in brez sape sem – ta pojav sem imel priliko do obisti spoznati na počitnicah v Ekvadorju in Peruju pred nekaj leti), a je bilo vseeno vredno vzpeti se.

Sfinga
Sfinga, zgradba na vrhu prelaza pod Jungfrau

Za konec pa naj se vrnem še k zadnjemu Harryju Potterju, Svetinjam smrti, ki sem ga bral prav na smučariji. Je zelo spodoben zaključek serije, napet in berljiv ter dokaj elegantno splete skupaj vse niti, je pa tudi precej drugačen od prejšnjih delov, ker se ne vrti več okrog Bradavičarke. Pa manjka mu prisrčnosti zgodnejših delov in opisov domiselne ureditve čarovniškega sveta (ker ga pač že poznamo), ki so mi bili posebej všeč. Vseeno lahko rečem, da je Rowlingova opravila odlično delo. Me prav zanima, česa se bo oprijela zdaj.

Nov avto imam!

O izbiranju avta sem napisal kar precej, kaj se je zgodilo potem, pa ne. Do pred tremi dnevi se pravzaprav kaj dosti ni. Odločil sem se za toyoto auris in jo naročil. Pri tem mi svinje kapitalistične niso bile pripravljene dati nobenega popusta. Saj verjetno bi ga bil kdo, ki bi znal pravilno nastopiti, dobil. Žal pa jaz ne morem mimo tega, da se mi prodajanje avtov kot preprog na turški tržnici upira, tako da mi tovrstni nastopi pač ne gredo. Ni pa prav nič proti mojim načelom iztržiti pošteno ceno za stari avto (odločil sem se nakup staro za novo, ker je prodajanje avta čisto preveč nadležno opravilo), tako da sem jih pripravil do tega, da so mi ponudili 1.800 EUR. Morda bi na lastno pest lahko iztržil kakih 2.000 EUR (10 let stari megani brez klimatske naprave pač ne gredo za med), ampak morebitnih 200 EUR se mi za izogib mukam s prodajo zdi sprejemljiva cena. Sploh glede na to, da je avto potreben menjave jermena, kar ja precej drag poseg.

No, v četrtek, približno štiri mesece po naročilu, je novi avto prispel. Prej sem moral še enkrat pokazat starega in spet se je bilo treba malo pregovarjati o ceni, vendar smo na koncu ostali pri 1.800 EUR. Glede na to, da je od zadnjega obiska Toyote začel nekaj cviliti in da občasno čudne zvoke spušča tudi sklopka, sem bil z dogovorom zelo zadovoljen. Ja, za prodajo sem izbral zelo primeren čas.

Ker sem auris plačal z gotovino, so mi vanj še zastonj vgradili parkirne senzorje, kar je čisto simpatično (čeprav bi bil še bolj vesel, če bi mi recimo za njihovo ceno zmanjšali kupnino). Ko sem prispel pred salon, ga je bilo prav veselje pogledati: sredi sivih, belih in podobno dolgočasnih avtov je stal rdeči lepotec. Preden sem se usedel vanj, so sicer minile še tri ure, ki sem jih prebil ob podpisovanju raznih papirjev (nakupnih, prodajnih, zavarovalniških, cestninskih …), pa še ~1.000 EUR so mi izpulili iz žepa za zavarovanje, cestnino in morda še kaj, kar sodi k spravljanju novega avta v uporabo. A na koncu sem se vendarle odpeljal s krasnim novim avtom.

Vtisi so zaenkrat pretežno pozitivni. A ker sem siten človek, sem našel tudi nekaj pomanjkljivosti:

  • pomanjkanje prikladnega odlagališča za denarnico in mobilni telefon;
  • pokrovi platišč, ki so toliko izbočeni, da pri bočnem parkiranju pločnik zadenem z njimi namesto z gumo (kar prenesejo dosti slabše od gume – so že precej popraskani);
  • širina – avto sploh ni videti velik (in tudi res ni daljši od megana), vendar gre v našo garažo, ki izvira iz časov, ko so bili avti še precej manjši, preklemansko na tesno;
  • težavno zapiranje prtljažnika – o tem se moram ob priliki pogovoriti s serviserji.

Ampak če ne bo hujšega, se nama obetajo še mnoga leta složnega prevažanja.

Saga o modrem zobu

Pred dobrimi petimi leti sem si omislil svoj prvi naprednejši mobilni telefon – Sony Ericsson T68i. Hkrati sem začel uporabljati koledar v Outlooku in ga skupaj z imenikom usklajevati s telefonom (kar se mi zdi uporabno in počnem še zdaj). V tistem času se je v telefonih ravno začel pojavljati bluetooth. Obetal je, da bo postal vsesplošen standard za brezžično povezovanje raznoterih naprav, in zdelo se je, da je tudi najsodobnejši in najbolj praktičen način za moje usklajevanje telefona z računalnikom. Tako sem si omislil pripravico, ki je računalniku omogočila pogovarjanje po bluetoothu, in se lotil usklajavanja. Rezultat žal ni bil navdušujoč. Modri zob se namreč izkazal za dosti manj praktičnega, kot sem si predstavljal, pa tudi za ne pretirano standardnega – bil je pravzaprav naravnost gnil.

Od prvega soočenja z bluetoothom sem uporabljal še dva telefona – Nokio 7610 in Nokio N80 in pri obeh so me pestile razne težave. Kaj je bilo krivo – telefon, programje za usklajevanje, modrozoba računalniška pritiklina ali gonilnik zanjo, je težko reči, toda nekaj je vedno bilo. A ker sem trmast in svojega videnja, kakšne bi stvari morale biti, nisem bil pripravljen ukloniti kruti resničnosti, sem vztrajal. Kar nas pripelje do prejšnjega tedna.

Okrog novega leta sem prenovil računalnik (o čemer moram še kaj napisati) in namestil Windows Visto. Kljub nekaterim svarilom mi ni povzročala nobenih težav (bila mi je prav všeč), dokler se nisem lotil bluetootha. Najprej sem poizkusil namestiti staro modrozobo napravico, pa ni delala. Rekel sem si, da je bržkone že preveč v letih, in si omislil novo (Gigabytovo, ki se razglaša za združljivo z Visto) – konec koncev 20 EUR ni ravno bogastvo. A glej ga zlomka, tudi nova ni delala – in to na prav enak način kot stara.

Napravici gonilniki za Visto sploh niso bili priloženi, na proizvajalčevi spletni strani jih pa tudi ni. Delovati bi sicer morala z Vistinimi vgrajenimi gonilniki, a ni. Po nekaj raziskovanja sem ugotovil, da gonilnike in spremljajoče programje za bluetooth delata predvsem dve podjetji (ločeni od izdelovalcev samih naprav), od katerih je za mojo napravico pravo BlueSoleil. Njihove gonilnike je mogoče sneti z interneta in tudi delujejo, a zastonj se dobi le preizkusna različica, ki ima prenos podatkov količinsko omejen. Ker bi za moje potrebe morali zadoščati Vistini gonilniki, sem si prizadeval usposobiti te, pa ni in ni šlo. Pisal sem Gigabytu, ki mi je priporočil, naj si z interneta snamem BlueSoleilove, čeprav sem jim vnaprej povedal, da so ti preizkusni, s katerimi nisem zadovoljen (ko sem jim to ponovno pojasnil, so odgovorili, da bodo zadevo preučili, kar počno že kak teden). Zato sem se vrnil Vistinim gonilnikom.

Zdelo se je, da problem pravzaprav ni v gonilnikih, ker so bili v Device Managerju videti zgledno nameščeni. Kljub temu modrozoba naprava ni delovala in tudi do nastavitev zanjo nisem mogel priti. Te nastavitve bi morale biti (med drugim) dosegljive prek ikone v Control Panelu, o kateri ni bilo ne duha in ne sluha. Googlanje je razkrilo, da ima to težavo precej ljudi, ni pa mi uspelo najti rešitve. Edino, kar sem dognal, je, da je kriv nezagon Bluetooth Support Services. Če sem dotično storitev poizkusil zagnati ročno, sem dobil neuporabno sporočilo “Error 1053: The service did not respond to the start or control request in a timely fashion.”.

Po še več googlanja (to je bil že drugi dan, ko sem se mučil s preklemanskim bluetoothom) sem končno našel tale zapis. Zdel se je najuporabnejši do zdaj, zato sem nemudoma sledil njegovemu nasvetu in iz registryja zbrisal HKEY_LOCAL_MACHINE\SYSTEM\CurrentControlSet\Services\BthServ (ki ustreza neubogljivemu Bluetooth Support Services). Po ponovnem zagonu računalnika je bilo vse po starem. A ker boljše zamisli nisem imel, sem ponovil vajo, le da sem bil temeljitejši. Najprej sem namestil BlueSoleilovo programje, ki je naredilo vtis, da počisti z Vistinim softverom za bluetooth. Nato sem modrozobo napravico iztaknil in BlueSoleilovo programje odstranil. Iz registryja sem zbrisal vse storitve, ki so smrdele po bluetoothu. Zdaj je bil računalnik čist, kolikor sem ga lahko čistega naredil. Ponovno sem ga zagnal. Priporočil sem se bogovom (najprimernejši so se zdeli nordijski, glede na to, je je bil Harald Modrozobi, po katerem je bluetooth dobil svoje ime, iz tistih krajev – še posebej Loki, s čigar naravo se bluetooth odlično sklada) ter vključil modrozobo napravico. In glej – delovala je!

Sicer sem imel potlej še težave z nekaterimi zmožnostmi napravice ali telefona (ne vem česa), za katere Vista nima gonilnikov, a očtino niso nič pomembnega, ker usklajevanje s telefonom deluje odlično – bolje kot kdajkoli prej. Držim pesti, da bi pri tem ostalo.

Naš direktor si bo obrusil roko

Danes sem prejel pogodbo za evropski projekt Confidence (o katerem sem ža pisal). Kajpak jo mora naš direktor podpisati. A s tem je precej več dela, kot bi si človek mislil. Najprej mora podpisati vsako stran prvega dela (teh je 32) – in to z modrim črnilom (kam pa pridemo, če bi vsakdo podpisoval s svojo barvo). Potlej mora pa drugi del podpisati v 11 izvodih, kar na koncu nanese 43 podpisov. Revež. Še dobro, da ima žig s podpisom.

Le vkup, le vkup, uboga gmajna!

Včeraj smo zaposleni na javnih raziskovalnih zavodih imeli protestni zbor. Kot prvo smo protestirali proti nizkim plačam, posebej proti temu, da država ni držala obljube in nam plač zvišala za inflacijo. Kot drugo pa smo bili nezadovoljni s tem, da ima vlada večino v upravnih odborih zavodov in se tako lahko preveč vtika v naše delovanje.

Zavzemanje za višjo plačo mi zbuja mešane občutke: po eni strani mi več denarja nikakor ne smrdi, po drugi strani pa nimam občutka, da bi počel kaj prav hudo koristnega, kaj takega, za kar bi si visoko plačo zaslužil. To seveda ne pomeni, da na svojem delovnem mestu ne bi mogel početi koristnih reči, samo trenutno jih pač ne.

Ob tej ugotovitvi se kajpak zastavi vprašanje, zakaj je tako. Da se sam nisem z vsemi močmi boril za to, da bi počel kaj koristnega, že moram priznati (čeprav se nekoliko sem in tudi v prihodnje se zadeve utegnejo popraviti). Je pa res, da vodstvo našega odseka ravno ne stremi k početju koristnih reči (kar sicer ne pomeni, da ne počnemo nič koristnega, pomeni pa, da koristnost za nas ni pomemben kriterij). A tudi to je na nek način razumljivo, kajti država, od katere dobimo večino denarja, nas ne nagrajuje za koristnost, ampak predvsem za objave, ki s koristnostjo niso nujno povezave (s čemer ni nič narobe – povezane so z zanimivostjo). In seveda je res, da pri znanosti neposredna koristnost ni in ne sme vedno biti cilj, ker je za marsikatero spoznanje takrat, ko do njega pride, nemogoče vedeti, če in kdaj bo prišlo prav.

Na podlagi povedanega se zdi, da je vse skupaj ena godlja, v kateri ni jasno, kdo dela dobro in kdo ne ter kako bi kdo moral delati. Do neke mere to drži, čeprav lahko rečem, da bi recimo na našem odseku – in verjetno še marsikje – lahko delali bolje. Pa je to dober razlog, da smo slabo plačani (pri čemer slabo ne pomeni, da tolčemo revščino, pomeni pa, da bi kot računalničarji v podjetjih lahko zaslužili opazno več)? Hja, v državi, ki bi morala stremeti k znanstveni in tehnološki odličnosti, najbrž ne. Kot prvo zato, ker slabe plače v znanosti v Sloveniji marsikoga preženejo bodisi iz znanosti, bodisi iz Slovenije (po možnosti po tem, ko je bilo v njegovo izobraževanje vloženega veliko denarja). Kot drugo zato, ker marsikoga napeljujejo k temu, da si išče postranski zaslužek, zaradi česar trpi njegova glavna dejavnost. In kot tretje zato, ker si marsikdo včasih, ko se mu česa ne ljubi narediti, reče, da saj ni tako dobro plačan, da bi se moral ravno pretegniti. Zase bi si že upal trditi, da če bi imel višjo plačo, bi se bolj čutil obvezanega delati dobro (kar ne pomeni, da zdaj delam slabo, lahko bi pa bolje – recimo lahko tegale ne bi pisal med delovnim časom). Skratka, menda sem se uspel prepričati, da bi bilo v vseh pogledih dobro, da bi bil plačan bolje.

Aha, pa še zadnji argument: rekli so nam, da je znanstveni sodelavec, kar ni tako nizek naziv (jaz ga še nekaj časa ne bom dosegel), plačan enako kot državni podsekretar. Slednjih naj bi bilo okrog 1500 in ne potrebujejo doktoratov, poleg tega pa močno dvomim, da počnejo bolj koristne reči od znanstvenikov. Pravzaprav sumim, da se marsikateri od njih ukvarja z grenjenjem življenja državljanov (vsaj po mojih izkušnjah je to pomembna naloga uradnikov) in je torej celo škodljiv. Če tole bere kak užaljen podsekretar, me pa o moji zmoti lahko poizkusi prepričati v komentarjih.

Zdaj, ko sem malo pofilozofiral, naj rečem še kako o samem protestnem zboru. Na njem so kolovodje predstavili, kaj nas teži, in povedali, kako potekajo pogajanja z vlado (počasi in ne preveč dobro, kar je za tako početje verjetno normalno in pričakovano). Omenili so tudi, da nam je naša simpatična ministrica poslala prijazno pismo, ki pa ga niso prebrali (morda je bilo preveč prijazno in bi zboru vzelo ostrino). Potlej se je oglasilo še nekaj ljudi iz publike, iz katerih izjav je bilo razumeti, da je bilo naši zahtevi o uskladitvi plač z rastjo inflacije pravzaprav že ugodeno (nakdnadno sem ugotovil, da je bilo res tako, čeprav se bo to zgodilo postopoma in pravzaprav preklemansko počasi). Morda so kolovodje tudi to zamolčali, ker bi zboru vzelo ostrino. In zabavno je bilo, da sta Pavle Gantar in nek njegov pajdaš prišla povedat, da nas onadva in njuna stranka nadvse podpirajo. Nista sicer povedala, katera stranka to je, a me je k sreči Jelka podučila, da Zares. Juhej, zdaj vsaj vem, koga moram voliti.