Arhiv kategorij: Službena pota

Fotke iz Darmstadta

V mestu turističnih zanimivosti ravno ne mrgoli, nekaj se jih pa le najde. Dokaj všečna je umetniška kolonija Matildenhöhe (v muzej nisem utegnil iti), ki ji družbo dela slikovita ruska kapela, najbolj pa mi je ugajala Hundertwasserjeva zgradba Waldspirale. Sicer je zelo podobna drugim njegovim zgradbam, ki sem jih nekaj že videl, a se temu nisem dal preveč motiti. Nekaj ogleda vrednih reči je tudi na robu mesta in v njegovi okolici, a zanje žal ni bilo časa.

Poročni stolp
Poročni stolp na Matildenhöhe

Ruska kapela
Ruska kapela na Matildenhöhe

Waldspirale
Waldspirale

Luisin trg
Luisin (glavni) trg

Otovorjen kolesar
Težko otovorjen kolesar (V mestu je kolesarjev ogromno, tale je pa dajal vtis, kot da je prišel od daleč.)

Dve opazki z letališča

Včeraj zvečer sem se vrnil, iz Darmstadta se pa pretekla dva dneva nisem več oglasil, ker mi je prenosnik dokončno odpovedal pokorščino.

Na (frankfurtskem) letališču sem preizkusil prijavo (‘čekiranje’) pri avtomatu. Všeč mi je bilo, da se je mogoče identificirati na precej načinov: z vozovnico, z nečim, za kar sem domneval, da je kreditna kartica, z osebno izkaznico in s potnim listom. Ker sem imel elektronsko vozovnico, ker je nisem plačal s kreditno kartico in ker nisem imel osebne izkaznice, sem uporabil potni list. Tu pridemo do manj všečnega dela: čitalnik potnih listov se je izkazal za precej muhastega, tako da sem moram poizkusiti večkrat, preden je potni list pravilno prebral. Sledil je še en zoprn del: na začetku sem kot jezik izbral angleščino, a po uspešem branju potnega lista je avtomat preklopil v nemščino in ni več ponudil izbire jezika. Vseeno sem postopek uspešno izpeljal in tudi brez težav pri okencu za uporabnike avtomata oddal prtljago. Očitno je, da je treba avtomate še nekoliko izpiliti, se pa z njihovo pomočjo da ogniti stanju v vrsti (bilo je ni ne pri avtomatu in ne pri oddaji prtljage). A kajpak je možno, da bo takrat, ko bodo avtomati izpiljeni, tudi njihovih uporabnikov več, kar bo prineslo vrste. Ali pa bo zato, ker so avtomati cenejši od ljudi, avtomatov več, kot je danes obljudenih okenc. Bomo videli.

Frankfurtski letališčniki so slabo organizirani ali pa zlobni. Skozi detektor kovin in rentgen sem namreč moral dvakrat, pri čemer je to početje, ki ga imam hudo v želodcu. K sreči niso imeli nobenih posebnih muh (kot je recimo snemanje pasu na Brniku ali rentgeniziranje obuval in vztrajanje pri enem kosu ročne prtljage v Londonu).

Prehranjevanje v Vancouvru

Sprehajavši se po mestu bi rekel, da je blizu četrtine prebivalcev azijskega porekla, restavracij je pa azijskih še precej več. Glede na to, da imam azijsko hrano rad in da je ne jem prav pogosto, se nisem nič pritoževal.

Kot rečeno, smo bili z Vadimom in Yngvijem v japonski restavraciji. Poleg tega sem v japonsko enkrat zašel tudi sam: bile je vrste tepan-jaki, kar pomeni, da kuhalna površina stoji sredi miz, kuhar pa hrano postavlja naravnost pred goste. Bilo je čisto okusno, čeprav ne ravno spektakularno – ona prva mi je bolj ugajala. Je pa druga dajala bolj pristen vtis: osebje angleško ni govorilo najbolje, pa tudi med gosti razen mene ni bilo nobenega neazijca.

Enkrat sem jedel kitajsko hitro hrano, ki kajpak tudi ni bila spektakularna, je bila pa čisto okusna in poceni. Stvar je delovala na način, ki sem ga srečal že v Edmontonu: izbiraš lahko med rižem in rezanci ter več mesnimi in zelenjavnimi jedmi, ki jih lahko poljubno kombiniraš, plačaš pa glede na to, koliko jih izbereš.

Najbolje sem jedel v tajski restavraciji, za katero sem kasneje ugotovil, da pripada nekakšni verigi. Sploh curry je bil odličen.

Precej dobro sem jedel tudi po libanonsko: polpet iz ovčetine, humus, nevzhajan kruh, riž in zelenjavo.

Zadnji dan sem pa obiskal še korejsko restavracijo. Korejska posebnost je očitno, da si moraš obrok deloma pripraviti sam. Tako sem si v juho miso zelenjavo in tofu moral dati sam, pa tudi meso sem si pekel na gorilniku sredi mize. Bilo je zanimivo in čisto dobro, sem pa jedel že tudi kaj boljšega.

Od azijskih sem naletel še na vietnamsko, mongolsko, malezijsko in afganistansko restavracijo, vendar ne, ko sem bil lačen, tako da jih nisem imel priložnosti preizkusiti.

Vancouvrska mineštra

Na lanski konferenci AAAI sem imel bostonsko mineštro, tako da bodi tokrat vancouvrska.

V hotelu so mi prijazni neznanci oskrbeli zastonj dostop do interneta: na voljo mi je nezaščitena dostopna točka, ki sicer ne omogoča pošiljanja e-pošte in uporabe MSN Messengerja, ampak podarjenemu konju se ne gleda na zobe.

Letos se mi konferenca zdi nekoliko slabša kot lani. Ker kakega pametnega razloga za upad kakovosti ne vidim, domnevam, da imam manj srečno roko pri izbiri predavanj. Malo je za to najbrž krivo, da sem namenoma šel na par sekcij s področij, ki mi niso blizu (da bi se pač seznanil z njimi), pa v enem primeru nisem ničesar razumel, v enem sem se pa dolgočasil.

Na konferenci je spet precej znancev iz Edmontona, čeprav malo manj kot lani – predvsem manjkajo člani Vadimove skupine. Sta pa tu Vadim in Yngvi, eden od obeh Islandcev, o katerih sem pisal lani. Drugi je pustil akadamske vode in dela za neko banko (kar menda ni preveč zanimivo, je pa dobro plačano). Tudi tokrat lahko postrežem s fotografskimi dokazi o našem druženju – spet jih je posnel Vadim. Na večerji smo bili v precej posrečeni japonski restavraciji: za dobrih 20 CAD lahko poješ poljubne količine sušija zelo raznolikih vrst in drugih japonskih jedi.

V Vancouvru je presenetljivo veliko beračev in brezdomcev, ki svoje imetje naokrog prevežajo z nakupovalnimi vozički. Pojma nimam, zakaj je tako – kolikor vem, v Kanadi vlada precejšnje blagostanje, in menda je tudi kolikor toliko socialna država.

Vancouverčani se radi prevažajo s kolesi. S tem je bržkone povezano, da se očitno kolesa tu tudi precej kradejo: videl sem že dve priklenjeni, ki sta jima manjkali sprednji kolesi in krmili, ter eno, pri katerem je lastnik sprednje kolo snel in ga priklenil skupaj z zadnjim.

Kako si ogledati London v manj kot enem dnevu

Trenutno sem v Vancouvru in bi pravzaprav moral poročati o tem, a ker se mi vse prerado zgodi, da kako temo zaradi pomanjkanja časa odložim in se potem nikoli ne vrnem k njej, bom najprej obdelal London.

Kratek odgovor na vprašanje iz naslova je, da težko. A glede na to, da več časa za ta podvig nisem imel, sem moral pač poizkusiti. Ogledovanja sem se lotil malo pred poldnevom, ker sem jutro potreboval, da sem priletel, našel hotel in odložil prtljago. Postopek je bil takle:

  1. Vkrcal sem ne na podzemno železnico in izstopil na postaji Victoria. Podzemna železnica je dokaj prikladen način potovanja po Londonu, moj problem je bil le, da sem imel poškodovano dnevno karto, tako da je čitalniki niso znali prebrati in sem moral na vsaki postaji najti nekoga, ki me je spustil skozi vratca (za večjo zabavnost v Londonu karto preverjajo tudi pri izstopu).
  2. Mimo kraljevih konjušnic sem jo mahnil do Buckinghamske palače. Menjavo straže sem zamudil, pričakoval pa sem, da bom stražarje z značilnimi kučmami videl vsaj nemenjajoče se. Žal o njih ni bilo ne duha in ne sluha – tam so bili neki manj slikoviti možje (morda kučme nosijo samo pozimi). Poleti se palača da videti tudi od znotraj, a sem bil prezgoden in je bila kraljica še doma – letos bo odsotna 28. 7. – 25. 9. Od zunaj je palača zmerno sijajna.
  3. Mimo Palače sv. Jakoba sem odkoračil do Trafalgarskega trga. Najbolj zanimiv na njem se mi je zdel kip noseče ženske brez rok. Da sem ga videl, sem imel srečo, ker se kipi na njegovem mestu menjajo – menda bodo tega zamenjali še letos.
  4. Mimo domovanja kraljeve straže na konjih sem prispel do parlamenta. Zaradi pomanjkanja časa noter nisem šel, je pa že od zunaj čisto dovolj imeniten (najbrž celo bolj kot od znotraj). Za lep pogled nanj je treba prečkati Temzo.
  5. Nedaleč od parlamenta je Westminstrska opatija. To sem si ogledal tudi od znotraj in reči moram, da je prav sijajna. Najbrž bi si bilo vredno privoščiti voden ogled (ali vsaj samovoden – z avdiovodnikom), ker prav gotovo odneseš več, če poznaš zgodbo reči, ki si jih ogleduješ, a ker so nepreglede horde turistov že površen ogled naredile precej dolgotrajen, si vodenega nisem mogel privoščiti.
  6. Vkrcal sem se na podzemno železnico in se odpeljal do Towerja. Tudi tega sem si ogledal od znotraj, kar me je stalo 16 GBP – barabe oderuške! Pri Towerju se mi je zdela najimenitnejša sama zgradba, čeprav je tudi v njej marsikaj videti – nenazadnje kronski dragulji. Zelo všečen je še bližnji Towerski most.
  7. Za konec sem jo mahnil do stolnice sv. Pavla, ki pa je bila že zaprta. Je vsega spoštovanja vreden primerek cerkve, vendar me vsaj od zunaj ravno očarala ni.

Kip nosečnice
Kip noseče Alison Lapper na Trafalgarskem trgu

Parlament
Parlament

Westminstrska opatija
Westminstrska opatija

Londonski Tower
Londonski Tower

V Londonu odsestankoval, Vancouver še čaka

Kar lepo smo se zmenili, kaj naj bi bil predmet našega projekta, in ta predmet tudi ni napačen. Našemu odseku sem izposloval točno tisti del, ki nas zanima, kar je načeloma dobro. Ima pa tudi manj navdušujočo posledico, da je naš del nekoliko manjši od delov nekaterih drugih partnerjev, kar pomeni, da bo v naš žep kanilo manj denarja (če bo projekt sprejet). Bomo videli, kaj bo rekel šef. Ogledovanje mesta bo pa dobilo svoj zapis, ker je ura pozna, jutri pa zgodaj letim v Kanado.

London in Vancouver

Letos sem bil s klatenjem po svetu dokaj zmeren: smučal sem in enkrat sem bil službeno v Helsinkih, sicer me pa kam dlje ni zaneslo. Druga polovica leta bo po vsem videzu bolj živahna. Živahnost se bo začela prihodnji teden, ko bom šel v sredo za dva dni na sestanek v London, v soboto pa za teden dni v Vancouver na konferenco AAAI 2007.

Tale sestanek mi ni ravno v največje veselje. Kot prvo sem zanj izvedel šele predvčerajšnjim popoldne, kot drugo se bo zgodil tik pred mojim odhodom v Kanado (pred katerim že tako ali tako ne bi uspel postoriti vsega, kar bi rad), kot tretje pa naj bi se na njem pogovarjali o nekem projektu, o katerem ne vem skoraj nič. Edina svetla točka je, da bom imel en dan časa za ogled Londona, kar je sicer hudo malo, ampak bolje kot nič. Pri tem je tudi prikladno, da sem si pred nedavnim omislil britanski Lonely Planet, saj greva z Jelko septembra v tiste kraje kolesarit.

Turizem v Helsinkih, tretjič

Zadnji teden sem čisto zanemaril blog. Sramujem se. In zdaj se niti na doktorat ne morem več izgovarjati – edino, kar lahko povem v opravičilo, je, da me malce daje prehlad in mi je primanjkovalo energije za pisanje. Se bom poizkusil poboljšati.

Turizem sem v Helsinkih uganjal že lani, tokrat pa sem si ogledal še utrdbo Suomenlinna in par muzejev. Suomenlinna je ogromna zadevščina, ki se razteza na nekaj otočkih 15 minut plovbe iz helsinškega pristanišča. V obrambo pred Rusi so jo v 18. stoletju zgradili Švedi (Finska je bila takrat del Švedske). Kljub svoji mogočnosti pa ob ruskem napadu ni dosti zalegla: poveljnik jo je po kratkem obstreljevanju, ki utrdbi ni prizadejalo omembe vredne škode, predal. Zakaj je to storil, ni povsem jasno, med razlogi pa sta bila gotovo pomanjkanje streliva in malo upanja na okrepitve, ker je bila do takrat zasedena že vsa Finska. Vseeno njegova odločitev ni bila prav nič priljubljena (razen med Rusi seveda). Poleg tega spopada je bila Suomenlinna napadena samo še enkrat: takrat se je nadnjo spravilo angleško-francosko ladjevje, ki jo je 47 ur besno obstreljevalo. Utrdba je bila močno poškodovana, braniti pa se ni mogla, ker je imela zastarele topove, ki napadelcev sploh niso dosegli. Kljub temu so ti po obstreljevanju kratko malo odpluli.

Priznati moram, da Suomenlinna name ni naredila prav silnega vtisa, ker je prevelika in premalo utrdbasta. Po otočkih je že posejanih precej zidov, nekateri imajo tudi strelne line, sem in tja stoji kak top, celote pa ni mogoče videti. Verjetno bi si jo moral ogledati iz zraka, mogoče pa tudi s kake točke z morja (ampak ne tiste, od koder pripluje trajekt). Da je snežilo, tudi ni pomagalo (posebej me je pa jezilo, da je bilo tri dni sestankovanja pred tem vreme krasno). No, vseeno mi ogleda ni žal, ker brez zanimivosti utrdba vendarle ni, premore spodoben muzej in če si je ne bi bil ogledal, pač ne bi vedel, kakšna je.

Zasnežena Suomenlinna
Značilen pogled na del utrdbe

Utrdbasta Suomenlinna
Najbolj utrdbasta fotka, kar mi jih je uspelo narediti

Naslednji je bil na sporedu muzej oblikovanja, ki me tudi ni navdušil. Stalna zbirka, ki je je nekako za tretjino muzeja, ne vsebuje ravno kakih pretresljivih izdelkov (med njimi je največ posod in stolov). Z eno od začasnih zbirk (naslednja tretjina) sem imel precejšnjo smolo, ker je bila povsečena nekemu stripu in je bila zanimiva le za finsko govoreče. Edino zadnja tretjina na temo formule ena ni bila od muh – predstavila je zgodovino športa, na ogled je bilo nekaj avtomobilov in njihovih delov ter par filmčkov.

Precej bolj sem bil zadovoljen z narodnim muzejem. Premore lepo urejeno in v angleščini popisano zbirko predmetov od prazgodovine do današnjega dne. Zabaval sem se z igro, ki se je odvijala za časa mojega obiska, pri kateri sem moral odkrivati predmete, ki ne sodijo v vitrine. Nekateri so bili precej očitni (denimo palica za golf poleg mečev), drugi pa precej teže opazni (črno-bela fotografija v sobi iz časov pred iznajdbo fotografiranja). Na koncu sem odkril še del, kjer smo obiskovalci imeli možnost razne stvari početi. Očitno je bil namenjen predvsem otrokom, vendar se temu nisem pustil odvrniti in sem sestavil modelček mlina na veter. Hotel sem tudi poizkusiti tkati s statvami, pa sem žal morel prej na letališče, preden sem prišel na vrsto.

Modelček mlina na veter
Modelček mlina na veter, ki sem ga sestavil (del strehe je manjkal)

Ocenjevanje Alvisa

Danes so z nami uradnik Evropske komisije in dva recenzenta, ki bodo povedali, kako smo opravili svoje delo.

Najprej je uradnik malo naložil o sedmem okvirnem programu (evropskem programu financiranja znanosti), ki se pravkar začenja, potlej pa je nastopil vodja projekta. Možak je danes za spoznanje manj podoben divjemu možu kot je bil prejšnja dva dneva – sicer je še vedno hudo poraščen in ima črno za nohti, ne nosi pa več kavbojk z ogromno luknjo na riti, skozi katero smo lahko občudovali njegove spodnjice.

Wray Buntine
Vodja projekta Wray Buntine

Poročilo o nadaljnjih dogodkih sledi.

Dopolnilo:
Nič pretresljivega se še ni zgodilo. Ocenjevalci so opazili nekaj pomanjkljivosti, ampak mislim, da nič kritičnega.

Polovica projektnih partnerjev
Slaba polovica na sestanku prisotnih projektnih partnerjev

Drugi z desne je poleg ocenejvalcev menda edini, ki svojemu računalniku ne namenja več pozornosti kot sestanku. Očitno se to tako dela.

Zaključek:
Ocenjevalci so nas v glavnem pohvalili. Okrcali so edino končno javno poročilo in showcase, nekakšno kratko in jedrnato predstavitev projekta v obliki videoposnetka, računalniškega programa ali česa podobnega (to dvoje bo treba še popraviti). Kul! Zdaj moram preživeti edino še večerjo, ki glede na mojo izjemno družabnost ni ravno mačji kašelj, ampak bo že.