Arhiv kategorij: Čtivo

Poročilo iz Grčije, prvi del

Poročilo moram začeti s potjo, ki je bila zanimiva, saj smo jo opravili s trajektom. To je vsekakor ekonomično (precej pomembno za nekoga, ki je pravkar zgradil hišo), saj je plovba za štiri osebe in avto stala 560 EUR, kar je opazno manj od letala, sploh upoštevaje, da bi pri potovanju z letalom v Grčiji morali najeti avto ali pa uporabljati neprimerno manj praktičen javni prevoz. Je bil pa trejekt, s katerim smo pluli, z vidika zabave bolj klavrn – ponujal je restavracijo, igralne avtomate in nič drugega, kar za 30 ur plovbe ni najbolj zadovoljivo. Pomagali smo si z branjem, enko, črnim Petrom in potapljanjem ladjic. Kot čtivo za hčeri smo s seboj vzeli 100 grških mitov za otroke, kar je bil zadetek v polno. Jaz sem bral pa romana o mitološkem junaku Tezeju Bik iz morja in Kralj mora umreti (prva mi je bila všeč, njeno nadaljevanje pa malo manj) ter Ancient Greece: A Political, Social and Cultural History (precej berljiva, a ji še nisem prišel čisto do konca). Tudi spanje na palubi ni vrhunec udobja, čeravno se nam je na poti tja kar obneslo (na poti nazaj pa malo manj, a o tem bom spregovoril na koncu).

Trajekt pred pristankom v Igumenici

Obisk Grčije smo začeli v Atenah, kjer sem imel jaz svoje službene dolžnosti. Dekleta sem zavoljo njih dva dni pustil sama, tretji dan smo šli pa pogledat glavno atensko znamenitost – Akropolo in zraven spadajoči čisto nov muzej. Akropola kot hrib sredi mesta je precej impresivna in v muzeju lepo pojasnijo, zakaj je Partenon najbolj kul grško svetišče: okrašen je bil z nadpovprečno dozo imenitnih kipov in reliefov, poleg tega pa uporablja optične prevare, zaradi katerih je videti bolj pravilen – na sredini odebeljene stebre in na sredini izbočena tla, ki so menda videti bolj ravni od dejansko ravnih (tovrstne prevare sicer niso značilne samo za Partenon). Sama Akropola se nam pa ni zdela tako imenitna, kot bi bilo glede na njen sloves pričakovati: skulptur na Partenonu ni več, poleg njega so pa na Akropoli le vhod (ki je precej imeniten), še eno svetišče – Erehtejon – in kup naokrog razsutih kamnov. Po mojem bi se morali potruditi obiskovalcu prikazati, kakšna je bila Akropola v antiki in kaj se je tam dogajalo – že dobre table bi bile korak znaten naprej, brez dvoma bi se pa dalo narediti še kaj več.

Propileje – imenitni vhod na Akropolo
Partenon – najslavnejša od starogrških ostalin

Iz Aten smo krenili na Peloponez, na katerega smo omejili svoj obisk, saj je čisto dovolj poln zanimivosti in se nismo hoteli preveč vozakati naokrog. Odpeljali smo se proti Tolu, kjer je bila naša naslednja nastanitev. Na poti smo prečkali Korintski prekop, kjer smo si ogledali dokaj kul spustni most – to je nasprotje dvižnega mostu, saj se ladjam na umakne navzgor, marveč se potopi v morje.

Spustni most se bliža površju morja
Spustni most v dvignjenem stanju

Iz Tola smo se podali na tri izlete. Prvi je bil v Epidaver, kjer je bilo v antiki Asklepijevo svetišče in slavno središče za zdravljenje. A najbolj znan je Epidaver bržkone po velikem in sijajno ohranjenem antičnem gledališču, ki se ponaša z odlično akustiko – normalno govorjenje na odru je moč razumeti čisto v zadnji vrsti. V času našega obiska so v njem uprizarjali Evripidovo tragedijo Bakhantke, kar sva z Jelko želela videti. Za čas predstave so imeli organizirano otroško varstvo, vendar mi po e-pošti ni uspelo izvedeti, ali je primerno tudi za otroke, ki govorijo le slovensko. Na licu mesta smo se nato dogovorili, da mladiča lahko pustiva tam, in tako sva predstavo videla. Nad samo dramo sicer nisva bila  očarana, celotna izkušnja je bila pa kar imenitna. Z nama jo je delilo še več tisoč domorodcev, kar se mi za zmerno privlačno dramo bogu za hrbtom ne zdi od muh. Tudi mladiča se nad ustvarjalno delavnico, ki sta se je udeležila med predstavo, nista pritožila.

Gledališče v Epidavru podnevi
Gledališče zvečer, ko je polno kulture željnih Grkov

Naslednji izlet je bil v Navplion, ki je simpatično obmorsko mesto s tremi utrdbami, od katerih je ena kar imenitna.

Utrdba v Navpliju

Nato smo jo pa mahnili še v Mikene – ruševine mesta, starega še kako tisočletje več od atenske Akropole, od koder naj bi bil doma Agamemnon, poveljnik Grkov v trojanski vojni. Mesto je za svojo starost vsega spoštovanja vredno, stoji na griču z lepim razgledom, pa še obiskali smo ga na dan, ko ni bilo prevroče in ne preveč obljudeno, tako da je bil obisk zelo prijeten. Okrog mesta je moč videti še nekaj ogromnih v zemljo vkopanih kupolastih grobnic, imenovanih tolos, v muzeju pa precej imenitnih predmetov, najdenih v grobnicah in drugje (a ne teh kupolastih, saj so preveč očitne in so jih  izropali, še preden jim je blizu prišel kak arheolog). Med najdenimi predmeti je najbolj znana zlata Agamemnonova pogrebna maska, ki sicer z Agamemnonom verjetno nima nič opraviti, vendar so arheologi, ki so odkrivali Mikene, svoje najdbe radi poimenovali po (pol)mitoloških likih – tudi grobnice nosijo tovrstna imena.

Mikene
Levja vrata v mesto
Atrejeva zakladnica – največja izmed grobnic tolos
Agamemnonova pogrebna maska

Durinova vrata v naše domovanje

Podobno, kot je pri pasivni hiši treba paziti na toplotno izolativnost oken, je treba biti skrben tudi pri izbiri vhodnih vrat. Ta so sicer le ena in zato na skupno izolativnost vplivajo dosti manj, so pa tudi vključena v zahteve Eko sklada. Načeloma lahko izbiramo med vrati iz PVC, lesa in aluminija, a takrat, ko sva jih izbirala midva, kakih spodobnih iz PVC nisva našla, tako da je ta možnost odpadla. Čeravno aluminij ni poceni material, se je vendarle izkazalo, da so aluminijasta za odtenek cenejša od lesenih, poleg tega pa bi morala biti več ali manj večna, tako da sva se odločila za taka. Našla sva štiri ponudnike: bolj znana (in priznana) Inotherm in Pirnar ter bolj obskurna Dorjan in BKM.

Inotherm ima to “napako”, da toplotno izolativnost izračuna za vsaka vrata posebej. Ta izolativnost je pri vseh zastekljenih vratih (kakršna potrebujemo mi, saj v vetrolovu sicer nimamo oken) slabša od tiste, ki jo zahteva Eko sklad. Ostali ponudniki imajo en izračun, ki je narejen za nezastekljena vrata in je zato ugodnejši, Eko sklad ga pa po vsem videzu kljub netočnosti priznava (in tudi v resnici malo manj izolativna vrata ne naredijo posebne škode). Inotherm tako ni prišel v poštev, čeprav sem o njem prebral največ hvale. Naslednji dejavnik pri izbiri je bil čitalnik prstnih odtisov – Jelka ga je namreč hotela imeti, da ji ni treba misliti na ključ, je pa ta reč pri Pirnarju stala okrog 700 EUR,  medtem ko ga je Dorjan ponujal za okrog 300 EUR. Ker se mi zdi, da bi 300 EUR moralo biti za spodoben čitalnik prstnih odtisov povsem dovolj (o tem sicer več kasneje) in ker so bila njegova vrata tudi sicer nekoliko cenejša, sva se odločila zanj. BKM sva pa odkrila, ko sva bila že odločena za Dorjana, in ker ni imel kakih očitnih prednosti, se z njim podrobneje nisva ukvarjala.

Ko sva prišla k Dorjanu na obisk, da se dogovorimo, kakšna vrata bi pravzaprav rada imela, so nama pojasnili, da se nama ni treba omejevati na tisto, kar imajo v katalogu, ampak da lahko izbereva tudi videz vrat iz kataloga kakega drugega ponudnika ali poljubne slike ali pa jih nariševa sama – da je njim to vseeno in da na ceno ne vpliva (ta je bila na koncu 2.476,89 EUR). To nama je bilo zelo všeč in kot ljubitelja Gospodarja prstanov sva se kmalu domislila slavnih Durinovih vrat v Morio. Moria je ogromno podzemno škratovsko mesto, skozi katerega se morajo podati junaki knjige. A preden lahko vstopijo, morajo razvozlati skrivnost Durinovih vrat (imenovanih po enem izmed škratovskih kraljev). Na njih piše “Spregovori prijatelj in vstopi” (to je moj prevod iz angleščine – slovenska knjiga nekje na podstrešju čaka na selitev v novo hišo in se mi je zdajle ne ljubi iskati). Junaki si dolgo časa belijo glavo, kaj morajo spregovoriti, dokler se jim ne posveti, da je treba reči “prijatelj”.

Kakšna naj bi bila vrata v Morio videti, je dobro znano, saj jih je narisal že sam Tolkien (za nepoučene: avtor Gospodarja prstanov). A glede na to, da si želiva hišo sodobnega videza, taka vrata vanjo ne sodijo. Tako sem narisal bolj sodobna vrata, ki pa so ohranila drevesni motiv in napis v vilinski pisavi tengwarju (ki je tudi precej dekorativna). Pri Dorjanu so mojo sliko lepo prenesli v Autocad, edino z napisom so imeli težave, saj je bilo za to na računalnik treba namestiti ustrezno pisavo, kar jim nikakor ni šlo. Na koncu sem se z Autocadom spopadel sam in besedilo pretvoril v sliko. Do sem vse lepo in prav, potlej je pa prišlo do nekaj težav.

Tolkienova Durinova vrata
Tolkienova Durinova vrata
Moja sodobna interpretacija Durinovih vrat
Moja sodobna interpretacija Durinovih vrat (Da bo napis na steklu, smo se odločili šele kasneje.)

Prva težava je bila, da je izdelava vrat trajala več kot dva meseca, čeprav so rekli, da bo tri do štiri tedne. Do neke mere je bilo to najbrž zaradi našega izmišljevanja glede videza vrat, potlej je menda neko neumnost naredil steklar in so mu morali steklo poslati nazaj, malo je bil pa bržkone smotan tudi Dorjan. Zaradi dolgega čakanja na vrata sva morala odložiti preizkus zrakotesnosti, povzročilo je pa tudi nekaj drugih sitnosti. Ko so vrata končno vgradili, se je izkazalo, da vratne odprtine niso dovolj skrbno izmerili (niso upoštevali, da je na eni strani precej debel omet), tako da so vrata kak centimeter preširoka  in mora biti ena od špalet postrani. Pa tudi sama vrata niso izdelana zelo skrbno – denimo zatesnitev okrog stekla ni čisto gladka, pa izpod nalepljenega drevesa glede lepilo. Nič od tega ni prav strašno, a pusti malo slabega okusa.

Vgradnja RAL - za razliko od oken s predstisnjenim trakom
Vgradnja RAL – za razliko od oken s predstisnjenim trakom
Vrata, vgrajena v našo hišo (Slika je narejena s telefonom in moj novi HTC One M8 žal dela precej slabše od starega Samsunga Galaxy S2.)
Vrata, vgrajena v našo hišo (Slika je narejena s telefonom in moj novi HTC One M8 žal dela precej slabše od starega Samsunga Galaxy S2.)
Postrani špaleta (Trenutno je stvar sploh obupna, ker je bila najprej vgrajena keramična obroba, katere postavitve zidarji pri izdelavi špalete niso upoštevali, ampak to se bo popravilo.)
Postrani špaleta (Trenutno je stvar sploh obupna, ker je bila najprej vgrajena keramična obroba, katere postavitve zidarji pri izdelavi špalete niso upoštevali, ampak to se bo popravilo.)

Poglavje zase je pa čitalnik prstnih odtisov. Zadevščina ima navodila, za katera se zdi, da so v slovenščino prevedena z Google Translate. So pa navodila precej pomembna, saj je uporabniški vmesnik za vnos novih prstnih odtisov tako neroden, da sva prvi prstni odtis uspela vnesti šele po kakega pol ducata poizkusov. Za povrh je pa prepoznavanje prstnih odtisov precej stohastično (sploh mojih in sploh na sončen dan). Naprava za 300 EUR si česa takega nikakor ne bi smela privoščiti! Konec koncev so stroški golega čitalnika pod 10 EUR (to velja denimo za tistega, ki je vgrajen v iPhone in nikakor ni slab), dodatna elektronika, ohišje in napajalnik pa več kot nekaj 10 EUR tudi ne stanejo.  Sem pa na Ali Expressu našel čitalnik prstnih odtisov za 80 USD, ki nosi enako ime, kot je zapisano na navodilih našega, in je tudi na pogled enak – mislim, da to klavrnost našega nekoliko pojasni.

Pod črto sem z vrati še vedno zadovoljen in tudi na Dorjana bi se morda obrnil še enkrat, ne moram ga pa priporočiti brez zadržkov, pa čitalnik prstnih odtisov bi izbral boljši ali pa Jelko prepričal, da ga ne potrebujemo.

Zmagovalci Huga in Nebule

Odkar sem na grbo dobil otročad, mi kaj dosti prebrati ne uspe (k sreči lahko na poti v službo in domov poslušam zvočne knjige), občasno – predvsem na počitnicah – pa kaj vendarle preberem. Trenutno nimam na zalogi nobene knjige, pa sem vrgel oko na najboljše, kar meni ljuba žanra – znanstvena fantastika in fantacija – premoreta: romane, ki so dobili nagradi Hugo in Nebula. Njih seznam je na voljo v Wikipediji, če ga bom kdaj izčrpal, se pa lahko obrnem semle, kjer obravnavajo še druge nagrade.

Legenda

Imam knjigo
Prebral knjigo
Poslušal zvočnico

Seznam

Leto Avtor in naslov Stanje
1966/1965 Frank Herbert: Dune
1970/1969 Ursula K. Le Guin: The Left Hand of Darkness
1971/1970 Larry Niven: Ringworld
1973/1972 Isaac Asimov: The Gods Themselves
1974/1973 Arthur C. Clarke: Rendezvous with Rama
1975/1974 Ursula K. Le Guin: The Dispossessed
1976/1975 Joe Haldeman: The Forever War
1978/1977 Frederik Pohl: Gateway
1979/1978 Vonda McIntyre: Dreamsnake
1980/1979 Arthur C. Clarke: The Fountains of Paradise
1984/1983 David Brin: Startide Rising
1985/1984 William Gibson: Neuromancer
1986/1985 Orson Scott Card: Ender’s Game
1987/1986 Orson Scott Card: Speaker for the Dead
1993/1992 Connie Willis: Doomsday Book
1998 Joe Haldeman: Forever Peace
2002 Neil Gaiman: American Gods
2004 Lois McMaster Bujold: Paladin of Souls
2008/2007 Michael Chabon: The Yiddish Policemen’s Union
2010/2009 Paolo Bacigalupi: The Windup Girl
2011/2010 Connie Willis: Blackout/All Clear
2012/2011 Jo Walton: Among Others

Kajpak kanim prebrati vse knjige s tegale seznama, ki jih še nisem. A za začetek si bom omislil naslednje:

  • Ursula K. Le Guin: The Dispossessed. To je verjetno najbolj znana knjiga s seznama, ki je še nisem prebral. Od Le Guinove sem – glede na njano slavo – do zdaj prebral malo, čeprav je res, da me nič od tistega, kar sem, ni silno navdušilo (bilo je pa čisto v redu).
  • Frederik Pohl: Gateway. Pohl je eden izmed precej pomembnih avtorjev znanstvene fantastike, vendar sem od njega prebral zelo malo. Poleg tega so potentne tehnologije starodavnih vesoljčkov, ki padejo v roke Zemljanov, tema, ki se mi zdi dokaj privlačna, čeravno malček obrabljena.
  • Paolo Bacigalupi: The Windup Girl. Ta knjiga naj bi pripadala podžanru biopunk, kar – kakor razumem – pomeni, da se ukvarja z biotehnologijo in njeno temno platjo (po zgledu cyberpunka, ki podobno obravnava kibernetiko in računalništvo). Iz tega podžanra nisem bral kaj dosti, verjetno zato, ker ni prav pogost, saj zanimivost biotehnologije ni znana tako dolgo, kot drugih velikih tem znanstvene fantastike (denimo vesoljskih poletov).
  • Jo Walton: Among Others. Ta knjiga obravnava prepletanje sodobnega in mitološkega sveta, kar sicer ni čisto nova zamisel, je pa vseeno dokaj sveža, tako da bi morala biti knjiga drugačna od velike večine fantaijske literature.

Konfuzni tudi v letu 2008

Konfuzija je slovenska znanstvenofantastična konvencija, ki se je letos zgodila drugič (obakrat v Sečovljah). Lani sva jo z Jelko obiskala oba in sva se na Primorskem mudila vse tri dni dogajanja, letos je pa Jelka ravno te dni na neki mladinski izmenjavi v Turčiji, tako da sem šel sam. Tam sem bil samo včeraj (poteka še danes in jutri), ker toliko le dam na udobje, da mi do spanja na prizorišču ni bilo, samo zase se mi ni zdelo vredno iskati prenočišče v okolici, več dni zapored voziti se v Sečovlje se mi pa tudi ni ljubilo.

Ko sem prispel, sem bil – podobno kot lani – malo izgubljen, ker tam nisem nikogar zares poznal, navezovanje stikov pa ni moja močna točka. Vendar sem lani predvsem igral igre, ki navezovanje stikov olajšajo, letos jih pa ni bilo v programu. Tako sem večino časa tičal v predavalnici, kar sploh ni bilo slabo, saj so bila predavanja zanimiva.

Prvo je bilo o Nostradamusu in glede na to, da o možaku nisem vedel nič, razen seveda tega, da je prerokoval, je bilo precej poučno. Izvedel sem, da je bil zdravnik, ki se je dokaj uspešno boril proti kugi – v nasprotju z večino sodobnikov je namreč poznal vrednost higiene, ki je bila v tistih časih še najučinkovitejše sredstvo proti tej bolezni. Njegov prvi preroški podvig je bil letni almanah z bolj pritlehnimi prerokbami (o vremenu ipd.), šele kasneje pa je spisal tiste, po katerih je danes znan. Vse njegove prerokbe so v verzih in pomen nepritlehnih je – domnevno zaradi strahu pred verskimi fanatiki, ki bi prerokovanje lahko razumeli kot zvezo s hudičem ali kaj takega – zakrit z uporabo metafor, anagramov ipd. To je bržkone tudi razlog, zakaj se z njimi da razložiti toliko reči – ker pač ni jasno, kaj sploh pomenijo, in jim torej pomen pripiše bralec. Predavatelj je svoje delo opravil čisto spodobno, le zaključil je z neumesto izjavo, da vprašanj ne sprejema (morda zato, ker je danes s predavanjem nadaljeval, ampak ta razlog se mi zdi slab). No, med poslušalci je bilo tudi par Hrvatov, ki so to gladko ignorirali – ne vem, ali zato, ker ga niso razumeli, ali zato, ker se je tudi njim nesprejemanje vprašanj zdelo neumestno – in mu zastavili nekaj vprašanj. Pravilno!

Lani smo na Konfuziji igrali dungeons in dragons, pri čemer sta bila dungeon mastra dva Hrvata, recimo jima Hrvat A in B (najbrž bi lahko izbrskal njuni imeni, ampak za tale zapis nista potrebni, tako da si bom privoščil malo lenobe). S Hrvatom A sem igral jaz in je bil nekoliko dolgočasen, Hrvat B se je pa zdel odličen. Hrvat A je lani predaval o srednjeveškem bojevanju, kar je sicer zanimiva tema, a je bil tudi tu malček suhoparen. Letos pa je predaval Hrvat B – o rimskih obegovalnih napravah – in je bil prav prijeten. Predavanje je poživil še Hrvat A, ki je zgodovinar in je stalno težil, da Hrvat B kake podrobnosti ni pravilno predstavil. Moram priznati, da mu je vloga nadloge šla bolje kot vloga predavatelja. Samemu predavanju je manjkala kaka tehnična podrobnost, a glede na to, da mi je bila tema slabo poznana, sem vseeno izvedel dosti zanimivega. Predavanje je bilo zaokroženo z opisom znanega obleganja Alesie, kjer je Cezar porazil Galce. Na mestu, kjer se domneva, da je Alesia stala, je dandanes rekonstrukcija zidu, s katerim je rimska vojska obdala mesto – zadeva je videti kar imenitna in bi jo rad videl.

Pred naslednjim predavanjem sem ujel konec uprizoritve dela Izvajanje velikega blatarja (če slediš povezavi, si zadevo lahko prebereš in ogledaš). Dogodek je bil bržkone zanimiv, žal pa sem skoraj vsega zamudil, ker ga nisem pravočasno našel – bil je namreč na malo skritem kraju.

Dr. Bata Leviki in veliki blatar

Dr. Bata Leviki si med predavanjem o velikem blatarju privošči kozarček piva

Sledilo je predavanje o samurajskih filmih, ki ni bilo ravno višek informativnosti, je bilo pa zanimivo občinstvo. Nek možak – po vsem videzu sicer poznavalec – je pogosto vskočil s kakim komentarjem in glede na to, da je imel zelo avtoritativen nastop, predavatelj je bil pa pa bolj plah, mu je na trenutke kar prevzel predavanje. Potlej je bila pa tu še neka ženska, ki je dajala vtis častilke vsega japonskega (vrsta osebe, ki jo predvsem med ljubitelji animejev pogosto srečaš) in je zalo rada govorila – tudi nje predavatelj ni uspel krotiti.

Zadnje predavanje je bilo o Juretu Grandu iz Kringe v hrvaški Istri, prvem dokumentiranem vampirju. O njem je pisal Valvasor v Slavi Vojvodine Kranjske in možno je, da je prav ta zgodba prek Byrona našla pot v viktorijansko književnost, ki je kot vrhunec žanra dala Stokerjevega Drakulo. Pred nekaj leti so v Kringi zgodbo začeli oživljati, odprli so bar Vampir, organizirali so literarne večere na temo vampirjev in drugih grozljivosti ter celo začeli s Festivalom fantastične književnosti. Pred nedavnim je izšla tudi knjiga, navdahnjena z zgodbo o Juretu Grandi, ki je prevedena v slovenščino. Vsa čast Kringi: iz svojega zlohotnega prebivalca so iztržili, kolikor se je največ dalo. Edino, kar jim manjka, je kaka uporabna spletna stran (da je tako, priča tudi pomanjkanje povezav v temle odstavku).

Za konec (zame – Konfuzija se je nadaljevala, vendar jaz nisem prevelik ljubitelj ponočevanja in sem krenil domov) sem bil priča ša kvalifikacijam za tekmovanje v najboljši uprizoritvi dvoboja med Darthom Vaderjem in Lukom Skywalkerjem, v katerem prvi drugemu pove, da je njegov oče. Nastopil je samo en par, bila sta pa kar kul.

Dvoboj med Darthom Vaderjem in Lukom Skywalkerjem

Darth Vader ima brado, Luke Skywalker pa dolgo čupo

Temule zapisu manjkata dve fotki, vendar je ena izmed pridobitev novega WordPressa, da vstavljanje dotičnih ne dela. To funkcijo v vsaki naslednji različici naredijo bolj kompleksno in manj delujočo – jezen! Ko mi težavo uspe rešiti, bom fotki dodal.

Dopolnilo:
Težavo rešil. Mapa za slike je bila nastavljena na nekaj čudnega in neobstoječega. Pri vstavljanju slik se zdaj da celo nastaviti velikost pomanjšane slike (juhej!), je pa njihovo centriranje nekaj muhasto, pa z Internet Explorerjem se ne razume.

Grindelwald

Tako se imenuje čarovnik, ki se pojavlja v zadnjem delu Harryja Potterja (morda pa tudi v kakem prejšnjem, le da se tega ne spomnim). Vendar jaz nimam v mislih čarovnika, ampak smučišče v Švici, kjer sem prejšnji teden s starši smučal.

Smučanje je bilo prijetno. Vreme bi sicer lahko bilo lepše, a je bilo še vedno boljše kot lani in predlani. Malo je snežilo, malo je bil sneg premehek, malo je bila vidljivost slaba, a večino časa vse te tegobe niso bile dovolj hude, da bi nas resneje ovirale pri smuki. Prog imajo dovolj, da ti v enem tednu ne postane dolgčas, pa tudi kar všečne so, čeprav ne ravno izstopajoče krasne. Nekoliko nadležno je, da se na smučišče pelješ z zobato železnico, kar ni ravno najhitrejši način, ampak tudi to ni nič groznega.

Ima pa grindelwaldska privrženost železnici eno dobro plat: progo so potegnili do prelaza pod Jungfrau, na višino 3454 nad morjem. Rezultat je vsega občudovanja vreden. 7,1 km so je speljeli skozi predor in v gorsko steno izklesali dve okni, ob katerih se ustaviš in razgleduješ. Podvig jim je uspel že leta 1912. Užitke na vrhu sem imel sicer malce okrnjene, ker ne prenašam dobro višine (glava me boli in brez sape sem – ta pojav sem imel priliko do obisti spoznati na počitnicah v Ekvadorju in Peruju pred nekaj leti), a je bilo vseeno vredno vzpeti se.

Sfinga
Sfinga, zgradba na vrhu prelaza pod Jungfrau

Za konec pa naj se vrnem še k zadnjemu Harryju Potterju, Svetinjam smrti, ki sem ga bral prav na smučariji. Je zelo spodoben zaključek serije, napet in berljiv ter dokaj elegantno splete skupaj vse niti, je pa tudi precej drugačen od prejšnjih delov, ker se ne vrti več okrog Bradavičarke. Pa manjka mu prisrčnosti zgodnejših delov in opisov domiselne ureditve čarovniškega sveta (ker ga pač že poznamo), ki so mi bili posebej všeč. Vseeno lahko rečem, da je Rowlingova opravila odlično delo. Me prav zanima, česa se bo oprijela zdaj.

Iksion – Iksia – Iks

Pred časom sem sestavil seznam tem, ki jih v blogu kanim obdelati, pa mi gre to precej počasi in kajpak se vmes nabirajo nove. No, danes sem vendarle prišel do druge točke.

Romani Iksion, Iksia in Iks so delo našega bržkone najbolj cenjenega znanstvenofantastičnega pisatelja Miha Remca. Iksion sem prebral že pred mnogimi leti, ponovno pa sem se na pisatelja spomnil, ko je bil gost Konfuzije. V knjižnici sem izbrskal vse tri dele trilogije, vendar mi jih do konvencije ni uspelo prebrati, kar je škoda, saj bi bil avtorja lahko kaj pobaral (sploh o Iksu).

Iksion

Iksion je klasična antiutopija (ali nekaj takega – za to reč obstaja kup izrazov). Opisuje družbo, ki zaradi oblaka prahu, v katerega je zašla Zemlja in ki jo je naredil neprimerno za bivanje, živi pod zemljo. Večina dela je prepuščena strojem, tako da so ljudje pravzaprav nepotrebni, čeprav mnogi živijo v utvari, da opravljajo kako važno nalogo. Poglavitna oblika razvedrila je seks, ki je v Remčevih delih sploh močno prisoten. Da ljudje ne bi bili nezadovoljni s svojim brezciljnim življenjem, je njihovo čustovanje ustrezno prilagojeno. Oblasti v vesolje pošiljajo nadvsetlobne premičnike, ki naj bi poiskali nov planet, primeren za naselitev. Glavni junaki romana so posadka enega izmed takih premičnikov, Iksiona, in senzor (telepat) Uri, čigar naloga je komunikacija s premičnikom (zaradi velike razdalje drugačna komunikacija ni mogoča). Da senzorji lahko opravljajo svojo nalogo, mora biti njihovo čustvovanje neokrnjeno, zaradi česar je Uri družbeno neprilagojen.

Zgodba Iksiona je prav spodoben primerek svoje vrste, ne zdi se mi pa ravno posebej navdahnjena. Kar je treba pohvaliti, je slog. Opisi sveta prihodnosti niso preveč obremenjeni s tehnikalijami, tako da se je delo postaralo (napisano je bilo pred 26 leti) precej neboleče. Jezik je poln novih besed, kakršna je premičnik, ki so povečini umestne, s svojo splošnostjo pripomorejo, da romana zob časa ne načne preveč, in dajejo vtis nečesa novega, nevidenega (kar prihodnosti pritiče). In nevsezadnje je treba pohvaliti opise seksa, ki so precej podrobni, a okusni.

Iksia

Iksia se dogaja na planetu Eva, ki ga je naselila posadka nadsvetlobnega premičnika Iksion. Planetu vlada ‘bog’, to je človek, ki obvladuje Iksion, ostalo prebivalstvo pa je tehnološko nekje na srednjeveški ravni. Je v nenehnem spopadu z domorodnimi prebivelci Eve, dromidi, ki so zmožni vstopati v človeške sanje in povzročati more (kar počno predvsem zaradi človeškega preganjanja). Na Evi pristane Iksia, potnica veseljske ladje, ki je bila poslana z Zemlje, ko je slednji pretilo uničenje ob srečanju s planetom Iks. Spremlja jo živostrojni človek, robot, ki je zaradi obvladovanja napredne tehnologije domala vsemogočen. S skupnimi močmi dosežeta spravo med ljudmi in dromidi, spotoma pa se še zaljubita (čeprav naj bi to pri živostrojnem človeku bilo nemogoče).

Knjiga me ni ravno navdušila. Remcu jezik še vedno lepo teče, motilo pa me je, da se je znanstveni del znanstvene fantastike nekam izgubil. Tehnologija ima zgolj vlogo čarobne paličice, ki Iksio in njenega mehaničnega pomočnika naredi vsemogočnega. Poleg tega se zdi drug planet, ki je domala enak Zemlji, precej neverjeten, še bolj pa njegovi domorodci, ki so domala enaki ljudem (z njimi se lahko celo plodijo). In navsezadnje dromidsko vstopanje v človeške sanje sploh sodi bolj v pravljico kot v znanstveno fantastiko. Teme romana so vera, okrog katere se suče življenja na Evi, njena zloraba in verska nestrpnost. To so sicer pomembne in zanimive teme, vendar se mi ne zdi, da bi avtor o njih povedal kaj pretresljivo novega.

Iks

V Iksu se (najbrž) vrnemo na Zemljo, ki ji grozi srečanje s planetom Iks. Ob tem dogodku naj bi se zamenjala zemeljska magnetna pola in nasploh naj bi prišlo do opustošenja. Po Zemlji so razpostavljeni opazovalci, opremljeni z zapisovalniki misli, ki naj bi kataklizmo zabeležili. Med njimi je tudi junak romana Noe Nowak. Knjiga je zastavljena kot prepis z Noetovega zapisovalnika misli in v njej se prepletajo dogodki pred in po srečanju s planetom Iks ter Noetove sanje.

Roman je precej zmeden. Njegovo jedro je kataklizma zaradi planeta Iks, ki je napovedana že v Iksii. Do sem vse lepo in prav. Dogajanje je prepleteno z miti o Atlantidi, puščavskimi risbami v Nazci in podobnimi slabo pojasnjenimi ostalinami preteklosti ter namigovanji, da so kataklizme, kakršna je v središču zgodbe, cikličen pojav. Ta del je izpeljan spretno in si tudi zasluži pohvalo. Težave nastopijo, ko Remec začne vpletati reči, ki bi morale biti na planetu Eva, pojavljajo pa se na Zemlji, kar nima smisla ne časovno in ne prostorsko. Zmedo sem si skušal razložiti s tem, sta Eva in Zemlja isti planet, pa da se Iksia dogaja v prejšnjem kataklizmičnem ciklu, ampak nobena od razlag povsem ne ustreza. Vse skupaj na glavo postavi konec knjige (ki ga ne bom izdal), pojasni pa na žalost ničesar. Ali kaka logična razlaga obstaja, ne vem, ampak knjige, ki si jih ne znam razložiti, mi gredo na živce, in zato mi je bil Iks – kljub nekaterim odlikam – le zmerno všeč.

Bili smo konfuzni

Z Jelko sva proti Sečovljam krenila v petek popoldne. Brez večjih težav sva našla prizorišče, kjer je na dvorišču nekaj obiskovalcev pilo pivo, možak v zmerno prepričljivi srednjeveški opravi nama je v roke porinil program, sicer pa se ljudi ni ravno trlo. Poleg programodelilca sva videla še dva našemljenca: organizatorka je bila sovjetska kozmonavtka, precej imeniten vtis pa je napravila povsem črno pobarvana temnovilinska (mislim vsaj) čarovnica (no, kakšne barve so bili skriti deli, pravzaprav ne vem – če bi, bi bilo to hudo sumljivo). Ker z Jelko sprva nisva čisto vedela, kaj naj s sabo, sva malo posedela zunaj pod drevesom, ko naj bi se začela predstavitev namizne igre world of warcraft, pa sva se vrnila noter.

WoW je predstavljala družbica Hrvatov iz društva ljubiteljev fantastike 3. zmaj, ki so nasploh fejst fantje (čeprav bom kasneje na njihov račun napisal tudi nekaj kritike) in tudi Jelka se je z njimi dobro ujela. Igra mi je ugajala, je pa treba reči, da je presneto zapletena in dolgotrajna – ob njej smo gotovo prebili vsaj štiri ure. Spričo tega in zasoljene cene si je omislil ne bom, saj bi jo preporedko igral, bi pa vseeno z veseljem še kdaj sedel zanjo. Igrati smo začeli štirje, a do konca je poleg mene vztrajal le eden, čigar ime sem žal pozabil, se je pa že od začetka najbolj trudil z mano. Na koncu sem ga porazil, pa ne vem, ali se tudi njemu ni ljubilo igrati čisto zares, ali sem imel srečo ali sem tako dober (slednja razlaga se zdi najmanj verjetna). Ko sva z igranjem zaključila, je bila ura že dokaj pozna, obiskovalcev pa se je nabralo malo več in so bili kar živahni. A ker sva z Jelko morala v bližnjih hribih še poiskati stanovanje njenega prijatelja, ki nama ga je prijazno dal na voljo za čas najinega klatenja po Primorskem, sva se odpravila.

V soboto sva si dopoldne privoščila sprehod po okolici Marezig, kjer sva bivala, nato pa sva se vrnila v Sečovlje. Jaz sem prisluhnil predavanju enega od Hrvatov o srednjeveškem bojevanju, ki je bilo dokaj zanimivo, le s slikami bi moralo biti opremljeno. Jelka je slabo spala, tako da njena zbranost ni bila na višku in se je raje odločila za ogled filma. Sledil je pogovor z Mihom Remcem, našim bržkone najimenitnejšim znanstvenofantastičnim pisateljem. Možak je za skoraj 80 let dokaj živahen, od tistega, kar je povedal, se mi je pa najbolj zanimivo zdelo, da je znanstveno fantastiko med drugim začel pisati zato, ker je bil nekdanji režim do družbene kritike v tej obliki bolj prizanesljiv – možak je namreč imel kar nekaj težav z izdajanjem in uprizarjanjem (pisal je tudi drame) svojih del. Žal mi je, da sem Remčeva dela, kar sem jih prebral, že precej pozabil, ker bi sicer lahko izkoristil priložnost, da ga o njih kaj vprašam. Po pogovoru se je Jelka vrnila k filmu in kasneje predavanjem, jaz pa sem se udeležil D&Djanja v organizaciji Hrvatov. Žal se moja odločitev ni izkazala za najboljšo.

Pogovor z Mihom Remcem
Pogovor z Mihom Remcem

Ozadje D&Djevske pustolovščine je bilo sicer všečno in tudi zamisel, da ga postavijo v domače okolje, predvsem v Reko, zanimiva. Žal pa je izvedba šepala. Prvi problem je bil, da je bila pustolovščina nekako brez duše. Zgodba je bila precej plitva, boji pa so bili vanjo vključeni nenaravno. Največ smo se tepli v nekem labirintu, v katerega smo zašli, ko smo skozi kanalizacijo skušali priti v grad. Kaj točno je labirint tam počel, ni bilo jasno, pa še precej dolgočasno je bilo bloditi po njem. Naslednja težava je bila, da je dungeon mastru manjkalo zanosa. Tu sem imel smolo, saj se je tisti, ki je vodil sosednjo skupino (igrali ste dve vzporedno), zdel dosti boljši. Zadnja nevšečnost pa je bil prostor. Iz neznanih razlogov smo igrali v baru, kjer je bilo hrupno in neprestano so sem in tja hodili žejni obiskovalci. Zaradi tega sem soigralce in posebej dungeon mastra, ki je govoril hrvaško, na trenutke prav težko razumel in po nekaj urah me je od naprezanja, da bi kljub nevšečnim okoliščinam sledil dogajanju, že prav bolela glava. Tako sem še pred koncem svoje mesto prepustil soigralki, katere lik je storil bridki konec, in šel poiskat Jelko. Jelka je bila tačas na predavanju o spolnih vlogah v znanstveni fantastiki, ki ji je bilo precej všeč, potem pa se je pridružila preostanku Hrvatov, ki so zunaj prav tako D&Djali, le da so imeli bolj zanimivo pustolovščino, v kateri so vsi igrali neoborožene barde. Kmalu nato sva jo mahnila proti postelji.

Kljub neposrečenemu D&Djanju je Konfuzija name naredila precej dober vtis. Organizacija je bila odlična ter dogajanje živahno in raznoliko, tako da upam, da se bo drugo leto ponovila. Če se bo, bom tam (in Jelka bržkone tudi). Si bom pa prizadeval ujeti kak dogodek več (in se ne ves čas posvečati igram), pa malo temeljiteje jo bom pofotkal.

V nedeljo sva šla z Jelko na obisk k njeni znanki, ki živi blizu Marezig. Ženska stanuje odmaknjena od civilizacije v stari hiši brez priključka na vodovod in je nasploh nekoliko nenavadna (to je vtis, ki ga Jelkini znanci name naredijo pogosto – kar je eden od čarov druženja z njo). V ponedeljek pa sva si ogledala sečoveljske soline. Te so kar zanimive, le podrobna razlaga, kako pravzaprav delujejo, mi je manjkala. Možno je, da se dobi v delu, kamor nisva prišla, ker sva bila nekoliko pozna: soline so za obiskovalce namreč razdeljene na dva dela, med katerima ni neposrednega prehoda. Če drugo leto Konfuzija spet bo in če bo ponovno v Sečovljah, si jih bova do konca ogledala takrat.

Soline so velike
Soline so velike

Razpokana solinska tla
Razpokana solinska tla

Jaz kot Hugo
Jaz kot Hugo

Bodimo konfuzni

Jutri se kani zgoditi nekaj zgodovinskega: Slovenija bo učakala svojo prvo znanstvenofantastično konvencijo, Konfuzijo. Odvijala se bo v Osnovni šoli Sečovlje in bo trajala tri dni. Kot se pravovernemu ljubitelju žanra spodobi, bom kajpada tam. Z Jelko bova na obali preživela vse tri dni, čeprav ne bova ravno ves čas tičala na konvenciji. Sploh Jelki to bržkone ne bi najbolj ustrezalo, pa tudi sam nisem tak fanatik, da si ne bi želel lepega vremena, ki nam ga obetajo vremenoslovci, izkoristiti za ogled solin in pohajkovanje po okolici.

Teden knjige 2007

Predvčerajšnjim sem šel pogledat, kaj se na Zvezdi godi letos. Godilo se ni nič bistveno drugačnega kot lani ali kako drugo leto: približno enako število stojnic s knjigami, podobne vrste knjig, le nastopajoči na odru je bil letos poslušljiv – recitiral je neke šegave pesmi.

Od knjig me je najbolj pritegnil sveži slovenski prevod Igre prestolov. Težko je bilo le upravičiti nakup, ker že imam angleško različico. A rešitev je bila na dlani: kupil sem jo Jelki. Zase sem pa po dobri stari navadi kupil enega od Penguinovih klasikov – tokrat je bil to Black Arrow, ki me je stal borega 0,81 EUR. Poleg tega sem si omislil dva Asterixa, in sicer založbe Egmont. Zanjo sploh nisem vedel, da jih je kdaj izdajala, pa tudi manj lična sta od Didaktinih, sta pa bila precej cenejša.

22. knjižni sejem

Knjižnemu sejmu v naslovu sem pritaknil številko, ker zrem v prihodnost in mislim na to, da bo prihodnje leto spet knjižni sejem, ter se mi zdi nekako narobe imeti več zapisov z enakim naslovom. To sem storil že pri LIFFe. Malo kompliciram, kajne? Ja, če nekaj zastavim, vedno hočem, da je narejeno tako, da bo dobro za vekomaj. In potem pogosto vsemu trudu navkljub ni.

Včeraj sem skratka šel na knjižni sejem. Čeprav imam za branje dosti manj časa, kot bi si želel, se vseeno rad sprehodim med knjigami in žal mi je, da sem tako dolgo tičal v službi, da sem imel časa le slabo uro. Tako sem bolj malo knjig utegnil vzeti v roke in malo prelistati. Za manj učinkovito razgledovanje so poskrbeli tudi organizatorji, ki so sejem razširili na tri nadstropja, od katerih so v vseh treh nastopale iste založbe (no, vsaj nekatere).

Vseeno sem si nekaj kupil, namreč Sebični gen, slavno in nekoliko kontroverzno knjigo o evoluciji Richarda Dawkinsa (pri čemer imam Dawkinsa v mislih kot avtorja knjige, ne kot rezultat evolucije, čeprav je seveda tudi slednje). Oko sem vrgel še na Eragona, neko novo fantazijsko knjigo, ampak je nisem kupil. V slovenščini sem si namreč pred leti omislil Harryja Potterja (in to prav na knjižnem sejmu), kar je imelo za posledico, da sem moral še vse ostale dele kupiti v slovenščini za dvakrat več denarja kot v angleščini in še pol leta po izidu za povrh. No, danes sem ugotovil, da naj bi Eragon imel samo tri dele, tako da si ga mogoče kdaj le privoščim – konec koncev ima domača beseda tudi svoj čar.